Jacintine žrtve iz ljubezni do Gospoda

Jacinto je bolelo, da ljudje z grehi žalijo Gospoda. Luciji je rekla:

»Poslušaj, veš kaj? Naš Gospod je žalosten. Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel že toliko žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste grehe.«

Ko je Lucija nekega jutra prišla k Jacinti, jo je ta vprašala:

»Koliko žrtev si darovala to noč našemu Gospodu?«

'Tri: trikrat sem vstala in molila angelovo molitev.'

»Jaz pa sem mu jih darovala zelo veliko, ne vem, koliko, ker sem imela veliko bolečin in se nisem pritoževala.«

V drugem Spominu beremo:

»Nekoč je Jacinta rekla:

'Naš Gospod je gotovo zadovoljen z našimi žrtvami, ker sem tako zelo žejna! Pa nočem piti, hočem trpeti iz ljubezni do Njega.'

Nekega dne smo sedeli pri vratih hiše mojega strica, ko opazimo, da se bliža precej ljudi. Frančišek in jaz sva hitro tekla v sobo in se skrila pod posteljo, Jacinta pa reče:

'Jaz se ne bom skrila, našemu Gospodu bom darovala to žrtev.'

Ljudje so se približali, govorili z njo in dolgo čakali, medtem ko so naju iskali. Končno so odšli.«

p. Anton