Redko katere spise so
tolikokrat prepisovali in po iznajdbi tiska ponatiskovali kakor Bernardove. V
samostanski knjižnici hranimo deset debelih zvezkov velikega formata njegovih
Zbranih del v originalnem latinskem jeziku in hkrati nemškem prevodu, skupaj
okrog osem tisoč strani (Bernhard von Clairvaux, Sämtliche Werke I–X, Tyrolia
Verlag). V slovenščino so prevedeni »Gôvori o Visoki pesmi« (Ljubljana 1990),
ki so najpomembnejše Bernardovo delo. Njegovi govori in spisi o Mariji so
zbrani v delu »Žena, ogrnjena s soncem« (Prevedla prof. Breda Čop, Stična
1994). Bernardove misli za vsak dan v letu najdete v delu: »Svetloba dni«
(Zbrala in prevedla prof. Breda Čop, Stična 1999). Obe zadnji deli se še dobita
v Stični.
Bernardovi spisi razodevajo
izredno nadarjenega in s Svetim Duhom prešinjenega pisatelja. Opat iz Svetle
doline pogosto omenja stavek sv. Pavla, da »je Božja ljubezen izlita v naša
srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Bernardovo ponižno in
pozorno srce je neprestano odprto delovanju Svetega Duha. Na binkošti je
spregovoril: »Moji dragi, danes obhajamo praznik Svetega Duha. Praznovati ga
moramo z velikim in popolnim veseljem, ker zasluži vso našo pobožnost. Zares v
Bogu je Sveti Duh to, kar je najbolj sladko. On je nežnost samega Boga, še več,
On je Bog sam. On je to, kar je najbolj čistega, najbolj milo, najbolj
učinkovito, ta znameniti Tolažnik. Če praznujemo praznik svetnikov, s koliko
večjim razlogom moramo praznovati tistega, po katerem in po milosti katerega so
postali sveti! Če častimo tiste, ki so bili posvečeni, s koliko večjim razlogom
Tistega, ki jih je posvetil.«
Benediktinski menih in
znameniti zgodovinar Mabillon je v 17. stoletju o njem zapisal, da je zadnji
cerkveni oče, ki ni manj pomemben od prvih. Bernardova dela obsegajo razprave, govore,
pisma in pesnitve. Vse to je bilo skozi stoletja vzgojno in izobraževalno
branje. Spisov nobenega drugega cerkvenega očeta niso toliko prepisovali in
tiskali ter brali kakor Bernardove.
Opat iz Clairvauxa (izg.
Klervója) je znal združevati stare resnice z novimi časi in s človeškim
izkustvom. Upošteval ni le razuma, ampak tudi srce. Znani pisatelj svetniških
življenjepisov Walter Nigg je o njem zapisal: »Opat v Clairvauxu je bil vse
drugo kakor konservativen in nazadnjaški duh. V resnici je prodrl pri njem
popolnoma nov, v prihodnost kažoč življenjski čut … Bernard spada med prelomne
osebnosti … on je Božji vihar, ki je privršal nad srednji vek … glasnik novega
časa.« Božjih resnic ni sprejemal le kot objektivni nauk, ampak jih je osebno
izkušal. V razlagi Visoke pesmi se to prav lepo vidi. Ohranil je staro razlago
ženina kot simbola za Kristusa, v nevesti pa ni več videl Cerkve, ampak
človeško dušo. V ospredje je stopil posameznik s svojim osebnim občutjem in
doživljanjem. Duša se bliža Jezusu kot svojemu prijatelju in ljubljencu.
Bernardu ni šlo za abstraktno
znanje, ampak za življenje: »Kaj mi pomeni filozofija! Moji učitelji so
apostoli. Oni me niso učili, kako naj berem Platona ali razpletam Aristotelovo
premetenost. Pač pa so me naučili živeti. Misliš, da je to malo, da človek zna
živeti? Veliko, da, največje je to.«
Svoje misli je nabiral tudi
ob stiku z naravo in trdim delom: »Zaupaj moji izkušnji: v gozdovih boš našel
več kakor v knjigah. Les in kamen te bosta učila, česar te učitelji ne naučijo.«
Čeprav je cenil razum in
znanost, mu vendar nista bili najvišji človeški vrednoti. Znan je njegov izrek:
»Goreti za kaj je več kakor vedeti.« Če smo za kakšno zadevo navdušeni, je
mnogo več, kakor da jo samo z razumom poznamo. Ta misel je zelo pomembna za
življenje po veri.
Bernardova dela dokazujejo
njegovo globoko zatopljenost v Boga. Zelo je poznal Sveto pismo in ga pogosto
navajal, včasih dobesedno, drugič po smislu. Svoje misli je črpal tudi iz
liturgije in cerkvenih očetov. Izredno se je poglobil v časovne razmere in
potrebe. Dobro je poznal stanje takratne Cerkve.
Njegovi spisi razodevajo lep,
uglajen in blagozveneč jezik. Zato so mu dali naziv »doctor melifluus«
(medonosni učitelj) in ga večkrat upodabljali s panjem čebel.
Kako so Bernardovi spisi
pomembni in priljubljeni, dokazuje tudi dejstvo, da je Cerkev kar veliko
posameznih odlomkov sprejela v molitveno knjigo, ki ji rečemo molitveno
bogoslužje ali brevir. Duhovniki in redovniki iz te knjige vsak dan molimo.
Poglejmo odlomek iz Bernardovih Homilij v slavo Device Marije, ki ga imamo v
Bogoslužnem branju za adventni čas:
»Slišala si, Devica, da boš
spočela in rodila sina. Slišala si, da se bo to zgodilo ne po človeku, marveč
po Svetem Duhu. Angel čaka na odgovor: čas je namreč, da se vrne k Bogu, ki ga
je poslal. Čakamo, o Gospa, na besedo usmiljenja tudi mi, ki nas usodno teži
obsodba pogube.
Glej, nudi se ti cena našega
odrešenja: če privoliš, bomo takoj rešeni. Po večni Božji Besedi smo bili vsi
ustvarjeni, pa glej, umiramo. Od tvojega kratkega odgovora zavisi, ali bomo
poklicani nazaj v življenje.
Usmiljena Devica, tega te
prosi usmiljenja potrebni Adam, ki je z vsem svojim potomstvom izgnan iz raja,
tega Abraham, tega David. To je prošnja vseh ostalih očakov, tvojih očetov, ki
tudi sami prebivajo v deželi smrtne sence. To klečé pred tvojimi nogami pričakuje
vesoljni svet. In ne brez razloga, saj je od tvojih ust odvisna tolažba
revežev, rešitev jetnikov, osvoboditev obsojenih, rešenje vseh Adamovih otrok,
vsega tvojega rodu.
Devica, daj hitro odgovor.
Brž odgovori angelu, pravzaprav po angelu Gospodu. Spregovori besedo in sprejmi
Besedo; izreci svojo in spočni Božjo, podaj minljivo in sprejmi večno.
Kaj se obotavljaš? Kaj
trepečeš? Veruj, spregovori in sprejmi! Naj ponižnost privzame pogum, skromnost
zaupanje. Nikakor ni na mestu, da bi deviška preprostost pozabila na
preudarnost. Modra Devica, v tej zadevi se nikar ne boj drznosti. Čeprav
sramežljivost ugaja v molku, je vendar sedaj potrebno usmiljenje v besedi.
Blažena Devica, odpri svoje
srce zaupanju, ustnice besedi, naročje Stvarniku. Glej, zunaj pri vratih trka
ta, po katerem hrepenijo vsi narodi. O, če bi zaradi tvojega obotavljanja šel
mimo in bi v bolečinah zopet začela iskati njega, ki ga ljubi tvoja duša!
Vstani, hiti, odpri! Vstani v veri, hiti v pobožnosti, odpri s privoljenjem:
'Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi.'«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar