Objavljamo nekoliko skrajšan spis Jožeta Dragarja o znamenjih v
Medžugorju, da jih lahko primerjamo s sončnim čudežem v Fatimi leta 1917. S tem
nočemo prehitevati sodbe Cerkve glede pristnosti medžugorskih dogodkov.
»Sončni čudeži« so v Medžugorju
stalni pojav in jih more tam ob lepem vremenu vsakdo opazovati in občudovati.
Vse premalo pa se o njih govori, a je vredno o njih premišljevati in pričevati.
Prav je, da si jih ogledamo vsaj na internetu. Prepričljivi so in spodbujajo k
obisku kraja milosti. Očitno je, da so, podobno kakor fatimski sončni čudež,
znanstveno nerazložljivi in kažejo, da gre za Božji poseg. Ob njih zastanemo in
premišljujemo o njihovem duhovnem pomenu.
Nekatere so posneli in
desetine si je možno ogledati na internetu (www.youtube.com miracle of sun at
medjugorje) kot sončni ples, sončna igra, utripanje sonca, vrtenje sonca na
eno, nato na drugo stran in nihanje sonca. Ob ogledovanju teh posnetkov moremo
tudi poslušati začudene in prepričljivo verodostojne vzklike opazovalcev tega
nenavadnega dogajanja, kratke komentarje, klice in podobno. Včasih lahko
ugotovimo tudi kraj oziroma mesto, kjer so bili posneti, a tudi prepoznamo
glasove medžugorskih duhovnikov, ki so prav takrat, na prostem darovali sveto
mašo.
Toda v Medžugorju do zdaj še
ni bilo tako množičnega opazovanja sončnega dogajanja, kot je bilo v Fatimi 13.
oktobra leta 1917, ki ga je napovedala Marija in ga je gledalo okrog sedemdeset
tisoč ljudi – vernih in nevernih.
Pri utripanju sonce potemni,
se zmrači, a se vidi bleščeč sij, kot obroč okrog njega. Naslednji hip zasveti
znova z vso močjo, nato se zopet zmrači vsa sončeva površina in vse to se
enakomerno v enakih presledkih dolgo časa ponavlja. Včasih je videti, kakor da se
sonce vrti, potemni, in znova zasveti. Pojavljajo se tudi raznobarvne, mavrične
iskre, ki z veliko hitrostjo krožijo okrog pomračenega sonca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar