Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 28. november 2015

Zelo prepričevalna je IZPOVED DUHOVNIKA:



            »Moja stiska je bila najhujša v času okrog vnebohoda. Takrat sem se čutil kot odvečen in zapuščen apostol sredi zbora drugih apostolov. Čutil sem, da nimam več svojega Učenika, kajti Jezus je zame odšel v nebo, nisem pa še imel njegovega Duha. To žalost sem čutil prav do fizičnih bolečin. Na svetu sem bil sam, prijatelji in znanci me niso več razumeli, edini resnični zemeljski prijatelj in svetovalec, ki mi je pomenil zares mnogo, je ob moji stiski ostal brez besed, knjige mi niso več govorile in me tolažile. Moj Učenik je bil daleč daleč od mene, molitev je bila pusta in brez okusa, tema v meni pa je bila zastrašujoča.
            In kaj mi je v tem stanju preostalo?   Kot apostoli po Jezusovem vnebohodu sem tudi jaz molil z Marijo, Jezusovo materjo, in čakal na prihod Svetega Duha. V tem času sem zopet odkril molitev ROŽNEGA VENCA. To je bila v stiski edina molitev, ki sem jo še zmogel. Ne samo en rožni venec na dan, včasih, kolikor mi je pač čas dopuščal, sem zmolil tudi po pet ali sedem rožnih vencev na dan. Molil sem tako rekoč neprenehoma in povsod, vsak prosti čas, kadar nisem imel strogega poklicnega dela. V molitvi z Marijo sem preživljal pričakovanje prihoda Jezusovega Duha tudi zame. To obdobje bi lahko imenoval obdobje INTENZIVNE VERE IN INTENZIVNE MOLITVE ROŽNEGA VENCA. V oporo mi je bila knjiga kardinala Newmana VODI ME, DOBROTNA LUČ. V njej sem na neki način našel nakazano pot zase.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar