Češčenje Srca Jezusovega v zgodovini Cerkve

V zgodovini Cerkve marsikje naletimo na razmišljanja o Jezusovem Srcu in na češčenje Jezusovega Srca. Cerkveni očetje in prvi duhovni pisatelji so veliko razmišljali o Jezusovi srčni rani. Origen pravi, da je ljubljeni učenec Janez »iz Jezusovega srca pil oživljajočo vodo«.

Jezusovo Srce je v naslednjih stoletjih vedno bolj postajalo za mnoge kristjane središče duhovnega življenja.

Tako o Jezusovem Srcu, v katerem se skrivnost Božjega usmiljenja najjasneje in najbolj pretresljivo razodeva, mnogo in z vso toplino govori zlasti sv. Bernard. Za sv. Bonaventura je Jezusovo Srce »priročnik za srce na poti k Bogu«. Albert Veliki pravi, »da je bila Jezusova srčna stran ranjena zato, da se ne bi nikoli naveličali opazovati njegovo Srce«.

Posebno velik častilec Jezusovega Srca je bil sv. Janez Eudes (1601-1680), oče javnega liturgičnega češčenja Srca Jezusovega in Marijinega. Širjenje češčenja Jezusovega Srca je po njegovem mnenju najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus spet močneje zavladal v dušah in v praktičnem življenju kristjanov.

Nov zagon je češčenje Srca Jezusovega dobilo z razodetji sv. Marjeti Alacoque (1648-1690), redovnici v Paray-le-Monialu v Franciji. Pri najpomembnejšem prikazanju junija 1675 ji je Jezus pokazal svoje Srce z besedami: »Opazuj to Srce, ki je tako ljubilo ljudi, da ni opustilo ničesar; ki se je izčrpalo in izničilo, da bi izpričalo svojo ljubezen. Za plačilo pa prejema samó nehvaležnost, sramoto, bogokletstva, hlad in zaničevanje, ki ga kažejo v odnosu do tega zakramenta ljubezni. Zlasti pa me boli vedenje meni posvečenih oseb.

Zato te prosim, naj bo prvi petek po osmini praznika Svetega Rešnjega Telesa poseben praznik na čast mojemu Srcu, zato da bi s spravnim obhajilom zadoščevali za vse žalitve, ki jih dobivam v oltarnem zakramentu.«

Uvedba posebnega praznika v čast Srcu Jezusovemu je na začetku naletela na težave, leta 1856 pa je praznik v čast Srcu Jezusovemu začela praznovati vsa Cerkev. Cerkev je češčenje Srca Jezusovega sprejela in ga priporočila v več papeških okrožnicah.

+ p. Adolf Mežan