Smo v letu duhovnih poklicev. Naš študent br. Jona Vene, ki letos
končuje tretji letnik bogoslovja,takole odgovarja na zastavljeno vprašanje:
Zanimivo vprašanje, na
katerega lahko odgovorimo na več različnih načinov. Najlažji je, da sem
cistercijan, ker pač nisem frančiškan, jezuit, lazarist, salezijanec,… ker me
nagovarja drugačna karizma kot prej omenjene redove. Ne da so razlike v
delovanju enih in drugih velike in bistvene (pri vseh oblikah posvečenega
življenja je po mojem mnenju na prvem mestu molitev), ampak so tiste male
nianse, ki razlikujejo redove med seboj.
Ko sem začel razmišljati o duhovnem (po)klicu, o cistercijanih nisem vedel kaj dosti. Vedel sem, da so v Stični, oblečeni črno-belo, in da imajo na čelu samostana opata (bil sem birman od enega izmed njih). Pri tem se je moje vedenje ustavilo. In v mojem iskanju prostora pod soncem sem prišel v Stično. Nagovorile so me molitve, sedem molitvenih ur, zgodovina, znanje, prijaznost menihov, in tako sem po nekajletnem iskanju našel svoj prostor tukaj v Stični. Sledilo je spoznavanje karizme in razločevanje duhov; najprej v obliki kandidature in nato v noviciatu. Vedno bolj sem utrjeval svoj (po)klic in na tej poti trenutno vztrajam. Ne bom slepomišil in olepševal. Kot vsaka pot je tudi ta polna vzponov in padcev, levih in desnih ovinkov, celo poti nazaj, do točk, kjer sem že bil, vendar če imaš pred sabo cilj, postavljen na trden temelj, na Jezusa Kristusa, potem ti ni nobena stvar pretežka. Ti ni težko zjutraj vstajati ob najbolj »nekrščanski« jutranji uri, ali prenašati nenavadnih navad sobrata, ustreči gostu, ko se ti najbolj mudi, in še bi lahko naštevali. Za vsem tem vem, da je Jezus, h kateremu hitim, se mu izročam, ki mi pomaga in mi daje moči za naprej. To je kot prva ljubezen, ki ne zarjavi in ki je ne pozabiš, ko se po njej z nostalgijo oziraš nazaj.
Kaj napisati za sklep tega mojega kratkega razmišljanja? Moja pot v redovnem življenju se je v bistvu šele dobro začela in nasvetov starih, prekaljenih mačkov še nimam. Vsakemu pa bi položil v srce, da na koncu je edino, kar ostane, samo Moli in delaj, in če se boš držal tega načela, ti bo vse drugo navrženo.
V molitvi povezani br. Jona Vene
Ko sem začel razmišljati o duhovnem (po)klicu, o cistercijanih nisem vedel kaj dosti. Vedel sem, da so v Stični, oblečeni črno-belo, in da imajo na čelu samostana opata (bil sem birman od enega izmed njih). Pri tem se je moje vedenje ustavilo. In v mojem iskanju prostora pod soncem sem prišel v Stično. Nagovorile so me molitve, sedem molitvenih ur, zgodovina, znanje, prijaznost menihov, in tako sem po nekajletnem iskanju našel svoj prostor tukaj v Stični. Sledilo je spoznavanje karizme in razločevanje duhov; najprej v obliki kandidature in nato v noviciatu. Vedno bolj sem utrjeval svoj (po)klic in na tej poti trenutno vztrajam. Ne bom slepomišil in olepševal. Kot vsaka pot je tudi ta polna vzponov in padcev, levih in desnih ovinkov, celo poti nazaj, do točk, kjer sem že bil, vendar če imaš pred sabo cilj, postavljen na trden temelj, na Jezusa Kristusa, potem ti ni nobena stvar pretežka. Ti ni težko zjutraj vstajati ob najbolj »nekrščanski« jutranji uri, ali prenašati nenavadnih navad sobrata, ustreči gostu, ko se ti najbolj mudi, in še bi lahko naštevali. Za vsem tem vem, da je Jezus, h kateremu hitim, se mu izročam, ki mi pomaga in mi daje moči za naprej. To je kot prva ljubezen, ki ne zarjavi in ki je ne pozabiš, ko se po njej z nostalgijo oziraš nazaj.
Kaj napisati za sklep tega mojega kratkega razmišljanja? Moja pot v redovnem življenju se je v bistvu šele dobro začela in nasvetov starih, prekaljenih mačkov še nimam. Vsakemu pa bi položil v srce, da na koncu je edino, kar ostane, samo Moli in delaj, in če se boš držal tega načela, ti bo vse drugo navrženo.
V molitvi povezani br. Jona Vene
Ni komentarjev:
Objavite komentar