Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 31. januar 2015

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15

FEBRUAR
6. – 8. P. Maksimilijan File, Dijaški dom Šentvid
13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci
15. ob 14.30 molitve za duše v vicah
20. – 22. Skupnost Emanuel, vikend za može v tišini
26. – 1. III. P. Vital Vider, zakonci z otroki
27. – 1. III. P. Maksimilijan File, birmanci

27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

četrtek, 29. januar 2015

ODMEVI 3.

Ko me je skušal hudi duh, tako da je uporabil moje čute oziroma čustva, sem se zatekla k nadangelu Mihaelu, naj mi pomaga v boju. Pomagal mi je. Priporočila sem mu tudi druge, ki jih skuša hudi duh.

Kati

sreda, 28. januar 2015

ODMEVI 2.

Najprej se Vam zahvalim za podarjeno knjižico o Janezu Pavlu II. Res je dobra. Prosim pa, da mi tudi naslednje leto pošiljate naše glasilo, ki ga z velikim veseljem vsega preberem in ga ponavadi dam naprej. Pišete tudi o stvareh, o katerih se v Cerkvi ne govori ravno dosti (npr. evharistični čudež v Argentini). In ravno te stvari nas laike (lahko) zelo bližajo k Bogu.

Magdalena

torek, 27. januar 2015

ODMEVI 1.

Hvala vam za glasilo Bernardove družine V MATERINI ŠOLI. Vsako številko z veseljem pričakujem. Potem pa berem in premišljujem od začetka do konca, drugi dan pa zopet od začetka. Srečna sem, da imam po tem glasilu stike s Stično. Če pa je mogoče, da pridem tja, sem pa najbolj srečen človek na svetu. Zahvaljujem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ker dajeta toliko milosti v življenju. Zahvaljujem se Bogu za letošnje duhovne vaje v Lurdu, ker to so bila nebesa na zemlji. Gospe Vesni pa lepa hvala, da je tako lepo opisala potek doživetja v Lurdu. Hvala za vas vse romarje, saj smo bili kot ena družina.

Minka

ponedeljek, 26. januar 2015

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O duhovniku, ki je molil za mrtve

Če je res, da te duše ne morejo ničesar več storiti iz lastne moči, moremo kljub temu vedno znova ugotoviti, da po čudežnem in razveseljivem daru vsemogočnega Boga sodelujejo s tistimi, ki se zanje trudijo ter se jim na kakšen način izkažejo hvaležne, kot se je pred mnogimi leti zgodilo nekemu menihu, ki je živel pobožno. To smo zvedeli iz zanesljivih virov starejših in vemo, da je to tudi pisno overjeno v pričevanje poznejšim rodovom.
V provinci, ki se imenuje “Nemčija onkraj Rena” ali navadno “Saška”, je stal samostan klunijevcev [benediktincev], ki je bil zgrajen znotraj zidov Paderborna in so ga imenovali po apostolih Petru in Pavlu. V starih časih, ko je bil red klunijevcev še živ, je v njem živel neki menih Amo. Ker je opravljal službo priorja, je skrbel, da je krasil svojo službo s svetniškimi navadami, kot se spodobi za duhovnega služabnika. Pogosto je obhajal sveto mašo v majhni kapeli, posvečeni sv. Aleksiju, ki jo je od samostanskega oratorija ločilo pokopališče. Zato je moral hoditi tja skozi to božjo njivo in je medtem pobožno molil za verne duše. In ker je premišljeval, da bo na koncu življenja postal prah, je pomislil na nemoč tistih, ki so že postali prah, in prosil v molitvi, da bi bile njihove kazni omiljene.

Nekega dne, ko je šel nazaj od maše preko pokopališča, je molitve za pokojne končal z vzklikom: “Naj počivajo v miru!” Razločno je slišal, kako mu je velika množica odgovorila: “Amen, amen!” Ko je to slišal, se je zelo prestrašil. Medtem ko je premišljeval, da so to duše, za katere je molil, se je čudil in bal, ker so stale tako tesno ob njem. Potem je nadaljeval še z večjim navdušenjem s to dobro navado, ki jo je imel do tedaj, saj je spoznal iz nenavadnega čudeža, da ugaja Bogu njegovo pobožno služenje in da je za verne duše osrečujoče ter nadvse koristno. Sveta in zveličavna je misel moliti za rajne, da bi bili rešeni svojih grehov!

nedelja, 25. januar 2015

S Teboj, o Jezušček iz raja

Čarobna noč, noč ti božična,
lepot ti vseh noči kraljična;
glej, Dete 'z raja k nam prihaja,
roko rešenja nam podaja.

O pridi, Ljubljeni, Premili,
nam duše z milostjo mazili;
dobrotno grehe nam odpusti,
nikdar nas, rev, več ne zapusti.

Z dobroto srca nam obsevaj,
v ljubezni, Dete, nas ogrevaj;
s Teboj, o Jezušček iz raja,
naj noč božična večno traja.

Ponižnih src se Ti 'zročimo,
v ljubezni Tebi posvetimo;
do konca z nami Ti ostani,
z nebeškim kruhom nas vse hrani.

Ivan Rajk

petek, 23. januar 2015

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 2. del

Jezus ob koncu svojega zemeljskega poslanstva prizna, da je kralj, a ne od tega sveta. Njegovo poslanstvo je služenje in darovanje. Svoje življenje je daroval za vse nas in nas s svojo krvjo posvetil in včlanil v Očetovo kraljestvo. Sedaj nam on sam daje moč, da bi se to kraljestvo v nas razraslo in utrdilo. Tudi mi smo poklicani, da kraljujemo z ljubeznijo. Ta naj bi bila tista moč, ki nas bo vodila v vsem delovanju in mišljenju. Z odpuščanjem bomo zmagovali, a le če bo on v nas.
Dvainsedemdeset učencev je razposlal in jim naročil, naj oznanjajo: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Omenjene besede nam sporočajo, da je premalo, če samo želiš, da bi prišlo Božje kraljestvo. Treba je biti pripravljen in vstopiti. Potrebno je spreobrnjenje, da ga lahko sploh začutimo, da prihaja. Samo čisto srce je sposobno začutiti, da je Božje kraljestvo blizu. Učenci so klicali k spreobrnjenju. To velja tudi za nas. Vsak izmed nas se mora spreobrniti, da bo začutil, da je Božje kraljestvo res že blizu, da je med nami. Spreobrnjenje nam pomaga v sebi odkriti in poživiti čut za Božje. Ko se človeku zgodi spreobrnjenje, se mu odpre poseben pogled na Boga. Bog se človeku lahko približa in lahko ga začuti v srcu.
Božjemu kraljestvu se je treba odpreti. Ni dovolj, da bi samo suho prosil, naj se to utrdi v človeku. Potrebno je odpreti vrata srca na stežaj in pripraviti notranjost. Božje kraljevanje se v človeku lahko zgodi, če mu človek pomaga rasti. No, ne more ga sam večati ali pomnoževati. Lahko pa se potrudi, da mu ne postavlja ovir v rasti. Ko se v človeku utrjuje nebeško kraljestvo, Bog vedno globlje vstopa v človekovo življenje. Postaja dejaven, zato človeka varuje pred hudim. Usmerja ga na pot kreposti. Rast Božjega kraljestva v duši je upodabljanje Jezusa v življenju.
Tudi v svetnem pomenu kraljestva je tako. Kraljevi podaniki kralju plačujejo davek, ta pa jim zagotavlja mirno in varno življenje. Pomaga jim k blagostanju, jih vzgaja in pomaga pri vzgoji njihovih otrok. Ustanavlja šole in podpira umetnost, dá, pomaga dvigati kulturo svojega ljudstva.
Jezus nam v pojmu nebeškega kraljestva ponuja nekaj podobnega, a na duhovnem področju. Vse, ki se odpró Jezusovemu kraljevanju, varuje vsega zlega. Uči jih in jim pomaga, da duhovno rastejo. Vedno bolj jim odpira razum za dojemanje Božjih resničnosti. Pomaga jim živeti varno, da ne bi kdo padel v zanke hudobnega duha, kar bi lahko imelo posledice za človekovo večnost.

p. Branko Petauer

četrtek, 22. januar 2015

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 1. del

Jezus nam naroča, naj molimo, da bi k nam prišlo Božje kraljestvo. Toda kaj to pomeni? Danes imamo o kraljestvih bolj slabe izkušnje. V šolah so nam hoteli dopovedati, da je to nekaj preživelega. Kralj nam ne pomeni tega, k čemur nas Jezus vabi, da si želimo.
Jezus je začel svoje delovanje tako, da je oznanjal evangelij kraljestva. On je hotel ljudem sporočiti, da resnično kraljestvo prihaja od Boga. Kraljestva na zemlji nam ne morejo biti za zgled. Oznanjal je drugačno kraljestvo, kraljestvo miru in ljubezni. Božje kraljestvo je drugačno, kot ga poznamo iz zgodovine. Bog ne prihaja nad nas kot despot, ki bi nas pokoril, da mu bomo ubogljivi služabniki. Bog nam prinaša kraljestvo zato, da bi lahko vsak spoznal in doživel svoje dostojanstvo. V Božjem kraljestvu ni vojská, ne nemirov. Bog nam prinaša mir in medsebojno sodelovanje. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta, pa vendar ima začetek že tukaj. Zato je prav, da prosimo, da bi se uresničilo prav med nami. Rasti naj bi začelo že tukaj, na zemlji. Božje kraljevanje ni gospodovanje, marveč služenje. Jezus je prišel zato, da bi služil in ne vladal. Toda on kljub temu prinaša in oznanja Očetovo kraljestvo. Bog želi kraljevati v dušah. On hoče biti v duši tisto, kar jo najbolj napolnjuje, kar ji daje polnost vsega.
V Božjem kraljestvu je osnovni zakon ljubezen. Razdajanje je njegova značilnost. Že Bog sam se razdaja, ko se hoče približati vsakemu človeku. Ljubezen ne more gospodovati, ker bi izgubila svoje poslanstvo. Ljubezen lahko samo služi. Razdaja se nesebično in s tem postaja vedno bolj močna. Bolj ko se razdaja, bolj se množi.
V Božje kraljestvo spada tudi spoštovanje vsakega. Bog vsakega človeka ceni in ga pozna po imenu. Pri Bogu nismo številke, tako kot v državnih seznamih. Pri Bogu smo zapisani z imenom. On vedno pokliče po imenu. Ko prosimo, da bi se med nami naselilo njegovo kraljestvo, pravzaprav prosimo, da bi on sam prišel med nas. Njega želimo, da bi bil navzoč v našem življenju.
Vse življenje je rast za Božje kraljestvo in ob koncu je dokončna dopolnitev tega kraljestva za vsakega osebno. Biti z Bogom, je za človeka najboljše prijateljstvo. To nas dviga v duhovne višine, da vedno bolj razumemo, kaj pomeni biti človek. Odkrivati Boga v sebi pomeni, iskati svoje najbolj globoko bistvo. Saj imamo v njem svoj izvor. Božje kraljestvo nam nudi najbolj ugodne pogoje, da v celoti uresničimo svoja teženja. Ob njem jih lahko prečistimo in gojimo samo tista, ki nas najbolj povezujejo z Bogom.

sreda, 21. januar 2015

POPOLNA PODARITEV (1)

V spomin na Božjega služabnika Antona Strleta in za duhovno spodbudo začenjamo objavljati njegove članke o popolni podaritvi Devici Mariji, ki so prvikrat izhajali v Srečanjih v letih 1983 in 1984. Tu in tam bo kakšna malenkost podanašnjena, morda pa tudi kaj skrajšano.
˝Zavetnik 20. stoletja˝ – tako označujejo Maksimilijana Kolbeja, ki je bil 10. oktobra 1982 razglašen za svetnika. Ob razglasitvi za blaženega leta 1971 je papež Pavel VI. govoril o njem kot ˝mučencu ljubezni˝ sredi 20. stoletja, ki je zaznamovano s strahoto dveh svetovnih vojn in tako zelo oskrunjeno s pojavi množičnega teptanja človeškega dostojanstva in divjega sovraštva med ljudmi. Ko je 26. septembra 1972 ˝R. Schneider-Stiftung˝, ki se je tedaj preimenovala v ˝M. Kolbe-R. Schneider-Stiftung˝, prvikrat podelila nagrado v počastitev p. Maksimilijana Kolbeja, je evangeličanski teolog W. Nigg v slavnostnem govoru proti koncu dejal:
˝Še naprej smo dolžni premišljevati o tej smrti in povzeti to, kar pri tem čutimo, v enoto.
V smrti p. Kolbeja vidimo odgovor na stisko našega časa. P. Kolbe je, kakor mnogi drugi, pretrpel smrtne mline v Auschwitzu. Imenovati ga junaka iz Auschwitza je prav tako nezadostno kakor govoriti o nadjunaku. Junak je zemeljski pojem. Moral bi se imenovati ´junak vere´, ali še bolje ´svetnik na mejah človeškosti´. V Auschwitzu se je kuhalo brezmejno sovraštvo. Iz mučenja ljudi se je porajalo eno samo čustvo, čustvo onemogle maščevalnosti. In strmenja vredno je, da je p. Kolbe pretrgal satanski krog in premagal sovraštvo … Edinole krščanska ljubezen premaga strah in je sposobna odpuščati tudi najhujše zločine … Ta svetnik je prebil brezkončni krogotok od udarca do vrnitve udarca, od krivde do plačila za to krivdo, in je dosegel nov začetek … Njegovo dejanje je odprlo pot v prihodnost. Nevernih ne moremo spreobrniti z diskusijami – to misliti je naivno – a moremo se brez besede žrtvovati zanje … žrtev p. Kolbeja ni nekakšna stara legenda, marveč sedanja resničnost. Izvršila se je pred našimi očmi in se vrezuje kakor neizbrisen pečat v naše srce.˝
            Čeprav protestant, je W. Nigg v istem govoru tudi jasno povedal, kaj je bilo v življenju p. Kolbeja odločilno: Globoka pobožnost do Marije, tista pobožnost, ki je bila zakoreninjena v nauku sv. Ludvika Motfortskega. Nigg je navedel Kolbejevo željo: ˝Rad bi bil za stvar Brezmadežne, za božjo stvar, zdrobljen v prah. In naj veter raznese ta prah po svetu, da ne bo nič ostalo od mene. Šele tedaj bo daritev mene samega Brezmadežni v polnosti izvršena.˝
            Življenje iz montfortanske popolne podaritve samega sebe Mariji je sv. Maksimilijana privedlo do junaške vere in ljubezni. Ali ni v tem vabilo tudi za nas, naj stopimo na isto pot, da bi kljub vsem oviram dosegli tisto ˝bogastvo veličastne dediščine pri svetih,˝ h kateri nas je poklical Bog v svoji veliki ljubezni (prim. Ef 1,18; 3,18)? Prav v ta namen bomo v vsaki številki tega glasila premišljevali prvine nauka sv. Ludvika Montfortskega o ˝pravi pobožnosti do Marije˝.

Anton Strle

torek, 20. januar 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (2) Stota obletnica rojstva božjega služabnika prof. Antona Strleta

Božji služabnik Anton Strle se je rodil 21. januarja 1915 na god sv. Neže. Stoto obletnico njegovega rojstva želimo obhajati tako, da bi bolje spoznali njegovo življenje, še posebej junaško stopnjo njegovih kreposti, in se mu bolj priporočali.
Načrtovanih je več stvari. Gotovo se ga bomo spomnili na sam dan njegovega rojstva pri sv. maši. V okviru mednarodne marijanske akademije bodo letošnji brezjanski pogovori posvečeni prav Strletu. Potekali bodo na Brezjah, predvidoma v soboto 24. januarja. Poudarek bo na njegovih krepostih. Načrtuje se tudi, da bi v taki ali drugačni obliki tudi teološka fakulteta zaznamovala Strletovo stoto obletnico rojstva, saj je bil dolga leta teološki profesor. Razumljivo, da bo tu poudarek predvsem na njegovem profesorskem delovanju. Stota obletnica rojstva je tudi razlog, da bo nedelja svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, ki jo bomo obhajali 20. septembra 2015 v Strletovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico, posvečena tokrat prav njemu. V načrtu pa je še več drugih stvari.
V prvi vrsti bo to prilika, da se zahvalimo za njegovo življenje. Božji posegi so v njegovem življenju naravnost otipljivi. Sam je imel za eno največjih milosti globoko spreobrnjenje pri desetih letih. Vedno je bil hvaležen svojemu župniku Janezu Puclju, ki mu je omogočil šolanje na šentviški gimnaziji. Sam pravi, da ga je Devica Marija naravnost na čudovit način varovala v letih zapora. Vedno je bil bolehen, leta 1960, ko so že vsi mislili, da bo umrl, ga je Bog obvaroval še dolga leta pri življenju. Da je prišel na teološko fakulteto kljub prvotnemu odločnemu nasprotovanju takratne oblasti, je bil skoraj čudež. Če se zanj ne bi na vso moč zavzel božji služabnik škof Vovk, bi to ne bilo mogoče.
Strletovo življenje nikakor ni potekalo v idealnih razmerah. Rodil se je med prvo svetovno vojno, starše je zgodaj zgubil. Za duhovnika je bil posvečen na začetku druge svetovne vojne, ko nekaj časa sploh ni bilo gotovo, ali bodo novomašniki lahko posvečeni ali ne. Dolga leta zapora, administrativno preganjanje v letih njegovega dušnopastirskega delovanja v Planini pri Rakeku, bolezen, zelo razburkano obdobje v letih po drugem vatikanskem koncilu. Vse to niti najmanj ni bilo idealno. A ravno v teh razmerah se kaže njegova veličina. Nobena stvar ga ni strla, tudi zaustavila ne. Zaupal je v Boga, naredil, kar je mogel. Njegove kreposti še bolj jasno odsevajo na temnem ozadju okolja, v katerem je živel. Prav ob upoštevanju konkretnih razmer moremo spoznati krepostno življenje božjega služabnika Antona Strleta.

p. Andrej Pirš FSO

ponedeljek, 19. januar 2015

VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 2.del

Ponovno sem začel prebirati sveto knjigo. Bil sem, ne da bi se zato trudil, vztrajnejši. Prebral sem vse do preroka Danijela, a v meni se ni še nič premaknilo.
Razlaga Nabuhodonozorjevih sanj in Danijelova preroška sposobnost sta prvi zamajali moje 'prepričanje', ki so mi ga komisarji vtepli v glavo ... Odkod Danijelu vedenje za toliko stoletij? To vprašanje me je vrtalo in kljuvalo. Če nekdo ima preroško sposobnost, jo je moral prejeti. Od koga? Bog!? Ni drugega odgovora: Bog je. Samo Bog je lahko dal Danijelu to zmožnost razumevanja sanj in napovedovanja za toliko stoletij vnaprej.
Torej, BOG JE.
Boga sem sprejel s tako vero, da mi ga nihče ne bi mogel več vzeti, čeprav je bil sprejeti Bog zavit v mojo temo. O njem nisem nič vedel, samo da On je.
Po tem odkritju Boga mi je branje Svetega pisma še marsikaj povedalo v potrditev, da Bog je med ljudmi. Posebno doživeto sem nekajkrat prebral in premlel v sebi Pregovore in Pridigarja, svetopisemski knjigi, ki sem ju bral po Danijelu. Še posebno doživeto sem prebiral Pridigarja 12,1-8: 'Spominjaj se Stvarnika v dneh svoje mladosti, preden pridejo dnevi, ko porečeš: niso mi všeč ...'
V Pregovorih in Pridigarju mi je bilo odkrito novo področje za razmišljanje, komisarjeve trditve in nauki so na mah zbledeli.
To ni bilo več branje, to je bilo hlastanje, v občuteni polnosti sem požiral to meni dotlej nepoznano modrost. O, KOLIKO SVETLOBE JE BILO V TEJ MODROSTI! Zame je bilo to večje odkritje kot pa Kolumbovo odkritje Amerike.
Do Nove zaveze sem bil že v marsičem drugačen kot pred začetkom branja Svetega pisma.
Nekako z lahkoto sem sprejel Kristusa, seveda v zelo pomanjkljivem spoznanju ...
Velikokrat sem klečal in molil povsem po svoje. Večkrat sem klečal in kleče razmišljal, ne da bi molil. Moliti z obrazci nisem znal. Vsaka moja molitev je bila nanovo sestavljena po občutku bolečine in nesreče ali pa sreče in veselja. Veliko sem molil, zelo veliko. Več kot sedaj, žal mi je, poboljšati se moram.
Ko je bila pred Gospodom čaša trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je namreč tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje ... Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak, da bi svet rešil ...' (Jn 3,16).
V besedi NIHČE' sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem ... potem tudi jaz ne bom pogubljen.
O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem tedaj občutil prisotnost Božje ljubezni in Božjega usmiljenja!"
Pomen Svetega pisma za našo vero potrjuje Božja knjiga sama. Prerok Izaija je zapisal: "Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne s k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal" (Iz 55,10 s).

Sv. Pavel takole opisuje moč evangelija: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku. V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, ki vodi iz vere v vero, kakor je zapisano: 'Pravični bo živel iz vere' (Rim 1,16 s).«

nedelja, 18. januar 2015

VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 1.del

Študentka je zapisala: "Pred kratkim opravljene duhovne vaje v tišini – v eni sami molitvi, so me pripeljale do globljih spoznanj in osebnih doživetij Božje navzočnosti. Spoznala sem, kaj pomeni okušati Božjo besedo, kako me Bog nagovarja z vsako besedo, ki jo je dal zapisati v Sveto pismo. Da, Gospod ni govoril samo ljudem svojega časa in apostolom, ampak govori tudi danes. On govori ravno meni! 'Pripravite pot Gospodu in zravnajte mu steze' (Mr 1,3 b). 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju' (Mr 1,17)."
Bog ima različna pota, da ljudi pritegne k sebi. Zanimiv je primer, ki ga je doživel France Špelič, bivši partizan, oficir, miličnik in komunist ter nazadnje duhovnik. V svoji knjigi Vrnil se bom k Očetu takole pripoveduje:
"Nekega dne leta 1954 sem šel klicat svojo mater, ki je pri Ermančkovih vasovala, naj gre h kosilu.
Vstopil sem v Ermančkovo hišo. Po pozdravu sem povedal, po kaj sem prišel. Tedaj pa zagledam na šivalnem stroju knjigo z rdečo obrezo. Vedel sem, da so bile včasih verske knjige obrobljene z rdečo ali zlato barvo.
Ob pogledu na to knjigo in rdečo obrobo sem doživel nekaj, česar ne znam povedati. V meni se je zbudilo nepopisno hrepenenje in želja dobiti to knjigo za vsako ceno. Vse je vpilo v meni. Občutje je bilo nepopisno. V meni se je dogajalo nekaj, kar me je postavilo v posebno stanje. Za opis tega ni besed.
Rekel sem: 'Micka, dajte mi to knjigo, vrnil jo bom!' Ona pa: 'Kaj pa boste vi s to knjigo, to je Sveto pismo. Ne dam je. Vem, kakšni ste komunisti, zažgali bi mi jo. Tega pa ne dam.'
O, ko bi mogel opisati, kaj se je tedaj dogajalo v meni! Prosil sem, rotil in zagotavljal, da bom knjigo vrnil, a vse zaman, dokler ni posegla vmes moja mama, ki je bila že tudi sita mojega moledovanja. 'Micka, kar dajte mu knjigo. Jaz bom skrbela, da jo dobite nazaj.' To je zaleglo. Sveto pismo sem nesel domov, a če bi mi kdo le trenutek, preden sem stopil v to hišo, rekel, da si bom tisti dan želel imeti Sv. pismo, bi ga verjetno po ustih.«
Špelič je na Mickino zahtevo knjigo vrnil. V njegovem življenju še ni prišlo do spreobrnjenja. Tistega dne, ko je Sveto pismo odnesel lastnici, je prišel do drugega izvoda pri tovarniškem gasilcu Hribarju. Sam pripoveduje:
»Doma mi je [Hribar] pokazal novo omaro in jo odprl. Med številnimi knjigami me je zopet prešinila rdeča na obrobi ene od knjig. Ponovilo se je tisto nepopisno doživetje in stanje, ki sem ga imel pred pol leta pri Ermančkovi Micki, ko sem zagledal rdečo obrobo Svetega pisma.
Pozabil sem, po kaj sem prišel, namreč da bi pohvalil novo omaro in da bi si zbral kako leposlovno knjigo za branje. Prav kot pri Micki sem rekel znancu: 'Francelj, mi daš to knjigo?' Odgovor je bil: 'Kaj boš ti s to knjigo, to je Sveto pismo. Jaz ga imam zato, da je pač knjižna zbirka popolnejša.' Zopet sem moledoval in pozabljal vse drugo. Samo to knjigo z rdečo obrobo sem nesel domov.

Kako vztrajen je bil milostljivi Bog: Sveto pismo sem vrnil, potem pa ga zopet dobil, preden sem prišel domov.

sobota, 17. januar 2015

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Začeli smo polniti tretji plakat, prav tako delo akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja. On je zapisal: »Že kar nekaj časa se nisem oglasil glede molitvenih in drugih prizadevanj za nove duhovne poklice. Vendar na to nalogo nisem pozabljal. Nasprotno, osebna notranja skrb za poklice v Cerkvi postaja moja spremljevalka. Boleče je pomankanje redovnikov, redovnic ter duhovnikov. In nič manj boleča je preizkušnja, ko opazujem, kako malo današnjega človeka, tu mislim kristjana, najsi bo mlad ali odrasel, Gospodov klic zanima. Vendar zaupam, da kristjanovi noči vere sledi blagoslov in dar Njega, ki za delo v Božjem kraljestvu odpira srca ter jim daje podporo. Vesel sem, ker se smem s tem namenom pridružiti tretjemu klasju skupnih molitev, darovanih svetih maš ter osebnih preizkušenj za poklice v sv. Cerkvi.«

Jezusove besede, ki so napisane pod plakatom, nas spodbujajo in opominjajo: PROSITE GOSPODA ŽETVE, NAJ POŠLJE DELAVCE NA SVOJO ŽETEV.

petek, 16. januar 2015

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (34) Verovanje zelo ovirajo predsodki

Na področju vere je polno predsodkov. Zaradi njih marsikdo ne pride do Boga, ali pa v veri vanj ne napreduje. Kolikokrat slišimo: "V cerkev pa že ne bom hodil, tja hodijo same opravljive ženske." "Tisti, ki hodijo v cerkev, niso nič boljši od nas, ki ne hodimo." "Čeprav ne verujem v Boga in ne hodim k maši, sem lahko dober." "Nimam časa, da bi se ukvarjal z Bogom."
V knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo lahko preberemo: "Predsodki (...) nas slepijo, da ne vidimo resnice, ki je v Jezusu. Resnica zna biti tudi boleča, toda če je zares resnica, nam nikoli ne bo škodila."
Mislec Pascal je zapisal: "Resnica je danes tako zatemnjena – in laž tako razširjena – da jo bo lahko spoznal le tisti, ki mu je res pri srcu."
Zgodba pripoveduje, kako je neki mož iskal Boga. Hudič je za to zvedel in je hotel možu namero preprečiti. Ubogemu možu je pričaral različne skušnjave: bogastvo, slavo, moč, prestiž. Iskalec se je vsem tem skušnjavam uspešno postavil po robu.
Ko je kasneje prišel pred učitelja, ki naj bi mu pomagal najti Boga, je bil presenečen. Videl je namreč, da učitelj sedi na oblazinjenem stolu, učenci pa so ob njegovih nogah. "Temu možu gotovo manjka glavna krepost svetnikov, ponižnost," si je mislil pri sebi.
Potem je na učitelju opazoval še druge stvari, ki mu niso bile všeč: učitelj se je zanj malo zmenil, njegova obleka mu ni ugajala, njegovo govorjenje je bilo nekoliko izumetničeno. Sklenil je, da bo svoje iskanje nadaljeval drugod.
Koliko ljudi pri iskanju Boga motijo razne malenkosti, predsodki, zato Boga ne odkrijejo!
Veliko ljudi se obesi na napake v Cerkvi. Namesto v sedanjosti živijo v preteklosti in stalno kritizirajo Cerkev. Njene resnične napake povečujejo, pridevajo pa ji tudi napake, ki jih ni nikoli zagrešila. Jasno je, da se za takšno Cerkev in za Boga, ki drži s takšno Cerkvijo, ne morejo ogreti.
Drugi živijo samo v prihodnosti, v pridobitniških načrtih: kaj bodo kupili, kaj bodo naredili, kako bodo napredovali na službenem mestu. Bog pa je navzoč v sedanjosti. Z njim se je treba srečevati v sedanjem trenutku, ne v preteklosti in prihodnosti.
Marsikoga pri veri v Boga moti različnost verstev. Janja je med njimi: "Zakaj vi mislite, da je krščanska vera prava? Kdo pravi, da mora biti krščanska vera prava? Zakaj ne bi bila muslimanska ali pa kakšna druga, saj jih je veliko po svetu? Kaj ni samo en Bog in en Jezus Kristus? Od kod pa potem toliko ver? Nekatere vere imajo še več bogov.«
V vsaki veri je nekaj resnice. Ne morejo pa biti vse vere enako dobre, čeprav se človek v njih zveliča, če je prepričan, da so prave in po njih živi. Toliko ver je zato, ker so po naravi vsi ljudje odprti za Boga in ga spoznavajo s svojim razumom. Nazori o Bogu pa so različni zato, ker je Bog skrivnost in ga človek s svojim omejenim razumom ne more doumeti. Človekova volja je nagnjena k slabemu, zato človek laže sprejema takšnega boga, ki odobrava človekova slaba dejanja. To seveda ni pravi Bog. Bog sam je moral povedati o sebi, kdo in kakšen je. Polnost resnice je v krščanstvu, ker je od Boga razodeta vera. Zato je samo krščanska vera prava. Nobena verska knjiga katerega koli verstva se ne more primerjati s Svetim pismom. Noben ustanovitelj katere koli vere se ne more primerjati z Jezusom Kristusom, ustanoviteljem krščanstva.
Lewis v knjigi Zakaj Bog ugotavlja: "Če ste kristjan, vam ni treba verovati, da so vse druge religije popolnoma zmotne. Če ste ateist, pa morate verovati, da je osnovna misel vseh religij svetá velika zmota. Če ste kristjan, lahko svobodno verujete, da vse te religije, celo najnenavadnejše, vsebujejo vsaj kanček resnice."
Močno leglo predsodkov je v slabi družbi in negativnem javnem mnenju. Psiholog Paul Vitz je pri osemnajstih letih postal ateist, čeprav je imel dobro krščansko vzgojo. Dvajset let pozneje se je začel kot profesor psihologije temeljito poglabljati v krščanstvo. Prepričal se je, da uči resnico, zato se je oklenil Kristusa. Rekel je, da so bili razlogi za njegovo odločitev za ateizem "površni, nespametni, predvsem pa brez intelektualne in moralne poštenosti". Njegovi vrstniki so ga potegnili za seboj. Opustil je vero, da bi dobil ugled v njihovih očeh.

An

četrtek, 15. januar 2015

Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 3. del

In kar zadeva medverski dialog?

Iskanje stikov z drugimi veroizpovedmi me sploh ne preseneča. Papež je vedno imel dobre stike z drugimi veroizpovedmi, sedaj pa to očitno čuti kot absolutno potrebo.

Papeževo češčenje Matere Božje ni nekaj medlega, komaj zaznavnega, on sam ga izpričuje. Je bil vedno takšen?

Vedno je gojil veliko pobožnost do Marije, vendar po njegovi izvolitvi za papeža 13. marca lani je Fatima zanj postala center marijanske duhovnosti. Zato je prosil portugalske škofe, naj posvetijo njegov pontifikat Kraljici rožnega venca v Fatimi in takoj za tem je posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu 13. oktobra 2013. Smo v pričakovanju, kaj bo storil papež za stoletnico Marijinih prikazovanj v Fatimi. Osebno mislim, da bo papež obiskal svetišče, obiskal bo portugalsko ljudstvo, počastil bo Fatimsko Gospo, kajti nedvomno on jasno vidi in razume misel upokojenega papeža Benedikta: »Fatima je najbolj izreden dogodek, ki danes obstaja v svetu.« Ko je Fatimska Marija romarica prišla v Argentino, jo je pospremil msgr. Serafim Fereira de Silva (tedanji škof v Leirii-Fatimi). Papež Frančišek je obhajal sveto mašo z menoj in drugimi škofi, je tudi spovedoval, in glejte, to je omenil pri molitvi njegovega prvega angelskega češčenja, v povezavi s Fatimo!

Odkar je papež, ali se je Jorge Bergoglio kaj spremenil? Ali je srečen?

Spremenil, zelo se je spremenil. Bil je bolj rezerviran. Vedno je imel smisel za humor, vendar sedaj ga razodeva v večji meri. Papež je srečen, ker ve da vrši Božjo voljo, ve da Gospod razodeva prav preko njegove osebe svojo voljo, da reši svet konkretno po Mariji, vendar tudi zelo trpi. Kdor ga pozna in ga gleda po televiziji, vidi na njegovem obrazu trpeč izraz, vidi obraz, ki izraža bolečino zaradi vseh problemov znotraj in zunaj Cerkve. Vsi to vemo. Tukaj lahko govorimo o sporočilih iz La Salette, v katerih je bilo napovedano, da bo Cerkev pretrpela grozljivo krizo, in mi jo trpimo; v tem trenutku svet trpi!

Ni videti sprememb? Kaj manjka?

Problem je v boju zoper hudiča, kot je dejal papež Benedikt: »Hudič nas sovraži, ker ve, da smo mi odrešeni, zato hoče uničiti vse delo Cerkve.« V svojih nagovorih v Domu svete Marte papež Frančišek pogosto omenja hudiča in boj zoper hudiča. Molitev je edino orožje, ki ga imamo, zanesljivo in gotovo, drugo pa je pokora.

Pogovor je vodila LeopolDina Simones

sreda, 14. januar 2015

Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 2. del

Vi torej mislite, da je še vedno potrebno oznanjati fatimsko sporočilo?

Da, da, vsekakor! Molitev, zadoščevanje, pokora, so najvažnejše stvari. Tudi rožni venec mora biti v središču. Tudi pobožnost petih zaporednih prvih sobot je zelo razširjena v Argentini. Naš cilj je doseči, da bi ljudje spoznali in vzljubili Marijo, doseči, da bi svet sprejel to njeno sporočilo, in da bi to prineslo spremembo v to človeštvo, ki je popolnoma omamljeno z grehom in korupcijo. Širimo tudi sporočila iz La Saletta in Lurda in poudarjamo njihovo povezanost.

Zadnje raziskave kažejo porast katoličanov v Latinski Ameriki. Kako to komentirate?

Nedvomno se katoliška vera ohranja. Pa tudi dejstvo, da papež Frančišek prihaja iz Latinske Amerike – saj on ni le Argentinec, veliko pomeni za krepitev vere. Tudi njegov način papeževanja, zelo poseben, preprost, ponižen, razodeva nek slog življenja, ki je značilen za Latinsko Ameriko. Latinska Amerika ni bogat kontinent, je kontinent velikih potreb in papež Frančišek je v tem vzgled – to zelo ugaja ljudem. Papež ne privlači z luksuzom, niti z neko renesančno podobo, je ponižen in preprost.

Kako je bilo delati skupaj z msgr. Bergogliem?


Vedno je imel zelo dober odnos z reveži in najbolj ubogimi. Skupaj sva obiskovala naselja »bilhas«, to so siromašne četrti kot »favelas« v Braziliji; njegova navzočnost je bila konstantna v revnih četrtih. Če danes papež spodbuja duhovnike k siromašnemu življenju, naj ne vozijo dragih avtomobilov, je to zato, ker je sam hodil celo peš ali z javnim prevozom kot ostali ljudje; on se ne ustavi pri besedah, on daje vzgled in si želi, da bi njegovemu zgledu sledili. 

torek, 13. januar 2015

Pogovor z argentinskim upokojenim nadškofom iz Mercedes-Lujana 1. del

Za papeža je Fatima postala središče marijanske duhovnosti

Msgr. Ruben Hector di Monti, 82-letni upokojeni nadškof iz Mercedes-Lujana, si še vedno neutrudno prizadeva za razširjanje fatimskega sporočila v svoji deželi Argentini. Štirikrat je organiziral potovanje Fatimske Marije romarice po Argentini. V kratkem pogovoru, ki ga je imel v mesecu maju, ko je vnovič organiziral romanje v Fatimo, razmišlja o fatimskem sporočilu, o svetu in o svojem prijatelju msgr. Jorgu Bergogliu, papežu Frančišku.

Kaj je »Misijonska družina naše fatimske Gospe«?


Misijonska družina naše fatimske Gospe je bila ustanovljena leta 1986. Pripadajo ji duhovniki in laiki, redovniki kontemplativnega in aktivnega življenja in tudi posvečeni laiki. Ustanovila sva jo z redovnico Albo Marijo Martinez, ki se je rodila v Urugvaju, živela pa je večinoma v Argentini. Sedaj je bolna, vendar, čeprav je prikovana na posteljo, še naprej močno pričuje za fatimsko sporočilo. Imamo samostan kontemplativnega življenja, kamor prihaja veliko ljudi, katerim oznanjamo fatimsko sporočilo. Sicer pa tudi mi potujemo po vsej državi, da bi oznanili Marijina naročila v Fatimi in da bi po njih tudi živeli: pokora, zadoščevanje, molitev. Trudimo se, da bi razširili fatimsko sporočilo in da bi mu bili zelo zvesti. Imamo en »Fatimovel«, ki potuje po vsej državi – to je že drugi, ki ima za sabo že veliko tisoč kilometrov – in deli informativni material: plakate, koledarje, letake, značke itd. Tega materiala nikoli ne zaračunamo. Vse je podarjeno.

ponedeljek, 12. januar 2015

Stoletnica prve svetovne vojne in Fatima

Dne 28. julija leta 1914 se je začela na Balkanu prva svetovna vojna, ki je trajala do 11. novembra 1918. Že konec 19. in v začetku 20. stoletja so Balkan pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. V tistem času se je okrepila Srbija kot nova balkanska velesila z močnimi nacionalističnimi težnjami. Nastala so velika trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje. To je 28. junija 1914 pripeljalo do atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofio. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter povzročil politično in diplomatsko krizo. Avstro-Ogrska je od Srbije zahtevala povračilne ukrepe. Sledil je avstro-ogrski ultimat Srbiji. Ker ta v 48 urah ni izpolnila vseh zahtev, je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala Srbiji vojno. Rusija je konec julija pričela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nemčija je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji, Velika Britanija je napovedala vojno Nemčiji. V enem samem poletnem tednu, leta 1914, se je Evropa znašla v totalni vojni. Od tedaj je letos minilo sto let.
Štiri krvava leta vojne so za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov in civilistov. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija, zaradi katere je Rusija izstopila iz vojne. Naslednje leto so ji sledile, od vojne izčrpane, centralne sile. Otomansko cesarstvo je podpisalo premirje konec oktobra, Avstro-Ogrska 4. novembra, Nemčija 11. novembra 1918, s čimer se je vojna končala prav tako nepričakovano, kot se je začela. Vojna je za seboj pustila poleg številnih mrtvih ogromno gospodarsko škodo. Odnesla je štiri velika cesarstva: rusko, nemško, avstro-ogrsko in otomansko ter za vedno spremenila obličje Evrope.
Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo Evrope in sveta. Prva svetovna vojna je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še danes kaže svoje posledice.
Ali so fatimski dogodki kaj vplivali na potek in skrajšanje prve svetovne vojne? Portugalska je stopila v vojno proti Avstro-Ogrski in Nemčiji na strani Francije in Anglije leta 1916. V tem letu se je fatimskim pastirčkom trikrat prikazal angel Portugalske, ki se je predstavil kot angel miru. Nebesa ne podpirajo vojn, ampak hočejo, da ljudje med seboj živimo v miru. Nobene vojne ne bi bilo, če bi se ravnali v skladu z obema molitvama, ki ju je angel naučil pastirčke. Pri drugem prikazanju, sredi poletja leta 1916, je angel naročil:
»Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir! Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«
Vidimo, da si lahko izprosimo mir ne samo z molitvijo, ampak tudi z vdanim prenašanjem trpljenja in s prostovoljnimi žrtvami.
Devica Marija je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, naročila vsakodnevno molitev rožnega venca kot sredstvo za svetovni mir:
»Molite vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.«
Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je nebeška Gospa molitev rožnega venca kot sredstvo za pridobitev svetovnega miru še bolj naglasila:
»Hočem […] da še naprej vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo Ona vam lahko pomaga.«
Pri petem prikazanju, 13. septembra 1917, je Marija zopet naglasila molitev rožnega venca kot sredstvo za mir:
»Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne.«
Pri šestem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija napovedala konec vojne, a je še prej ponovno naročila vsakdanjo molitev rožnega venca:
»Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.«
Marijina naročila so se nanašala predvsem na prvo svetovno vojno. Lahko pa rečemo, da veljajo za preprečitev in skrajšanje vsake vojne. Molitev rožnega venca je sredstvo za končanje vojne in za svetovni mir. Pri tretjem prikazanju je celo rečeno, da nam lahko samo Marija pomaga, če se nanjo obračamo z molitvijo rožnega venca. Seveda je Bog sam Bog miru, a svoj mir podarja po Mariji, posrednici miru.
Pastirčki in tisti, ki so jih poslušali, so z molitvijo rožnega venca prispevali k skrajšanju prve svetovne vojne. Nam so za zgled, da tudi v današnjem času prav z molitvijo rožnega venca prosimo za svetovni mir, saj so zdaj tu zdaj tam vojna žarišča, ki ogrožajo državni in meddržavni mir.

p. Anton

nedelja, 11. januar 2015

Pojave je videlo na tisoče ljudi

Nekateri so 13. septembra opazili razne pojave: Iz sonca je izšel križ in se počasi pomikal proti vzhodu. Drugi so videli nekakšne rože, ki so padale z neba, a zemlje niso dosegle, ampak so prej izginile. Zdelo se je, kakor da je sonce izgubilo svojo moč; nekateri so videli zvezde. Nebo je bilo jasno. V zraku je bila rumena barva. Pojavila se je svetleča krogla in je počasi od vzhoda šla nad glavami ljudi, nato je izginila v soncu. Črniko in pastirčke je obdal bel oblak. Vidci teh pojavov niso opazili. Bili so zatopljeni v videnje.
Formigon je zaslišal več prič. Tu je navedenih le nekaj izjav:
»13. septembra sem videl velik križ, ki je prišel iz sonca in se počasi premikal proti vzhodu. Zdaj se je prikazal, zdaj je izginil, dokler ga nisem zgubil izpred oči. Videl sem še druge stvari, ki jih nisem zmožen razložiti. Ob isti uri so ljudje videli križ v župniji Lages« (Joahim Tuna).
»Nekaj nadvse resnih oseb je videlo neke vrste rože, ki so prihajale od zgoraj, tal pa se niso dotaknile. Ozračje je dobilo rumenkasto barvo, morda zaradi otemnenja sonca. Kar se je zgodilo v tej nagli četrt ure, se nikoli ne pozabi, je pa tudi težko opisati.
Jaz sem bil ta dan na kraju prikazovanj in sem si zapisal globoke vtise, ki sem jih dobil in mi je o njih poročalo na tisoče navzočih ljudi, ki so videli pojave« (bogoslovec Joel de Deus v pismu kanoniku Feliksu, rektorju semenišča v Santarému).
Poznejši generalni vikar leirijske škofije, ki je bil 13. septembra v Irijski globeli, je poročal o videnju svetle krogle:
»Na moje veliko začudenje sem jasno in razločno videl svetlo kroglo, ki se je veličastno in počasi premikala od vzhoda proti zahodu. Tudi moj prijatelj je pogledal in na veliko veselje videl isto nepričakovano in očarljivo prikazen (…) Nenadoma je krogla s svojo izredno lučjo izginila izpred naših oči (…)
Mnogo ljudi je videlo isto, spet drugi pa niso videli ničesar.
Čutili smo se zares srečne. S kakšnim navdušenjem je šel moj tovariš od gruče do gruče in spraševal, kaj so videli. Zaslišane osebe so bile iz vseh slojev. Vsi so soglasno potrjevali resničnost pojavov, ki smo jih tudi mi videli (…)
Bili so še drugi pojavi, ki jih ni bilo dano videti vsem: Ozračje se je nenadoma ohladilo, sonce je tako obledelo, da so se videle zvezde, šel je nekakšen dež cvetnih listov mavričnih barv, ki so izginjali, preden so prišli do zemlje. Te pojave je videlo in izpričalo na tisoče ljudi.«

p. Anton

sobota, 10. januar 2015

Oktobra bom naredila čudež

»Končno smo prišli v Covo da Iria do črnike in začeli z ljudmi moliti rožni venec. Kmalu smo zagledali odsev svetlobe in takoj nato našo Gospo nad črniko.
‘Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne. V oktobru bodo prišli tudi naš Gospod, Žalostna Mati Božja, Karmelska Mati Božja, sveti Jožef z Detetom Jezusom, da bodo blagoslovili svet. Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, vendar ne mara, da spite z vrvjo. Nosite jo samo čez dan.’
‘Prosili so me, da bi Vas prosila mnogo stvari: ozdravitev nekaterih bolnikov, gluhonemega …’
‘Da, nekatere bom ozdravila, drugih ne. Oktobra bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.’
In pričela se je dvigati in je izginila kakor po navadi.«

Med zaslišanjem pri domačem župniku 15. septembra 1917 je Lucija povedala, da je Gospe ponudila dve pismi in stekleničko odišavljene vode, ki jo je njej podaril neki moški iz župnije Olival. Mariji je rekla:
»To so mi dali, če marate?«
Gospa je odgovorila:

»Za nebesa to ni primerno.« 

petek, 09. januar 2015

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (22) Peto prikazanje fatimske Gospe 13. septembra 1917 Prosite našo Gospo!

Županova ugrabitev je bila najboljša reklama za množični obisk ljudi v Irijski globeli. Bili so ogorčeni nad obsodbe vredno zlorabo upravne oblasti. Ugrabitev je potrdila prepričanje, ki je bilo v tem času že splošno, da otroci resnice zavestno ne ponarejajo. Ljudje so občudovali njihovo odločnost.
Dne 13. septembra je bil četrtek. Tega dne se je nabralo okrog petindvajset do trideset tisoč ljudi iz vse Portugalske, tudi mnogi bolniki, ki so prosili za ozdravljenje.
Lucija v četrtem Spominu najprej pripoveduje, kaj se je dogajalo med potjo v Covo da Iria:
»Ko se je bližala ura, sem šla tja z Jacinto in Frančiškom med številnimi ljudmi, ki so nas zelo ovirali. Ceste so bile prepolne ljudi. Vsi so nas hoteli videti in govoriti z nami, nihče se ni oziral na druge. Mnogo ljudi, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se skozi množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe povedali o njihovih potrebah. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so od daleč klicali:
'Za božjo voljo, prosite našo Gospo, naj ozdravi mojega sina, ki je pohabljen!'
Drugi:
'Naj ozdravi mojega, ki je slep!'
Drugi:
'Mojega, ki je gluh!'
'Naj pripelje nazaj iz vojske mojega moža …'
'… mojega sina, ki je šel k vojakom!'
'Naj mi spreobrne grešnika!'
'Naj mi da zdravja, ker sem jetičen!'
In še mnogo, mnogo drugih.

Tam so prišle na dan vse bridkosti ubogega človeštva. Nekateri so kričali celo z vrhov dreves in zidov, na katere so se povzpeli, da bi nas videli. Enim smo obljubili, drugim smo dali roko, da smo jim pomagali vstati s prašnih tal, in tako smo šli naprej po zaslugi nekaterih mož, ki so nam utirali pot skozi množico.«

četrtek, 08. januar 2015

Z Njo bomo premagali zlo v svetu

Apostolski vikar Svetega sedeža v Nepalu msgr. škof Paul Sinich je vernikom Nepala v letošnjem oktobru 2014 pisal: »Častimo presveto Devico Marijo z molitvijo rožnega venca, ki je vsemogočna in kontemplativna molitev.« Škof omenja misel papeža Benedikta XVI., ki pravi: »Rožni venec ni kakšna pobožna molitev iz preteklosti, ampak prinaša novo pomlad.« Škof še piše: »Če molimo rožni venec, prosimo Marijino, naj posredovanje v naših družinah, v skupnostih, v Cerkvi in družbi. V teh zelo težkih časih preizkušenj je Marija naše upanje in naša sopotnica. Z njo bomo premagali zlo v svetu.« Škof vabi nepalski narod, naj vsak dan moli rožni venec za edinost kristjanov, za trpeče in bolnike in za dobrobit Nepala.

sreda, 07. januar 2015

Osemnajst let sem molila zanjo

Nekega dne so me poklicali k ženi, ki so ji odkrili tumor v možganih. Skoraj ves čas je bila v nezavesti. Ko pa sem prišel k njej, je prišla k zavesti. Vprašal sem jo, če želi spoved. Najprej je odklonila, ko pa sem že odhajal, me je poklicala in opravila sv. spoved ter želela tudi bolniško maziljenje. Kmalu za tem je padla v komo in zatem tudi umrla. "Nekdo je moral zanjo veliko moliti," sem takoj pomislil. Nenavadno, da je prišla k zavesti ravno takrat, ko sem prišel k njej. Nisem si mogel drugače razlagati tega dogodka. Petnajst dni kasneje je prišla iz Budimpešte njena mati, da bi izvedela, kako je bilo. Bila je izredno vesela, ko je spoznala, da je njena hčerka pred smrtjo prejela vse zakramente: spoved, sv. obhajilo in bolniško maziljenje. »Kako velika tolažba za moje srce, potem ko sem molila zanjo 18 let. Po vojni je pobegnila z Madžarske z nemškimi vojaki, hkrati pa se je oddaljila od Boga.«

Albert Pfleger

torek, 06. januar 2015

Šopek Materi Mariji Marija in Evharistija

"Telo, rojeno iz Marije, izhajajoče iz Svetega Duha, to je kruh, ki je prišel iz nebes,« pravi sv. Hilarij iz Poitiersa, medtem ko v Sacramentariu Borgomense iz IX. stoletja beremo: »Njeno naročje nam je podarilo sad, kruh, ki nas izpolnjuje z angelskimi darovi. Marija je pridobila nazaj tisto, kar je Eva s svojo krivdo zapravila.«
Sv. Peter Damiani razmišlja takole: »Telo blažene Device je hranilo v sebi z materinsko ljubeznijo tisto telo, tisto in ne neko drugo, ki ga mi sedaj prejemamo s svetega oltarja in pijemo njegovo kri, kot zakrament našega odrešenja. To katoliška vera trdno veruje, to sveta Cerkev zvesto uči.«
Marija je izvirni in temeljni vzrok evharistije. Naša ljubezen je potešena, ker prejemajoč Jezusovo telo, prejemamo Marijino substanco, ki je njen prvi temelj. Oče Machault, moder in pobožen mož, se opira na ta načela, ko nam v svoji goreči veri pravi: da je evharistija najbolj izvirna in najbolj dragocena Marijina relikvija, kar jih je na zemlji.

Un minuto con Maria

ponedeljek, 05. januar 2015

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (11) Sprejemaj me z vero

Predragi kristjan, tvoje sodelovanje pri mašni daritvi je odvisno od tvoje vere. Veličine mašne daritve ne moreš dojeti le s svojim razumom. Upoštevati moraš tudi srce, ki vidi in zlasti občuti globlje. Do večje globine svete Evharistije pa je mogoče priti le z vero. Sveta Evharistija spada med največje verske skrivnosti. Mašnik po spremenjenju in povzdigovanju to posebej naglasi, ko vzklikne: Skrivnost vere!
To, kar se na oltarju dogaja, je nekaj velikega, nekaj izrednega, je prava skrivnost. To pomeni, da je tu Bog na poseben način navzoč in dejaven in da to dogajanje presega tvoj razum.
Neveren človek opazi pri maši le tisto, kar je možno videti in slišati: govorjenje, petje, poklekovanje, vstajanje, različne duhovnikove kretnje, pripravo darov, dviganje nečesa belega in končno delitev tega belega vernikom. Globoko veren človek opazi vse tisto kakor neveren, v ozadju za vsem pa v luči vere gleda globljo stvarnost. Kdor nima daljnogleda vere, bo za ta poglobljeni pogled nujno prikrajšan.
Marsikdo bi me rad videl ali vsaj na nek način občutil mojo navzočnost. Tudi apostol Tomaž me je hotel po vstajenju videti in se naravnost dotakniti mojih ran. Čim bolj boš zvest v molitvi in življenju po evangeliju, tem bolj smeš upati, da ti bom vsaj občasno na nek način izkustveno blizu. Če se bom kljub temu kdaj za daljši čas 'oddaljil', bo to zato, da bi tí napredoval v duhovnem življenju, v nesebičnem služenju Bogu in ljudem, brez pričakovanja plačila. Ko ne boš več pričakoval ne človeške ne Božje tolažbe, boš doživljal posebno srečo. Občutil boš resničnost mojih besed Tomažu: Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.

Skrivnostni Gospod Jezus, zavedam se, da mašne daritve na tem svetu nikoli ni mogoče do konca doumeti, kakor ni mogoče popolnoma spoznati tebe, ki si pri sveti maši glavni duhovnik in dar. Tvoj služabnik in mistik sv. Janez od Križa je to slikovito izrazil z besedami: Kristus je kakor zlat rudnik, v katerem odkrivamo vedno nove žile zlata.

Daj mi milost globoke vere, da bom mašno daritev vse bolj cenil in tebe vedno bolj ljubil. Čim bolj bom veren, tem več bom razumel in tem bogatejši bodo zame duhovni sadovi svete daritve. 

nedelja, 04. januar 2015

Misli sv. Bernarda (11)

Naučite se, da morate biti matere svojim podrejenim, ne pa gospodarji. Potrudite se, da vas bodo bolj ljubili, kakor pa se vas bali in, če je kdaj potrebna strogost, naj bo očetovska in ne tiranska. Izkažite se kot matere z nego, kot očetje z opominjanjem.

Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo. Če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna; tista pa, ki nima nič ljubezni, ni nič, kakor pravi Pavel: »Ko ne bi imel ljubezni, nisem nič« (1 Kor 13,3).

Ko v srcu hudo mislimo, je to mišljenje naše, če pa dobro, tedaj v nas govori Bog. Ono govori naše srce, to pa posluša. Zato pravi psalmist: »Poslušam, kaj govori Gospod Bog. Zares, o miru govori svojemu ljudstvu« (Ps 85,9). Bog torej izreka v naši notranjosti mir, pobožnost in pravičnost, saj česa takega ne mislimo iz sebe, ampak v sebi zaslišimo.


sobota, 03. januar 2015

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (3) Bernardovo delo za edinost in mir v Cerkvi in svetu

V glavni mašni prošnji na god sv. Bernarda, 20. avgusta, je rečeno, da je goreče ljubil Božjo Cerkev in kot ogenj v njej svetil in jo razvnemal. Ta goreča ljubezen se je pokazala najprej v njegovi kritiki napak, ki so se razrastle v Cerkvi njegovega časa. To njegovo delovanje je opisano v prejšnji številki našega glasila, v sedanji pa si bomo ogledali njegovo goreče in zelo uspešno prizadevanje za edinost in mir v Cerkvi in v svetu. Vse to je rastlo iz njegove globoke kontemplativne zakoreninjenosti v Bogu.
Bernard je bil izjemno vitalen, zelo zahteven do sebe in predvsem v mladih letih tudi do svojih sobratov. Svoje zamisli je kljub mnogim težavam dosledno uresničeval. Bil je voditeljska narava, poln notranjega ognja, izreden govornik in pesniški talent. Spoznanje resnice je pri njem takoj vodilo k njenemu uresničenju.
V Bernardovem času sta v Cerkvi zavladala dva papeža, ki sta drug drugega izobčila. V Rimu je ostal protipapež Anaklet II., pravi papež Inocenc II. pa je moral bežati. Vsak je imel na svoji strani del rimskega plemstva in kardinalov. Mnogi, tudi dobri kristjani, niso vedeli, kateri papež je pravi.
Francoski kralj Ludvik je hotel priti do rešitve tako, da je sklical narodni zbor v Etampes, a ta se glede papeža ni mogel zediniti. Zato so poklicali opata Bernarda, ki je imel tedaj v Evropi največjo moralno avtoriteto. On se je odločil za Inocenca, ki je bil vrednejši; Anaklet je bil namreč moralno zelo dvomljiva osebnost. Na Bernardov nasvet se je Francija s kraljem Ludvikom odločila za Inocenca.
Nato je Bernard s svojo karizmatično osebnostjo za Inocenca pridobil nemškega cesarja Lotarja III. in državni zbor v Würzburgu ter angleškega kralja Henrika I. V številnih osebnih razgovorih s trmastim akvitanskim vojvodom Viljemom je za Inocenca pridobil vso Akvitanijo.
Na koncilu v Reimsu, kjer je bil navzoč papež Inocenc II., so se zbrali zastopniki vseh dežel, ki jih je Bernard pridobil za zakonitega papeža: 13 nadškofov, 263 škofov, mnogo opatov, francoski kralj ter odposlanci nemškega, angleškega in španskega kralja. Bernard je izdelal kánone cerkvenega zbora, v katerih je zajel potrebne reforme glede nravnosti duhovščine in odnosov med državo in Cerkvijo. Koncil je vse Bernardove predloge sprejel. Papež Inocenc se je Bernardu javno zahvalil in ga slavil kot »orakelj koncila«. Obiskal je Bernardov samostan Clairvaux (izg. Klervó) in prosil Bernarda, naj bi šel z njim v Italijo in pridobil uporniška mesta za pravega papeža. Bernard je papežu ustregel in v vseh večjih mestih severne Italije oznanjal mir in edinost. Med seboj je spravil sprti mestni državi Pizo in Genovo, ki sta bili v sovraštvu že petdeset let.
Kakor se je papežu upiral protipapež, se je cesarju upiral proticesar. Lotar Suplinburški je bil na strani papeža Inocenca, proticesar Konrad Hohenstauf pa na strani protipapeža Anakleta. Bernard je na državnem zboru v Bambergu dosegel, da sta se spravila. Nekaj tednov pozneje je v Pisi in Milanu dosegel priznanje pravega papeža.
Protipapež Anaklet je še dalje nasprotoval papežu Inocencu in sebe imel za pravega papeža. Za svojo zunanjo oporo je uporabil normanskega vojvoda Rogerja s Sicilije in ga v zahvalo povzdignil v kralja ter si zagotovil njegovo vojaško pomoč. Inocenc si zaradi močnih vojaških oddelkov ni upal v Rim.
Na Bernardovo prošnjo je nemški cesar Lotar v napadu osvojil vso južno Italijo. Ker je prišlo do nesoglasij med cesarjem Lotarjem in papežem Inocencem, je zopet posredoval Bernard in ju spravil. Kralj Roger se je še dalje upiral. Ker je Lotar zbolel in slutil, da se mu bliža smrt, je v sporazumu s papežem pooblastil Bernarda, naj Rogerja skuša pridobiti za spravo, sam pa je odšel iz Italije, da bi v miru umrl doma v Nemčiji. Roger se je po dolgih pogajanjih s težavo omehčal in pristal na pogovor o tem, kdo je pravi papež. Štiri dni je poslušal zastopnike Inocenca, nato pa štiri dni zastopnike Anakleta. Nato je privolil v javno sejo v navzočnosti dvora, duhovščine in ljudstva. Kardinal Peter iz Pise, ki je bil najbolj sloveči učitelj cerkvenega prava tistega časa, je v sijajnem govoru branil pravice Anakleta. Nato je nastopil Bernard, ki pa Anakleta ni pridobil, ker se ni hotel ukloniti, prepričal pa je na splošno presenečenje Anakletovega kardinala, ki je prestopil k Inocencu.
Anaklet je kmalu po tem umrl. Njegovi kardinali so izvolili novega protipapeža. Ta je kmalu za tem prišel ponoči skrivaj k opatu Bernardu in mu skesano položil k nogam znamenja papeške časti. Tako je bil po Bernardovi zaslugi osemletni razkol končan, v Rimu pa je zavladal mir. Bernarda so slavili kot povzročitelja miru. Hvaležni Rimljani so mu dali naziv »oče domovine«.
Čeprav je bila v Cerkvi na zunaj edinost obnovljena, so jo na znotraj še ogrožale verske ločine in zmote. Posebno nevarni so bili albižani, ki so bili številni zlasti v južni Franciji. Sovražili so Cerkev in duhovništvo ter učili, da je vsa snov, tudi človeško telo, nekaj zlega. Odklanjali sto zakonsko zvezo in lastnino ter vstajenje teles ob drugem Kristusovem prihodu. Bernard je v svojih govorih jasno in ljubeznivo, a odločno nastopil proti njim. Hodil je od mesta do mesta in mnoge albižane odvrnil od zmot. V mestu Narbonne, kjer so dva dni prej sprejeli papeškega legata »z riganjem in hrupnim bobnanjem«, so množice kar vrele, da bi poslušale karizmatičnega opata. Večina je zopet sprejela katoliško vero. Tudi v krivoverski trdnjavi Albi so ga z navdušenjem sprejeli. Ker ni bilo duhovnikov, ki bi Bernardovo delo z enako močjo in ljubeznivostjo kakor on nadaljevali, so mnogi spreobrnjenci pozneje zopet zapadli v krivo vero. Tako je, žal, v naslednjem stoletju prišlo do krvavih albižanskih vojn.


petek, 02. januar 2015

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15

JANUAR 2015
2. – 4. Zakonci z otroki, Vič
10. – 11. Skupnost Emanuel
11. ob 14.30 Bernardova družina
16. – 18. Družinska kateheza, Domžale
18. ob 14.30 molitve za duše v vicah
22. – 25. p. Vital Vider, zakonci z otroki
24. – 25. Siter, zakonski pari
25. popoldne, Delavnica Molitev in življenje
30. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca
30. I. – 1. II. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

FEBRUAR
6. – 8. P. Maksimilijan File, Dijaški dom Šentvid
13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci
15. ob 14.30 molitve za duše v vicah
20. – 22. Skupnost Emanuel, vikend za može v tišini
26. – 1. III. P. Vital Vider, zakonci z otroki
27. – 1. III. P. Maksimilijan File, birmanci
27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

MAREC
6. – 8. Skupnost Emanuel, vikend za ženske v tišini
8. ob 14.30 Bernardova družina
13. – 15. P. Maksimilijan File, birmanci
15. ob 14.30 molitev za duše v vicah
20. – 22. Marjan Turnšek, BD in Združenje JMS
20. – 22. P. Maksimilijan File, birmanci
26. – 29. P. Vital Vider, zakonci z otroki
27. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

APRIL
12. ob 15.00 nedelja Božjega usmiljenja v baziliki
17. – 19. P. Maksimilijan File, birmanci
19. ob 14.30 molitev za duše v vicah
24. – 26. P. Lojze Markelj, zakonci z otroki
24. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.
Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.
P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si
P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si
P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si
CirilČuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si
P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si
P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945
M. Turnšek, samostanski tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si
P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si


Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 11. januarja, 8. februarja, 8. marca, 12. aprila ob 15.00 (nedelja Božjega usmiljenja!), 10. maja (romanje cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letih 2014/15


Mesečna srečanja so v Opatovi kapeli v Stični; leta 2014: 31. decembra; leta 2015: 30. januarja, 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).