Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Tretji del]

Ob teh drugih duhovnih vajah je imel Strle priliko tako rekoč iz prve roke soočiti se z ignacijanskim podajanjem duhovnih vaj. Hkrati pa ga je nagovorila povezanost med filozofijo, teologijo in duhovnostjo. Tu je imel živ zgled tiste harmonije, ki je bila značilna za sv. Frančiška Saleškega in za katero si je tudi sam tako zelo prizadeval.

Na duhovnih vajah je redno napravil konkretne sklepe za svoje duhovno življenje. Tako je pri omenjenih Patetovih duhovnih vajah napravil 8. januarja 1938 sledeč sklep: »Po zajtrku angleščina; ob času pouka prve ca. pol ure, ki je na razpolago za duhovno branje; popoldne, če mogoče, pred študijem obisk N[ajsvetejšega]. Najprej dolžnost, čeprav je odvratno. Ne bom govoril o tem, da nimam časa, da imam veliko dela itd. Pravi namen pri delu. Usque at finem, potem Alleluia! Po večerni molitvi sv. pismo, pesmice na pamet, nekoliko gimnastike in k spanju!«  Drugi sklep, ki ga je napravil isti dan, pa se je glasil: »Čim manj bom govoril o sebi, čim manj se razburjal, kadar pride kako ponižanje. O svojih redih – naj bodo slabi ali dobri – bom neizprosno molčal. Zato bom uporabljal examen particulare (posebno spraševanje vesti) in tudi molitev. Včasih bom vzel na piko to, da bom govoril pogosteje s tistimi, ki bi z njimi ne govoril rad. Ob mesečni rekolekciji pregledam najvažnejše sklepe. To naj bo glavna smer mojega dela, v tem letu, in pa še urejenost v delu!«

Kot rečeno, pa so bile pomembne tudi mesečne rekolekcije. To so bili dnevi zbranosti, kjer je Strle napravil iskren obračun glede spolnjevanja svojih sklepov. Redno pa je bil tak dan zbranosti tudi program za naprej. Še posebno se je Strle razpisal na začetku tretjega letnika. Tako beremo v dnevniku pri zapisu 10. oktobra 1938: »Danes je rekolekcija. Jutri se začne šola. Vprašanje je, kakšno bo to šolsko leto. Ali bo šlo brez haska mimo mene? Ali mi bo le malo prineslo v duhovnem in umskem življenju? Kaj se mi bo vse pripetilo, kaj bo šlo mimo mene tam zunaj v svetu? Zunaj v svetu! To je zdaj zame bolj malo pomembno, razen v kolikor meri na mojo bodočnost, ki naj bo bodočnost dobrega duhovnika, ne povprečnega. – Res je, kar pravi Bernanos v svojem delu »Journal d'un Curè de Campagne« (Dnevnik vaškega župnika), da je povprečen duhovnik nekaj grdega, naravnost gnusnega. Pomembno je predvsem to, kar se bo dogajalo v moji notranjosti. Mož molitve, mož dela in mož žrtve, to je linija, ob kateri teko pravila našega semenišča, pravila, ki so tudi delo Svetega Duha, ki je početnik reda, urejenosti in lepote, ki iz urejenosti izvira, in ki – Sveti Duh – Cerkev navdihuje v njenih delih. To naj bo linija, ob kateri bo potekalo moje življenje.« Ne biti povprečen duhovnik. Tudi ne biti povprečen bogoslovec. Stremljenje po več, po izhodu iz povprečja, je bil cilj, za katerega se je Strle kot bogoslovec ves čas prizadeval.