Kako lep si svojim angelom, Gospod Jezus, v Božji podobi, v svoji Božji naravi, v svetem sijaju rojen pred zgodnjo danico, odsvit in odsev Očetovega bistva, večen in nepopačen sij večnega življenja ! Moj Gospod, kako lep si prav pod tem vidikom svoje slave!
Ko pa si se izničil, ko si odložil svojo
naravno neminljivo svetlobo, mi je tvoja dobrota še bolj zablestela, tvoja
ljubezen še bolj zasijala in tvoja milost še bolj zažarela. Kakor svetla zvezda
si vzšel iz Jakoba, kakor jasna mladika si pognal iz Jesejeve korenike, kakor
prijetna luč si me obiskal v moji temi – Vzhajajoči z višave! Kako so celo
nebeške moči strmele nad tvojo krasoto, ko si bil spočet od Svetega Duha, ko si
se rodil iz Device, ko si brezmadežno živel, ko si lepo učil, ko si delal
znamenite čudeže in se razodeval s svojimi zakramenti!
Kako si potem, Sonce pravice, po svojem zatonu
bleščeč vstal iz osrčja zemlje. In kako si se končno, krasen v svoji obleki,
kot Kralj veličastva vrnil v nebeške višave! (45,9).
Kaj boste počeli s krepostmi, če ne poznate
Kristusa, ki je Božja krepost, Božja moč? Kje je prava razsodnost, če ne v
Kristusovem nauku? Kje je prava pravičnost, če ne v Kristusovem usmiljenju? Kje
je prava zdržnost, če ne v Kristusovem življenju? Kje prava srčnost, če ne v
Kristusovem trpljenju?
Treba je reči, da so razumni le tisti, ki so
prežeti z njegovim naukom; pravični le tisti, ki so po njegovem usmiljenju
dosegli odpuščanje grehov; zdržni le tisti, ki se trudijo posnemati njegovo
življenje; pogumni pa le tisti, ki v nadlogah junaško posnemajo njegovo
potrpežljivost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar