Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 30. november 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (11) Strle in molitev rožnega venca


Svoj pogled na molitev rožnega venca je božji služabnik Anton Strle najlepše izrazil na listu, ki se je našel v njegovi zapuščini. Nima datuma, a ob njegovih besedah, da že petdeset let vsak dan moli to molitev, moremo sklepati, da je te misli zapisal po letu 1982, morda tudi nekaj let kasneje.
Strletov zapis se glasi: »Če sem odkritosrčen, moram reči, da v središču mojega molitvenega življenja, ki naj bi prešinjalo vse ostalo življenje, ni rožni venec, marveč sveta maša (pravim 'sveta', čeprav danes že kar težko izrečemo to besedo). Tudi na drugo mesto še ne pride. To mesto zavzema zame že skoraj 50 let vsakdanja premišljevalna molitev (ne 'transcendentalna meditacija'!), v kateri se mi ob božji besedi in ob živi navzočnosti troedinega Boga samega v občutju popolne svobodnosti 'srce navriska in izjoče' ter ogreje in razsvetli za vse, kar me bridkega in prijetnega čaka vsak dan, ogreje tudi za 'Središče' (Evharistijo), da bi moglo s svojo težnostno močjo navdihovati in prežemati celotno življenje. Na tretje mesto pride rožni venec: vsaj en del prav vsak dan že gotovo nad 50 let (kvečjemu za kak mesec zelo hudih bolezni je moral odpasti). Zdi se mi nepogrešljiv. Nekaj nepogrešljivega bi manjkalo brez njega. Kakor če hiša s svojim 'Središčem' ne bi imela okoli sebe lepega in bogatega vrta z varujočo ograjo! Ta vrt – rožni venec – nikoli ne zastari; vedno je svež in nov. Naj me prežema občutje veselja, bridkosti ali zmagovitosti – vedno grem rad na sprehod po tem vrtu, da se spet osvežim in okrepim: da mi veselje ne utone v valovih bridkosti, da se mi žalost in zaskrbljenost ne spremeni v brezupnost. Devica Marija me vodi h Kristusu, ob katerem ves svet postane luč, pa naj se na zunaj kaže še tako temnega. In ker je Kristusova stvar tudi moja stvar, zato sem glede nje popolnoma gotov. Kajti Kristusova stvar bo zmagala, prej ali slej, za časa mojega življenja ali pa po moji smrti: kakor Bog hoče!«
Težko je določiti čas, ko je prof. Strle začel vsak dan moliti rožni venec. Sam pove, da je bilo že v domači hiši nekaj povsem običajnega, da se je ob večerih molil rožni venec, in to kleče. Pristavlja pa, da so bili izjema dolgi poletni dnevi, ko se je delalo od jutra do večera. Kot bogoslovec se je že seznanil z Grignionovo knjigo, ki ima v slovenskem prevodu naslov »Popolna podaritev Jezusu po Mariji«. V tej knjigi je molitev rožnega venca zelo poudarjena. Tako je zelo verjetno, da je vsaj kot bogoslovec že začel z vsakodnevno molitvijo rožnega venca.
Kot duhovnik ga je vsepovsod vneto priporočal, pri popoldanskem nedeljskem krščanskem nauku ga je večkrat tudi razlagal.
Prof. Strle je bil človek reda. Sam je pripovedoval, da ga je redno molil, ko je šel iz svojega stanovanja na teološki fakulteti maševat in spovedovat v uršulinsko cerkev. Vsako desetko je povezal z določenim namenom. Skratka, sestavni del vsakega dneva je bila pri prof. Strletu tudi molitev rožnega venca.
p. Andrej Pirš FSO

nedelja, 29. november 2015

Kako naj rožni venec molimo?


Molitev naj bo dostojanstveno počasna. Da tako zmolimo del rožnega venca, potrebujemo pol ure. Pri važnem pogovoru človek premisli, kaj reče. Molitev pa je najpomembnejši pogovor. Če molimo s svojimi besedami, tudi premislimo, kaj rečemo.
            Zaradi človeške pozabljivosti je dobro skrivnost za vsako zdravamarijo ponoviti. Tako bo več možnosti, da bomo o skrivnosti premišljevali.
            Skupna molitev rožnega venca mora biti ubrana, tudi na zunaj spodbudna. Popestrimo jo lahko z odlomkom božje besede pred vsako desetko. s prostimi mislimi o skrivnosti, z napovedovanjem namenov, za katere molimo, s primerno pesmijo. Naj bi spet postala družinska molitev.
            Rožni venec lahko molimo tako, da bolj pazimo na vsebino molitvenih obrazcev, ali pa smo bolj pozorni na posamezne skrivnosti, ki jih premišljujemo med molitvijo zdravamarij. Dobro je povezovati eno in drugo.
            Če gre samo za mehanično izgovarjanje besed brez vsaj nekega premišljevanja, je ta molitev podobna telesu brez duše. Zanjo veljajo Jezusove besede: »Pri molitvi pa ne blebetajte!« (Mt 6,7). Potrebno je naše prizadevanje, čeprav se nam zbranost pogosto ne posreči. Bog upošteva naše slabosti, starost, bolehnost itd.
            Kdor pri molitvi rožnega venca bolj napreduje, med to molitvijo z očmi vere in očmi srca gleda posamezne skrivnosti. Tako ta molitev postane odlična oblika krščanske kontemplacije.
            Rožni venec moremo moliti kleče, stoje, sede, ponoči v postelji, v avtu, na vlaku, v avtobusu, na sprehodu, med lahkim ročnim delom. Če moremo, je zelo primerno klečanje. Nekdaj je bil rožni venec najbolj priljubljena večerna molitev. Mnogo bolj srečne bi bile naše družine, če bi vsak večer dan končale s to prelepo starodavno molitvijo.
            Mnogim starim in bolnim ljudem je molitev rožnega venca velika tolažba, sredstvo za apostolat in odlična priprava za popotovanje v večnost.
An

sobota, 28. november 2015

Zelo prepričevalna je IZPOVED DUHOVNIKA:



            »Moja stiska je bila najhujša v času okrog vnebohoda. Takrat sem se čutil kot odvečen in zapuščen apostol sredi zbora drugih apostolov. Čutil sem, da nimam več svojega Učenika, kajti Jezus je zame odšel v nebo, nisem pa še imel njegovega Duha. To žalost sem čutil prav do fizičnih bolečin. Na svetu sem bil sam, prijatelji in znanci me niso več razumeli, edini resnični zemeljski prijatelj in svetovalec, ki mi je pomenil zares mnogo, je ob moji stiski ostal brez besed, knjige mi niso več govorile in me tolažile. Moj Učenik je bil daleč daleč od mene, molitev je bila pusta in brez okusa, tema v meni pa je bila zastrašujoča.
            In kaj mi je v tem stanju preostalo?   Kot apostoli po Jezusovem vnebohodu sem tudi jaz molil z Marijo, Jezusovo materjo, in čakal na prihod Svetega Duha. V tem času sem zopet odkril molitev ROŽNEGA VENCA. To je bila v stiski edina molitev, ki sem jo še zmogel. Ne samo en rožni venec na dan, včasih, kolikor mi je pač čas dopuščal, sem zmolil tudi po pet ali sedem rožnih vencev na dan. Molil sem tako rekoč neprenehoma in povsod, vsak prosti čas, kadar nisem imel strogega poklicnega dela. V molitvi z Marijo sem preživljal pričakovanje prihoda Jezusovega Duha tudi zame. To obdobje bi lahko imenoval obdobje INTENZIVNE VERE IN INTENZIVNE MOLITVE ROŽNEGA VENCA. V oporo mi je bila knjiga kardinala Newmana VODI ME, DOBROTNA LUČ. V njej sem na neki način našel nakazano pot zase.«

petek, 27. november 2015

Rožni venec nas rešuje


Preberimo del pisma nekega DVAJSETLETNEGA FANTA:
»Petnajst minut pred mašo sem imel navadno prosto in takrat sem stopil v cerkev ter prebiral revije in časopise. Zaslišal sem tiho molitev, ki jo je vodila neka ženska, drugi pa so potem molili za njo. Stopil sem bliže in začel še sam moliti z drugimi. Tako sem počasi spoznaval rožni venec. Doma sem v molitveniku poiskal vse tri dele rožnega venca, tiste ženice pa so me potem 'učile, kako se moli'. Ko sem spet priel k molitvi, sem veliko lažje sodeloval. Nisem še znal vseh besed, toda kmalu sem se naučil tudi to. Spoznal sem, da je to najlepša molitev in v srcu mi je bilo žal, da jo ljudje tako opuščajo.
            Naša družina ne bo verjetno nikoli tako urejena, da bi bilo možno kdaj moliti rožni venec tudi doma. Zato pred spanjem vedno zmolim to molitev tudi za druge. Upam, da mi bo Bog dal to srečo, da bom spoznal tako dekle, ki zna moliti rožni venec, da bova lahko ob skupni molitvi vzgajala tudi najine otroke. To molitev bi priporočil tudi vsem vernikom, saj to ni navadna molitev, pač pa je nekaj več, nekaj velikega za vsako verno dušo.«

DUNAJSKI ŠTUDENT piše. »Že dolgo molim rožni venec, in sicer vsak dan. Pa moram reči, da mi prav ta molitev vedno zopet vliva novo moč in nov pogum. Zakaj naj bi rožni venec ravno v našem času krajšali? Dovolj bi bilo žalostno, če bi za vse drugo našli čas, molitev pa začeli krajšati. Če bi ljudje današnjega časa bolj posegali po rožnem vencu, sem prepričan, da bi šlo vsakomur izmed nas bolje, kakor mu dejansko gre. Vsakdo, ki se spotika nad dolgostjo te molitve, naj pomisli, da je s tem združena tudi majhna žrtev, ki edina prinese dragocene sadove. Torej ne premišljujmo, kako bi mogli kaj skrajšati, temveč vzemimo rožni venec in ga spet začnimo moliti.«

sreda, 25. november 2015

VEČ IN BOLJE MOLITI (19) Življenje kot hvalnica Očetu


Jezus ni slavil Očeta samo z molitvijo, temveč je vse svoje življenje spremenil v hvalnico Očetu. Svoj vrh je dosegla v smrti na križu. Posebna značilnost Jezusovega zemeljskega življenja in delovanja je bila v spolnjevanju Očetove volje. Kako je bila Jezusova srčna zadeva in njegovo življenjsko poslanstvo spolnjevanje Očetove volje, kažejo besede, ki jih pismo Hebrejcem polaga Jezusu v usta že ob njegovem prihodu na svet: »Glej, prihajam – o meni je pisano v knjigi – da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (10,7).
            Staršema, ki sta dvanajstletnega Jezusa žalostna iskala, je pojasnil, da mora biti pri tem, kar je njegovega Očeta. Te besede so posebno pomembne, ker so prve zapisane Jezusove besede in so bile izgovorjene v templju, ki je hiša molitve.
            V času javnega delovanja so učenci ob neki priliki prosili Jezusa, naj jé. Odgovoril jim je: »Moja jed je, da izpolnjujem voljo tistega, ki me je poslal, in dovršim njegovo delo« (Jn 4,34).       Ob drugi priliki je rekel:         »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal« (Jn 5,30).   Spomnimo se na Jezusovo molitev na Oljski gori, v kateri je dostavljal, naj se zgodi Očetova volja.
            Vsi ti in mnogi drugi primeri kažejo, kako je bila v veselih in težkih trenutkih Jezusova največja skrb, da izpolni Očetovo voljo. Pri Jezusu ni šlo za zunanje spolnjevanje predpisov, ki je pri nas ljudeh tako pogosto. Šlo je za globino skrivnostnih medosebnih odnosov med Sinom in Očetom. Odnos Jezusa do Očeta je odnos ljubezni in pokorščine, pokorščine iz ljubezni. Ta odnos opažamo pri vsaki Jezusovi dejavnosti. Zato je bila vsaka Jezusova zavestna dejavnost hkrati molitev.
            Spolnjevanje Očetove volje je za vsakega pravega kristjana njegova vsakdanja »jed«. Če je tako, potem tudi naše življenje postaja molitev, to je ljubeča povezanost z Bogom, delovanje zanj in njegove načrte. Naša pot k Očetu vodi po Kristusu. On je pot. Zato se bomo z izrečno molitvijo in s svojo dejavnostjo, ki bo v skladu z Božjo voljo, vključili v Kristusovo molitev in njegovo dejavnost, njegovo ljubečo pokorščino Očetu. Po Kristusu bomo dosegli popolno edinost z Očetom. Druge poti ni. Kakor Jezusovo je tudi naše življenje skupaj z njim hoja k Očetu.
            Naravnanost na Očeta v molitvi in v delovanju, v izpolnjevanju Očetove volje, je jedro Jezusove molitve. Lepo to jedro izraža prošnja v očenašu: »Zgodi se tvoja volja.«
            Svetniki so znali biti hkrati pri Bogu in pri delu. Sv. Izidor, kmet, je vsako jutro odšel najprej v cerkev, nato šele na polje. Življenjepis o tem svetniku pravi:
»Vsa njegova opravila so bila bogoslužna: ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, kateri mu je vsak zavidal. Česar se ni mogel naučiti iz knjig, mu je bilo neposredno dano od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo skrivnostno sporazumevanje z Božjo ljubeznijo.«
Mnogi marijansko usmerjeni svetniki so s pomočjo svoje duhovne Matere po Kristusu dosegli zelo tesno povezanost z nebeškim Očetom, npr. sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski.
            Znani kirurg dr. Christian Barnard, štirikratni doktor, specialist za presajanje človeških src, je lepo povedal, kako moli in kako svoje življenje in delovanje povezuje z Bogom:
            »Tudi jaz molim. Vsi v družini molimo. Molimo zlasti zjutraj; molim pa tudi, če sem v letalu, ko vozim avto ali ko čakam na avtobus. Moj pogovor z Bogom je zelo preprost. Ne prosim ga za velike reči. Prosim ga predvsem za to, da bi mogel na kar najboljši način nadaljevati svoje delo. Prosim ga tudi, naj varuje mojo ženo, moja otroka, vso mojo družino ... Še naprej ponavljam Davidov psalm:'Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka; na zelenih pašnikih mi daje ležišča. K vodam počitka me vodi, mojo dušo poživlja.' Naučite se tudi vi teh besed, ki so mi vedno prinesle toliko miru.«
p. Anton