Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 28. februar 2015

VEČ IN BOLJE MOLITI (12)



»Več in bolje moliti!« To je prvo naročilo v dokumentu »Pridite in poglejte!« ki so ga izdali naši škofje. Zakaj takšno naročilo? Slovenci spadamo v Evropi med tiste narode, ki najmanj molijo. Za tistega, ki nič ali skoraj nič ne moli, velja »več!«. Za one, ki že nekaj ali celo veliko molijo, pa velja »bolje!« Če ima kdo od bralcev lepo izkušnjo o molitvi, je povabljen, da nam jo posreduje. Naj bo v spodbudo spodaj objavljeno pričevanje kontemplativne redovnice.

petek, 27. februar 2015

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo



Molitev in delo za dobre duhovne poklice je najprej molitev in delo za dobre krščanske družine. One so prva ognjišča duhovnih poklicev. Seveda so tudi izjeme. Vendar za vsak duhovni poklic, čeprav ne izvira iz urejene krščanske družine, velja: Nekdo je zanj vztrajno molil.
Ne pozabimo tudi na tiste duhovnike, redovnike, redovnice, misijonarje in misijonarke, ki že leta in leta vztrajajo. Naj jim dobri Bog ohranja in poveča gorečnost. Naj se zavedajo, da mnogi laiki zanje molijo in se žrtvujejo zanje.
Zahvaljujem se vsem, ki v molitvi vztrajate. Naj bodo vaša najboljša nagrada dobri novi duhovni poklici in vztrajanje že poklicanih.

četrtek, 26. februar 2015

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (35) Mislijo, da te ne potrebujejo



Večkrat srečamo očitek, da vera v Boga omejuje človekovo svobodo. Tako je v mladosti mislil tudi Franc: "Kot otrok sem imel srečo, da sem živel v precej vernem, čeprav zelo tradicionalnem okolju. Bil je čas, ko sem imel to za veliko 'smolo' in sem si želel, da bi nikoli ne bil slišal o veri, o Bogu, da bi mogel biti čisto svoboden, prost vsakih vezi, končno, da bi bil samemu sebi zadosten vzrok bivanja."
Drugi vatikanski koncil analizira pojav ateizma, ki izvira iz človekove težnje po svobodi in neodvisnosti:
"Moderni ateizem nastopa pogosto tudi v sistematični obliki, ki razen drugih vzrokov pritira človekovo težnjo po avtonomiji tako daleč, da vzbuja težave glede kakršnekoli odvisnosti od Boga. Tisti, ki izpovedujejo takšen ateizem, zatrjujejo: svoboda obstoji v tem, da je človek sam sebi cilj, edini oblikovalec in ustvarjalec svoje lastne zgodovine. To pa je, tako menijo, nezdružljivo s priznavanjem Gospoda, začetnika in cilja vseh stvarnosti, ali pa vsaj napravlja takšno trditev za popolnoma odveč. Ta nauk more dobivati oporo tudi v občutju moči, ki ga podeljuje človeku današnji tehnični napredek.
Med oblikami današnjega ateizma ne smemo molče iti mimo tiste, ki pričakuje človekovo osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve. Tej osvoboditvi pa po zatrjevanju pravkar omenjene vrste ateizma religija nasprotuje po svoji naravi, češ da v človeku prebuja upanje na varljivo prihodnje življenje in ga s tem odvrača od graditve zemeljske družbe. Zato privrženci takšnega nauka tam, kjer pridejo na oblast, silovito napadajo religijo in širijo ateizem tudi na ta način, da zlasti pri vzgoji mladine uporabljajo tista sredstva pritiska, ki so na razpolago javni oblasti" (CS 20,1 s).
Pri mnogih vlada prepričanje, da vera v Boga nasprotuje človekovemu dostojanstvu.       Vendar dobiva človekovo dostojanstvo ravno v Bogu "svoj temelj in svojo dovršitev" (CS 21,3). Bog je s stvarjenjem človeka obdaril z razumom in voljo. Poklical ga je k Božjemu otroštvu, k deležnosti pri svojem Božjem življenju in Božji sreči.
Mati Terezija pravi: "Dandanes poskušajo ljudje dokazati, da lahko delajo sami, da v svojem življenju ne potrebujejo Boga in da zmorejo vse. S tem ko poskušajo živeti brez Boga, ustvarjajo vse več nesreč in uboštva."
Kardinal Newman govori o odprtosti za Boga pri tistih, ki so ponižni in poslušni Svetemu pismu. Nato razglablja o razlogih zaprtosti za Boga:
"Nasprotno pa si nepotrpežljivi, prevzetni, vase zaverovani in svojeglavi ljudje na splošno ustvarjajo napačna mnenja o ljudeh in rečeh. Predsodki in prevzetnost slepijo oči in speljujejo sodbe – pri kateremkoli iskanju – na kriva pota ...
Če vidim, da se razglabljanj o religioznih rečeh loti kdo, ki je prenagljen in nasilen, gospodovalen in napuhnjen, osoren in nestrpen do misli in občutij drugih, sem že vnaprej prepričan, da se ne bo dobro končalo. Ne bo prodrl v vso resnico; bilo bi proti naravi reči in izkustvu človeštva, da bi našel, kar išče."
Ovire za verovanje izvirajo iz človekove narave same in iz okolja zunaj človeka. Od vere odvrača k slabemu nagnjena narava. Če je človek zagledan v svoj svet, ni odprt za Boga, ne sliši Kristusovih besed in ne vidi Kristusove ljubezni do njega. Predajanje lagodnosti je tudi velika ovira za vero. Če je človek zaljubljen vase, misli, da ne potrebuje Boga. Dalje je človek zelo usmerjen na tisto, kar vidi, kar sliši, otipa, izmeri, stehta. Le to ima za dokazano. Zato je vera v nevidnega, neslišnega Boga za človeka težka. Sv. Pavel govori o zakladu v prstenih posodah (prim. 2 Kor 4,7).
Na nevero današnjega človeka vpliva skrajno zmaterializiran in stehniziran svet. Medtem ko je človek v materialnem oziru zelo napredoval, je v duhovnem zelo zaostal. Današnji porabniški človek je usmerjen v praktični materializem: vera nič ne nese! Kaj imam od vere za udobno življenje na tem svetu?
Alenka Goljevšček v knjigi New age in krščanstvo takole opisuje napuh novodobnega človeka:
"Na začetku novega veka je bil um tisti, ki se je lotil gradnje novega babilonskega stolpa. Kakšno upanje, kakšna vera je bila to! Ljudje so zaslepljeno verjeli, da um zmore vse, lahko razreši vse uganke, razvozla vse skrivnosti, presvetli sleherno temo, odkrije vse skrito. Proč z Bogom, kaj bi z njim – s to izmišljotino praznoverja, zaostalosti, neznanja, strahopetnosti, ki človeka samo zasužnjuje in ovira! Na božjem prestolu se razšopiri novo božanstvo in pod njegovim žezlom se svet požene v divji dir: naprej! Naprej! Nastane nova religija napredka, časti se nova sveta trojica: neomejena proizvodnja, neomejena svoboda, neomejena sreča (užitek); božjo državo zamenja nova zemeljska država blaginje, ki obljublja izpolnitev vseh želja že na tem svetu. Človek izžene Boga in prisega na Naravo, v njej vidi neizčrpno, dinamično Moč, iz katere se napaja tudi sam ...
Prav ta babilonski stolp se nam danes podira na glavo. In ko se spotikamo nad ruševinami, se šele utegnemo ustaviti, se ozreti naokrog in pogledati, kam smo v tej divji dirki sploh prišli. Kar vidimo, ni niti malo razveseljivo."
Zgodba pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregrizel jo je. A tedaj se se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je prišel z drevesa.
Ali ni človek, ki pravi, da Boga ne potrebuje, podoben temu pajku? Brez navpične povezave z Bogom tudi medsebojna povezava med ljudmi ne bo stekla. Človek sam v sebi ne bo srečen.
Pascal pravi, da je zanikanje Boga in neumrljive duše nekaj najbolj žalostnega na svetu:
"A kaj imamo od človeka, ki nam naznanja, da je odvrgel ta jarem, da ne verjame, da biva Bog, ki bedi nad njegovimi dejanji, da se ima za edinega gospodarja nad svojim ravnanjem in misli, da bo o tem le sebi dajal račun. Ali misli, da nas je s tem spodbudil, da bomo za naprej kaj prida zaupali vanj in pričakovali od njega tolažb, nasvetov in pomoči v vseh življenjskih potrebah? Si domišljajo, da so nas ne vem kako razveselili, če nam rečejo, da so mnenja, da naša duša ni drugega ko malo vetra in dima, zlasti še, če nam to povedo v nekem ponosnem in zadovoljnem tonu? Je to nekaj, kar se dá z veseljem povedati? Mar ni to nasprotno nekaj žalostnega, najbolj žalostnega na svetu?"
An

sreda, 25. februar 2015

Lucijini starši so prvič spremljali hčerko



Dva dni pred Marijinim prikazanjem v oktobru je dr. Formigon vprašal Lucijo:
»Se ne bojiš, da ti bodo ljudje kaj hudega naredili, če ta dan ne bo kaj posebnega?«
»Prav nič se ne bojim,« je pogumno odgovorila, s popolnim zaupanjem, da se bo Marijina napoved v resnici izpolnila.
Na večer pred Marijinim prikazanjem se je nabrala velika množica, ki je vso noč prebila pod milim nebom. Že pred sončnim vzhodom na dan 13. oktobra so glasno molili in prepevali. S črnike so ljudje potrgali liste in polomili veje, da je ostalo skoraj samo še deblo, ki je bilo okrašeno s cvetlicami in svilenimi trakovi, zato se od njega ni skoraj nič videlo.
Duhovniki okoliških župnij so bili izredno presenečeni, da je bilo 13. oktobra pri maši, ki je bila v tistih časih samo zjutraj, izredno veliko število vernikov.

V drugem Spominu Lucija pripoveduje:
»Razširila se je vest, da je oblast sklenila vžgati bombo prav blizu nas v trenutku prikazanja. Tega se nisem bala in ko sem to povedala svojima malima sorodnikoma, sta rekla:
'Kako velika sreča, če nam bo dana milost iti od tam v nebesa skupaj z našo Gospo!'«
Lucijina mati Marija Rosa je bila v času Marijinih prikazovanj 13. oktobra prvič ganjena ob misli na svojo najmlajšo hčerko, ki bo tega dne morda morala umreti. Ko je gledala svojo hčerko, so ji tekle solze po obrazu. Lucija jo je božala in jo skušala potolažiti:
»Ne bojte se, mama. Gotovo se nam ne bo nič hudega zgodilo. Naša Gospa bo naredila, kar je obljubila.«
Mati se je v svoji materinski ljubezni odločila, da bo svojo hčerko prvič spremljala na kraj prikazovanj, čeprav ji je župnik odsvetoval:
»Če bo umrla moja hči, hočem umreti ob njej!«
Oba očeta in materi ter vsi trije otroci so skupaj pričakali čas odhoda pri Martovih. Marto, oče Frančiška in Jacinte, se ni prav nič bal, ko ga je sosed prepričeval, naj ostane doma:
»Stric Marto, bolje je, da ne hodite tja. Lahko se vam zgodi kaj hudega. Za otroke ni nevarnosti, ker so še majhni. Nihče jim ne bo nič storil. Vi pa ste v nevarnosti, da se vam kaj pripeti.«
»Jaz grem. Se prav nič ne bojim. Vse se bo lepo izteklo.«
Zelo pa se je bala Martova žena Olimpija, ker so duhovniki in drugi ljudje napovedovali vse slabo. Njena otroka pa sta bila mirna. Jacinta je rekla:
„Če nam bodo napravili kaj hudega, bomo šli v nebesa. Ubogi pa tisti, ki bi nam kaj žalega storili. Šli bodo v pekel.“
Neka gospa je prinesla dve oblekici, modro za Lucijo, belo za Jacinto, in ju je oblekla. Na glavo jima je dala naglavni ogrinjali in venčka s cvetlicami iz blaga, da sta bili videti kot angelčka.
Iz hiše so odšli ob najhujšem nalivu. Vseskozi je deževalo. Drobni dež, ki je od jutra nenehno padal, je bil zaradi ostrega vetra še posebej nadležen in je grozil, da bo vse premočil.
Materi sta šli skupaj, s seboj pa sta vzeli vsaka svojo blagoslovljeno svečo in škatlico vžigalic, da bi ju prižgali, če bi bilo kaj hudega.
Po velikih težavah zaradi slabega vremena in velike gneče so prišli v Irijsko globel. Neki šofer je vzel Jacinto v naročje in kričal:
»Spustite naprej otroke, ki so videli našo Gospo!«
Ta dan se je kljub močnemu nalivu, pred katerim ni ubranil noben dežnik, plašč ali klobuk, nabralo okrog sedemdeset tisoč ljudi. Prišli so iz vse Portugalske. Pogled je bil veličasten in čudovit. Nobene nejevolje ni bilo zaradi močnega dežja in vetra. Vsi so se vedli z največjim spoštovanjem. Lizbonsko časopisje je namreč objavilo novico, da je za 13. oktobra Gospa napovedala čudež, da bodo vsi verjeli. Prišli so tudi nekateri neverni, ker so bili prepričani, da napovedanega čudeža ne bo, in bodo lahko vse skupaj razkrinkali kot izmišljotino.
p. Anton

torek, 24. februar 2015

Otroci niso preklicali



Pri Martovih je bil oče o resničnosti prikazovanj popolnoma prepričan in je čisto mirno pričakoval napovedane dogodke. Zelo zgovorno je njegovo pričevanje:
»Nekaj dni pred 13. 10. je prišel k nam gospod Posas, prior v Portu de Mós, z nekim svojim faranom. Upal je, da bodo otroci pred njim preklicali svoje trditve.
Ko sem prišel domov, sta že zaslišala Frančiška, a brez uspeha. Hotela sta govoriti tudi z deklicama, ki pa jih ni bilo doma. Čeprav sem jima rekel, da se kmalu vrneta, sta šla z Janezom za njima. Kmalu so se vsi skupaj vrnili. Jaz sem jih dobil pri hiši Lucijine sestre Marije.
Tam je gospod prior začel zasliševati Lucijo:
'Poslušaj, deklica! Ti mi zdaj priznaj, da je vse to izmišljotina in vedeževanje. Če tega ne priznaš, bom jaz vse to razglasil. Meni vsi verjamejo. Ljudje, ki bodo vse razbili, že prihajajo in vi jim tudi ne uidete.'
Lucija ni zinila niti besedice. Jaz pa se nisem zdržal, da ne bi bil rekel:
'Najbolje bo, da kar telegrafirate na vse strani.'
'Prav to je treba napraviti. Tako 13. 10. ne bo nihče prišel in bo vsega konec.'
Mene je tedaj popadla jeza. Jacinta, ki ni marala, da bi se kdo vpričo nje jezil, je izginila. Priorju sem rekel:
'Če je tako, pustite otroke pri miru. Nihče vam ne brani, da naredite, kar se vam zljubi.'
Brez besede smo šli do doma. Na hišnem pragu je Jacinta čistila glavo neki deklici iste starosti. Prior ji je rekel:
'Poslušaj, Jacinta! Ti nisi hotela nič reči. Lucija pa je vse povedala. Vse je laž.'
'Ne, Lucija ni nič rekla,' je deklica odločno odgovorila.
Prior je vztrajal pri svojem, Jacinta pa še bolj:
'Lucija ni nič rekla!'
Vsi so se čudili Jacintini odločnosti, zato sem že mislil, da so se prepričali o resničnosti prikazovanj. Tedaj je spremljevalec potegnil iz žepa novec in ga ponudil Jacinti. Jaz sem ga zagrabil za roko in zakričal:
'Pozor! Tako se ne dela!'
'Vsaj Janezu lahko nekaj dam!'
'Ni potrebno, a če hočete, njemu lahko daste!'
Pred odhodom mi je prior dejal:
'Dobro ste opravili svojo vlogo.'
'Dobro ali slabo, ne vem. Pri nas je tako. Niste dosegli, da bi otroci preklicali, a tudi če bi to dosegli, jaz bi ostal prepričan, da so govorili resnico'« (CP 175–178).