Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 31. avgust 2015

POPOLNA PODARITEV (7) [prvi del]


»Po Mariji, z Marijo, v Mariji in za Marijo«

Tudi Slovenci poznamo Andréja Frossarda, in sicer po njegovi knjigi Bog biva, srečal sem ga, kjer poroča, kako je v nekaj minutah iz popolnega nevernega in v veri nepoučenega postal »katoliški, apostolski, rimski kristjan,« čeprav niti krščen ni bil v tistih dvajsetih letih svoje starosti. Poleg mnogih drugih knjig z versko vsebino je ta sloviti francoski časnikar-konvertit leta 1982 objavil knjigo Ne bojte se (N'ayez pas peur, Laffont, Paris, 323 str.), ki vsebuje pogovore s papežem Janezom Pavlom II.
Janez Pavel II. tukaj tudi pripoveduje, kako veliko dolguje prav branju knjige sv Ludvika Grigniona Montfortskega Popolna podaritev Jezusu Kristusu po Mariji (v izvirniku Razprava o pravi pobožnosti) in kako močno je ta knjiga zaznamovala njegovo življenje. Dobesedno izjavlja papež: »Prej sem bil glede pobožnosti do Marije bolj zadržan; bal sem se namreč, da marijanska pobožnost zakriva Kristusa, namesto da bi mu dajala prvo mesto. V luči nauka, ki ga razvija Grignion Montfortski, pa sem jasno uvidel, da je resnica čisto drugačna. Naš notranji odnos do Matere Božje organsko poteka iz naše povezanosti s Kristusovo skrivnostjo. Sveta Devica Marija se bolj in bolj razkrije ravno tistemu, ki napreduje v razumevanju skrivnosti Jezusa Kristusa, učlovečene Božje Besede, in obenem v razumevanju skrivnosti troedinega Boga, v kateri ima skrivnost odrešenja svoje korenine in svoj cilj. Reči moremo celo, da človeku, ki si prizadeva, da bi spoznal in ljubil Kristusa, le-ta sam pokaže na svojo Mater, kakor je to storil na Kalvariji za svojega učenca Janeza. Vsakomur izmed nas pravi Gospod o Marji: 'Glej, tvoj sin!', 'Popolna pobožnost' do Marije raste z našim poznanjem Kristusa in z našo zaupljivo predanostjo njegovi osebi. Še več, ta 'popolna pobožnost'do Marije je nujno potrebna tistemu, ki se hoče brez pridržkov darovati Kristusu in delu odrešenja.«
Pobožnost sedanjega papeža do Marije je torej izrazito usmerjena na Kristusa kot na svoj cilj in središče. Tako je tudi pri sv. Ludviku Montfortskem, na katerega se papež opira. »Po Mariji je prišel Jezus na svet in po Mariji naj tudi kraljuje svetu.« Tako začenja sv. Ludvik svojo znamenito knjigo Popolna podaritev.
Nekoliko naprej poudarja: »Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do tesnega zedinjenja z našim Gospodom in do popolne zvestobe Svetemu Duhu brez zelo velike povezave s presveto Devico in brez njene velike pomoči« (Pp 43).

nedelja, 30. avgust 2015

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Peti del]



1.) Torej brez pridržka in brez odpora sprejmem prav vse predmete, ki se jih bom učil. Vse te predmete bom vzljubil, saj so končno od Cerkve in torej od Svetega Duha. Pogumno bom sprejel žrtve, ki jih bo to zahtevalo od mene in ne bom se – razen minimalno – spuščal v razne debate glede tega in tudi ne bom posnemal drugih glede tega.
2.) Da se usposobim za življenje med svetom, moram nastopati zmeraj pametno in ne smešno, kakor se velikokrat zgodi. Rajši manj besedi, pa tiste pametne, kakor pa veliko, a »čvek«, kakor imam navado temu reči. Svoje besede, pogovore moram urediti, kajti lastnost pameti je urejati in pameti moramo slediti, da smo krepostni in krepostni moramo biti, da smo Bogu podobni. To vse pomeni tudi to, da moram imeti tudi smisel za šale, čeprav ni treba za tem stremeti, da bi postal šaljivec. Po besedah Rademacherjevih bi moral biti kristjan tudi najbolj simpatičen človek, torej vesel in resen obenem. Pameten, skromen in obenem ponosen na svoj vzvišeni stan otroštva božjega .... kaj šele duhovnik. Druga točka mojega programa je torej red v občevanju – Kristus naj mi zopet sveti s svojim vzorom.
3.) Ponižnost! Da ponižnost, ta, ki je tako težka, ki se tako rada stisne daleč nazaj pred bohotno bahatostjo človekovo pred samim seboj. Napuh, ki se skrije v plašč skromnosti, mevžavega občevanja, samoponiževanja, lenobe, nespretnosti! Moje besede oziroma molk o vsem, kar se mene tiče, to mi mora pripomoči do zmage. Zmaga! Popoln človek.«
Že ob teh nekaj mislih iz Strletovega dnevnika zaslutimo, kako si je prizadeval za klesanje svojega značaja. Postopoma se je vedno bolj zavedal tudi potrebnosti božje pomoči pri tem klesanju. Tako je 8. januarja 1939 zapisal: »Daj mi, o Jezus, da bo moje srce res Tvoje. Naj bodo vsa njegova čustva zate, naj gori ves ogenj zate. Naj se ne vnemajo v njem čustva, ki (bi) bila obrnjena samo v stvari, posvetnost, ljudi. Naj bo moje srce brez pridržka Tvoje. – Vidim sedaj, kako sem zapleten, mogoče bolj kot kdaj v svet ljudi, in me je nekako strah, da bi se še bolj ne zapletel v mreže, v kakršne bi se pravi duhovnik nikoli ne smel zaplesti. Nisem še duhovnik, a tako hrepenim biti duhovnik, in tisti trenutek se bliža bolj in bolj.«
29. junija 1941 je bil Strle posvečen za duhovnika  v zelo negotovih razmerah, saj je bil čas druge svetovne vojne. A bil je dobro pripravljen, dobro izklesan.
p. Andrej Pirš FSO


petek, 28. avgust 2015

Shod častilcev Jezusovega in Marijinega Srca



Ne pozabite, da je danes ob 20.00 v samostanu v Stični srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega Srca.
Pripravljamo se na obisk fatimske Marije Romarice, ki bo obiskovala slovenske župnije od maja do oktobra 2016. Poglabljamo se v fatimska sporočila.
Lepo vabljeni v Stično.
                            p. Anton Nadrah

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Četrti del]



Pri duhovnem oblikovanju se je dal voditi navodilom duhovnega voditelja. To nakaže med drugim v sledečem zapisu, prav tako z dne 10. oktobra 1938: »Če pomislim na to, kar nam je naznačil g. spiritual dr. Janez Kraljič, ko je govoril o naši pripravi na duhovniški stan, ki naj bo podobna vzoru priprave Jezusa Kristusa, tedaj mi more biti celo šolsko leto pred 
očmi Jezus sam. Kaj bi zdajle Jezus delal? Kako bi Jezus ob taki priliki nastopil, kako odgovoril na tako žalitev? Kaj bi Jezus cenil, ali čast ali ponižanje in kaj bi na ponižanje rekel? Ali bi Jezus čez to in to zabavljal? Čez jed, čez profesorje, celo čez ljubljansko meglo? – O Jezus, samo ti mi bodi pred očmi, nič ne razni »vzori«, ki jih hočem poiskati med tovariši, razni oboževalci, ki jih vidim in ki mi imponirajo. Ne, samo Jezus! Zakaj se potem spraševati, kaj bi storil ta in ta tovariš, ki je v semenišču najbolj ugleden, saj mi mora biti za vzor nekaj višjega kakor pa navaden človek, ki ga morda svet ceni ne toliko zaradi podobnosti  s Kristusovim pojavom, pač pa bolj zaradi lastnosti, ki svetu imponirajo, ki pa nasprotujejo duhu krščanstva, ki je bistveno duh otroštva božjega in zato bistveno duh ponižnosti, – ne pa duh onega, ki je rekel in ki še vedno pravi »non serviam«, – ne, Jezus, ki je Bog, mora biti moj vzor, saj je Jezus rekel, da moramo biti popolni kakor je njegov nebeški Oče, torej Bogu podobni, in kako naj bomo drugače Bogu podobni kakor tako, da iščemo svojega vzora v Bogu–človeku Jezusu Kristusu.

sreda, 26. avgust 2015

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Tretji del]



Ob teh drugih duhovnih vajah je imel Strle priliko tako rekoč iz prve roke soočiti se z ignacijanskim podajanjem duhovnih vaj. Hkrati pa ga je nagovorila povezanost med filozofijo, teologijo in duhovnostjo. Tu je imel živ zgled tiste harmonije, ki je bila značilna za sv. Frančiška Saleškega in za katero si je tudi sam tako zelo prizadeval.
Na duhovnih vajah je redno napravil konkretne sklepe za svoje duhovno življenje. Tako je pri omenjenih Patetovih duhovnih vajah napravil 8. januarja 1938 sledeč sklep: »Po zajtrku angleščina; ob času pouka prve ca. pol ure, ki je na razpolago za duhovno branje; popoldne, če mogoče, pred študijem obisk N[ajsvetejšega]. Najprej dolžnost, čeprav je odvratno. Ne bom govoril o tem, da nimam časa, da imam veliko dela itd. Pravi namen pri delu. Usque at finem, potem Alleluia! Po večerni molitvi sv. pismo, pesmice na pamet, nekoliko gimnastike in k spanju!«  Drugi sklep, ki ga je napravil isti dan, pa se je glasil: »Čim manj bom govoril o sebi, čim manj se razburjal, kadar pride kako ponižanje. O svojih redih – naj bodo slabi ali dobri – bom neizprosno molčal. Zato bom uporabljal examen particulare (posebno spraševanje vesti) in tudi molitev. Včasih bom vzel na piko to, da bom govoril pogosteje s tistimi, ki bi z njimi ne govoril rad. Ob mesečni rekolekciji pregledam najvažnejše sklepe. To naj bo glavna smer mojega dela, v tem letu, in pa še urejenost v delu!«
Kot rečeno, pa so bile pomembne tudi mesečne rekolekcije. To so bili dnevi zbranosti, kjer je Strle napravil iskren obračun glede spolnjevanja svojih sklepov. Redno pa je bil tak dan zbranosti tudi program za naprej. Še posebno se je Strle razpisal na začetku tretjega letnika. Tako beremo v dnevniku pri zapisu 10. oktobra 1938: »Danes je rekolekcija. Jutri se začne šola. Vprašanje je, kakšno bo to šolsko leto. Ali bo šlo brez haska mimo mene? Ali mi bo le malo prineslo v duhovnem in umskem življenju? Kaj se mi bo vse pripetilo, kaj bo šlo mimo mene tam zunaj v svetu? Zunaj v svetu! To je zdaj zame bolj malo pomembno, razen v kolikor meri na mojo bodočnost, ki naj bo bodočnost dobrega duhovnika, ne povprečnega. – Res je, kar pravi Bernanos v svojem delu »Journal d'un Curè de Campagne« (Dnevnik vaškega župnika), da je povprečen duhovnik nekaj grdega, naravnost gnusnega. Pomembno je predvsem to, kar se bo dogajalo v moji notranjosti. Mož molitve, mož dela in mož žrtve, to je linija, ob kateri teko pravila našega semenišča, pravila, ki so tudi delo Svetega Duha, ki je početnik reda, urejenosti in lepote, ki iz urejenosti izvira, in ki – Sveti Duh – Cerkev navdihuje v njenih delih. To naj bo linija, ob kateri bo potekalo moje življenje.« Ne biti povprečen duhovnik. Tudi ne biti povprečen bogoslovec. Stremljenje po več, po izhodu iz povprečja, je bil cilj, za katerega se je Strle kot bogoslovec ves čas prizadeval.