Pred nami je sveto leto usmiljenja

Pred leti me je zelo nagovoril sv. Janez Pavel II. kot papež Božjega usmiljenja. Napisal je okrožnico o Božjem usmiljenju. Prva svetnica, ki jo je razglasil v novem, tretjem tisočletju, Favstina Kowalska, je bila glasnica Božjega usmiljenja. Uvedel je praznik Božjega usmiljenja. Umrl je na soboto pred tem praznikom leta 2005. S tem je dal poseben pečat 21. stoletju in tretjemu tisočletju. Bil je velik prerok Božjega usmiljenja.

Božje usmiljenje je povezoval s češčenjem Jezusovega Srca. V okrožnici o Božjem usmiljenju je zapisal: »Cerkev, se zdi, na poseben način izpoveduje in časti Božje usmiljenje, kadar se obrača na Kristusovo Srce. V resnici nam prav približanje Kristusu v skrivnosti njegovega Srca dovoljuje, da se pomudimo pri tej točki razodetja – v nekem smislu osrednji in obenem človeku najbolj dostopni – razodetja usmiljene ljubezni Očeta, ki je bila glavna vsebina mesijanskega poslanstva Sina človekovega.«

Sedanjemu papežu Frančišku je Božje usmiljenje prav tako zelo pri srcu. Zato je razumljivo, da je, na veliko veselje ljudi, napovedal sveto leto usmiljenja, Božjega in človeškega. V buli o usmiljenju je zapisal: »Jezus Kristus je obličje Očetovega usmiljenja. Videti je, da skrivnost krščanske vere v tej besedi najde svoj povzetek. Postala je živa, vidna in je dosegla vrhunec v Jezusu iz Nazareta.”

Zakaj takšen poudarek na Božjem usmiljenju; na Bogu, ki je usmiljenje? Božje usmiljenje, to je prizanesljiva, razumevajoča in odpuščajoča ljubezen Boga do nas slabotnih ljudi. Ničesar bolj ne potrebujemo! Božje usmiljenje je rešilna bilka za človeštvo, ki razodeva bolj zaskrbljujoče kakor vesele dogodke: vojni spopadi, nesreče, begunska kriza, družinske tragedije, številni splavi ... Večina kristjanov se malo briga za Jezusa in njegov nauk. Parlamenti v krščanskih deželah sprejemajo zakone, ki niso v soglasju z desetimi Božjimi zapovedmi. Evropa se sramuje svojih krščanskih korenin.

Z vero sprejemamo, da se bo uresničila Jezusova obljuba: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Prav tako obljuba, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). Smemo verjeti tudi Marijini napovedi v Fatimi, katere stoletnico bomo kmalu praznovali: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.«

Ljudje, tudi največji zločinci, stalno umirajo in prihajajo pred usmiljenega Sodnika. Ob smrti je treba biti v prijateljstvu z Bogom, če hočemo priti k njemu. Zanašamo se na usmiljenega Sodnika, za katerega upamo, da še v trenutku smrti daje milost, da se more človek pokesati svojih grehov in se zavestno odločiti zanj. Za kristjane pa je redna pot prejem zakramenta sprave, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja« (št. 1). Zato mu daje tudi možnost, da se zveliča, a mora pri tem tudi sam sodelovati.

Upanje nam dajejo številne cerkve in oltarji, na katerih se vsak dan daruje Jezusova zakramentalna daritev: Jezusovo telo, ki se za nas daje; njegova kri, ki se za nas preliva. Premagana sta greh in smrt. Za naše odrešenje bi bila dovolj samo ena kaplja Gospodove krvi, a on je za nas na križu do konca izkrvavel. Kristus na križu s prebodenimi rokami in nogami ter s prebodenim srcem je najzgovornejša podoba Božjega usmiljenja. Kalvarija vsemu svetu in vsem časom oznanja, do kod gre Božje usmiljenje. Usmiljeni Bog se sklanja h grešnemu človeku. Dokler se bo daroval za nas, je upanje za še tako zavoženo življenje. In daroval se bo do konca sveta, do svojega drugega prihoda.

Usmiljeni Bog se posebno jasno razodeva v spovednici. V svetem letu usmiljenja je zelo naglašena. V njej se Jezusovo usmiljenje razliva na grešnika, ki ni več grešnik, ko zasliši odrešilne besede: »Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha.« V letu usmiljenja moramo zopet odkriti pomen zakramenta sprave, sprave z Bogom in vsem stvarstvom, posebej s tistimi, s katerimi pogosto zaškriplje.

Uprimo oči v Mater Marijo, ki je Mati usmiljenja. Kot srednica milosti nam bo posredovala Božje usmiljenje, zlasti ko bo od 13. maja do 13. oktobra 2016 med nami kip fatimske Marije romarice. Z njo bo navzoče milostno Božje delovanje, ki bo vabilo ljudi, tudi bolj oddaljene, k spreobrnjenju in novemu življenju. Tako je bilo že ob njenem prvem in drugem obisku Slovenije, leta 1997 in 2008. Lahko rečemo, da bo Marija vodila vseslovenski misijon, mi pa smo povabljeni, da bi bili njeni sodelavci.

p. Anton