Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 31. maj 2015

POPOLNA PODARITEV (5) Popolna podaritev in svoboda ob zasužnjenosti grehu



Odrešenje, ki naj bi v svetem letu bolj zares prepojilo našo zavest in življenje, je – kakor pravi papeževa listina - ˝največje povišanje človeka˝. Saj vsakomur, ki ga sprejme, prinaša ˝osvoboditev od zasužnjenosti grehu in hkrati deležnost pri življenju Boga samega.˝ Torej dvoje: osvoboditev od greha in obdaritev z neskončnim bogastvom Božjega življenja! Oboje je med seboj neločljivo. Za zdaj se ustavimo ob prvem: osvoboditev od suženjstva, v kakršno človeka spravlja greh.
Popolna podaritev Kristusu po Mariji je – pravi sv. Ludvik Montfortski – najbolj zanesljivo sredstvo za ohranitev tiste svobode Božjega otroka, ki jo – hkrati z bogastvom posvečujoče milosti – prejmemo pri krstu. ˝Skoraj vsi kristjani se izneverijo zvestobi, ki so jo obljubili Jezusu Kristusu pri krstu,˝ ugotavlja sv. Ludvik z globoko žalostjo (Pp 127). ˝Greh našega prvega očeta nas je skoraj v vsem skazil in popačil … Osebni grehi, ki smo jih storili mi sami, naj bodo to smrtni ali mali, četudi so nam bili odpuščeni, so še povečali našo poželjivost, našo slabost, nestanovitnost in pokvarjenost ter pustili zle posledice naši duši˝ (79).
Notranji človekovi slabosti se pridružujejo še močni vplivi od zunaj, iz sveta, ki se predaja grehu in celo razglaša odtujenost Bogu za osvoboditev. Tako se tudi ˝duše vernih ljudi zaradi tega omadežujejo, če ne z blatom, pa vsaj z prahom. Pravi čudež je, če kdo ostane trden in ga ne odnese siloviti hudournik sredi viharnega morja, ne da bi utonil ali da ga ne bi ugrabili morski roparji, sredi okuženega zraka, ne da bi mu škodovalo.˝
˝Samo Devica, edina verna, ki ji peklenska kača nikoli ni mogla škodovati, doseže ta čudež stanovitnosti za one, ki ji vdano služijo˝ (89). Ona je namreč tista ˝zvesta Devica, ki je s svojo zvestobo Bogu popravila, kar je nezvesta Eva s svojo nezvestobo zapravila. S svojo zvestobo doseže tudi zvestobo do Boga in stanovitnost tistim, ki se ji izroče.
Marija je trdno sidro, ki drži duše in jih varuje, da ne doživijo brodoloma v razburkanem morju sveta, kjer propade toliko oseb, ker se niso privezale na trdno sidro … Najmočneje so se je oklepali svetniki, ki so se rešili, in so nanjo priklepali še druge, da bi jih obdržali v kreposti. Srečni so zato in tisočkrat presrečni kristjani, ki se zdaj zvesto in z vso dušo oklepajo Marije kakor trdnega sidra. Zagoni viharjev tega sveta jih ne bodo potopili niti jim iztrgali njihovih nebeških zakladov.
Blagor jim, ki vstopijo v Marijo kakor v Noetovo ladjo. Vodovje vesoljnega potopa greha, ki pogoltne toliko ljudi, jim ne bo škodovalo, kajti tisti, ki v MENI DELAJO za svoje zveličanje, NE GREŠE, govori Marija z Modrostjo. Blagor nezvestim otrokom nesrečne Eve, ki se oklenejo Matere in vedno zveste Device … Marija s preobiljem svojih milosti varuje svoje otroke, da ne bi nazadovali v krepostnem življenju ali padli na svoji življenjski poti ter zapravili milosti, ki jim jo je zaslužil Božji Sin˝ (175).
˝Ubogi Marijini otroci, vaša slabost je skrajna, vaša nestanovitnost je velika in vaše duhovno dno je prizadeto. Priznam, da izhajate iz iste pokvarjene gmote kot vsi Adamovi in Evini otroci. Vendar zaradi tega ne izgubite poguma, marveč potolažite se in se razveselite!
Zaupal vam bom skrivnost, ki je nepoznana skoraj vsem kristjanom, celo najbolj pobožnim: Ne puščajte svojega zlata in srebra v svojih skrinjah, v katere je hudobni duh že vdrl in vas okradel. Tudi sicer so premajhne, preslabotne in prestare za tako velik in tako dragocen zaklad. Ne vlivajte čiste studenčnice v svoje posode, ki so od greha pokvarjene in zastrupljene. Ne dajajte svojega izbranega vina v stare sode, ki so bili prej napolnjeni s sprijenim vinom, saj bi se od tega pokvarilo ali pa bi bilo v nevarnosti, da izteče.
Ne zaupajte zaklada svoje ljubezni, srebra svoje čistosti, vode svojih nebeških milosti, vina svojih zasluženj in kreposti raztrgani vreči, stari in razbiti skrinji, umazani in pokvarjeni posodi, kakršni ste. Okradli bi vas tatovi, to je hudobni duhovi, ki noč in dan preže na ugoden trenutek. Tudi bi sicer s skvarjenim duhom svojega samoljubja, z zaupanjem vase in s svojo samovoljo spridili vse, kar vam je Bog dal najbolj čistega.
Stresite, izlijte v Marijino naročje in v Marijino Srce vse svoje zaklade, vse svoje milosti in kreposti … O kako srečen je človek, ki je vse dal Mariji, ki se ves zaupa Mariji ter se v vsem in za vse izgubi v njej! Ves je Marijin in Marija je vsa njegova. Pogumno lahko vzklikne z Jezusom: Vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje ˝ (176 ss).
Ta misel sv. Ludvika je navdihovala poljske škofe, ko so leta 1977 pod vodstvom kardinala Wyszynskega sklenili, da se bo celotna Cerkev na poljskem šest let pripravljala na obhajanje 600-letnice milostne podobe Matere Božje v Čenstohovi (to je bilo leta 1983). ˝Sklenili smo Poljsko povsem posvetiti Mariji, Božji Materi, da bi ona skrbela za našo svobodo in bi nas nihče ne mogel ločiti od Boga in Odrešenikove Matere! Položili smo Poljsko v Marijine roke v zaupanju, da nas bo Božja Mati varovala pred sužnostjo greha, sovraštva in nezvestobe do krščanske nravne postave, pa tudi nevarnosti, da bi izgubili našo svetno svobodo!˝ Tako so napisali v pastirskem pismu, ki je nosilo naslov: ˝Poljska v Marijinih rokah˝. – Kako pomembno je, da se tudi vsakdo izmed nas vsak dan znova povsem daruje Mariji, da ga bo varovala pred sužnostjo greha!
Anton Strle

sobota, 30. maj 2015

2. Preizkušnje in notranji boji



Velik udarec za Strleta je bila gotovo materina smrt 8. januarja 1932, ko je bil v četrtem razredu gimnazije. Mati je okoli leta 1920 prebolela koze in od tedaj naprej je bila ves čas slabega zdravja. Glede na to, da je Strle očeta izgubil že pri šestih letih, je bila smrt matere toliko bolj boleča. Hkrati je to ogrozilo tudi njegovo nadaljnje šolanje. Dobra dva meseca pred materino smrtjo je v pesmi Jesen zapisal: »Mladost mi je odšla cvetoča, skrbi se zgrinjajo zdaj nad menoj.« In malo naprej: »Stemnilo se je meni lice, na srce se zgrnilo tisoč muk. …. Postaralo se srce moje – in mora bojevati težke boje.«
Dober mesec po materini smrti pa je v pesmi Noč se meni je prikradla zapisal: »Zdaj pokriva starše zemlja, moja je bodočnost temna. Kje sedaj je cvet mladosti, kje sedaj so vse radosti? … Ah, nikjer je ni mladosti. Vse minule so radosti, kajti vsa ljubeča srca v črnem grobu zdaj trohne mi.«
V teh težkih trenutkih je iskal oporo v veri. V pesmi Pri Jezuščku je v zadnjih dveh kiticah zapisal:

            Četudi prijatelje svoje zgubim,
            pri Tebi še vedno utehe dobim.
            In trnje četudi me zbada na poti,
            saj prideš naproti Ti bedni siroti!

            V veliki sem sili, o Jezušček moj,
            – nesreča se zgrinja sedaj nad menoj.
            Oh, mati preljuba umrla mi je –
            kje zame na svetu ljubezen je še??
O Jezus, le Tebe zdaj hočem ljubiti,
            na veke jaz hočem le Tebi služiti.
p. Andrej Pirš

petek, 29. maj 2015

1. Strletova nadarjenost in pridnost



Zaradi previsoke starosti je moral Strle delati izpit na državni gimnaziji v Ljubljani, in sicer iz slovenščine, latinščine, nemščine in matematike. Že dejstvo, da je ta izpit kar dobro opravil, nekako s prav dobrim uspehom, kaže na to, da je bil izredno nadarjen, saj v ljudski šoli, ki jo je obiskoval v domači župniji pri Sv. Vidu, ni dobil dobre podlage. Prehod iz ljudske šole v gimnazijo je bil izredno zahteven za vsakega dijaka, zanj še posebej. Če je v ljudski šoli z lahkoto prednjačil pred drugimi, pa je moral v gimnaziji uporabiti vse svoje sposobnosti in se pošteno potruditi.
Da je bil Anton Strle hkrati nadarjen in priden, kaže dejstvo, da je bil z izjemo petega letnika po uspehu ves čas odličen. Ko je vstopil v tretji razred, so npr. vsi drugi imeli za seboj že dve leti srbohrvaščine, slovenščine v prvem letu po 5, v drugem razredu pa po 4 ure na teden, latinščine celo po 5 ur na teden. V tretjem letniku se je pridružila še grščina.
Škofijska gimnazija je bila klasična, kar pomeni, da so bili jeziki zelo v ospredju, in zanje je bil Strle nadarjen. Naravoslovni predmeti ga niso tako pritegnili, čeprav je imel tudi pri njih dobre ocene. Vendar sama nadarjenost ne bi zadostovala. Kot je pripovedoval njegov sošolec Darko Slapšak, s katerim sta celo sedela v isti klopi, se je Strleta kmalu prijel vzdevek »Pepifleka«, in sicer od »piflati«, učiti se. Prepona »pe« je bila dodana po vzoru grškega glagola za preteklik. Očitno je izstopal po svoji zavzetosti za učenje.
Od vseh profesorjev je imel nanj gotovo največji vpliv prof. Anton Breznik, deloma tudi prof. Jakob Šolar; oba sta poučevala slovenščino. Ob njiju je slovenščino vzljubil, jo obvladal, in to mu je vse življenje prav prišlo. V kasnejšem življenju je zlasti Breznika vedno znova omenjal in se imel za njegovega učenca. Poleg slovenščine ga je iz leta v leto vedno bolj pritegovala tudi nemška literatura.
V tiskanih Izvestjih šentviške klasične gimnazije so objavljeni naslovi slovenskih nalog, ki so jih nekajkrat na leto pisali dijaki. Te naloge se seveda niso ohranile. Imeli pa so dijaki tudi svoja lista, nižješolci Jutranjo zarjo, višješolci pa Domače vaje. To sta bila lista, oba pisana na roke, kjer so bile objavljene pesmi, članki in literarni prispevki, zlasti v Domačih vajah včasih že tudi prave razprave. V obeh listih so tudi ilustracije. Strle je kot nižješolec objavil tri pesmi. Toliko jih je do sedaj odkritih. Podpisal pa se je s psevdonimom Samo. Kot višješolec je v sedmem razredu gimnazije objavil v Domačih vajah dva prispevka, tokrat s polnim imenom. Oba sta povezana s slovensko literaturo. V prvem prispevku je podal neke vrste oceno in recenzijo izbranih pesmi Simona Gregorčiča, ki jo je uredi Ivan Pregelj. V drugem prispevku pa je pohvalno ocenil pesniško zbirko Edvarda Kocbeka, ki jo je ta izdal leta 1934 pod naslovom Zemlja.
Iz zaključnega spričevala se vidi, da si je izbral kot neobvezen predmet stenografiranje. Gotovo pa si je v gimnaziji izbral tudi prostovoljni predmet francoščine, ki je bil možen v višjih razredih, saj je iz njegovega dnevnika razvidno, da je že takoj v prvem letniku semenišča prebiral knjige v francoščini. Pokojni kanonik in urednik dr. Ivan Merlak se je spominjal, da je bil tudi član okteta pri nastopu 7. razreda ob koncu leta. Pel je tenor.
Kdo vse so bili njegovi profesorji in razredniki? Strletov razrednik je bil v tretjem razredu gimnazije prof. Jakob Šolar, nato pa vsa leta prof. Maks Miklavčič, ki ga je poučeval zemljepis in zgodovino. Verouk je imel vsa leta po dve uri na teden prof. Jernej Pavlin. Poglejmo si vsaj še profesorje jezikov. Slovenščine je imel Strle vsa leta po štiri ure na teden. V 3. razredu je poučeval ta predmet Jakob Šolar, v 4. razredu Luka Arh, v 5. razredu Jakob Šolar, v 6., 7. in 8. razredu pa Anton Breznik. Latinščino ga je vsa leta poučeval Anton Čepon, in sicer po 4 ure na teden, v 5. in 6. razredu celo po pet ur na teden. V tretjem razredu je imel še po 2 uri na teden srbohrvaščine. Tudi ta predmet ga je poučeval Jakob Šolar, ki je poučeval v višjih razredih kot prostovoljni predmet tudi francoščino. Grščine je imel Strle vsa leta po štiri ure na teden. Učila sta ga pa v 3., 6., 7. in 8. razredu Franc Jerè, v 4. in 5. razredu pa Anton Koritnik.
V višji gimnaziji si je začel izpisovati in shranjevati vse, kar je prebral. Tako so začeli nastajati njegovi izpiski, ki se jih je v dolgem življenju nabralo zelo veliko, na metre.
Zaradi odličnega uspeha je bil oproščen izpitov pri mali maturi, pri veliki maturi na koncu osmega razreda pa je bil oproščen ustnega izpita iz maturitetnih predmetov.

četrtek, 28. maj 2015

BOŽJI SLUŽAVNIK ANTON STRLE (6) Gimnazijska leta božjega služabnika Antona Strleta (1)


Še pred dobrim letom je bilo zelo malo znanega o Strletovih gimnazijskih letih (1930-1936), ki jih je preživljal v Škofovih zavodih, privatni škofijski klasični gimnaziji s pravico javnosti. Prav v povezavi z zbiranjem gradiva za njegovo beatifikacijo pa se je že do sedaj marsikaj našlo. Na osnovi do sedaj odkritega in zbranega gradiva je mogoče zaznati tri poudarke: 1. Strletovo izredno pridnost in nadarjenost; 2. Nakazani so obrisi notranjih bojev, ki jih je povzročila materina smrt, in 3. Iz te preizkušnje izide duhovno obogaten.

torek, 26. maj 2015

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo


V tem mesecu smo, kakor vidite, bolj napredovali. Vsekakor je pomanjkanje duhovnih poklicev boleča rana na telesu Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo. Če bi bile naše družine bolj zdrave in poglobljene v verskem življenju, bi bila semenišča in samostani bolj polni. Zato je molitev za duhovne poklice tudi molitev za družine. Smo v letu posvečenega življenja in v letu, v katerem bo v Rimu glavna škofovska sinoda prav o družini. Že to kaže na medsebojno povezanost. Bog povrni vsem sodelujočim!