BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (11) Strle in molitev rožnega venca

Svoj pogled na molitev rožnega venca je božji služabnik Anton Strle najlepše izrazil na listu, ki se je našel v njegovi zapuščini. Nima datuma, a ob njegovih besedah, da že petdeset let vsak dan moli to molitev, moremo sklepati, da je te misli zapisal po letu 1982, morda tudi nekaj let kasneje.

Strletov zapis se glasi: »Če sem odkritosrčen, moram reči, da v središču mojega molitvenega življenja, ki naj bi prešinjalo vse ostalo življenje, ni rožni venec, marveč sveta maša (pravim 'sveta', čeprav danes že kar težko izrečemo to besedo). Tudi na drugo mesto še ne pride. To mesto zavzema zame že skoraj 50 let vsakdanja premišljevalna molitev (ne 'transcendentalna meditacija'!), v kateri se mi ob božji besedi in ob živi navzočnosti troedinega Boga samega v občutju popolne svobodnosti 'srce navriska in izjoče' ter ogreje in razsvetli za vse, kar me bridkega in prijetnega čaka vsak dan, ogreje tudi za 'Središče' (Evharistijo), da bi moglo s svojo težnostno močjo navdihovati in prežemati celotno življenje. Na tretje mesto pride rožni venec: vsaj en del prav vsak dan že gotovo nad 50 let (kvečjemu za kak mesec zelo hudih bolezni je moral odpasti). Zdi se mi nepogrešljiv. Nekaj nepogrešljivega bi manjkalo brez njega. Kakor če hiša s svojim 'Središčem' ne bi imela okoli sebe lepega in bogatega vrta z varujočo ograjo! Ta vrt – rožni venec – nikoli ne zastari; vedno je svež in nov. Naj me prežema občutje veselja, bridkosti ali zmagovitosti – vedno grem rad na sprehod po tem vrtu, da se spet osvežim in okrepim: da mi veselje ne utone v valovih bridkosti, da se mi žalost in zaskrbljenost ne spremeni v brezupnost. Devica Marija me vodi h Kristusu, ob katerem ves svet postane luč, pa naj se na zunaj kaže še tako temnega. In ker je Kristusova stvar tudi moja stvar, zato sem glede nje popolnoma gotov. Kajti Kristusova stvar bo zmagala, prej ali slej, za časa mojega življenja ali pa po moji smrti: kakor Bog hoče!«

Težko je določiti čas, ko je prof. Strle začel vsak dan moliti rožni venec. Sam pove, da je bilo že v domači hiši nekaj povsem običajnega, da se je ob večerih molil rožni venec, in to kleče. Pristavlja pa, da so bili izjema dolgi poletni dnevi, ko se je delalo od jutra do večera. Kot bogoslovec se je že seznanil z Grignionovo knjigo, ki ima v slovenskem prevodu naslov »Popolna podaritev Jezusu po Mariji«. V tej knjigi je molitev rožnega venca zelo poudarjena. Tako je zelo verjetno, da je vsaj kot bogoslovec že začel z vsakodnevno molitvijo rožnega venca.

Kot duhovnik ga je vsepovsod vneto priporočal, pri popoldanskem nedeljskem krščanskem nauku ga je večkrat tudi razlagal.

Prof. Strle je bil človek reda. Sam je pripovedoval, da ga je redno molil, ko je šel iz svojega stanovanja na teološki fakulteti maševat in spovedovat v uršulinsko cerkev. Vsako desetko je povezal z določenim namenom. Skratka, sestavni del vsakega dneva je bila pri prof. Strletu tudi molitev rožnega venca.

p. Andrej Pirš FSO