PORCIUNKULSKI ODPUSTEK (popolni odpustek) - 2. avgusta

Praznik Marije Angelske v Porciunkuli 2.avgusta. V majhni cerkvici v Assisiju je sv. Frančišek izprosil milost popolnega odpustka, ki ga na praznik lahko prejme vsak, ki obišče frančiškansko ali župnijsko cerkev, opravi spoved in prejme obhajilo, ter moli: Vero, Očenaš, Zdravo Marijo in Slavo Očetu po namenu svetega očeta.

Fatimsko sporočilo med karizmo in prerokbo

Ob začetku priprave na stoletnico prikazovanj v Fatimi je v avditoriju papeške univerze Antonianum v Rimu od 7. do 9. maja 2015 potekal mednarodni forum o mariologiji z naslovom FATIMSKO SPOROČILO MED KARIZMO IN PREROKBO, ki ga je organizirala Mednarodna papeška marijanska akademija (PAMI: Pontificia Academia Mariana Internationale). 7. maja dopoldan je bil najprej slovesni sprejem kipa fatimske Device ob spremstvu italijanske državne policije. Sledil je uvodni nagovor Mary Melone SFA, rektorice papeške univerze Antonianum. Nato je imel prefekt kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato SDB krajše zelo kvalitetno predavanje o pomenu fatimskega sporočila za Cerkev in svet. Po polurnem odmoru je podal razmišljanje z naslovom Fatima danes: aktualnost sporočila leirijsko-fatimski škof António Augusto dos Santos Marto. Popoldan se je zvrstilo dvoje predavanj. Profesor na teološki fakulteti v Burgosu (Španija) Eloy Bueno de la Fuente je prebral referat Teološka literatura o fatimskem sporočilu, Vincenzo Battaglia OFM, predsednik PAMI, pa je razpravljal o Skrivnosti Božje ljubezni do sveta v fatimskem sporočilu. 8. maja dopoldan je najprej nekdanji rektor svetišča v Fatimi in sedanji škof v Coimbri (Portugalska) podal razmišljanje Fatima: kraj in sporočila upanja za svet. Nato je sedanji rektor bazilike v Fatimi Carlos Manuel Pedrosa Cabecinhas prebral referat Pastoralni in duhovni izzivi fatimskega sporočila. Popoldan je delo potekalo v treh delavnicah: 1. Cerkvena gibanja povezana s Fatimo. 2. Fatimsko sporočilo in karizma posvečenega življenja. 3. Fatimski vidci. 9. maja dopoldan je Antonio Escudero SDB, predstavnik papeške salezijanske univerze, predstavil sintezo predavanj. Po zaključku dopoldanskega in popoldanskega dela so predavatelji odgovarjali na zastavljena vprašanja. Popoldan se je prizorišče mednarodnega foruma o mariologiji preselilo v baziliko sv. Antona Padovanskega ob Lateranu. Najprej je bilo češčenje Najsvetejšega zakramenta, nato je bil sprejem kipa fatimske Marije romarice. Sledila so molitev rožnega venca in pričevanja fatimskih združenj. Nato je bila sv. maša, ki jo je vodil leirijsko-fatimski škof. Sledila je posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Navzoči so se po tem dejanju poslovili od kipa fatimske Device romarice, ki je s tem pričel svoje romanje po Rimu in Italiji.

Popoldan prvega dne je bila po prvem predavanju kratka predstavitev knjižice p. dr. Antona Nadraha, ki ima v italijanskem prevodu naslov Trionfo del Cuore Immacolato di Maria. Pomočniki so jo razdelili vsem udeležencem foruma. Darila izpod peresa slovenskega teologa so bili vsi zelo veseli. Preostali izvodi so bili ponujeni sestram oblatam Device Marije iz Fatime, ki delujejo pri svetišču naše fatimske Gospe v Rimu in jih bodo delile italijanskim romarjem.

Iz zgornjega kratkega poročila o poteku mednarodnega foruma, ki ga je organiziral PAMI, je razvidno, da je potekal na najvišjem nivoju. Predavatelji, ki so govorili v italijanščini, so pokazali zdravo teologijo o Mariji, veliko širino fatimskega sporočila in osebno živeto marijansko duhovnost. Njihova predavanja so bila razmišljanje o skoraj stoletnem dogajanju, ki se je pričelo že leta 1916 z angelovim prikazanjem pastirjem v Fatimi in je bilo uvod v Marijino intervencijo leta 1917. Fatima je bila v tistem času povsem odročno in provincialno področje na Portugalskem. Do dogodkov je prišlo v času, ko je Portugalsko zajela duhovna kriza in ateistično gibanje, Evropo je pestila krvava in kruta 1. svetovna vojna, v Rusiji pa je prišlo do oktobrske revolucije. Poudariti je potrebno, da so bili trije pastirčki skoraj nepismeni. Fatimski dogodki so torej zelo hitro prerasli izrazito obrobnost in stopili na oder svetovnega dogajanja. Prikazanja Device Marije izhajajo neposredno od Boga in so izraz njegove neskončne ljubezni do sveta. Slednji se je že v tistem času pogrezal v zelo nevaren način življenja brez Boga. Ljudje so vedno bolj sprejemali model življenja, kakor da Bog ne bi obstajal. To pa je pojav, ki ima nevarne in nepredvidene posledice za človeštvo. V tovrstno temo sveta je torej posvetila Božja luč prek Device Marije. Bog po njej svet vabi, naj opusti omenjeno pogubno pot in naj se odloči za vero, upanje in ljubezen. Marijina prikazanja v Fatimi so obenem povabilo k molitvi, še posebej rožnega venca, k pripravljenosti sprejemati žrtve, ki jih prinaša življenje, za neverujoče in Bogu odtujene ljudi. Videnje pekla v odsevu želi poudariti, da se mnogi ljudje zaradi ateističnega načina življenja nahajajo v nevarnosti večnega pogubljenja. Bog pa želi, da kristjani svobodno sprejemajo žrtve in jih darujejo za najbolj potrebne. Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je ranjeno zaradi grehov človeštva, je v središču fatimskega sporočila. Razumeti jo je potrebno kot poziv k svetosti vseh verujočih in k postavitvi Boga na prvo mesto v njihovem življenju. Fatimsko sporočilo je od vseh Marijinih prikazovanj v 20. stoletju najbolj preroško in apokaliptično. Napoveduje preganjanje Cerkve. To se ni uresničevalo samo prek fašizma in še posebej komunizma, ampak ga danes znova v izjemno veliki meri zaznavamo s strani ekstremnega islama. Sodobni zahodni sekularizem v marsičem tudi že preganja Cerkev. Papež Janez Pavel II. je po atentatu 13. maja 1981 razumel, da se mora poglobiti v fatimske skrivnosti. Kmalu je poromal v Fatimo in vidkinjo Lucijo prosil za določena pojasnila. Dokaj hitro je svet in Rusijo, kar je Devica Marija želela že od vsega začetka, v duhovni povezanosti s škofi vsega sveta posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Porušenje berlinskega zidu, ki simbolično ponazarja padec komunizma v mnogih vzhodnoevropskih deželah in razpad Sovjetske zveze, je po mnenju mnogih sad tega važnega dejanja posvetitve. Benedikt XVI. je fatimsko sporočilo razumel kot evangeljski klic k spreobrnjenju: Spreobrnite se in verujte evangeliju! Poleg tega je s tem v zvezi povedal, da za Cerkev niso nevarni zunanji sovražniki, temveč notranji: grehi! Fatimsko sporočilo Cerkev vodi k očiščenju in poglobitvi. Predavatelji so večkrat navedli misel pokojnega nemškega teologa Karla Rahnerja, da bo krščanstvo 21. stoletja mistično ali pa ga ne bo. Fatima ljudi noče zastraševati, ampak jim dajati upanje. V povezavi s fatimskim sporočilom se je razvila tudi marijanska pastorala in duhovnost. Posvetitev narodov, župnij, družin in posameznikov Marijinemu brezmadežnemu Srcu prinaša sadove.

Predavatelji so poudarili, da fatimska skrivnost še ni zaključena in se njena aktualnost nadaljuje v našem času. Ima močan trinitarični, evharistični in soteriološki značaj. Bog Oče, učlovečeni Sin in Sveti Duh človeštvo vabijo k spreobrnjenju in življenju po veri, upanju in ljubezni. Kristjani so pozvani k poglobitvi svojega življenja v evharistiji in k darovanju za mnoge neverne. Devica Marija, po kateri je troedini Bog spregovoril v Fatimi, ima pri odrešenju ljudi edinstveno vlogo.

Silvo Novak

Trpim, da tolažim našega Gospoda

Frančišek je izredno sočustvoval z Jezusom, žalostnim zaradi naših grehov. Hotel ga je tolažiti. Bil je kakor angel na Oljski gori, ki je v trpljenju prišel tolažit Jezusa, ki je potil krvavi pot.

Angel je v tretjem prikazanju v jeseni 1916 naročil otrokom: “Tolažite svojega Boga!” Njegovo žalost je Frančišek na mističen način dojel v prvem Marijinem prikazanju, ko ga je gledal v zelo močni luči, ki je kakor odsev izhajala iz Marijinih dlani. Ta luč je prodrla v njihova srca in v najgloblje globine njihovih duš. Tedaj so sami sebe videli »v Bogu, ki je bil ta luč«.

Za Frančiška je zelo značilna njegova izjava Luciji, ki dobro razodene, kako je začel globlje dojemati Gospodovo žalost:

»Zelo sem bil vesel, da sem videl angela. Še več veselja sem doživel ob pogledu na našo Gospo. Toda najlepši se mi je zdel naš Gospod v tisti luči, ki jo je naša Gospa vlila v naša srca. Tako zelo ljubim Boga! Toda on je tako žalosten zaradi mnogih grehov! Mi ne smemo nikoli več narediti nobenega!«

Ko je Lucija veliko trpela, jo je hotel opogumiti:

“Kaj zato! Ali ni naša Gospa napovedala, da bomo morali mnogo trpeti v spravo našemu Gospodu in njenemu brezmadežnemu Srcu za grehe, s katerimi jih ljudje žalijo? Onadva sta tako žalostna! Če ju moremo s tem trpljenjem tolažiti, smo lahko zelo srečni.”

Ko je nekoč po prvem Marijinem prikazanju dolgo časa hotel biti sam zase, Lucija in Jacinta pa sta med tem lovili metulje, ga je Lucija pozneje vprašala, kaj dela toliko časa. Odgovoril je:

“Mislim na Boga, ki je tako žalosten zaradi tolikih grehov! O, ko bi mu mogel vsaj jaz delati veselje!”

Nekega dne je Lucija vprašala Frančiška:

»Frančišek, kaj raje počneš: tolažiš našega Gospoda ali spreobračaš grešnike, da nobena duša več ne bi prišla v pekel?«

'Raje tolažim našega Gospoda. Ali nisi opazila, kako je bila naša Gospa prejšnji mesec žalostna, ko je rekla, naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen? Rad bi najprej potolažil našega Gospoda, potem pa spreobračal grešnike, da ga ne bi več žalili.'

Ob neki priložnosti je Lucija vprašala bolnega Frančiška:

»Frančišek, ali se zelo slabo počutiš?«

'Zelo, vendar trpim, da tolažim našega Gospoda.'

Nekoč sta Lucija in Jacinta skupaj stopila v sobo bolnega Frančiška. Rekel jima je:

'Danes govorita čim manj, ker me zelo boli glava.'

»Ne pozabi darovati za grešnike,« mu reče Jacinta.«

'Da. Toda najprej darujem, da potolažim našega Gospoda in našo Gospo, in potem darujem za grešnike in za svetega očeta.'

Ko je bil nekega dne Frančišek zelo vesel, ga je Lucija vprašala:

»Ti gre bolje?«

'Ne. Slabše se počutim. Toda to ne bo več dolgo, potem pa grem v nebesa. Tam bom zelo tolažil našega Gospoda in našo Gospo. Jacinta bo veliko molila za grešnike, za svetega očeta in zate. Ti pa ostaneš tukaj, ker tako hoče naša Gospa. Stori vse, kar ti poreče!'

Značilne so Lucijine besede v četrtem Spominu, ki pokažejo razliko v poslanstvu Frančiška in Jacinte:

»Medtem ko se je zdelo, da je Jacinto povsem zaposlovala misel na spreobračanje grešnikov in obvarovanje duš pred peklom, je Frančišek mislil le na to, da bi tolažil našega Gospoda in našo ljubo Gospo, ki sta se mu zdela tako zelo žalostna.«

Nekoč so šli naši trije pastirčki mimo hiše Lucijine krstne botre. Pravkar je napravila medeno vodo in nas je poklicala, da bi jo dala vsakemu kozarec. Najprej je dobil poln kozarec Frančišek, a ga je dal naprej Jacinti, da bi najprej pila ona in za njo Lucija. On pa je medtem izginil.

»Kje je Frančišek?« je vprašala Lucijina botra.

'Ne vem, ne vem. Še pravkar je bil tu,' je odgovorila Lucija.

Deklici sta ga šli iskat in ga našli pri vodnjaku Lucijine hiše.

'Frančišek, ti nisi pil medene vode. Botra te je tolikokrat poklicala, pa se nisi pokazal.'

„Ko sem prijel za kozarec, sem se v trenutku spomnil, da bi napravil žrtev in z njo potolažil našega Gospoda. In medtem ko sta vedve pili, sem zbežal sem.“

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (28) Čakam, da bom spet videl Gospoda

Ko je po 13. septembru 1917 Lucija rekla Frančišku, da oktobra pride tudi naš Gospod, se je silno razveselil:

»O, to je pa lepo! Doslej smo ga samo dvakrat videli in jaz ga imam tako rad.«

Nato je spraševal Lucijo:

»Je še veliko dni do trinajstega? Komaj čakam, da bom spet videl Gospoda.«

Po kratkem premisleku je rekel:

»Toda poslušaj! Ali bo še vedno tako žalosten? Zelo mi je hudo, da je tako žalosten! Darujem mu vse žrtve, ki jih morem narediti. Včasih ne bežim pred temi ljudmi, da naredim žrtev.«

Po 13. oktobru je rekel:

»Tako zelo sem se veselil, da bom videl našega Gospoda, toda še bolj mi je ugajal, ko sem ga gledal v tisti luči, v kateri smo bili tudi mi.[1] Čez nekaj časa me bo naš Gospod vzel k sebi in potem ga bom vedno gledal.«

Frančiška je najbolj prevzel Bog v neizmerni svetlobi, ki je izhajala iz Marijinih rok, ki je pastirčke »presunila do globine duš«.

Po tretjem prikazanju je rekel:

»Goreli smo v tisti svetlobi, ki je Bog, pa nas ni opekla. Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati! Da, tega nihče nikoli ne more izraziti! Toda kakšna škoda, da je tako žalosten! Ko bi ga le mogel tolažiti!«

---

[1] Nanaša se na prikazovanji v juniju in juliju. Videli so Gospoda v skrivnostni svetlobi Božje Matere.

Vztrajna molitev namesto amputacije noge

Deliciji Cirolli, enajstletni mladi Sicilijanki iz Paternoja, so postavili diagnozo: Ewingov sarkom na desnem kolenu. V marcu 1976 se je njeno življenje pričelo dramatično odvijati. Zaradi bolečega kolena je komaj hodila. Specialist, s katerim so se posvetovali, je izjavil, da je potrebna amputacija, sicer bi bil tumor, zaradi katerega je bila prizadeta, lahko zanjo usoden.

Starši so zavrnili amputacijo, in vsi, ki so poznali malo Delicijo, so pričeli moliti za njeno ozdravljenje. Zbirali so denar, da bi šla lahko na romanje k Materi Božji v Lurd, katero so Sicilijanci zelo častili.

V poletnem času se je Delicija s svojo materjo odpravila na romanje. Vrnila se je izčrpana in brez kakršne koli dejanske spremembe. Malo pred božičem v letu 1976, ko je bila v zelo slabem stanju in so ljudje okrog nje mislili, da je njen konec blizu, je prišlo do nepričakovanega ozdravljenja. Deklica se je zelo hitro opomogla. Z leti je postala gospa Costa in je mati več otrok. Škofija v Catanii je leta 1989 uradno priznala čudež.

Ali hočete postati katoličan?

Ostarelega in nezavestnega človeka so pripeljali v bolnico Svetega Simona Stocka v New Yorku. Medicinska sestra je na njegovi majici opazila rjav škapulir in je poklicala duhovnika. Ko je ta molil za umirajoče, je pacient odprl oči in šepetal:

»Oče, jaz nisem katoličan.«

»Zakaj torej nosite škapulir,« je vprašal duhovnik?

»Nekemu prijatelju sem obljubil, da si ga bom nadel vsak dan in zmolil Zdravo Marijo.« »Umirate,« je rekel duhovnik. »Ali hočete postati katoličan?

»Da, oče,« se je glasil odgovor. »To sem želel vse svoje življenje.«

Duhovnik se je v naglici pripravil in ga krstil ter mu podelil bolniško maziljenje. Kmalu zatem je starec spokojno umrl. Blažena Devica je vzela pod svoje varstvo tega človeka, ki je nosil njen škapulir.

Le scapulaire du Mont-Carmel, 1997, str. 39