Kristjani imamo za učitelja molitve Jezusa Kristusa. Danes se v molitvi srečujemo s poveličanim Kristusom. On je pravi Bog in pravi človek. Sveto pismo pravi, da v nebesih vedno živi, da posreduje za nas.
Učitelj naše molitve je Kristus predvsem v
svojem zemeljskem življenju. Takrat je bil nam v vsem enak, razen v grehu.
Molil je s svojim človeškim srcem, ki je prav tako kakor naše občutilo veselje
in žalost, stisko, bolečino in zapuščenost. Uporabljal je svoje človeške
ustnice in izgovarjal človeške besede kakor mi.
Ob Jezusu so se učenci spraševali: »Kdo je ta
mož? Od kod je? Kaj hoče doseči?« Ko je noč prečul v molitvi in je poln Božje
moči prišel k učencem, so v njihovih srcih klila vprašanja: »Zakaj toliko moli?
Kako da ima toliko povedati svojemu Očetu? Zakaj se tako rad umika v samoto?«
Nihče pred Jezusom ni molil kakor on, noben
svetnik za njim ga ne bo dosegel, kaj šele presegel. Vse molitve vseh časov
dobivajo svoj vrhunec v Jezusovi molitvi. Evangelisti niso imeli namena, da bi
posebej poročali o njegovi molitvi, saj so hoteli oznanjati Jezusov nauk.
Pripovedovali so o njegovih čudežih, trpljenju, smrti in vstajenju. O Jezusovi
molitvi so zapisali posamezne drobce tako rekoč mimogrede. Še najbolj je bil na
Jezusovo molitev pozoren evangelist Luka.
Jezus je glede molitve skupaj z Marijo in
Jožefom spolnjeval judovske običaje. V Nazaretu je redno obiskoval sinagogo. V
jeruzalemskem templju je sodeloval pri bogoslužju. Po poročilih takratnega časa
so Judje molili, ko se je zdanilo, popoldne in zvečer pred spanjem, pred jedjo
in po jedi. V sinagogi in doma je Jezus molil psalme, starozavezne pesmi, ki so
imele tudi mesijanski značaj in so se torej nanašale nanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar