Popolni odpustek samo za rajne

a) Na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), kjer v cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo očenaš in vero;

b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ne pozabimo na splošne pogoje!); ob drugih časih dobimo za rajne delni odpustek;

c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Nekatera predpisana dela za prejem popolnega odpustka (Izpolniti moramo prej omenjene splošne pogoje!)

a) Češčenje Najsvetejšega vsaj pol ure; če manj, prejmemo delni odpustek;

b) križev pot pri pravilno postavljenih postajah, s 14 križi (podobe niso nujne, a koristne); vsaj voditelj mora hoditi od postaje do postaje; pobožna pridružitev papežu po radiu ali televiziji pri molitvi križevega pota na veliki četrtek;

c) spoštljivo duhovno branje ali poslušanje Svetega pisma (če sami ne moremo brati) vsaj pol ure; če manj, je odpustek le delen;

č) molitev rožnega venca v cerkvi, kapeli ali v družini, v samostanski skupnosti ali verskem združenju ter v zboru vernikov; tudi sodelovanje pri molitvi po radiu in televiziji, če rožni venec moli papež; ob drugih priložnostih je odpustek le delen;

d) pobožno sodelovanje pri papeškem blagoslovu, tudi po radiu in televiziji;

e) udeležba pri procesiji na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi;

f) vsak petek v postu, če po obhajilu pred Križanim molimo »Glej, o dobri in usmiljeni Jezus«

g) ob prejemu svete popotnice, ko duhovnik podeli bolniku papeški blagoslov in z njim popolni odpustek. Ta odpustek bolnik prejme, čeprav je tisti dan že prejel popolni odpustek. Če ob smrtni uri pri umirajočem ni duhovnika, dobi, če je v posvečujoči milosti, popolni odpustek v primeru, da je v življenju redno molil kakšno molitev. V tem primeru mu Cerkev spregleda tri splošne pogoje (spoved, obhajilo in molitev po papeževem namenu); zato, da bo umirajoči v posvečujoči milosti, mu pomagajmo obuditi popolno kesanje;

h) vsi navzoči pri slovesnosti prvega svetega obhajila;

i) pri duhovnih vajah, ki trajajo vsaj tri dni;

j) sodelovanje pri obredih na veliki četrtek, petek in soboto;

k) ob obnovi krstnih obljub na veliko soboto in ob obletnici krsta;

l) poslušanje vsaj nekaj nagovorov pri ljudskem misijonu in pri njegovem zaključku;

m) ob novi maši in ob mašnih jubilejih (25-, 50-, 60-, 70-letnica) za vse navzoče;

n) v bazilikah, kjer poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero (na praznik apostolov Petra in Pavla, na obletnico posvetitve cerkve, 2. avgusta; enkrat na leto po lastni izbiri);

o) v stolnici na praznik sv. Petra in Pavla, na dan zavetnika cerkve, ob liturgičnem praznovanju sedeža sv. Petra, ob posvetitvi bazilike presvetega Odrešenika, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;

p) v župnijski cerkvi na dan zavetnika cerkve, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;

r) pobožno sodelovanje pri petju ali recitiranju himne Pridi, Sveti Duh (1. januarja in na binkošti), in Tebe, Boga, hvalimo (na zadnji dan leta). 

Pogoji za prejem popolnega odpustka

Poleg zgoraj navedenih treh pogojev so še štirje:

1) Nenavezanost na noben greh, tudi na malega ne (če nimamo nobenega greha, tudi najmanjšega ne);

2) prejem zakramenta pokore; to je lahko več dni prej ali pozneje; kdor redno hodi k mesečni spovedi, lahko vsak mesec prejme vse možne odpustke, če izpolni potrebne pogoje in živi v posvečujoči Božji milosti;

3) vreden prejem svetega obhajila;

4) molitev po namenu svetega očeta; zadostujeta očenaš in zdravamarija (lahko tudi kakšna druga molitev);

Sv. obhajilo in molitev po namenu svetega očeta se priporočata na dan odpustka. Oboje je potrebno za vsak popolni odpustek. Ena spoved pa velja za več popolnih odpustkov, a seveda moramo biti brez vsakega, tudi najmanjšega greha.

Skupni pogoji za prejem popolnih in delnih odpustkov

1)Biti moramo v Božji milosti;

2) treba je imeti namen, da jih hočemo prejeti; hvalevredna je navada, da namen obudimo že zjutraj za vse odpustke, ki jih ta dan lahko prejmemo (in jih darujemo dušam v vicah);

3) izpolniti moramo predpisano delo, in to ravno na predpisani dan; če je odpustek vezan na pobožen obisk cerkve ali kapele, je treba poleg splošnih pogojev zmoliti očenaš in vero.

Popolni odpustek lahko prejmemo le enkrat na dan, delnega pa tudi večkrat. Pri popolnem odpustku se nam odpustijo vse časne kazni, pri delnem pa le nekaj. Popolne in delne odpustke lahko naklonimo dušam v vicah po načinu priprošnje, ne pa živim na zemlji.

Nauk Cerkve o odpustkih Kaj so odpustki?

V zadnjih letih in celo desetletjih smo na odpustke skoraj pozabili. Vendar so to za nas same in za naše pokojne sorodnike in sploh duše v vicah zelo pomembna sredstva duhovne rasti in zveličanja. Ker bomo v mesecu novembru za svoje pokojne več molili, je prav, da se seznanimo tudi z odpustki. Podatki so vzeti iz:Paenitentiaria apostolica, Enchiridion indulgentiarum, 4. izdaja 1999, in iz Katekizma Katoliške Cerkve, Ljubljana 1993

V Katekizmu Katoliške Cerkve imamo na vprašanje, kaj so odpustki, tale odgovor: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.

Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo rajnim« (št. 1471).

Za velike grehe zaslužimo večno kazen, ki se nam odpusti pri dobri spovedi. V primeru, da je naše spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, tako popolno, da doseže naše popolno očiščenje, se nam izrišeta obojni kazni, večna in časna. Če bi v tem stanju umrli, bi prišli brez vic v nebesa.

Običajno pa za velike in male grehe, čeprav so ti odpuščeni, ostanejo časne kazni, to je nezdrava navezanost na stvari. Za odsluženje teh kazni bomo trpeli v vicah, če ne bomo zanje zadostili že na zemlji ali pa se jih rešili s prejemom odpustkov.

Časne kazni se nam odpustijo tudi z deli usmiljenja in ljubezni, z molitvijo in različnimi oblikami pokore, s potrpežljivim prenašanjem trpljenja in preizkušenj ter z vedrim sprejemom svoje smrti (prim. Katekizem, št. 1472–1473).

»Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni.

Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe« (št. 1478–1479).

Začetek postopka za beatifikacijo božjega služabnika Antona Strleta

30. aprila 2014, tik pred začetkom Marijinega meseca maja, je bil izdan odlok o začetku škofijskega postopka za beatifikacijo božjega služabnika Antona Strleta (1915 – 2003), ki je poznan kot neutrudni profesor na Teološki fakulteti, hkrati pa kot goreč spovednik. Na dnevu svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, ki je bil 21. septembra letos v Novem mestu, je bil tako prvič v družbi uradnih svetniških kandidatov.

V postopku za beatifikacijo se prepleta človeški in božji element. Po eni strani je potrebno dokazati junaško stopnjo Strletovih kreposti, po drugi strani pa mora njegovo svetost na nek način potrditi sam Bog, in sicer s čudežem na njegovo priprošnjo. Seveda pa se nek postopek lahko začne le, če to sprejme krajevni škof na osnovi gotovosti, da obstaja glas svetosti.

Ker je prihodnje leto stota obletnica rojstva božjega služabnika Antona Strleta, bomo v reviji V Materini šoli (glasilu Bernardove družine) v tem letu spoznavali njegovo življenje, kreposti, njegove misli. Hkrati pa ste povabljeni, da se mu priporočate in morebitna uslišanja sporočite na naslova: Nadškofija Ljubljana, Ordinariat, Ciril-Metodov trg 4, p.p. 1990, 1001 Ljubljana, ali pa na naslov postulatorja: p. Andrej Pirš, Kotna pot 8, Voglje, 4208 Šenčur.

p. Andrej Pirš FSO

postulator

VEČ IN BOLJE MOLITI (9) Molitev je hčerka ljubezni

Krščanstvo je Nekdo – Kristus. On je tisti, ki mi veliko pomeni, tisti, brez katerega ne bi mogel živeti. On me vodi v naročje troedinega Boga, ki je ljubezen.

Materi ni težko z ljubeznijo misliti na svojega otroka. Naj dela karkoli, njene misli so pri njem. Z ljubeznijo je z njim povezana. Na podoben način sta med seboj z ljubeznijo povezana fant in dekle. Svojo medsebojno ljubezen izražata tudi z besedami. Kjer je ljubezen, tam je tudi pogovor, tam tudi težke stvari postanejo lahke.

Prav ima Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom: "Ljubezen, to je velika reč; zares veliko dobro, ki sama dela lahko, kar je težko, in, kar je neenako, enako prenaša. Ljubezen nosi težo brez težave in, kar je grenko, dela sladko in prijetno. Velikodušna ljubezen do Jezusa nagiblje k velikim delom in spodbuja na vedno popolnejše želje. Ljubezen hrepeni kvišku in noče, da bi jo zadrževala kaka pozemeljska stvar ...

Nič slajšega ni od ljubezni, močnejšega nič; nič višjega, nič širšega, nič prijetnejšega, nič popolnejšega, nič boljšega v nebesih in na zemlji; kajti iz Boga se je rodila in le v Bogu nad vsemi stvarmi se more spočíti."

Podobno velja za molitev, če jo spočne, nosi in rodi ljubezen. Seveda, tista prava ljubezen, ki je daleč od sebičnosti! Tudi pred Bogom smo pogosto sebičneži!

Povezanost dveh ljudi nikoli ni vseobsežna. Mož ne živi samo za svojo ženo, temveč tudi za svoje prijatelje, za svoje delo, za svojo kariero, za zabave. Živi pa tudi za svojo ženo. Nasprotno nam Kristus zadostuje, če smo ga le postavili v središče svojega življenja. Človek, ki je globoko povezan s Kristusom in po njem z Očetom, ne čuti več potrebe, da bi se pretirano navezoval na tega ali onega človeka. Da se popolnoma izročimo Gospodu in tako pridemo do globlje molitve, je prej treba vse zapustiti, tudi sebe. Tako je Jezus naročal svojim najožjim učencem.

V Hoji za Kristusom Gospod govori učencu: "Zapusti sebe, izroči se mi, in užival boš obilen srčni mir! Daj vse za vse, ničesar ne jemlji nazaj, drži se brez omahovanja le mene in imel me boš! Svoboden boš v srcu in ne bo te pokrivala tema."

Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom in po njem s sveto Trojico. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom svetuje: "Ljubi vse zaradi Jezusa, Jezusa pa zaradi njega samega!"

Treba je gledati z očmi vere. Molitev je naš odgovor na poprejšnjo Božjo ljubezen. "Bog je ljubezen" (1 Jn 4,8). To sprejemamo z vero: Jezus, verujem v tvojo ljubezen do mene. Pomagaj mi v neveri! Vzporedno z napredovanjem v veri in ljubezni postaja tudi naša molitev boljša.

Teolog Karl Rahner v knjigi »Molitev, naša težava in naš blagoslov« lepo pove, da je ljubezen sama najpopolnejša molitev:

"Ljubezen ni le največja zapoved, temveč je tudi najpopolnejša molitev. V njej se človek ne omejuje na prošnjo ali na kesanje ali na hvalnico. Sebe izraža, ko se Bogu predaja, tako popolnoma predaja, kakor se sme človek predati le Bogu. Več mu pa tudi ne more povedati od tega, da ima le Boga za vrednega svoje neomejene, brezpogojne, večne ljubezni. Če hočemo torej govoriti o popolni molitvi, moramo govoriti o ljubezni do Boga."

Če imamo Boga res radi, se bomo z njim v molitvi radi pogovarjali. Ako smo Boga sprejeli za svoje središče, bodo naše misli pogosto pri njem. To je že molitev. Nanj se bomo obračali z zahvalo. Prosili ga bomo v različnih težavah. Vse to je molitev.

Hoja za Kristusom govori o Bogu kot našem prvem in zadnjem namenu: "Sin, če želiš, da bi bil res srečen, moram biti jaz tvoj prvi in zadnji namen. Ta namen bo očistil tvoje hotenje, ki se mnogokrat grešno usmerja k sebi in stvarem."

Kakor je molitev hčerka vere, tako je tudi hčerka ljubezni. Naša molitev je toliko vredna, kolikor je vredna naša ljubezen. Molitev je v bistvu dejanje ljubezni. Molitev raste iz ljubezni do Boga in obratno vpliva na rast te ljubezni. Molitev je vzgib srca in misli, ljubezni in čustev, ki dosežejo ljubljeno osebo – Boga.

Najprej gre za spoznanje, da nas Bog ljubi. On nas vedno ljubi prvi, vedno neskončno bolj, kakor mu moremo mi ljubezen vračati, vedno popolnoma nesebično. Molitev je odgovor naše skromne ljubezni na prejšnjo Božjo ljubezen. Molitev je odziv na notranje vabilo Svetega Duha, ki je Ljubezen. Sveti Duh je vez ljubezni med Očetom in Sinom. On nas vodi v povezanost z Očetom in Sinom.

Danski mislec Sören Kierkegaard značilno pravi:

"Ti, o Bog, si nas ljubil prvi. Žal, govorimo o tem, da si nas ti prvi ljubil, kakor da je to bilo samo enkrat, samo v zgodovini. V resnici nas pa ti prvi ljubiš neprestano, tolikokrat v teku našega dneva in vsega življenja!

Ko se zjutraj zbudimo, in se naša duša obrne k tebi, si ti prvi: ti nas ljubiš prvi. Ko ob jutranji zori vstanem in se z dušo in molitvijo tisti hip obrnem k tebi, si me že prehitel: ti si me ljubil prvi. Ko se zbudim iz svoje raztresenosti ter zberem svojo dušo, da bi mislil nate, si spet ti prvi. In tako je vedno. Mi nehvaležni pa govorimo, kakor da si nas ti tako prehitel v ljubezni samo enkrat."

Neka redovna sestra je zapisala: "Pogovor z Bogom mi pomeni neizmerno dragocenost. Kako naj živim po Njegovi volji, če se o tem ne pogovarjam z Njim? In sploh – kako naj ne govorim z Njim, ki me edini ljubi brez meja, brez sebičnosti, ki me je ustvaril zase in mi daje milost na milost? Iz brezna moje ničevosti, grešnosti in slabosti me more le stalni stik z Njim, ki je sama Svetost, dvigniti k pravemu življenju Božjega otroka – in nekoč k večnemu pogovoru, večnemu gledanju Njega, ki je in bo vsa naša sreča."

V prijateljstvu z Bogom gotovo nismo takrat, kadar smo v smrtnih grehih. Vendar tudi mali grehi ovirajo naše prijateljstvo in našo molitev, zlasti če smo nanje navezani. Če smo v grehih, je prva stopnja molitve v tem, da obudimo popolno kesanje nad storjenimi grehi. Sicer pa se bomo resno trudili za življenje po evangeliju, zlasti za življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Brez tega prizadevanja tudi naša molitev ne bo dobra. Tu gre za tesno medsebojno povezanost: dobra molitev vodi v krščansko življenje, ki je zaznamovano z ljubeznijo, krščansko življenje pa dosega svoj vrhunec v molitvi, posebej v mašni daritvi, ki je vir in vrhunec vsega bogočastja in celotnega krščanskega življenja.

Sv. Janez Krizostom pomenljivo pravi: "Nobena stvar tako ne pospešuje naše rasti v kreposti kakor pogosto pogovarjanje z Bogom v molitvi."

Sv. Janez od Križa pa ugotavlja: "Kakor hitro prenehamo moliti, se bodo razbohotila naša slaba nagnjenja in terjala svoje. Hudobni duh se boji tistega, ki je v molitvi povezan z Bogom prav tako kakor Boga samega."

Nemški filozof in dominikanski teolog Mojster Eckhart je zapisal: "Štiri stvari so, ki jih prav gotovo dosežemo po molitvi, in sicer samo po molitvi: odpuščanje grehov, moč v skušnjavah, veselje do Božjih reči in večno zveličanje."

Med puščavskimi menihi iz prvih stoletij krščanstva je očak Lot prišel k svojemu učitelju očaku Jožefu in rekel: "Oče, kolikor morem, se držim predpisov in posta, molitve, meditacije, kontemplativne tišine; in kolikor morem, očistim svoje srce vseh zlih misli. Kaj naj torej še storim?"

Duhovni učitelj se je dvignil, da bi odgovoril. Iztegnil je roke proti nebu in njegovi prsti so postali kakor deset ognjenih svetilk. Rekel je: "To: popolnoma se spremeni v ogenj."

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Letos je za vseh šest slovenskih škofij prišlo v prvi letnik bogoslovja samo devet fantov. Malo je to, a hvala Bogu tudi zanje! Potrebujejo naše molitve, potrebujejo pa jo tudi drugi, mlajši, ki začenjajo razmišljati, kam bi šli na koncu srednje šole. Naj vsaj nekaterim med njimi, med fanti in dekleti, Bog pošlje misel, prvi klic duhovnega poklica, prvo vprašanje: Kaj, če bi tudi jaz hotel postati duhovnik, redovnik, misijonar, misijonarka, redovnica?

V našem molitvenem prizadevanju smo zopet napredovali za šest zrn. Manjka le še eno zrno, pa bomo začeli polniti nov plakat. Naj bo naša molitev prežeta z močno vero, upanjem in ljubeznijo. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve za duhovne poklice in njihovo stanovitnost!

Drugi vatikanski koncil,

ugotavlja, "da moramo ateizem prištevati med najresnobnejša dejstva sedanjega časa in je treba o njem kar najskrbneje razpravljati.

Beseda ateizem označuje med seboj zelo različne pojave. Medtem ko nekateri Boga izrečno tajijo, menijo drugi, da človek ne more o njem prav ničesar trditi; zopet drugi pa razpravljajo glede vprašanja o Bogu na tak način, da se to vprašanje zdi nesmiselno. Mnogi nedopustno prestopajo meje pozitivnih znanosti in trdijo, ali da edino takšno naravoslovno gledanje vse razloži, ali pa, nasprotno, ne priznavajo sploh nobene absolutne resnice. Nekateri tako povzdigujejo človeka, da postane vera v Boga kakor izvótljena; kakor se zdi, so bolj nagnjeni k poudarjanju človeka kakor pa k tajitvi Boga. Drugi si Boga tako predstavljajo, da tista predstava, ki jo zavračajo, nikakor ni Bog evangelija. Drugi spet se vprašanj o Bogu sploh ne dotikajo; zdi se kakor da ne čutijo nobenega religioznega nemira in da ne dojamejo, zakaj bi se vendar morali zanimati za religijo. Ateizem se razen tega neredko porodi ali iz silovitega protesta zoper zlo na svetu ali pa iz tega, da ljudje začnejo nedopustno dajati oznake absolutnosti nekaterim človeškim dobrinam, tako da te zavzamejo mesto, ki pripada Bogu. Današnja civilizacija sama more večkrat otežiti dostop do Boga, ne sicer sama po sebi, temveč kolikor je preveč zagledana v zemeljske stvarnosti.

Gotovo niso brez krivde tisti, ki neposlušni ukazom svoje vesti skušajo premišljeno odvračati Boga od svojega srca in se izogibati verskim vprašanjem. Vendar tudi verniki sami mnogokrat nosijo nekaj odgovornosti za to. Kajti ateizem, če ga gledamo v celoti, ni nekaj prvobitnega, marveč izvira iz različnih vzrokov, med katere spada tudi kritična reakcija zoper verstva, in sicer v nekaterih deželah zlasti zoper krščansko verstvo. Zato morejo pri tem nastanku ateizma imeti nemajhen delež verni ljudje, kolikor je treba o njih reči, da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja nauka, ki vzbuja nesporazume, ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo" (CS 19,1-3).

Gre za odločilno vprašanje. Vprašanje, ali Bog jé ali ga ni, to ni kakor vprašanje, ali me bo danes obiskal moj prijatelj ali ne. To ni kakor vprašanje, kaj bom danes jedel za večerjo. Gre za vprašanje, ki bolj kakor katero koli drugo vprašanje posega v središče mojega življenja in to življenje naravnava.

Z vprašanjem o Bogu so povezana osnovna življenjska vprašanja: Od kod sem? Ali ima moje življenje kak smisel, ali pa sem kar tako vržen v življenje? Kakšen odnos naj imam do sočloveka in do stvari okrog sebe ter do različnih dogodkov? Ali je s smrtjo vsega konec?

An

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi Boga ne iščejo

Preberimo si najprej tole basen: Nekdo je našel orlovo jajce in ga položil v gnezdo domače kokoši. Mladi orlič se je izlegel skupaj z zarodom piščancev in z njimi zrastel ter vse življenje delal to, kar so delali oni. Brskal je po zemlji za črvi in žuželkami, kokodakal, razprostiral krila in letal le nekaj čevljev nad zemljo ter se tako postaral. Nekega dne je nad seboj zagledal mogočno ptico, ki je drsela visoko med zračnimi tokovi in komaj kdaj zamahnila s svojimi mogočnimi zlatimi krili. Stari orel je gledal vanjo z velikim spoštovanjem.

"Kdo je to?" je vprašal.

"To je orel, kralj ptic," je dobil odgovor. "On pripada nebu, me pripadamo zemlji – me smo kokoši."

Tako je orel živel in umrl kot kokoš, ker je mislil, da je kokoš.

Mar ni človek, ki si nikoli ne zastavlja vprašanja o Bogu, podoben temu staremu orlu, ki ni poznal drugega kakor zemljo, namesto da bi se dvignil v višino, za katero je bil ustvarjen?

Nekateri ljudje nimajo nič zoper Boga. Ne iščejo razlogov za njegovo zanikanje. Kratko in malo se ne zmenijo zanj, z njim ne računajo. Živijo, kakor da ga ni, kakor da v današnji porabniški družbi za Boga sploh ni prostora. Bog ni predmet, ki bi ga bilo mogoče kupiti in koristno porabiti.

Francoski mislec Pascal deli ljudi na tri skupine: "Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem ko so ga našli; taki, ki ga resno iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki živijo, ne da bi ga iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in nesrečni, tisti v sredi pa nesrečni, a pametni." 

Marija Romarica obiskuje kontemplativne skupnosti na Portugalskem

Letošnjega meseca maja je kip Marije romarice slovesno vstopil v Karmel sv. Jožefa v Fatimi. Od takrat do danes je Romarica obiskala nad dvanajst kontemplativnih skupnosti in se v vsaki od njih zadržala po teden dni. Na ta način se je začela uresničevati pobuda, ki je zelo pri srcu fatimskemu svetišču, da kip Device Marije romarice iz Fatime obišče vse kontemplativne skupnosti na Portugalskem.

»Kipi Device Marije romarice« potujejo po vsem svetu na prošnjo častilcev fatimske Gospe. Kip št. 1 je najstarejši in najdragocenejši. Od leta 1940 dalje je večkrat obšel svet, potem pa ni več zapuščal svetišča in je bil ustoličen v baziliki Kraljice rožnega venca. Vendar je pomembnost te pobude opravičila izjemo, da je bil izbran prav ta najdragocenejši kip za romanje po kontemplativnih skupnostih na Portugalskem.

S to pobudo želimo neposredno vključiti kontemplativne skupnosti na Portugalskem v pripravo na obhajanje stoletnice fatimskih prikazovanj, da s svojo molitvijo podprejo naše pobude in dejavnosti, ker se zavedamo, da njihova molitvena podpora ni nekaj obrobnega ali odvečnega, ampak je temeljnega pomena.

Kontemplativne skupnosti na Portugalskem so to pobudo sprejele z velikim veseljem in navdušenjem. Način, kako člani in članice kontemplativnih ustanov sodelujejo, je izziv za vsakega izmed nas, saj nam razodeva temeljni pomen molitve v življenju Cerkve. In ravno molitev je najbolj vztrajna Marijina prošnja v Fatimi.

p. Carlos Cabecinhas, rektor svetišča

Za fantazijo otrok je to preveč

José do Vale, urednik časopisa O Mundo, je 18. in 19. avgusta v dolgih člankih hotel vse skupaj osmešiti in se je zaganjal proti »sovražnikom domovine in republike«. Pisal je o predrznih zapeljivcih in zvodnikih, ki urijo otroke, kako naj »vidijo« svetnico. Po njegovem gre za predrzno izkoriščanje naivnosti toliko ljudi in nedolžnih otrok. Ti predrzni zapeljivci brez kazni počenjajo vse te neumnosti. Naj ljudstvo odpre oči in z bičem nažene te mazače, ki trgujejo z njegovo vero.

Avtor se sprašuje, ali gre za primer prividov (halucinacije) ubogih otrok ali za premišljeno početje klerikalcev. Zadeva ima pečat klerikalnega izkoriščanja. Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Otroci so bili poprej izurjeni, da so igrali to vlogo.

Katoličan Costa Brochado je med drugim odgovoril: »V članku Joséja do Vale pa je pametno in odločilno mesto, ki se glasi: 'Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Neizobražen otrok sam od sebe ne bi imel in ne bi z lahkoto iznašel teh idej.'

Kdo ne vidi v tej vrsti člankov, ki so bili napisani en teden po zasliševanjih otrok v Ourému, glas samih zasliševalcev, ki so s tem objavili svoje sklepe? In če je tako, zakaj še do danes niso predložili najmanjšega znamenja goljufije?«

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (20) Dogodki v Covi da Iria 13. avgusta

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v veri nenaklonjenih časopisih v Covi da Iria nabrala velika množica okrog osemnajst tisoč ljudi, ki so nestrpno pričakovali prihod pastirčkov. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi. Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je pastirčke ugrabil domači župan. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Jacintina in Frančiškova mati Olimpija je med potjo v Irijsko globel zvedela, da je upravitelj odpeljal otroke v Ourém. Vrnila se je in to sporočila Lucijini materi Mariji Rosi, ki se je zasmejala in rekla:

»Pa naj ne lažejo naokoli!«

»O, kaj jim bodo tam storili!«

»Ne boj se! Ne bodo jih požrli.«

Sama je pozneje povedala, da si je mislila: Če so lagali, so kazen zaslužili. Če so govorili po pravici, jih bo naša Gospa branila.

Po izjavi prič so se tam 13. avgusta dogajali posebni pojavi: Pri vznožju črnike je tako zaropotalo, da so se ljudje silno prestrašili in bili kakor iz uma. Kričali so in mislili, da bodo pomrli. Nekateri so začeli bežati. Skoraj vsi navzoči so videli različna znamenja. Do črnike se je spustil oblak in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno. Sonce se je spustilo niže, po pričevanju neke priče celo niže kakor 13. oktobra. Vsi predmeti so postali rumeni. Pokazal se je bel oblak, ki je šel od juga proti severovzhodu in je dobival različne, zelo lepe barve. Sonce je blesk popolnoma izgubilo, da je bilo mogoče gledati vanj in so se mu barve spremenile.

Ko je domači župnik Manuel Marques Ferreira 6. avgusta 1918 zapisal najstarejše ohranjeno poročilo o ugrabitvi otrok, je na koncu dodal naslednje besedilo:

»Po nekaj minutah pride pred župnišče avtomobil in z njim nekaj kolesarjev ter sporočijo nejevoljo velike množice, ki je v Irijski globeli zahtevala, da me kamnajo kot sokrivca ugrabitve otrok. Pojasnil sem jim svojo nedolžnost in izrazil celo ogorčenost zaradi tega dejanja. Po dobroti presvete Device mi niso nič hudega storili. Samo neki župljan mi je rekel nekaj neprimernih besed.«

Leirijski glasnik je objavil 22. avgusta 1917 župnikov dopis, v katerem med drugim piše:

»Kot katoliški duhovnik zavračam z vsem srcem, razglašam in zatrjujem vsem, ki so zvedeli ali utegnejo zvedeti tako obrekljivo, odvratno in za moj obstoj in položaj kot župnika nevarno trditev, da sem bil sokriv dejanja, s katerim so bili otročiči, ki pravijo, da so videli našo Gospo, nasilno odvzeti oblasti staršev in v nejevoljo množici (…).«

Župnik je bil otrokom naklonjen, njegova zadržanost do fatimskih dogodkov pa je utemeljena, ker mora biti Cerkev previdna in mora temeljito preiskati, ali gre res za nadnaravne pojave, preden izreče svojo sodbo. Nepristni pojavi, ki bi jih imelo vodstvo Cerkve za pristne, bi ji prinesli veliko duhovno škodo. Ob ugrabitvi otrok je prostozidarstvo pokazalo svoj pravi obraz.

Zakaj rožni venec molita po tihem?

Peljal sem se iz Luksemburga v Bruselj. Bilo je leta 1944. Začel sem moliti rožni venec. Bil sem sam v oddelku.

V Marbehanu je vstopila neka gospa. Opazila je da molim rožni venec. Dala mi je znak kot pozdrav, potem pa je tudi ona začela moliti rožni venec v tišini. Občudoval sem njeno umirjenost, pogum in spoštljivost. Na postaji Longlier je vstopil mož obilnejše postave, slikovit. Usedel se je v najin oddelek, precej glasno.

Gospa mi je dala znak da bo ona nadaljevala z molitvijo rožnega venca. Na kar sem tudi jaz odgovoril prav tako da ne bom odnehal. Sopotnik naju je gledal precej zmedeno, gledal najine roke z rožnim vencem. Lahko bi se posmehnil. Toda nikakor. Na najino presenečenje je snel svoje pokrivalo in vprašal: "Zakaj vidva molita rožni venec potihoma in zakaj ga ne molimo na glas skupaj?« Molili smo do postaje Jemelle, ko sta sopotnika izstopila.

princ Xavier de Burbon-Parme, v: Cvetke Device Marije, 129-130.

Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo.

Kraljica svetega rožnega venca, pomočnica kristjanov, pribežališče človeškega rodu, Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo! Ko skrušeni molimo pred tvojim prestolom, smo prepričani, da bomo deležni usmiljenja, milosti, potrebne pomoči in varstva v sedanjih težavah, ne po naši zaslugi, tega si ne domišljamo, ampak zgolj po neizmerni dobroti tvojega Srca. O Mati usmiljenja, izprosi nam pri Bogu prepotrebnega miru. Predvsem pa nam izprosi tistih milosti, ki morejo v trenutku spreobrniti človeško srce, tako da ga razpoložijo za spravo in mu podarijo notranji mir. Kraljica miru, prosi za nas, izprosi vojskujočemu se svetu mir, za katerim težijo trpeči narodi, mir v resnici, mir v pravičnosti, mir v Kristusovi ljubezni. Izprosi svetu mir pred orožjem in mir srca, da bi se v tako vzpostavljenem redu in miru širilo Božje kraljestvo. Podeli svoje varstvo in pomoč nevernim, nezvestim in tistim, ki živijo v senci smrti. Podeli jim mir, naj v njihovih srcih vzide sonce resnice, da bodo lahko skupaj z nami vzklikali Odrešeniku sveta: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

Iz posvetitvene molitve Pija XII. Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Šopek Materi Mariji V vsaki nevarnosti smo lahko deležni Marijine pomoči

Bog podeli vsakemu človeku milost skladno z nalogo, za katero ga je izbral. Ker je bil Kristus kot človek vnaprej določen in izvoljen, da postane »Božji Sin«, je bil njegov osebni privilegij tako obilna polnost milosti, da jo je razlival na vse, kajti »iz njegove polnosti smo vsi prejeli«. Marija pa je to polnost milosti prejela, ker je bila tako zelo blizu začetniku milosti, ker je sprejela vase tistega, ki je bil poln vseh milosti. In ko ga je rodila, je morala na neki način dati to milost vsem. V Devici Mariji je bila tako rekoč trojna popolnost milosti. Naprej popolnost pripravljenosti, ki jo je naredila primerno, da je postala Kristusova Mati, in je bila sad njenega svetega življenja. Druga popolnost milosti je izhajala iz prisotnosti Božjega Sina v njej, ko se je učlovečil v njenem telesu. Tretja popolnost pa je tista dokončna, ki jo uživa v nebeški slavi.

sv. Tomaž Akvinski

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (9) Moje odrešenjsko delo postaja navzoče

Jezus govori: Predragi prijatelj, kar sem izvršil pri zadnji večerji in naslednji dan na krvavi način na križu, obnavljam pri sveti maši na zakramentalni način. Tako ti vedno znova izkazujem ljubezen do konca. Vsaka mašna daritev vedno znova oznanja, da nate in na nobenega človeka nisem pozabil. Pri sveti maši postane navzoča in se udejanja ista moja ljubezen, ki sem jo vse svoje zemeljsko življenje razdajal ljudem in jo imam še danes do vsakega človeka. Predvsem se obhaja spomin tiste izredne ljubezni, ki sem jo pokazal v svojem trpljenju.

Če te moja ljubezen ne more prepričati, potem te nič ne bo prepričalo. Če moja ljubezen ne more prebuditi tvoje ljubezni, potem ti nihče ne more pomagati. Potem si v svoji sebičnosti popolnoma otopel. Kogar ljubiš, se ga rad spominjaš. Z ljubeznijo misliš na vse tisto, kar je povezano z njim in z njegovo dejavnostjo. To velja tudi za tvoj odnos do mene.

Mašna daritev je spominska slovesnost. Pri njej se Cerkev spominja vsega mojega zemeljskega življenja, posebej mojega trpljenja, smrti in vstajenja. Komur ljubezen do mene ni prazna beseda, se bo z velikim veseljem dejavno udeleževal daritve v moj spomin.

Cerkev obhaja spomin na tisto izredno ljubezen, ki sem jo pokazal v svojem trpljenju in v daritvi na Kalvariji. Isti Jezus, ki sem nekoč visel na križu in mi je vojak s sulico prebodel Srce, se zdaj darujem na oltarju. Darujem se na zakrit, a zato nič manj resničen način. Darujem se zate. Moja kri se na zakramentalni način preliva v odpuščanje tvojih grehov in grehov vsega sveta. Po mašni daritvi pritekajo sadovi moje daritve s Kalvarije do tebe.

Učenec odgovarja: Usmiljeni Jezus, odpusti mi vse moje pomanjkljivosti in površnosti pri mašni daritvi. Premalo sem mislil nate, na tvoje zemeljsko življenje in trpljenje, ki si ga vzel nase iz ljubezni do mene in do vsakega človeka. Ker si imel v mojem življenju premalo prostora, se tudi v tvojo daritev nisem veliko poglabljal. Pomagaj mi, da bom odslej rasel v veri, upanju in ljubezni do tebe. Če se te bom z vero, upanjem in ljubeznijo vedno bolj trdno oklepal, mi bo sveto tudi tvoje naročilo: To delajte v moj spomin! To je tvoja oporoka, tvoja poslednja volja, zato jo hočem z vso zavzetostjo izpolnjevati. Mašna daritev s svetim obhajilom mora postati moja največja vrednota, saj gre pri njej za najtesnejše združenje s teboj.

Hočeš postati član Bernardove družine?

Si bil že doslej povezan z našim samostanom in njenimi člani?

Hočeš to zvezo še poglobiti in samostanu pripadati kot zunanji član?

Si želiš, da bi v samostanu več molili zate in darovali svete maše?

Če je tako, postani član Bernardove družine.

Člani za samostansko skupnost, njihovo dejavnost in njihove duhovne poklice vsak dan zmolijo eno desetko rožnega venca, sami pa so deležni mašnih daritev, molitev in žrtev cistercijanov.

Nadaljnja pojasnila dobiš pri voditelju Bernardove družine: p. Anton Nadrah, Stična 17, 1295 Ivančna Gorica, tel. 01/78 77 100: E-pošta: anton.nadrah@rkc.si

Misli sv. Bernarda (9)

Jezus je odprl svoja telesna usta in na gori učil svoje učence, medtem ko v tišini uči angele v raju. Ob dotiku njegove telesne roke je ozdravel gobavec, spregledal slepi, spregovoril nemi in bil rešen potapljajoči se učenec.

Na čist način ljubi tista duša, ki si želi le ljubljeno osebo, ne pa karkoli njenega. Ljubi na sveti način, ker je pri tem ne vodi poželenje mesa, ampak čistost duha.

Varujte se, da ne boste predrzno sodili ali preveč radovedno preiskovali ravnanja drugih. Celo, če zavračate kakšno dejanje svojega bližnjega, ga ne obsojajte, ampak rajši opravičite. Opravičite njegov namen, če ne morete opravičiti dejanja; misli si, da je storil v nevednosti, nepremišljeno ali po nesrečnem naključju. Celo, če je stvar postala javna in je ni mogoče zakriti, premislite sami pri sebi in si recite: skušnjava je bila prehuda in kaj bi storila z menoj, če bi tako zavladala nad menoj?

Življenje in pomen sv. Bernarda (1)

Začenjamo uvod v 30-letnico Bernardove družine, ki jo bomo praznovali prihodnje leto v oktobru. Zato je prav, da posebej še njeni člani dobro poznamo svetnika, po katerem nosimo ime. V slovenščini imamo na voljo več življenjepisov. Razmeroma obsežen je objavljen tudi v Letu svetnikov, v 3. zvezku, na straneh 431–447. Tu se bomo naslonili nanj.

Sv. Bernard, ta slavni Marijin vitez, je izšel iz burgundskega visokega plemstva. Rodil se je leta 1090 na gradu Fontaines pri Dijonu v Burgundiji na Francoskem. Njegov oče je bil vitez Teskelin, mati pa Aleta, rojena de Montbard. Bila mu je modra in skrbna vzgojiteljica, a mu je umrla, ko  mu je bilo 16 ali 17 let. Šolal se je v kraju Chatillon. Bil je izredno nadarjen in se mu je obetala velika slava v znanosti ali v viteškem življenju.

Ob smrti matere je začel razmišljati o minljivosti posvetne slave. Sklenil je, da bo odslej služil samo Bogu v Novem samostanu Cîteaux (izg. Sitó). S svojo izredno osebnostjo je za samostansko življenje navdušil kar trideset vitezov, duhovno elito burgundskega plemstva. V tej skupini so bili kar štirje Bernardovi bratje, en stric in več drugih sorodnikov. Samostan Cîteaux, latinsko Cistercium, je ležal v samotnih gozdovih južno od Dijona. Vanj je Bernard vstopil s svojimi tridesetimi tovariši okrog leta 1112. Njegov zgled je privabil še druge. Novi red se je zelo hitro širil in je ob Bernardovi smrti 1153 štel po vsej Evropi že 343 močnih samostanskih postojank. Med njimi je bila tudi Stična, v kateri se je začelo redno meniško življenje 1135.

Novi samostan, tako so mu na začetku rekli, je leta 1098 ustanovil opat Robert iz Molesma skupaj s priorjem Alberikom in Štefanom Hardingom. V tem samostanu so hoteli s skupino enako mislečih redovnikov obnoviti redovno življenje z natančnim izpolnjevanjem Pravila sv. Benedikta. Poudarjali so samoto, uboštvo, molitev in delo. Šest ur na dan so posvetili molitvi, šest ur duhovnemu branju in študiju, šest ur trdemu delu v gozdu in na polju, ostalih šest ur pa spanju na slamnjači.

Bernard je s svojimi tridesetimi tovariši opravil enoletni samostanski noviciat in po njem izpovedal pred opatom Štefanom Hardingom večne zaobljube. Če mu je bilo kdaj posebno težko, se je ob misli na Kristusovo trpljenje spodbujal z besedami: »Bernard, čemu si prišel?«

Bernard je že leta 1115, ko je bil star petindvajset let, postal opat v novoustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kar pomeni Svetla dolina. Tu je bilo treba samostan šele zgraditi in s krčenjem gozdov pridobiti rodovitno zemljo. Jedli so ječmenov kruh in proseno kašo, a pogosto tudi tega ni bilo.

Bernard je veliko bral Sveto pismo in cerkvene očete, zlasti sv. Avguština. Veliko je premišljeval v naravi. Zapisal je: »Vse moje znanje in vse moje razumevanje Svetega pisma, globlje prodiranje v njegov večkrat tako skriti pomen, sem si pridobil večinoma v gozdovih in na poljih med premišljevanjem in molitvijo. Tud nisem imel nobenega drugega učitelja kakor hraste in bukve.« O pomenu premišljevanja je svojemu učencu, kije postal papež Evgen III., zapisal: »Kaj je tako koristno za vse kakor premišljevanje? Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o Božjih kakor človeških stvareh. Premišljevanju moraš posvetiti del samega sebe, svojega srca in časa. Premišljevanje očisti izvir, iz katerega priteka, namreč duha. Vodi mišljenje in uravnava delovanje. Obreže vse, kar je odveč, in prinaša red v naše življenje.«

Življenje v Svetli dolini za časa sv. Bernarda je opat Viljem iz St. Thierryja takole opisal: »Samota, v kateri so se naselili Božji služabniki, je bila obdana s temnim in gostim gozdom, dve sosednji gori pa sta jo tako oklepali, da sta tej samoti dajali skoraj podobo globoke votline. Če si prišel s hriba in stopil v Clairvaux, si čutil povsod Boga in nema dolina je s svojo preprostostjo in nizkimi stavbami oznanjala preprostost in ponižnost njenih prebivalcev. V kraju je mrgolelo ljudi, nihče ni pohajkoval, vsi so delali in opravljali kakšno nalogo. In vendar so čutili sredi dneva tihoto kakor opolnoči. To tihoto so prekinjali samo šum ročnega dela in glasovi Božje službe v koru. Ta skladni molk in gospodujoči red sta delala tako mogočen vtis, da je celo posvetnega obiskovalca obšlo spoštovanje in si ni nihče upal misliti nič takega, kar bi ne bilo vredno tega svetega kraja.«

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE

Leta 1985 smo obhajali jubilej 850-letnice začetka meniškega cistercijanskega življenja v stiškem samostanu. Med drugimi nagibi je tudi ta vplival na začetek Bernardove družine. To so tisti, ki so z nami po molitvi in prizadevanju za vse dobro bolj tesno povezani. Mi molimo zanje, oni pa za nas, zlasti za naše duhovne poklice in njihovo stanovitnost. Molitev je velesila, ki posega v kolesa zgodovine, zato tudi v življenje in delovanje našega samostana ter v njegovo prihodnost.

V nedeljo, 6. oktobra 1985, smo se člani Bernardove družine prvič zbrali v Opatovi kapeli. Bilo nas je 24. Od teh je, če prav vem, poleg mene živ le še eden. Sredi decembra je bilo že preko 80 članov. Od teh jih je še kar nekaj živih, dva celo iz Nemčije. Glasilo "V Materini šoli", na skromnem lističu, je prvič izšlo v novembru leta 1985. Veliko zaslug za nastanek in razvoj Bernardove družine, zlasti pa za pridobivanje njenih članov, ima profesorica Marta Silvester, ki je med člani Bernardove družine vpisana na prvem mestu. Brez njene izdatne pomoči ne bi bilo knjig patra Simona Ašiča. Umrla je 23. maja 2002.

Stiški srednjeveški rokopisi spet doma

Stiški srednjeveški rokopisi spet doma

Maja 2013 je Muzej krščanstva na Slovenskem vstopil v mednarodni evropski projekt imenovan RISECI (Religion in the Shaping of European Cultural Identity). Poleg stiškega muzeja v projektu sodelujejo še Blanquerna Observatory iz Barcelone, Edinburgh University iz Škotske ter Sigtuna Fundation iz Švedske. Dvoletni projekt se sicer uradno zaključi maja leta 2015, vendar lahko že sedaj z veseljem ugotavljamo, da je bila odločitev o vstopu vanj pravilna. Zaposlenim v muzeju je bila dana enkratna priložnost, da na mednarodnih simpozijih širimo obzorja in sklepamo nova poznanstva. Direktorica mag. Nataša Polajnar Frelih in kustos Tadej Trnovšek sta tako obiskala kolege v Španijji in na Švedskem ter se udeležila simpozija na Škotskem.  Seveda pa je projekt muzeju  prinesel precej obveznosti. 3. oktobra letos smo med drugim gostili četrti redni sestanek evropskih partnerjev in predstavili novo pridobitev - interaktivno aplikacijo o stiških rokopisih.  Še precej večji zalogaj pa bo organizacija mednarodnega simpozija na temo samostani in umetnost, ki bo v Stični predvidoma aprila 2015.

Največja pridobitev sodelovanja v projektu pa je gotovo nova interaktivna aplikacija, ki je bila delno financirana s strani Evropske unije. Aplikacija je umeščena v stalno razstavo Življenje za samostanskimi zidovi in sicer v prostor, kjer predstavljamo znamenite stiške romanske rokopise. Obiskovalec lahko tako prvič na enem mestu dobi celosten vpogled v srednjeveško pisarsko dogajanje v Stični. Širokozaslonski dotični ekran je umeščen v rekonstrukcijo srednjeveške pisarske mize. S tem smo želeli povezati več kot 800 let evolucije širjenja znanja pri nas. Od poklicnih pisarjev, ki so z gosjimi peresi pisali na pergament, do modernih brezžičnih naprav, ki nam v vsakem trenutku omogočajo kakršnokoli informacijo. K rekonstrukciji pisarske mize smo dodali štiri preproste stole, ki obiskovalcem omogočajo, da se ob aplikaciji zadržijo dlje časa. Obiskovalec se usede za pisarsko mizo in se lahko vsaj za nekaj minut preizkusi v vlogi srednjeveškega pisarja.

Namen aplikacije je obiskovalca poučiti, da je nekje med letoma 1175 in 1181 v samostanu Stična deloval eden od najpomembnejših pisarskih centrov tedanje Evrope. Stiški srednjeveški skriptorij lahko postavimo ob bok največjim dvornim in cerkvenim pisarskim delavnicam tistega časa. V njem je sodelovalo vsaj enajst poklicnih pisarjev in devet knjižnih slikarjev, ki so v Stično prišli iz pomembnih evropskih pisarskih centrov. Njihova zapuščina je impresivna in bistvenega pomena za slovensko srednjeveško zgodovino. Strokovnjaki domnevajo, da so v samostanu v tem kratkem obdobju ustvarili okrog 60 do 70 rokopisov, od katerih je danes ohranjeno kar 36 enot. Več kot dovolj, da lahko potrdimo, da gre resnično za izredno pomembno zapuščino, na katero bi morali biti Slovenci posebno ponosni. In vse to se je dogajalo v majhni vasici na Dolenjskem.

Osrednja pozornost je namenjena stiškim romanskim rokopisom iz konca 12. stoletja. Imena pisarjev, ki so na Dolenjsko prišli iz belgijskih, nemških, francoskih in avstrijskih krajev, ostajajo večinoma neznana. Izjema so le Bernard, Engilbert in Willerm. Bernard, ki je prvi poimensko znan pisarski mojster na Slovenskem, je bil osrednja figura stiškega skriptorija in ga lahko imamo celo za vodjo delavnice. Njegov prispevek je viden v številnih stiških rokopisih, poleg tega pa je bil odličen knjižni slikar. Njegove iniciale so prefinjeno dovršene in domiselne. Engilbert, ki ga po slogu pisave lahko uvrstimo v kölnsko pisarsko šolo, je v enem od rokopisov tudi upodobljen. Nasploh so stiški romanski rokopisi polni različnih portretov, ki do danes večinoma ostajajo anonimni. Gre za upodobitve cerkvenih dostojanstvenikov, menihov, pisarskih pomočnikov ter pisarjev samih. Cela paleta ljudi, ki so bili takrat povezani s samostanom in z nastajanjem rokopisov.

Obiskovalec spozna tudi vsebino najpomembnejših rokopisov. Zlasti zanimivi pa so številni pripisi, ki razkrivajo vsakdanje skrbi takratnega človeka. Eden takih zapisov se v latinščini glasi: "O dragi sin, ne skušaj leteti previsoko, če boš letel visoko, si boš peruti ožgal." Poleg pripisov, ki so značilni za tisti čas in jih najdemo tudi v drugih sočasnih evropskih rokopisih, pa je nekaj povsem avtentičnih in unikatnih. Tak je na primer latinski slovarček oglašanja ptic in zveri. Avtor, ki se je več kot očitno zanimal za živali, je popisal oglašanje štiriindvajsetih ptic in štirinajst zveri, med katerimi so tudi levi, tigri, leopardi, panterji, sloni, risi idr. Posebej zgovorni so pripisi o turških vpadih, ki so Dolenjsko s Stično prizadeli zlasti v 15. in 16. stoletju. Zapisi vaj iz hebrejskega in arabskega jezika dokazujejo, da so bili menihi v poznem srednjem veku zelo razgledani in eni redkih izobražencev tedanjega časa.  

Posebej zanimiva je galerija nekaterih romanskih inicial, po katerih so stiški rokopisi znani tudi izven meja Slovenije. Uporabniku aplikacije odkrivajo drugačen - srednjeveški  - svet, poln mističnih živali in zveri.  Svet takrat je bil namreč po prepričanju tedanjih prebivalcev poln nadnaravnih bitij in nerazjasnjenih pojavov. Z pomočjo povečave, lahko razkrijemo vsako potezo knjižnega slikarja, ki je delček tega sveta ujel v slikovito inicialo. 

Predstavljen je tudi znameniti stiški rokopis Ms 141, v katerem je tretji najstarejši zapis v slovenskem jeziku.  Gre torej za enega najpomembnejših pisnih spomenikov v slovenski zgodovini. Kodeks, ki je nastal med leti 1428 in 1440, je pisalo več pisarjev. Zadnjih nekaj strani, kjer se nahaja slovensko besedilo, pa sta pisala zgolj dva: neznani češki menih in domnevno njegov "kranjski" učenec. Vsebina slovenskega dela je predstavljena  v posebni flash tehniki, ki bralcu omogoča, da lista po besedilu in ga spoznava tudi slušno. Zasluga za to izkušnjo gre rokopisnemu oddelku NUK-a, ki je uporabo modula odstopil našemu muzeju. Sodelovanje z Arhivom Republike Slovenije omogoča obiskovalcem muzeja, da si na aplikaciji lahko ogledajo krajši 14 minutni film o nastajanju srednjeveških kodeksov.

Aplikacija je izredno pomembna dopolnitev h klasičnemu ogledu in k številnim pedagoškim delavnicam, ki jih, tudi na temo kaligrafije in knjižnega slikarstva, ponuja naš muzej. Za vse domačine pa je pomembno dodati, da so stiški rokopisi končno spet doma - v Stični, pa čeprav le v digitalni obliki.

Tadej Trnovšek, kustos Muzeja krščanstva na Slovenskem

Nekaj odmevov duhovnikov na »Stično mladih« 5

»Med različnimi vidiki pohvale vrednih podrobnosti letošnje Stične (ki jih resnično ni malo) izrekam svoje veselje, da nas je prišel pozdravit predsednik republike. Resnično je bilo tako: prišel je, prijazno pozdravil, malo zapel in odšel. Doživel sem, da smo končno dosegli normalno stanje in da so bile stvari postavljene tako, kot takšnemu dogodku pritiče: toliko mladih državljanov na kupu naš predsednik pač ne doživi ravno pogosto. In to veselih, treznih in pripravljenih zagristi v prihodnost. Še več, pravzaprav je to največji verski dogodek v državi; ne po imenitnosti, pač pa po številu in pomembnosti. Pozdrav predsednika republike na takšni stvari doživljam kot normalnost, ki nam zagotovo dobro dene. Organizatorjem čestitke za to potezo, gospodu predsedniku pa hvala, ker je bil med nami normalen, vesel in poln spodbude; ne zbadljivo omenjajoč te ali one možne zagate, niti ne okorno beroč z nekih listkov ali hecno stoječ kot nevednež« (Janez).

Nekaj odmevov duhovnikov na »Stično mladih«

»Res hvala predvsem ekipi. Pokazali ste, kaj se da narediti, ko duhovniki in laiki vse leto delate skupaj. In pokazali ste, kaj nastane, ko za dovršeno organizacijo stoji tudi skupna molitev za blagoslov Stične. Hvala tudi za pogum in notranjo svobodo, da ste povabili predsednika države. Ko se ne počutimo ogrožene in se ne bojimo biti v stiku, stvari običajno preberemo pravilno. Glejmo celoto in se ne obešajmo na delčke. Res si želim, da ne bi v vsaki sveži stvari (tudi v sedanjem papežu) takoj prebrali, kot da gre za popuščanje« (Rafko).

Nekaj odmevov duhovnikov na »Stično mladih« 3

»Posebej me je razveselil obisk državnikov. Po mojem prepričanju je bila ta poteza še kako dobrodošla, saj večkrat beremo, slišimo in najbrž tudi pridigamo, 'kako lepo je, če bratje in sestre živijo, delajo … skupaj'. Domovino, župnijo, stanje današnjega sveta bomo reševali skupaj, v to sem prepričan, toliko bolj, ko gre za delo in podporo mladini« (Robi).

Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.

Vigilija za mlade bo v petek, 7. novembra 2014 ob 20. uri.

Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo. Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.

Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade


p. Maksimilijan Fíle

Nekaj odmevov duhovnikov na »Stično mladih« 2

»Bil sem prav vesel, ko sem videl, da je bil v Stični predsednik Pahor. Vesel sem bil zato, ker to pomeni, da državni vrh ne ignorira za vso Slovenijo pomembnega dogodka, srečanja mladih, in ga ne odpiše kot nekaj cerkveno 'privatnega', kar javno življenje in politiko ne zanima. Hvala Bogu, to je bil velik korak naprej in vsa čast Pahorju in organizatorjem, ki so ga povabili! Iti moramo naprej, ne nazaj, in iti naprej pomeni, s takimi in podobnimi koraki premoščati brezno razdora v slovenski družbi. Bolj ko bomo napredovali in se ne bomo več gledali čez muho na strelnem orožju, bolj se bodo strasti umirjale in večja bo pripravljenost tudi na umirjeno in pravično reševanje nerešenih preteklih in sedanjih problemov (grobišča, poboji, revolucionarno nasilje, Janša ...). Vojna rodi vojno, sila silo« (Franc)

Nekaj odmevov duhovnikov na »Stično mladih« 1

»Danes popoldne sem imel na obisku prijatelje iz Chicaga (USA). Med njimi tudi gospo, ki je članica pastoralne skupine ene izmed tamkajšnjih župnij. Ne vede za Stično mladih, so se ustavili na ogled samostana. Ob srečanju z mladimi so ostali osupli in vsa navdušena mi je v en glas ob snidenju dejala, da česa podobnega še ni videla, kljub temu, da je obiskala že več podobnih srečanj mladih v svoji in okoliških mestnih katoliških župnijah; toliko nasmejanih in razigranih mladih – fantov in deklet skupaj, v tako igrivem pogovoru z mladimi duhovniki, polna cerkev, pa spovedovanje kar na prostem in toliko mladih redovnic in redovnikov« (Sašo). 

Nauk Cerkve o odpustkih

Kaj so odpustki?

V zadnjih letih in celo desetletjih smo na odpustke skoraj pozabili. Vendar so to za nas same in za naše pokojne sorodnike in sploh duše v vicah zelo pomembna sredstva duhovne rasti in zveličanja. Ker bomo v mesecu novembru za svoje pokojne več molili, je prav, da se seznanimo tudi z odpustki. Podatki so vzeti iz:Paenitentiaria apostolica, Enchiridion indulgentiarum, 4. izdaja 1999, in iz Katekizma Katoliške Cerkve, Ljubljana 1993.

V Katekizmu Katoliške Cerkve imamo na vprašanje, kaj so odpustki, tale odgovor: »Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za tiste grehe, katerih krivda je že odpuščena. Prejme ga kristjan, ki je pravilno pripravljen pod določenimi pogoji ob pomoči Cerkve, katera v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitev Kristusa in svetnikov.

Odpustek je delen ali popoln v tem smislu, da nas delno ali popolnoma reši časnih kazni, ki jih dolgujemo za grehe. Odpustke moremo prejeti zase ali pa jih naklonimo rajnim« (št. 1471).

Za velike grehe zaslužimo večno kazen, ki se nam odpusti pri dobri spovedi. V primeru, da je naše spreobrnjenje, ki izhaja iz goreče ljubezni, tako popolno, da doseže naše popolno očiščenje, se nam izrišeta obojni kazni, večna in časna. Če bi v tem stanju umrli, bi prišli brez vic v nebesa.

Običajno pa za velike in male grehe, čeprav so ti odpuščeni, ostanejo časne kazni, to je nezdrava navezanost na stvari. Za odsluženje teh kazni bomo trpeli v vicah, če ne bomo zanje zadostili že na zemlji ali pa se jih rešili s prejemom odpustkov.

Časne kazni se nam odpustijo tudi z deli usmiljenja in ljubezni, z molitvijo in različnimi oblikami pokore, s potrpežljivim prenašanjem trpljenja in preizkušenj ter z vedrim sprejemom svoje smrti (prim. Katekizem, št. 1472–1473).

»Odpustek dobimo tako, da Cerkev z oblastjo zavezovati in razvezovati, kakršno ji je podelil Jezus Kristus, posreduje v korist kristjana in mu odpre zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov, da bi dobil pri Očetu usmiljenja odpuščanje časnih kazni, povezanih z njegovimi grehi. Cerkev hoče s tem ne samo priti na pomoč kristjanu, ampak ga tudi spodbuditi k delom pobožnosti, pokore in ljubezni.

Ker so rajni verniki na poti očiščevanja tudi člani istega občestva svetih, jim moremo pomagati med drugim s pridobivanjem odpustkov zanje, da bi bili oproščeni časnih kazni, ki jih dolgujejo za svoje grehe« (št. 1478–1479).

Skupni pogoji za prejem popolnih in delnih odpustkov

1)Biti moramo v Božji milosti;

2) treba je imeti namen, da jih hočemo prejeti; hvalevredna je navada, da namen obudimo že zjutraj za vse odpustke, ki jih ta dan lahko prejmemo (in jih darujemo dušam v vicah);

3) izpolniti moramo predpisano delo, in to ravno na predpisani dan; če je odpustek vezan na pobožen obisk cerkve ali kapele, je treba poleg splošnih pogojev zmoliti očenaš in vero.

Popolni odpustek lahko prejmemo le enkrat na dan, delnega pa tudi večkrat. Pri popolnem odpustku se nam odpustijo vse časne kazni, pri delnem pa le nekaj. Popolne in delne odpustke lahko naklonimo dušam v vicah po načinu priprošnje, ne pa živim na zemlji.

Pogoji za prejem popolnega odpustka

Poleg zgoraj navedenih treh pogojev so še štirje:

1) Nenavezanost na noben greh, tudi na malega ne (če nimamo nobenega greha, tudi najmanjšega ne);

2) prejem zakramenta pokore; to je lahko več dni prej ali pozneje; kdor redno hodi k mesečni spovedi, lahko vsak mesec prejme vse možne odpustke, če izpolni potrebne pogoje in živi v posvečujoči Božji milosti;

3) vreden prejem svetega obhajila;

4) molitev po namenu svetega očeta; zadostujeta očenaš in zdravamarija (lahko tudi kakšna druga molitev);

Sv. obhajilo in molitev po namenu svetega očeta se priporočata na dan odpustka. Oboje je potrebno za vsak popolni odpustek. Ena spoved pa velja za več popolnih odpustkov, a seveda moramo biti brez vsakega, tudi najmanjšega greha.

Nekatera predpisana dela za prejem popolnega odpustka

(Izpolniti moramo prej omenjene splošne pogoje!)

a) Češčenje Najsvetejšega vsaj pol ure; če manj, prejmemo delni odpustek;

b) križev pot pri pravilno postavljenih postajah, s 14 križi (podobe niso nujne, a koristne); vsaj voditelj mora hoditi od postaje do postaje; pobožna pridružitev papežu po radiu ali televiziji pri molitvi križevega pota na veliki četrtek;

c) spoštljivo duhovno branje ali poslušanje Svetega pisma (če sami ne moremo brati) vsaj pol ure; če manj, je odpustek le delen;

č) molitev rožnega venca v cerkvi, kapeli ali v družini, v samostanski skupnosti ali verskem združenju ter v zboru vernikov; tudi sodelovanje pri molitvi po radiu in televiziji, če rožni venec moli papež; ob drugih priložnostih je odpustek le delen;

d) pobožno sodelovanje pri papeškem blagoslovu, tudi po radiu in televiziji;

e) udeležba pri procesiji na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi;

f) vsak petek v postu, če po obhajilu pred Križanim molimo »Glej, o dobri in usmiljeni Jezus«

g) ob prejemu svete popotnice, ko duhovnik podeli bolniku papeški blagoslov in z njim popolni odpustek. Ta odpustek bolnik prejme, čeprav je tisti dan že prejel popolni odpustek. Če ob smrtni uri pri umirajočem ni duhovnika, dobi, če je v posvečujoči milosti, popolni odpustek v primeru, da je v življenju redno molil kakšno molitev. V tem primeru mu Cerkev spregleda tri splošne pogoje (spoved, obhajilo in molitev po papeževem namenu); zato, da bo umirajoči v posvečujoči milosti, mu pomagajmo obuditi popolno kesanje;

h) vsi navzoči pri slovesnosti prvega svetega obhajila;

i) pri duhovnih vajah, ki trajajo vsaj tri dni;

j) sodelovanje pri obredih na veliki četrtek, petek in soboto;

k) ob obnovi krstnih obljub na veliko soboto in ob obletnici krsta;

l) poslušanje vsaj nekaj nagovorov pri ljudskem misijonu in pri njegovem zaključku;

m) ob novi maši in ob mašnih jubilejih (25-, 50-, 60-, 70-letnica) za vse navzoče;

n) v bazilikah, kjer poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero (na praznik apostolov Petra in Pavla, na obletnico posvetitve cerkve, 2. avgusta; enkrat na leto po lastni izbiri);

o) v stolnici na praznik sv. Petra in Pavla, na dan zavetnika cerkve, ob liturgičnem praznovanju sedeža sv. Petra, ob posvetitvi bazilike presvetega Odrešenika, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;

p) v župnijski cerkvi na dan zavetnika cerkve, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;

r) pobožno sodelovanje pri petju ali recitiranju himne Pridi, Sveti Duh (1. januarja in na binkošti), in Tebe, Boga, hvalimo (na zadnji dan leta).

Popolni odpustek samo za rajne

a) Na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), kjer v cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo očenaš in vero;

b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ne pozabimo na splošne pogoje!); ob drugih časih dobimo za rajne delni odpustek;

c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

Delni odpustki

Pri delnih odpustkih nam Cerkev iz zaklada zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov podeli še toliko odpuščanja časnih kazni za naše grehe, kolikor smo jih dobili s predpisanim dobrim delom. Tako se zadostilna vrednost naših del podvoji. Cerkev hoče s tem spodbuditi naša dobra in zadostilna dela.

Da pridobimo delni odpustek, je potrebno vsaj skesano srce (moramo biti v posvečujoči milosti) in opravljeno predpisano delo. Poglejmo nekaj (najprej splošnih) možnosti:

a) Kdor izpolnjuje stanovske dolžnosti, prenaša težo dneva s ponižnim zaupanjem in doda, četudi samo v mislih, pobožen vzklik, temu se zadostilna vrednost dejanja podvoji in jo lahko obrne v prid sebi ali dušam v vicah;

b) prav tako se zadostilna vrednost dejanja podvoji tistemu, ki v duhu vere pomaga potrebnemu z osebno žrtvijo ali z materialnimi sredstvi;

c) kdor se odpove s skesanim srcem dovoljeni in njemu prijetni stvari;

č) kdor vpričo drugih prostovoljno izpove svojo vero;

d) če pri namenu, da dobimo popolni odpustek, manjka kak pogoj, dobimo samo delni odpustek.

e) kdor si izpraša vest, zlasti pred spovedjo, in sklene, da se bo poboljšal;

f) kdor obudi popolno kesanje s pomočjo potrjenega obrazca (Npr. Spovem se, Moj Bog, žal mi je …);

g) kdor sodeluje pri mesečni duhovni obnovi;

h) za krščansko meditacijo;

i) če se pobožno pokrižamo in izgovarjamo imena Presvete Trojice;

j) če molimo primerno od Cerkve potrjeno molitev ob začetku in koncu dneva, pred delom in po njem, pred jedjo in po jedi;

k) Nekatere molitve, obdarjene z delnimi odpustki: Duša Kristusova, posveti me (po obhajilu); Moja duša poveličuje Gospoda, apostolska in mašna vera, obuditev vere, upanja in ljubezni s potrjenim obrazcem, Angel Gospodov, Raduj se, Pozdravljena, Kraljica, Pod tvoje varstvo pribežimo, Sveti angel, K tebi, o sveti Jožef, od Cerkve potrjene litanije, od Cerkve potrjene molitve za papeža ali škofa. 

zbral p. Anton