Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 31. oktober 2015

Iz samostanske kronike

Med dogodki preteklega meseca je bil gotovo najpomembnejši festival “Stična mladih”, že 34. po vrsti, z več kot 6000 udeleženci. Navdihovali so se ob svetopisemskem blagru “Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali” (Mt 5,8). To geslo je izbral papež Frančišek za osrednjo misel svoje poslanice mladim. Na festivalu letošnje Stične se je dogajalo veliko stvari, zato je vsak lahko našel mesto, kamor se je vključil. Tako je bila na tretjo soboto v septembru, 19. septembra 2015, Stična zelo živa in razigrana. Za vsakega udeleženca je bilo raznovrstno dogajanje, z vrhuncem pri mašni daritvi, posebno doživetje. Program je popestril nogometni turnir, likovni atelje, različne delavnice … Ves čas je bila tudi adoracija in priložnost za spoved, na tržnici pa so različne organizacije ponujale dodaten pester program. Sveto mašo je letos, ob somaševanju več kot 160 duhovnikov, škofov Franca Šuštarja, Antona Jamnika, Petra Štumpfa, Jurija Bizjaka, Andreja Glavana in Stanka Lipovška ter apostolskega nuncija Juliusza Janusza ter nadškofa Alojzija Cvikla, daroval ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Po maši je sledilo še praznovanje in zaključni koncert s Stična bendom.
Naš bogoslovec br. Jona Vene, ki je to jesen začel s študijem 4. letnika teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani, je na praznik Marijinega rojstva obnovil začasne redovne zaobljube za tri leta.
Dne 23. septembra je bila seja odbora Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, na kateri je bil glavni poudarek priprava na prihod fatimskega kipa Marije romarice, ki bo od 13. maja do 13. oktobra 2016 preromal vso Slovenijo.
Na gospodarskem področju se je v zadnjih mesecih tudi nekaj dogajalo. Proizvodnja jabolčnega kisa je bila prenesena v nove, bolj ustrezne prostore, hkrati pa je bilo avtomatizirano polnjenje steklenic s kisom. Zaradi popolnoma dotrajane strehe in ostrešja je bila na novo postavljena “šupa” ob samostanu, ki bo služila predvsem za parkiranje samostanskih strojev. Urejen je bil del dotrajanih sanitarij v Domu duhovnih vaj.
kronist

Marjetka je ostala v naših srcih


Leto dni je že, odkar je lani, 24.4., odšla v večni dom, k Jezusu, ki ga je tako zelo ljubila, Marjetka Smrekar, invalidka, pesnica in pisateljica, globoko verna žena, mnogim iskrena prijateljica in zaupnica in za tiste, ki tega še ne veste, tudi častna članica BOKSS,
Bratovščine odraslih katoliških skavtov župnije Ljubljana Fužine. Ja, prava skavtinja, z rutko, s skavtskim krstom, skavtskim imenom in skavtsko botro. In ni treba veliko ugibati, kakšno ime si je izbrala za svoj skavtski krst: postala je JEZUSOVA ČEBELICA.
Letos, 3.6., bi Marjetka dopolnila 70 let. Prav gotovo je imela tam gori v nebesih lepo praznovanje za to okroglo obletnico, lepo praznovanje pa so ji pripravili tudi njeni prijatelji iz KBBI v soboto, 6.6., na Zaplani, kjer je bil nekaj let tudi njen dom. 
Kar veliko se nas je zbralo to sončno soboto ob 15h na Zaplani in začeli smo s sv. mašo za pokojno Marjetko, ki so jo darovali g. opat Anton Nadrah iz Stične, velik Marjetkin prijatelj in nekdanji dolgoletni duhovni voditelj in spovednik ter fužinski župnik g. Simon Kvaternik, ki je takrat služboval kot kaplan na Vrhniki in je bil do smrti Marjetkin duhovni voditelj in spovednik in g. Borut Pohat, sedanji duhovni vodja bratstva. Veliko lepih besed je v pridigi g. opat Nadrah povedal o Marjetki, o njeni močni veri in zaupanju, o njenem prijateljstvu z Jezusom, o njeni iskreni molitvi in darovanju trpljenja. Prebral je tudi nekaj njenih globokih misli.
Po sv. maši smo bili povabljeni v Dom bratstva, kjer nas je čakalo presenečenje. Odlična pogostitev s kavo, pecivom, sokovi in sadjem. Vse to je pripravila Gordana ( iskrena hvala, Gordana!!), Marjetkina dolgoletna prijateljica, ki je dala tudi idejo, da bi se z Marjetko srečali pri sv. maši in potem imeli tudi recital njenih pesmi in obujanje spominov nanjo. In res je bilo tako. Čisto spontano in iskreno so ljudje na povabilo g. Poharja pripovedovali o Marjetki, o srečanjih z njo, o prijateljstvu, o druženju na Zaplani in v domu na Trnovem v Ljubljani, o skupnih izletih in romanjih, o duhovnih vajah, o Marjetkinem življenju, bolezni, tihem trpljenju in vdanem darovanju. Veliko iskrenih besed je bilo izrečenih, veliko lepih spominov, velikokrat se je zatresel glas in tudi kakšno solzico je bilo videti. Mene osebno se je najbolj dotaknilo pričevanje njenega prijatelja Branka, ki je nesebično skrbel za Marjetko do njene smrti. Hvala, Branko! Lepo je bilo tudi pričevanje Polone, ki je živela z Marjetko na Zaplani in jo imenovala kar svojo sestrico.
Med pričevanji so njeni prijatelji prebrali nekaj njenih pesmi. Globoke so te pesmi, iskrene. So močan klic po ljubezni, po sprejemanju, so hrepenenje po Jezusu, po njegovi bližini. So pesmi popolne izročitve in brezpogojnega darovanja. So pesmi sprejemanja in trpljenja, veselja, upanja in hrepenenja. Vsaka njena pesem je molitev. Osebna molitev, posebna molitev.
Zelo lepo je bilo to popoldne in imela sem občutek, da je Marjetka z nami, da se dotika prav vsakega in se mu zahvaljuje, da je prišel. In res bi rada, tako kot je obljubila Gordana, da bi ta srečanja ostala in da bi se srečevali vsako leto v juniju, saj je Marjetka ostala v naših srcih.
Ester, Marjetkina skavtska botra

Šla sem počasi na Gradišče in sem med potjo zmolila tri rožne vence. Pri vsaki desetki se potopim v razmišljanje Marijinega in Jezusovega življenja, kot je vsebina posamezne desetke. Zato tako rada sama hodim v naravo. Pridem domov prerojena! Doma ali v cerkvi nimam tako globokega razmišljanja, je bolj rutina. Doma tudi berem in molim po molitvenikih, pri tem pa je spet drugačen način razmišljanja.
Ana

petek, 30. oktober 2015

ODMEVI Spomini na Marjetko Smrekar (3)



Že dolgo sem v sebi čutila notranji navdih, naj tudi jaz napišem spomin na Marjetko Smrekar, kot smo bili spodbujeni v Glasilu in sem kar odlašala in odlašala. Napisala sem osnutek, ki je kar nekaj časa čakal, da ga oblikujem do konca. To mi je uspelo, ko smo na god našega blaženega Alojzija Grozdeta, 27. maja 2015, pri nas doma zopet nabirali bezgovo cvetje, tako kot pred enim letom, ko smo izvedeli za njeno slovo. Marjetka, tudi po bezgovem cvetju, tej tako zdravilni rastlini, ostajaš v našem trajnem spominu. Radi te imamo! Hvala za vse bogastvo, ki si ga v času svojega zemeljskega romanja tako velikodušno delila z nami.
Klementina Plavčak

Nagovarjala me je njena zagledanost v Jezusa. Iz njenih dejanj sem imel priložnost razbrati, kako ji je bila molitev na prvem mestu. Tudi pred njenimi bolečinami oz. telesnimi preizkušnjami. Posebej v trenutkih, ko je obležala in sem jo kdaj z družino obiskal.
Domen Plavčak

Najbolj se spomnim, da je imela Marjetka podobno ime kot jaz in, da je našo družino, ko smo bili pri njej, povabila k molitvi.
Ko smo bili v bližini Marjetkinega prebivanja, sem starše večkrat vprašala, če jo gremo obiskat. Zelo sem jo imela rada. Imela sem jo kot zelo prijazno osebo.
Bilo pa je, ko smo v maju nabirali bezeg, ko sem videla jokati sestro, in jo vprašala, zakaj joka. Očka pa mi je odgovoril: » Marjetka je umrla.« Bila sem žalostna in se začela jokati.«
Marjeta, 9 let

Zelo mi je ostal v spominu tisti maj, ko smo zunaj nabirali bezeg. Lepo nam je bilo. Potem pa je mami pritekla iz hiše in nam sporočila: »Marjetka je umrla!«. Tako sem bila žalostna, da sem se začela jokati. Ati me je objel, bil nekaj trenutkov tiho ob nas. Nato pa je začel: »Jaz verjamem, da je Marjetka pri Bogu in moli za nas.«
Favstina, 11 let

Rada sem obiskala Marjetko. Ko smo pri njej molili PO NJEGOVEM PREBRITKEM TRPLJENJU in, ko sem jaz molila, mi je bilo vse všeč.
Lucija, 7 let

četrtek, 29. oktober 2015

Po Mojzesovih stopinjah (3)


Da, čisto zares so se izza ovinka prikazale piramide. Veličastne in ogromne, so silile iz megle.
Bil sem ves prevzet, ko sem prvič videl piramide na mestu. V mislih se mi je že vrtelo polno prizorov, ki bi jih rad fotografiral. Toda, ali bo mogoče? Izkušnja s faraonom Ramzesom je pripovedovala drugače. Stojalo sem res pustil v avtobusu, saj ne bi rad imel še nove nevšečnosti.
Izstopili smo na robu grička, na katerem so zgrajene piramide. Visoka ograja okoli parkirišča je dajala vtis strogosti. Domači vodič nas je spravil skozi vhod in pred nami so se pojavile velike kamnite gmote, ki jim pravimo piramide. Te so eno izmed največjih čudes človeške civilizacije. Koliko rok jih je gradilo? Bila so cela naselja delavcev, ki so bili zaposleni z gradnjo teh ogromnih stavb. Potrebni so bili rokodelci vseh vrst, da je vse usklajeno in dokaj hitro potekalo. Eni so lomili ogromne kamnite bloke v kamnolomih. Drugi so jih klesali, spet naslednji so jih spravljali na gradbišče. Strokovnjaki pravijo, da so gradbišče sproti zasipali s peskom, da je bilo vedno kakor na tleh. Po ogromnih nasipih so na lesenih debelcih valili kamne in jih spravljali vedno bliže mestu, kamor so jih vzidali. Ko je bil položen najvišji kamen na svoje mesto, je bilo potrebno ves pesek, ki so ga nasuli odstraniti, da se je pokazala piramida v vsej svoji veličastnosti.
Prvi pogled na piramide ni bil nič romantičen. Ena izmed njih je bila še zavita v meglo. Tudi svetloba ni bila kaj posebnega, saj nam je sonce sijalo nasproti. Bilo je veliko ljudi in nekateri so pridno fotografirali. Tudi ženske v dolgih črnih ali pisanih oblačilih so skušale vsaj s telefoni posneti fotografijo za spomin ali kot dokaz: Češ bile smo ob piramidah!
Moj mir so kmalu zmotili domači trgovci. Vsak je ponujal svoje in dobesedno silil vate, da bi kaj kupil. Vodič nam je dal navodilo, naj se čim manj brigamo zanje. Takoj ko izrečeš besedo, on začuti možnost, da bi ti lahko kaj prodal. Moram pa priznati, da so zelo pazljivi in dobro poslušajo. Že po nekaj besedah, ki smo jih spregovorili med seboj, so ugotovili, da smo Slovani. Zato so hitro začeli naštevati in kazati knjige o piramidah v slovanskih jezikih. Ker nismo priznali, da smo bodisi Čehi, Slovaki ali Poljaki, so nas začeli vpraševati, od kod smo. Najbrž jim ni bilo veliko znano, kje je Slovenija, čeprav so ponavljali v angleščini, da je Slovenija lepa dežela in da imajo radi Slovence.
Nekateri od naših romarjev so jih poučili, kako je treba nagovoriti Slovenca: Dober dan! Knjige v slovenščini! Zanimivo je bilo zame, da so ti ljudje z lahkoto ponovili in si zapomnili, vse slovenske besede. tistim za nami so že od daleč kričali to, kar smo jih prednji naučili. Pomislil sem, s kako veliko težavo bi Anglež ali Španec izgovoril te besede. Najbrž bi jih sploh ne spravil pravilno iz ust. Ti Egipčani, ali kaj so že bili, so to storili v trenutku.
Ob prvi piramidi smo se ustavili in poslušali razlago našega lokalnega vodiča. Veliko nam je povedal o piramidah, o zgodovini in še kaj. Toda veliko nismo odnesli, saj so mešetarji dobesedno silili v nas. Cukali so nas za rokave in ponujali svojo robo. Rinili so se med skupino in motili razlago, ki smo jo poslušali. Tu in tam je vodič rekel komu, naj se odstrani, a veliko ni pomagalo.
Stali smo na robu sence, ki jo je metala piramida. Bilo je kar poletno toplo in megla v nižini pod piramidami je hitro puhtela. Ob piramidi je bilo živahno. Čeprav je bilo napisno, da ni dovoljeno plezati po piramidah, so otroci veselo plezali in kričali vsak na svojem kamnu.
Bili smo tako blizu, da je bilo nemogoče narediti dobro fotografijo. Upal sem, da se bomo nekoliko oddaljili, da bo primerno za fotografiranje. Vodič nam je rekel, naj počakamo za fotografiranje, saj nas bo popeljal nekoliko stran, kjer bo lep razgled na vse tri piramide. Da nam ne bo treba pešačiti, bomo šli kar z avtobusi.
Res smo se spet naložili na avtobuse in se popeljali malo v puščavo. Južno od piramid se takoj prične peščena puščava.
Pogled proti severu je bil popolnoma drugačen. Piramide so sijale v vsej svoji veličastnosti. Nebo nad njimi je bilo modro. O kaki megli skoraj ni bilo več sledu.
Ni bilo treba še izstopiti, že so nas obkolili. Kramarji, fotografi in vodniki kamel. Vsak je kričal, kaj ponuja in bila je prava babilonska zmešnjava jezikov. Ob razgledišču je bil majhen kamnit zidec. Na njem je zaspano sedel neki domačin. Hitro sem ga spravil na nekaj posnetkov. Nekaj je sicer brundal, a kako bi ga razumel?
Najprej smo naredili skupinski posnetek. Takoj je bil pri roki domači fotograf, ki je hotel posneti fotografijo. Malo sem ga razjezil, ko sem mu odvzel posel. Tudi on je brundal, a zanj se nihče ni več zmenil.
Tudi kamelarji so takoj vstopili v akcijo. Veliko se nismo zanimali zanje, saj nas je vodič opozoril, da so lahko tudi nevarni. Odpeljejo te kam na samo in zahtevajo veliko denarja, da sploh prideš dol s kamele.
Ko sem fotografiral kamelo s piramidami v ozadju se mi je približal domačin in zahteval denar, ker sem slikal njegovo kamelo. Ker sem šel proč, je kričal za mano.
Piramide so pravzaprav grobnice za faraone. V notranjosti je cel sistem hodnikov, ki vodijo do sobane, kjer je bilo položeno faraonovo telo. Nekoč je bilo nedostopno, saj so graditelji za seboj spustili velike kamnite bloke, ki so bili nameščeni v poševnem kanalu. Ko so odstranili zaporo, so kamniti bloki zdrsnili navzdol in zaprli vhod do grobnice. Tri piramide so najbolj znane, ker so skoraj v mestu, a obstaja še več drugih, ki so manj znane in tudi niso tako velike. Mislim, da je vseh piramid v Egiptu okoli 110.
Med prej imenovanimi piramidami je tudi Keopsova, kot jo imenujemo mi, domačini pa ji rečejo Khufu piramida. Je velikansko mojstrsko gradbeno delo. Zgrajena je na površini trinajstih hektarjev. Njena stranica je dolga 230 metrov. Piramida vsebuje 1.300.000 kamnitih blokov, ki so težki od 2,5 do 15 ton. Njena prvotna višina je bila 146,5 metra, danes je visoka le še 137 metrov. Mogoče se komu zdi čudno, zakaj je postala nižja. Čisto preprosto! V času, ko teh stavbnih čudes niso znali ceniti, so jo uporabljali kot skladišče kamenja. Ves vrhnji del piramide, ki je bil grajen iz belega turskega apnenca, so odstranili in uporabili za razne gradnje v Kairu. Ta podatek nam pove, da piramida sprva ni bila stopničasta, kot jo vidimo danes. Bila je lepo gladko pozidana. Ker so plašč iz belega kamna odstranili, so ostale grobe stopnice, ki so bile prvotno skrite. Prvotno zunanjost piramid je mogoče le rahlo zaslutiti na vrhu srednje, saj je samo zgoraj v konici ostalo še nekaj od prvotnega kamnitega plašča.
p. Branko Petauer

sreda, 28. oktober 2015

POPOLNA PODARITEV (9) »Živeti v resnici Kristusove posvetitve …«


Janez Pavel II. je na praznik Gospodovega oznanjenja leta 1984 skupaj s škofi vsega katoliškega sveta posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu Cerkev in vse človeštvo: »svet drugega tisočletja, ki se bliža koncu«. »Mati vseh ljudi in narodov, ti poznaš njihovo trpljenje in njihovo upanje in po materinsko občutiš njihove boje med dobrim in zlom, med lučjo in temo, boje, ki pretresajo sedanji svet … Z ljubeznijo Matere in Božje dekle objemi naš človeški svet, ki ti ga polni skrbi za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov darujemo in posvečamo … Na poseben način tiste ljudi in narode, ki posebno potrebujejo tega darovanja in posvetitve.«
            Papež pravi, da je 25. marec izbral kot dan posvetitve zato, ker nas ta praznik »spominja na začetek odrešenja«. »Ta začetek je povezan z adventom. In vse sedanje leto odrešenja je nekakšen advent, ker se približujemo letu 2000 po Kristusovem rojstvu. To pričakovanje 2. tisočletja krščanske dobe živimo tako, da smo deležni skupaj z drugimi hudih bolečih izkustev narodov in celo vsega človeštva v današnjem svetu. – Iz teh izkustev se poraja posebna potrebnost, tako rekoč notranja zahteva po tem, da se z obnovljeno in vse bolj živo vero opremo na sámo Kristusovo odrešenje, na Kristusovo neizčrpno odrešenjsko moč. Zakaj Bog je tisti, ki 'je v Kristusu svet spravil s seboj … in razglasil med nami besedo sprave' (Kol 5,19). Spričo groženj, ki obtežujejo današnje človeštvo in ki imajo svoje korenine v grehu, je tu še ena pobuda več za še bolj nujen poziv k sklicevanju na moč odrešenja … Rad bi razglasil to neskončno moč odrešenja skupaj z vami in s celotno Cerkvijo. Rad bi jo razglasil po posredovanju brezmadežnega Srca Božje Matere, ki je izkusila to moč odrešenja prav posebno živo in globoko.«
            Kako bi se ob tem ne spomnili na sv. Ludvika Montfortskega, ko pravi: »Tisti, ki so se po Mariji popolnoma podarili Kristusu, naj posebej častijo veliko skrivnost učlovečenja, ki jo praznujemo 25. marca in ki je v prav posebni zvezi s popolno podaritvijo samega sebe Mariji in po njej Kristusu«(PO 243)?
            Podobno moremo reči o besedilu papeževe molitve, s katero je skupaj s škofi posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu in v kateri so posebne pozornosti vredne besede:
            »Mati Kristusova, pred teboj, pred tvojim brezmadežnim Srcem, bi se danes z vso Cerkvijo radi pridružili posvetitvi, s katero se je tvoj Sin iz ljubezni do nas posvetil Očetu: 'In jaz se posvečujem zanje,' je dajal 'da bodo tudi oni posvečeni v resnici' (Jn 7,19). Pri tej posvetitvi za svet in človeštvo se želimo združiti z našim Odrešenikom, zakaj v njegovem Božjem Srcu dobi ta posvetitev moč odpuščanja in sprave. – Moč te posvetitve traja naprej skozi vse čase, zajema vse ljudi, vsa ljudstva in narode, premaguje sleherno zlo, ki ga je duh teme zmožen vzbuditi v srcu človeka in v njegovi zgodovini ter ga je v resnici vzbudil v našem času. – Kako globoko občutimo, da je posvetitev potrebna za človeštvo in svet, za naš sedanji svet, v zedinjenju s samim Kristusom! Svet mora po posredovanju Cerkve postati deležen Kristusovega odrešenjskega dela.«
            Iz tega vidimo, da ima posvetitev Mariji – in s tem še posebej grignionska »popolna podaritev« (drug izraz za »posvetitev« ali »izročitev«) – svoje trdne temelje v Svetem pismu in celo v najodločilnejšem dogodku celotne odrešenjske zgodovine: v Kristusovi kalvarijski daritvi, dovršeni z vstajenjem.
            Jezus je izrekel besede: »Posvečujem se zanje …« neposredno pred svojim trpljenjem. Pomenijo pa isto kakor: »Darujem se zanje.« Z učlovečenjem je Božji Sin po Mariji stopil na pot daritve za vse ljudi; in ta pot se je dovršila na križu, kjer je v združenju z Marijo, ki je stala pod križem DAROVAL svoje življenje, sam sebe Očetu za odrešenje sveta. V posvečujočo moč te daritve je posameznik pritegnjen s krstom, ki nas tako rekoč potopi v Odrešenikovo smrt in vstajenje.
            Papež Janez Pavel II. je posvetitev vsega sveta Mariji naslonil na Jezusovo posvetitev Očetu. Tudi naša »popolna podaritev« (ali posvetitev, izročitev) Mariji je vsa potopljena v Jezusovo molitev, da bi tako mogla v resnici biti sprejeta od Boga. »Podaritev« pove, da to dejanje napravimo svobodno, neprisiljeno. Bog ima seveda tako in tako pravico do nas. Vendar nam je dal svobodno voljo, da bi z ljubeznijo odgovarjali na njegovo neskončno ljubezen. To »podaritev« je obenem »posvetil«. »Posvečeno« je to, kar pripada Bogu. »Posvetiti se« Bogu pomeni, povezati svojo voljo z Božjo s tem, da pustimo, naj Bog docela vstopi v našo dušo, v naš razum in voljo, v celoto našega življenja. Brez dvoma smo vsi poklicani, da se izročimo (»podarimo«) Bogu ob tisti uri naše smrti, za katero prosimo Marijo vsak dan svojega življenja. Toda papež s posvetitvijo Mariji obrača našo pozornost na dejstvo, da Bog pričakuje, naj se mu izročimo in vedno znova izročamo že zdaj, ne šele v poslednjem trenutku. V vsakdanjosti naj z Marijino pomočjo »živimo v resnici Kristusove posvetitve«.
Anton Strle