Proti koncu leta 1983 se je na belem marmornatem pročelju katedrale v Salzburgu pojavil napis v modri barvi: »Stvarjenje je bilo prvo sabotažno dejanje.« Cele tedne je stal ta zmazek pred očmi vseh, ki so prihajali in odhajali. Le da je neka druga roka, ki jo je vodil popolnoma drugačen duh, z bleščečim rdečilom spremenila sramotilno-bogokletno besedo »dejanje sabotaže« v »dejanje ljubezni«. Dvoboj med dvema nasprotujočima si pogledoma na svet in človeško zgodovino! Čeprav bojevan z zelo nezadostnimi sredstvi!
Prva roka je postavila pod obtožbo celotno
resničnost sveta vseh časov: Vse stvarstvo in celotna zgodovina je brez
vrednosti in brez smisla. Tu je izraženo odklanjanje preteklosti, gnus nad
sedanjostjo, obup nad prihodnostjo. Obenem je tukaj obtožba zoper Boga, zoper
njega, ki si je »drznil« z dejanjem stvarjenja »sabotirati« brezbitni nič in
nezavestnost nirvane. To je nazor nihilizma, nazor človeka, ki je »brez upanja
in brez Boga« (Ef 2,12).
Druga roka je izrazila popolnoma drugačen
pogled na stvarstvo, zgodovino in človeško bivanje: »Stvarjene je bilo prvo
dejanje ljubezni.« Saj je bilo človeštvo skupaj z vsem vesoljstvom zato
ustvarjeno, da bi bilo deležno Božje popolnosti, dobrote in sreče. Če rečemo,
da je Bog vse ustvaril v svojo slavo, moramo takoj dostaviti s sv. Tomažem: »Bog
hoče svojo slavo ne zaradi sebe, marveč zaradi nas.« Sv. Irenej pristavlja: »Božja
slava je živi človek; in človekovo življenje obstaja v gledanju Boga.« In
koncil pravi: »Človek je bil že od začetka svojega nastanka povabljen k
pogovoru z Bogom: saj biva le zato, ker ga je Bog iz ljubezni ustvaril in ga
vedno iz ljubezni ohranja.« In človek uresniči sam sebe ter doseže izpolnitev
svojega najglobljega hrepenenja po resnici, dobroti, lepoti in sreči le, »če
svobodno priznava to ljubezen in se izroča svojemu Stvarniku« (CS 19,1), ki je
človeka »poklical in ga kliče, naj bo s celotno svojo naravo z njim združen v večnem
občestvu neminljivega Božjega življenja« (CS 18,1; prim. 21,3).
Tu se pokaže izredna pomembnost svetega leta ob
1950-letnici, odkar se je z dogodkom Kristusovega križa in vstajenja Bog
stvarjenja razodel kot Bog odrešenja: »Kot Bog, ki je zvest sam sebi, zvest
svoji ljubezni do človeka in do sveta … Kot ljubezen, ki je večja kakor vse,
kar je ustvarjenega … večja kakor greh, večja kakor slabost in minljivost
stvari, močnejša kakor smrt« (J. P. II., Čl. Odr. 9, 2). S tem je Bog hkrati
jasno razodel, da je že stvarjenje samo v resnici prvo dejanje ljubezni in
nikakor ne »prvo dejanje sabotaže«.
V jubilejnem letu odrešenja, zlasti v njegovih
dveh zadnjih mesecih, ki sta tudi v bogoslužju najvažnejša, naj bi še posebej
živo in globoko odkrili skrivnost odrešenja in s tem skrivnost troedine Božje
ljubezni. Kot udje Kristusovega skrivnostnega telesa, ki nas je Bog »iz teme
poklical v svojo čudovito svetlobo« (1 Pt 2,9), tega odkritja nimamo pravice
sebično ohranjati le zase kakor zakopani talent, marveč smo ga dolžni z vsemi
svojimi močni napravljati rodovitnega tudi za druge ljudi. Kristus je daroval
svoje življenje za vse ljudi in je tudi Marijinemu duhovnemu materinstvu,
katerega je razglasil s križa tik pred besedami »Dopolnjeno je,« podelil
vesoljno razsežnost. V ta namen je izbral Janeza kot simbol vseh učencev,
katere ljubi in jih želi pritegniti k sebi kot učence – to se pravi vse
kristjane in vse ljudi; vsem je Marija duhovna Mati, čeprav na različne načine.
Zato pa je »popolna podaritev« samega sebe
Mariji neločljiva od vnetega prizadevanja, da bi prišlo Božje kraljestvo in
večno življenje k vsem ljudem, da bi vsi ljudje spoznali in sprejeli
odrešenjsko Božje oznanilo (prim. LA 3) in bi ob Marijinem liku še posebno
nazorno dojeli, »kako visoko vrednost ima človeško življenje, če je vse
posvečeno volji nebeškega Očeta in delu za blagor soljudi«.
Cela
vrsta današnjih apostolskih ustanov in gibanj zajema navdihe iz nauka sv.
Ludvika Montfortskega. Med njimi tudi »Marijina legija«, o kateri je papež
Pavel VI. dejal, da je njena ustanovitev po ustanovitvi velikih redov v srednjem
veku največji dogodek cerkvene zgodovine. Marijanski duh Legije je povzet v
molitvi ob vstopu vanjo. Molitev se obrača na Svetega Duha in pravi med drugim:
»Vem, da si prišel zato, da bi prenovil svet v Kristusu; toda to si hotel
storiti le po Mariji … Vem: skrivnost popolne službe je v popolni združenosti z
njo, ki je tako popolnoma eno s Teboj … Pred Teboj stojim kot Njen borec in
Njen otrok in priznavam popolno odvisnost od Nje. Napravi mojo dušo eno z
Marijino ljubeznijo in z Marijino voljo, reševati svet …« (Seveda »borec« tu ni
bojevnik zoper ljudi, marveč zoper zlo v sebi in v drugih).
Ni komentarjev:
Objavite komentar