VEČ IN BOLJE MOLITI (20) Ponižna molitev

S priliko o farizeju in cestninarju je Jezus naglasil, kako je za dobro molitev potrebna ponižnost. Farizej se je s svojimi deli hvalil in se poviševal nad cestninarja, cestninar pa je v molitvi ponižno z besedami in dejanji priznal svojo grešnost.

Primer ponižne molitve so stotnikove besede Jezusu, ki jih molimo pred sv. obhajilom: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen« (Mt 8,8). Kanaanska žena je Jezusa prosila za svojo hčer. Njena ponižna vera je šla tako daleč, da se je primerjala s psički, ki »jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev« (Mt 15,27). Po obilnem ribjem lovu je Simon Peter »padel Jezusu pred noge in rekel: 'Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!' (Lk 5,8).«          

Hoja za Kristusom nam svetuje: »Postavljaj se vedno med najnižje in dalo se ti bo najvišje, zakaj brez nizkega ni visokega. Največji svetniki pred Bogom so najmanjši pred seboj. In kolikor so slavnejši, toliko so v sebi ponižnejši.«

Neki redovnik je zapisal: »Če hočem resnično moliti, moram nujno vreči s sebe vso navlako in 'zamaskiranost' in si iskreno pogledati v oči. Pravi molivec je nujno ponižen; podoben je cestninarju, ki skrušen stoji v mraku svetišča in trkajoč se na prsi prosi Božjega usmiljenja. Iskrena ponižnost je prava molitvena drža. Težko je biti ponižen, težko je res moliti. Priznati moram, da je moja največja ovira do prave molitve prav moj napuh, ki je nasprotje ponižnosti. V čem je ta napuh? Kaže se v samozadostnosti, v zaupanju vase in lastnim sposobnostim. Boga večkrat sploh ne 'potrebujem'.«

Jezus je, kakor starozavezni preroki, naglašal notranjo, pristno molitev. Njegov zgled je močno deloval na učence, ker je bila molitev pri njem nekaj popolnoma človeškega, pristno življenjskega. Nastopal je proti vsaki hinavščini.

Kako naj molitev prihaja iz ponižnega srca, uči tudi sv. Ciprijan:

»Če molimo, govorímo in prosímo umirjeno, mirno in hkrati spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred Božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako spoštljivemu prosilcu pristaja skromno prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker to veri bolj pristaja.«

Ponižna molitev lahko pride le iz ponižnega in skrušenega srca. Tomaž Kempčan priporoča v Hoji za Kristusom: »Vdaj se srčnemu kesanju in našel boš pobožnost!« Tako moli človek, ki spozna in prizna, da je pred neskončno svetim Bogom grešnik.

Newman pravi: »Kdor hoče biti pred Bogom velik, mora prej postati prav majhen.«

Romano Guardini je v knjigi Uvajanje v molitev zapisal: »Človek se pred Božjo svetostjo zave lastne nevrednosti. Ta zavest je prvi vzgib k molitvi. Človek spozna, da je sebičen, krivičen, omadeževan, hudoben... Ni dovolj, da samo spoznaš, moraš se tudi vdati v to, da si grešnik. Ne trmasto in samopašno, marveč iskreno in voljno. Tudi se ne ponižuj pretirano in ne bodi besen nase, vedi se dostojno in odgovorno. Z dejstvom, da si grešnik, se moraš sprijazniti in sramoto prenesti: to je podlaga za prenovo.«

Za temeljito spoznanje in odkritosrčno priznanje grešnosti je potrebno spoznavanje sebe s pomočjo luči Božje milosti. To pa si izprosimo v molitvi.

Krepost ponižnosti, če gre res za pravo krepost, je v človeku nekaj trajnega. Ponižen človek ne prizna le svojih napak, ampak tudi tisto, kar je v njem dobrega, le da to ne pripisuje sebi, temveč Bogu. Ponižnost se ne razodeva samo v odnosu do Boga, temveč tudi v odnosu do bližnjega. Najgloblji temelj ima v Jezusovem izničenju do smrti na križu in je hoja za izničenim in zapuščenim Kristusom, poseben njegov dar. Povezan je z ljubeznijo do Boga in bližnjega. Večina tega daru ne razume, ker misli, da je v nasprotju s človekovim dostojanstvom. Kdor s tem darom sodeluje, rad spolnjuje, kar v Hoji za Kristusom Gospod naroča svojemu učencu kot sredstvo za dosego miru in prave svobode: »Sin, skrbi, da boš rajši spolnjeval voljo drugih kakor svojo! Imej rajši vedno manj kakor pa veliko! Išči vedno nižjega mesta in bodi vsem podložen! Želi vedno in moli, da bi se izpolnila v tebi popolna Božja volja!«

Zakaj je ponižnost za dobro molitev tako pomembna? Bog je človeka postavil za krono stvarstva, kako to, da pričakuje od človeka, da se bo pred Bogom poniževal? Gre za resnico, da je človek hkrati velik in majhen; velik, če pusti, da ga Bog napravi velikega, majhen, če ostane sam v sebi. Če se pred Bogom ponižamo, se s tem najbolje pripravimo na sprejem Božjih darov. Če se pred neskončno svetim Bogom ponižujemo, gremo iz sebe, se rešujemo svoje sebičnosti, očiščujemo svoje srce. Ker je ponižnost velik Božji dar, si ga je treba od Boga izprositi. S tem darom sodelujemo, če se vadimo v poniževanjih in v luči vere in evangelija razmišljamo o svojih slabostih in grehih.

Janez Gerson pripoveduje, kako mu je neki sveti mož pisal o svoji molitvi: »Štirideset let se že z vso prizadevnostjo ukvarjam z molitvijo. Nisem pa mogel najti boljšega načina molitve, kakor da se vržem pred Boga kot nebogljen otrok ali kot slep in ubog berač ali kot grd grešnik.«

Že v Stari zavezi prerok Mihej povezuje ponižnost s pravičnostjo in usmiljenjem: »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro, kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da pravično ravnaš, da ljubiš usmiljenje in da si ponižen pred svojim Bogom« (Mih 6,8).

V Stari zavezi so molitve pogosto povezane z zunanjimi znamenji ponižnosti in spokornosti. Takšna znamenja so post, nošenje raševine, potresanje s pepelom, molitev z obrazom na tleh. Taka znamenja so podpirala notranjo skrušenost pred Bogom in so pripravljala na boljšo molitev.

Za Judito – preden je odšla v asirski tabor – je rečeno, da je »stopila v svojo molilnico, si oblekla raševino, si potresla glavo s pepelom, se vrgla pred Gospodom na tla« in molila (Jud 9,1).

Preden je odšla Estera h kralju, da bi posredovala za rešitev svojega naroda, skupaj s svojimi služabnicami tri dni in tri noči ni nič jedla ne pila.

Ko je prerok Jona oznanjal: »Še štirideset dni, in Ninive bodo pokončane!« so Ninivljani razglasili »post in se oblekli, vsi, od največjega do najmanjšega, v spokorno obleko. Ko je vest o tem prišla do kralja v Ninivah, je vstal s svojega prestola, slekel svoj plašč, se ogrnil v raševnik in sedel na pepel. Na ukaz kralja in njegovih velikašev je bilo v Ninivah razglašeno: Ljudje in živali, goved in drobnica naj ničesar ne uživajo, naj ne hodijo na pašo in ne pijejo vode! Ljudje in živali naj se ogrnejo z raševino, in naj močno vpijejo k Bogu; vsak naj zapusti svojo hudobno pot in krivico, ki se drži njegovih rok« (Jon 3,4-8).

p. Anton