Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 20. oktober 2015

FATIMA – OKNO UPANJA (30) Na svidenje v nebesih!


Ko se je Lucija zvečer vrnila k Frančišku in Jacinti, »je Frančišek žarel od veselja. Spovedal se je in duhovnik mu je obljubil, da mu bo naslednji dan prinesel sveto obhajilo.
Potem ko je naslednji dan prejel sveto obhajilo, je rekel Jacinti:
'Danes sem mnogo srečnejši od tebe, ker imam skritega Jezusa v svojem srcu. Grem v nebesa, veliko pa bom molil k našemu Gospodu in naši Gospe, naj tudi vaju kmalu pripelje tja.'«

Lucija in Jacinta sta bili skoraj ves dan ob Frančiškovi postelji. Prosil ju je, naj namesto njega molita rožni venec, ker ga on ni mogel več moliti. Potem je rekel Luciji:
»Prepričan sem, da te bom v nebesih zelo pogrešal. Ko bi te vsaj naša Gospa čim prej privedla tja!«
»Saj me ne boš pogrešal!Samo predstavljaš si! Tam boš skupaj z našim Gospodom in našo Gospo! Tako dobra sta!«
»Res je! Morda sploh ne bom mislil na to.«

Lucija takole opisuje svoje poslednje zemeljsko srečanje s Frančiškom:
»Bila je že noč, ko sem se poslovila od njega.
'Frančišek, zbogom! Če boš to noč šel v nebesa, me tam nikar ne pozabi, si slišal?'
'Ne bom te pozabil, ne; bodi mirna.'
Prijel me je za desnico, jo nekaj časa močno stiskal in me s solzami v očeh gledal.
'Hočeš še kaj?' sem ga vprašala in solze so mi tekle po vsem obrazu.
'Ne,' mi je rekel s šibkim glasom.
Ker je prizor postajal že preveč pretresljiv, mi je teta ukazala, naj grem iz sobe.
'Torej zbogom, Frančišek, se vidiva v nebesih! Na svidenje v nebesih!'
In nebesa so se približala. Tja je odletel naslednji dan v roke svoje nebeške Matere.
Ne morem opisati, kako ga pogrešam. Ta bridkost je kot trn v srcu, ki bode v srce mnogo let. Je spomin na preteklost, ki odmeva v večnosti.«

Frančišek je umrl na svojem domu na prvi petek, 4. aprila 1919 ob 22. uri, še preden je dopolnil enajst let. Pokopan je bil na prvo soboto, 5. aprila 1919, na fatimskem pokopališču, 13. marca 1952 pa so ga prenesli v fatimsko baziliko.
Ko so pozneje pri zasliševanju Lucijo vprašali, katera je najznačilnejša Frančiškova lastnost ali krepost, je odgovorila:
“Duh ljubezni in zadoščevanja žaljenemu Bogu ali kontemplativno življenje.”
Ko je bil bolan in ga je Lucija na poti iz šole obiskala, ji je včasih naročil:
“Pojdi v cerkev in izroči moje pozdrave skritemu Jezusu! Najbolj me boli, da nič več ne morem toliko časa preživeti pri skritem Jezusu.”
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar