Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 30. september 2014

ODMEVI Marjetka živi!

Nebeškemu Očetu sem neizmerno hvaležna, da je bila Marjetka Smrekar del mojega življenja. K temu, da sva se spoznali, je botrovala knjižica njenih pesmi, ki sem jo dobila v dar.
Po Božji previdnosti sem bila takrat pri sveti maši v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Po sveti maši je bilo rečeno, da je danes med nami tudi invalidka Marjetka. Pristopila sem k njej in jo pozdravila. Enako je naredilo še nekaj navzočih. Kmalu se je skupinica oblikovala v krog. Držali smo se za roke in peli. Iz naših oči je žarela sreča, ljubezen in sprejetost.
Lepe spomine nosim tudi na pogovore, ki sva jih imeli, ko sva se enkrat mesečno srečevali. Sedeli sva pred cerkvijo Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani in dostikrat sem kar čutila, kako sta se najini duši med pogovori prelivali druga v drugo.
Občudovala sem njeno vztrajnost in željo po čim večji samostojnosti, njeno spretnost, fizično ter notranjo moč. Ure z njo so bile dragocene lekcije za moje življenje.
Pot življenja je Marjetko vodila v drug kraj in mnogo kasneje, ko je bila že bolna in je živela v domu za ostarele, se je zgodilo še nekaj najinih srečanj, ki pa so se zaradi njene oslabelosti odvijala v tišini. Marjetka je bila z obrazom obrnjena k steni, kjer je visela izredno lepa upodobitev njene matere. Iz Marjetkinega nepremičnega zrenja v materino podobo sem lahko jasno razbrala kako hrepeni po srečanju z njo. Sedaj sta za večno združeni v Nebeški domovini.
Novico o Marjetkini smrti sem sporočila svoji hčerki Klari Jasni. Že naslednjega dne mi je sporočila, kako sta se tisto noč z Marjetko poslovili v sanjah. Sanjala je, da je sedela v klopi Marijine bazilike na Brezjah. Naenkrat je prišla Marjetka in prisedla k njej. Ni imela vozička. Pristopila je z lahkotnimi koraki, pokončno, s čudovitim smehljajem in tako lepih obrazom ... Smehljali sta se, s solzo ganjenosti v kotičkih oči ... Še ko mi je pripovedovala o tem dogodku, sem lahko iz njenih besed čutila veličino in lepoto tistega dogodka, v zavesti, da Marjetka živi novo, bolj srečno življenje.
Ob pogrebni slovesnosti je Marjetkin nečak Jaka Smrekar med drugim dejal: »Marjetka je smisel svojega življenja ter srečo našla v globoki veri v Boga. Ljubezen do življenja in do Boga je delila z vsakomer, ki je to želel. Z močno voljo je navdihovala mnoge ljudi. Tudi pisala je. V njeni prozi in poeziji so prevladovali trije motivi: ljubezen, trpljenje in Bog.«
Marjetka je bila vedno odprta navzven in se živo zanimala tudi za druge. Tako je leta 2008 napisala uvod v pesniško zbirko moje hčere Klare Jasne Klic po Ljubezni - Slutnja Božje ljubezni. Dala je tudi pobudo za zgoščenko brane poezije, ki je leta 2014 pod naslovom Upanje v očeh, izšla pri založbi Salve.
Njen duhovni oče, dr. Anton Nadrah, je nekoč o njej dejal: »Marjetkino telo je privezano na invalidski voziček, a njen duh je svoboden in ustvarjalen ter se hrani iz vere v Boga.«

Nevenka Filipič

ponedeljek, 29. september 2014

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 41. Obiski

Naslednji dan je Kvart nadaljeval s svojo pripovedjo o Pavlu.
»Pavel mi je omenil: ‘Ko sem že bil pri Petru in se z njim pogovarjal petnajst dni, bi rad obiskal še druge apostole.’
Rekel sem mu: ‘Zdaj se mudi v Jeruzalemu le Jakob. Tega si pa že srečal tisti večer, ko si prišel.’
Pavel se je spomnil, kakšen vtis je nanj napravil Jakob tistikrat, ko ga je prvič zagledal ob mesečini. Ves srečen je vzkliknil: ‘Prav rad bi ga spet videl!’
Ampak to ni bilo tako lahko. Jakob, ki ga je Peter imenoval za jeruzalemskega škofa, je zdaj imel tisoč drugih skrbi in bi le težko dobil toliko časa, da bi mogel, kakor Peter, cele ure govoriti z nekdanjim Kristusovim preganjalcem, kateremu še zmeraj ni povsem zaupal. Sicer pa se je okoli Jakoba vsak dan nabiralo polno farizejev, ki jih je Jakob goreče želel pridobiti za Kristusa, ter je zato z njimi porabil dosti časa.     
Vendar je Samuel dosegel, da sta se Jakob in Pavel nekega jutra vendarle sešla v Veronikini hiši.«
»Si bil tudi ti zraven?« sem vprašal Kvarta.
»Kaj pa misliš, domine! Da bi strogi Jakob trpel zraven sebe mene, ki nisem obrezan, čeprav me je krstil sam Peter? Ostal sem v hiši na nasprotni strani in čakal. Presenetilo pa me je, da je Jakob s Samuelom odšel iz Veronikine hiše prej kot v tri četrt ure. Jakoba nisem videl že nekaj let, razen tisto noč, ko sem prišel s Pavlom. Pa še takrat sem ga gledal le ob mesečini, ko je kleče molil. Zdaj pri dnevni svetlobi sem opazil, da se je zelo spremenil. Hodil je tako dostojanstveno, da bi ga prav gotovo imel za farizeja, če ne bi vedel, kdo je. Jakobova zunanjost je tako asketsko suhoparna, da kljub postavi pri dnevni svetlobi ni bil prav nič več podoben Učeniku.
Nato sem si šele upal v Veronikino hišo, kjer se je Pavel pogovarjal z njo, ki jo je bil učenik ozdravil. Apostol je pozorno poslušal, ko mu je Veronika opisovala svoje ozdravljenje in kako ljubeznivo jo je Učenik imenoval hčerko. Pripovedovala mu je tudi, kako je Mirjam stala na balkonu njene hiše in bila priča, ko je Pilat sodil in obsodil Gospoda. Pavel ni zamudil nobene priložnosti, da je mogel slišati, kaj so mu očividci povedali o Jezusovem življenju, trpljenju in smrti.
Potem pa je Pavel vprašal žensko: ‘Pa si ga videla tudi po vstajenju?'
‘Videla!’ je vsa srečna odgovorila. ‘Bila sem med tistimi petstoterimi, ki so ga gledali in slišali govoriti.’
Potem sta se pogovarjala o Učeniku. Veronika mu je povedala, da si je dala napraviti Jezusov kip v hvaležen in trajen spomin na svoje ozdravljenje.
Pavel se ji je zasmejal: ‘Vidim, da si dolgo časa preživela med pogani, ker bi Judežu kaj takšnega nikoli ne prišlo na misel.’
‘Prav imaš,’ mu je odvrnila. ‘Skoraj vse življenje sem prebila v Cezareji Filipovi, kjer mi je prav neki pogan dal pobudo glede te zamisli.’
Ker pa nobena ženska ne zna molčati,« je Kvart v smehu nadaljeval svojo pripoved, »je tudi Veronika prav zaupno povedala svojim prijateljicam, da bo prišel drugi dan v njeno hišo nekdanji preganjalec Kristusovih vernikov Pavel, ki se mu je bil Gospod prikazal na poti v Damask. Seveda ni manjkalo nobene izmed žensk, ki so imele rade Učenika in hodile za njim. Tako se je zgodilo, da je Pavel, ki se podnevi ni smel pokazati na jeruzalemskih ulicah, lahko ostal v Veroniki hiši in poslušal priče, ki so Gospoda poznale in ga videle tudi po vstajenju.
Prva je govorila s Pavlom Samarijanka Dina s svojo duhovito jezičnostjo in mu vsa navdušena pripovedovala, kako se je ob Jakobovem vodnjaku srečala z Učenikom.
‘Si ga mar videla tudi po vstajenju?’ jo je spraševal Pavel.
‘Seveda sem ga videla in tudi slišala, ko je naročal apostolom, naj oznanjajo njegov nauk po Samariji.’
Kajpak ni manjkalo treh Marij,« je nadaljeval Kvart, »ki so Učeniku stregle za časa življenja. Povedale so Pavlu, kako so vse objokane šle tisto jutro k Njegovemu grobu, da bi mazilile truplo. Govorile pa so vse tri hkrati in hitele pripovedovati, kako se jim je bil prikazal in jim naročil, naj apostolom, zlasti pa Petru, sporočijo, da je vstal.
‘Ali bom smela noter, čeprav sem poganka?’ se je od zunaj zaslišal glas.
Pavel je vstal in ukazal vstopiti njej, ki je tako vprašala. Bila je Kananejka, Sirofeničanka Justa. Njeno sporočilo je bilo kratko. Povedala je, kako je odgovorila Učeniku: ‘Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.’ Kakor odmev Učenikovih besed je Pavel pretresen zaklical: ‘O, žena, kako velika je tvoja vera!’ Nato pa je sam s seboj govoril in glasno rekel: ‘In ta ženska je poganka!’
Abigaila pa se je branila stopiti pred Pavla. Ko je Veronika spoznala, da si sirota ne upa ziniti niti besede, ji je prigovarjala: ‘Učenik ti je odpustil in nisi več grešila, le povej mu svojo zgodbo ...’ Smeje se je pogledala Pavla in nadaljevala: ‘Nič se ga ne boj, saj je tudi njemu bilo odpuščeno, čeprav je preganjal Kristusovo Cerkev. Pavel, veš, tale Abigaila je tista prešuštnica, ki jo je bil Gospod rešil njenih tožnikov ...’ Šele nato je Abigaila pokleknila pred nekdanjega Kristusovega preganjalca in mu s solznimi očmi razodela svojo zgodbo.
Ko jo je Pavel poslušal, so se mu orosile oči. Potem pa jo je apostol vprašal: ‘Si ga videla po vstajenju?’ Dahnila je: ‘Videla! A od sramu sem se skrila med tiste petstotere, ki smo bili tako srečni, da smo ga videli. On pa me je pogledal, kakor je znal samo On. Med vso množico se je ozrl name. Bil je Tisti, ki mi je nekdaj odpustil.’«
»Ali ti je Pavel kaj povedal o svojem sestanku z Jakobom?« sem prekinil Kvartovo pripoved.
»Seveda mi je povedal, domine! Ko sva se ponoči vračala v Betanijo, mi je vse razodel. Čeprav ga v temi nisem mogel dobro videti v obraz, sem opazil, da se je Pavlu tresel glas, ko mi je takole govoril: 'Ko sem prišel k Jakobu, sem bil razočaran. Mislil sem, da gledam Učenikovo podobo. Je pa nekaj čisto drugega, mesečina ali pa sončna svetloba. Čeprav je nekaj Jakobovih potez bilo res podobnih, se je njegov obraz vendarle neizmerno razlikoval od Učenikovega, zlasti pa oči! Tistih Gospodovih oči, ki so zrle vame neskončno ljubeče, bi za nič na svetu ne mogel primerjati z Jakobovimi, tem manj, ker se mi je zdelo, da me gleda nezaupljivo. Vendar mu ne maram delati krivice in trditi, da je bil jezen name.    
Ker sem se hotel izogniti vsakršnemu prerekanju z njim, sem mu povedal, da sem ga obiskal le zato, da bi mi razodel, kako se mu je Gospod prikazal. Vidno se mu je razjasnilo asketsko obličje in omilil strogi pogled, ko mi je začel pripovedovati: Res je, v svoji neizmerni ljubezni se mi je prikazal Učenik, ko sem ga kot mrtvega neutolažljivo objokoval. Ogovoril me je s svojim nepozabnim glasom, mi podal svoji roki ter mi dovolil, da sem poljubil njegove rane ...’
 Ob tem spominu je Jakobov glas zvenel čisto drugače: ‘A nisem videl Učenika le takrat. Tistih štirideset dni po svojem vstajenju se nam je večkrat prikazal in nam govoril o nebeškem kraljestvu. Zadnjikrat so ga moje oči videle, ko je odšel v nebesa in nas prej še blagoslovil ...’
S tem bi bil moj obisk pri Jakobu končan, če bi mi ta apostol, ki je nekaj časa molčal, ne bil še dodal: ‘Med drugim nam je Gospod priporočil in naročil tudi tole: Moje priče boste v Jeruzalemu. Zato smo ostali tukaj, preden bomo šli pričevat o Njem med Hebrejce, razpršene po vsem svetu. A jaz sem pripravljen umreti tukaj v Jeruzalemu in pričati zanj s svojo krvjo.’
Brž sem razumel, da so njegove besede, glede pričevanja o Učeniku med razpršenimi Hebrejci, veljale prav meni v opomin, naj ne razširjam evangelija med neobrezanimi. Jakob je do vas Jud s kostmi in kožo. Iz gole ljubezni do svojega naroda bi rad čim dlje zavlekel oznanjenje evangelija neobrezancem. Prvi mu je Izrael.
Ko sem zaslišal tiste njegove besede, se mi je stisnilo srce, saj so bile le odmev mojih čustev izza časa, preden me je Gospod izbral za svojega oznanjevalca poganom. Zato sem razumel, kako je Jakobu pri srcu. Vendar si nisem mogel kaj, da mu ne bi bil rekel: ‘Tudi jaz sem tako mislil kakor ti. Zdaj pa zanesljivo vem, da Gospod hoče, naj se tudi poganom, neobrezancem, oznanja evangelij.’
‘V Božjem imenu jim ga oznanjaj,’ mi je odvrnil Jakob. ‘Samo, da se bodo držali naše postave. Zavedaj se, da nas je Učenik učil: Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo. Ne odpravit, temveč dopolnit sem jo prišel.’
‘Prav imaš,’ sem mu odgovoril. ‘Le da je Gospod v resnici rekel: Ne mislite, da sem prišel odpravit postavo ali preroke; ne odpravit, temveč dopolnit sem jih prišel! Resnično vam povem: Dokler ne bosta prešla nebo in zemlja, ne bo zbrisana niti ena črka … postave, preden se vse ne zgodi. Prerokovano pa je, da bo Božje kraljestvo prešlo na pogane, kakor je zatrdil sam Gospod. Zato vam pravim: vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo dajalo njegove sadove. Jakob, spomni se, kaj Izaija prerokuje o vinogradu, ki ni rodil in bo zapuščen (Iz 5, 4–6). Kaj sem mogel še storiti svojemu vinogradu in mu nisem storil? Zakaj sem upal, da obrodi grozdje, pa je rodil viničje? Zdaj vam naznanim, kaj bom naredil z vinogradom: Odtrgal mu bom ograjo, da bo pašnik! Podrl mu bom obzidje, da bo poteptan! Napravil ga bom za pustinjo, ne bo obrezan, ne okopan, osat in trnje naj v njem poganja in oblakom neba bom prepovedal, da bi deževali nad njim.’
Jakob me je zdaj tako čudno pogledal, zato sem mislil, da mu jeza sije iz oči. Pa ni bila jeza, marveč groza in velika žalost. Kako naj prenese, da bo naš narod zavržen, ne da bi storil vse, kar je mogoče, da bi to ljudstvo spoznalo svojo zmoto?
Tresoč se in ves potrt, je Jakob zaključil ta pomenek s pretresljivimi besedam preroka Izaija (64,8): ‘Ne srdi se preveč, Gospod, ne spominjaj se vekomaj krivde, glej, ozri se vendar, vsi smo tvoje ljudstvo ...’
Tudi Pavel, ko mi je to rekel,« – je dejal Kvart, – »je zastokal kot nekoč Mojzes (4 Mz 14,19): ‘Gospod, odpusti, prosim krivdo tega ljudstva po svojem velikem usmiljenju ...’
Potem sva dolgo molčala. Malo pred Betanijo pa se je Pavel kakor prebudil iz svojih žalostnih misli in zaklical z odločnim glasom: ‘Če oznanjam evangelij, nimam pravice, da bi se ponašal, ker mi je naložena dolžnost. Zakaj gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal!’
 Brž ko sva prišla v Betanijo, naju je sprejela Marta, z njo pa neka deklica, ki je Pavla že nestrpno pričakovala, da bi ga videla in nekaj vprašala.
‘Ta deklica bi te rada videla,’ je Marta rekla Pavlu. ‘Njeni starši so Hebrejci iz diaspore, ki prebivajo v Tiatiri in trgujejo s škrlatom. Kot pobožni Izraelci prihajajo v Jeruzalem molit in pa tudi prodajat svoje blago. Ko je ta deklica bila še čisto majhna, jo je njena mati pripeljala pred Učenika, da bi jo blagoslovil. Gospod jo je imel zelo rad.’
‘Prav zares!’ se je oglasilo dekletce. ‘Jezus Nazarečan me je imel zelo rad, a tudi jaz sem ga imela rada. Hudo sem jokala, ko je umrl na križu.'
‘Ali nisi vedela, da je vstal?’ jo je vprašal Pavel.
‘Kaj ne bi vedela!’ se je smehljaje odrezalo dekletce. ‘Ko se je prikazal mnogim, sem bila s svojo mamo tudi jaz zraven. Ker pa sem bila še majčkena, me je mama dvignila. Jezus pa me je pogledal in me spoznal ter me od daleč blagoslovil.’
Pavlu je bilo dekletce zelo všeč. ‘Lepo je to,’ ji je rekel. ‘Zakaj bi me pa rada videla?’
‘Ko je Jezus odšel v nebesa, so bile njegove roke ranjene. Ker so mi pa povedali, da si ga ti pred kratkim videl, bi te rada vprašala, če ga rane ne bolijo več.’
Te otrokove nedolžne besede so nas vse presunile, zlasti pa Pavla. Položil je roko otroku na glavo in smehljaje se rekel: ‘Njegove rane ga več ne bolijo, jih pa še ima v dokaz, kar je za nas pretrpel.’
‘Oh, kako sem vesela, da ga več ne bolijo!’
‘Kako ti je pa ime?’
‘Lidija mi pravijo. Moji starši trgujejo s škrlatom, tudi jaz se učim barvati blago s škrlatom.’
Ko je Pavel slišal ime Lidije in pa s čim se ukvarjajo njegovi starši, se je zamislil. Kakor bi videl v prihodnost, je ponavljal: ‘Lidija, Lidija, trgovka s škrlatom ...’ In spet je otroku položil roko na glavo in ga prisrčno blagoslovil.«
Kvart si je nekoliko oddahnil in nato nadaljeval s svojo pripovedjo. »Prav presenetilo me je, ko me je naslednji dan vprašala Magdalena: ‘Kvart, ali si bil navzoč, ko sta se srečala Jakob in Pavel?’
‘Kaj misliš, da bi si kaj takega predrznil jaz, neobrezanec?’
Magdalena se je trpko nasmehnila in pristavila: ‘Jakob je vse preveč Jud, ki doslej še ni povsem doumel, kako veliko poslanstvo mu je naložil Gospod. Pač pa to dobro razume Peter, ki ga je zelo prevzelo Pavlovo ravnanje. Ponižni Peter rad priznava, da ga Pavel razumsko prekaša. Tisto je sicer res, a glava je vendarle samo in edinole on, Peter!'«
»Prav tako je!« sem zdaj prekinil Kvartovo pripoved. »Takole mi je rekel rajni ded: ‘Avgust ni bil boljši pesnik kot Vergil, niti boljši govornik kot Ciceron, vendar pa je bil glavni vsem edinole cesar Avgust. Tako je pri Petru! Njega je Učenik izbral za temeljno skalo svoji Cerkvi. In Učenik je vedel, kaj hoče ...’«

p. M. de Heredia

nedelja, 28. september 2014

Misli sv. Bernarda (7)

Bog daje vsem, da obstajajo, oživljenim bitjem daje, da živijo, končno pa daje luč bitjem, ki uporabljajo razum, vsem, ki pravilno rabijo razum, daje krepost, zmagovalcem pa slavo.


Ko Bog vse reči in bitja ustvarja, vodi, ureja, premika in odmika, prenavlja in utrjuje, ne potrebuje kakih telesnih pripomočkov, saj je samo z besedo ustvaril telesna in duhovna bitja. Vsemogočni ne potrebuje nobenih pripomočkov, saj njegovi volji sledi nagla izvršitev, če želi kaj ustvariti ali pa urediti. Obstoj daje, komur hoče in kolikor hoče, ne da bi potreboval telesnih udov.

sobota, 27. september 2014

LETO VERE SE NADALJUJE - Zakaj mnogi ne najdejo Boga? Nekateri so zanj slepi

Heleno Keller, gluhonemo in slepo Angležinjo, so vprašali:
"Gospodična Keller, mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?"
"Ne. Najhujša nesreča, ki lahko zadene kakega človeka, je, če ima oči, pa ne vidi."
Veliko jih je, ki danes ne vidijo, čeprav imajo zdrave oči. So duhovno slepi, slepi za Boga in njegovo delovanje, njegovo ljubezen.
Človek ima duhovne oči razuma, srca in vere. Z njimi mora v svojem življenju odkriti in vedno popolneje odkrivati Boga. Sicer bi tudi njega doletela najhujša nesreča.
Romar je prišel k učitelju:
"Že leta iščem Boga. Odšel sem od doma in iskal sem ga povsod, kjer pravijo, da je: na vrhovih gora, v srcu puščave, v tišini samostanov, v predmestnih četrtih revežev."
"Ali si ga našel?" je vprašal učitelj.
"Bil bi domišljav in lagal bi, če bi rekel, da. Ne, nisem ga našel. Ali si ga ti?"
Kaj naj bi mu bil učitelj rekel? Večerno sonce je pošiljalo v sobo pramene zlate luči. Na bližnjem figovcu je veselo čivkalo na stotine vrabcev. V daljavi je bilo slišati promet z avtoceste. Komar je pribrenčal tik mimo ušesa in svaril, da bo vsak čas pičil ... In ta dobričina je mogel kar tako sedeti tam in trditi, da ni našel Boga, da ga še vedno išče.
Čez nekaj časa je romar iz učiteljeve sobe razočaran odšel. Šel je, da bi iskal še drugod.
Nekateri iščejo Boga dolgo časa, a ga ne najdejo. Zdi se, kakor da so za Boga slepi. Učitelj je videl Božje delovanje v naravi, romar pa je bil za to delovanje slep, čeprav mu ni mogoče odrekati dobre volje. Eno je videti, drugo je uvideti, razumeti. Mnogi gledajo Božje stvarstvo, a ne razumejo, da je Božje. Nekaterim se zdi, da stvarstvo kar kriči o svojem Stvarniku, drugim pa se zdi nemo.
Kdor Boga kljub vztrajnemu iskanju še ni mogel najti, naj ga še naprej išče. Kdor je na poti vztrajnega iskanja, je na dobri poti.
Pascal pravi, "da sta le dve vrsti ljudi, za katere lahko rečemo, da so pametni: tisti, ki z vsem srcem služijo Bogu, ker ga poznajo; in tisti, ki ga z vsem srcem iščejo, ker ga še ne poznajo".
Sv. Avguštin je zapisal:
"Ti pa, ker Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: 'Če namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš? ... Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu ...'
Ko ljubiš bližnjega in skrbiš za bližnjega, si na poti. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem?"
Človek, ki nikakor ne more priti do Boga, naj moli: "Gospod, če si, daj, da te spoznam in vzljubim."
Duhovnik je srečal na polju kmeta, ki je kljub sončni pripeki nosil klobuk v roki. Duhovnik ga je vprašal, zakaj ne da klobuka na glavo. Kmet mu je odgovoril:
"Ko grem mimo zorečega polja, nimam nikoli klobuka na glavi. Človek mora imeti spoštovanje do skrivnostne Božje bližine in Božjega delovanja, ki ga je mogoče tu zaslediti."
Človek Boga ne odkrije, če ima pogled usmerjen v napačno smer. Pripovedujejo, kako je znameniti slikar Leonardo da Vinci (+ 1519), ko je slikal zadnjo večerjo, na vsak način hotel doseči, da bi slika vodila ljudi k Jezusu. Na prvi razstavi zadnje večerje so vsi ljudje občudovali predvsem majhno ladjico, ki jo je mojster naslikal v kotu slike in je zanjo porabil kar tri tedne. Toda ne oziraje se na porabljeni čas in trud je slikar že prvi večer vzel sliko z razstave in ladjico preslikal. Na sliki ni želel imeti ničesar, kar bi odvračalo pozornost od Jezusa.
Biti odprt za Boga pomeni odpoved lastnim predstavam o njem, pomeni pripravljenost, da ga sprejmemo, kakršen je, da sprejmemo njegov način razodevanja. V svoj ozki krog zaprti človek, ki je podoben konju s plašnicami ob očeh, bo Boga težko našel. Prav tako tisti, ki je suženj časa, naglice, hlastanja in veri nenaklonjenega javnega mnenja.
Ovira za sprejem vere je tudi enostranska usmerjenost človeka zgolj v znanost in tehniko. Če človek zanemarja vzgojo volje, srca in vesti, sploh celotne osebnosti, tudi za vero ni sprejemljiv. Naš pristop do stvarnosti je preveč razumarski, pridobitniški. Upoštevati bi bilo treba tudi lastnosti, ki so bolj razvite pri ženski: občudovanje skrivnosti življenja, spoštovanje enkratnosti vsakega bitja, hvaležnost, sprejemljivost za vse, kar je podarjeno.
Drugi vatikanski koncil se zaveda množičnosti pojava ateizma in indiferentnosti za vero danes:

"Tajiti Boga ali religijo ali nič se ne zmeniti zanju – to v primeri s prejšnjimi časi ni več nekaj izjemnega ali kak osamljen primer. Danes namreč takšno ravnanje neredko prikazujejo kot zahtevo znanstvenega napredka ali nekakšnega novega humanizma. Vse to se v več deželah izraža ne samo v modroslovnih teorijah, temveč je na široko prodrlo tudi v slovstvo, v umetnost, v razlaganje humanih znanosti in zgodovine ter celo v državne zakone; in vse to mnoge bega" (CS 7,3).

petek, 26. september 2014

Fatimska Marija romarica je obiskala Albanijo

Potovanje se je začelo 18. januarja 2014 in je trajalo do aprila. Predsednik albanske škofovske konference in pobudnik Marijinega obiska msgr. Angelo Massafra, je takole odgovoril na naša vprašanja:
- Zakaj ta pobuda?
Božjemu ljudstvu moramo ponuditi močne in spodbudne duhovne izkušnje, ki mu pomagajo živeti in poglabljati svojo vero. Ob sklepu leta vere smo pomislili na Marijo romarico, Romarico v veri. Ona nam lahko najbolj pomaga s svojo materinsko priprošnjo in s svojim vodstvom na naši poti vere.
Marija je tudi Kraljica miru. Njenemu varstvu želimo izročiti ves svet in posebej Albanijo, deželo in narod, ki sta toliko pretrpela in še vedno trpita, sedaj ne več pod komunizmom, ampak zaradi »krvnega maščevanja«, ki prisili mnoge družine, da živijo zabarikadirane v svoje hiše.
Mariji želimo izročiti vse ljudi, zlasti najšibkejše, posebej otroke, vdove, bolnike, reveže in izseljence po vsem svetu, predvsem pa jo prosimo za spravo in svetost družin.
Ta želja je zorela v mojem srcu več let, odkar smo leta 1998 v pripravi na jubilejno leto 2000, obnovili in znova posvetili opustošeno Marijino svetišče Matere dobrega sveta v Skuatari.
- Kakšna so vaša pastoralna pričakovanja ob obisku fatimske Romarice v Albaniji?
Predvsem izročitev Mariji celotnega albanskega naroda. Poleg tega pričakujemo, da bo fatimsko sporočilo, s svojo močno vsebino, v albanskih kristjanih okrepilo vero, ki smo jo že poglabljali v letu vere, tako da bomo vse bolj rastli v pričevanju in misijonskem duhu.
Pričakujemo, da bo odziv kristjanov na Marijino povabilo k spreobrnjenju obrodil obljubljeno dobo miru, prek dialoga, medsebojnega spoštovanja, razumevanja. Naj ljudje končno spoznamo, da je lepše in prijetnejše darovanje in odpuščanje kot maščevanje. Odgovorni smo, da ljudem ponudimo možnost, da spoznajo zgodovino in globino fatimskega sporočila, ki je zelo aktualno tudi danes tukaj v Albaniji.
- Kako lahko na kratko povzamete odnos albanskega ljudstva do Marije?
Češčenje Matere Božje je bilo vedno globoko zasidrano v albanskih vernikih. Ko je bilo v času komunizma razdejano albansko narodno svetišče Matere dobrega sveta in Zavetnice Albanije, so ljudje še naprej hodili molit na mesto, kjer je prej stalo svetišče. To je namreč edino svetišče v Albaniji, posvečeno Materi Božji. V mesecu maju in ob drugih praznikih je udeležba tako številna, da je cerkev premajhna in je maša zunaj svetišča
Med komunizmom, ko je bilo prepovedano vsako zunanje izražanje vere, tudi narediti znamenje križa je bilo kaznivo, so v mnogih družinah molili rožni venec. Med molitvijo pa je eden od družinskih članov ostal zunaj in stražil hišo, da se ne bi vtihotapil kakšen vohun. Lahko zatrdim z absolutno gotovostjo, da je molitev rožnega venca ohranila vero v albanskih kristjanih v času preganjanja.
- Kako je v Albaniji s poznavanjem in češčenjem fatimske Marije? So tam znani fatimski dogodki in sporočila? Ali je kakšno svetišče posvečeno fatimski Mariji?
Fatimske dogodke in sporočila so tukaj poznali že pred komunizmom, ugotavljam, ko gledam nekatere številke »Kumbona e se dieles« iz leta 1943 (Nedeljski zvon). V tej reviji škofije Skutari, ki jo je komunizem prepovedal in smo jo začeli zopet izdajati leta 1992, smo našli v albanščino prevedeno molitev papeža Pija XII. in podatke o različnih posvetitvah Marijinemu brezmadežnemu Srcu v škofiji Skutari-Durazzo in v nekaterih župnijah. Seznanjeni so bili tudi s pobožnostjo prvih sobot in so jo obhajali. Predstavljena je bila v albanski knjižici: »Pet sobot v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu«.
V škofiji Skutari-Pult imamo pastoralno središče posvečeno blaženima Jacinti in Frančišku ter cerkev posvečeno Fatimski Devici. Zanimivo, da je v Gramze (Durazzo) prva po padcu komunizma obnovljena cerkev posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Na njenem pročelju stoji napis: »Moje brezmadežno Srce bo zmagalo«.

Pogovor je vodila LepoplDina Simones.

četrtek, 25. september 2014

Obiskala nas bo fatimska Marija romarica

Združenje posvečenih JMS je zaprosilo in rezerviralo v Fatimi kip Marije romarice za čas od 13. maja do 13. oktobra 2016. 

To pobudo so sprejeli naši škofje. Tako bo Marija romarica preromala vseh šest škofij, kar bo priprava na stoletnico fatimskih prikazovanj in najboljši vseslovenski ljudski misijon. Katera romarska središča, župnije in samostane bo Marija obiskala, je še stvar dogovora. 

Verjetno bodo škofje ustanovili pripravljalni odbor, kajti sadovi so zelo odvisni od priprave.
Rektor fatimskega svetišča je predsedniku Zveze posvečenih JMS dr. Alojzu Snoju med drugim odgovoril: »Naj Vam ne bo odveč, če Vas v tej zvezi spomnim na izpolnitev nekaterih pogojev, da bi bili ob obisku Device Romarice deležni bogatih pastoralnih sadov in duhovne koristi. Priporočam, da poudarjate in oznanjate tisto resničnost, ki je od samega začetka temelj Marijinih sporočil in sporočil angela miru.

Ko boste torej sestavljali program Marijinega romanja, boste prav storili, če boste skrbno upoštevali zlasti pastoralni in duhovni vidik (včasih, žal, prevlada težnja, da se poudarja zunanji videz) tako, da boste posebej izpostavili dva stebra sporočila: 
  1. molitev (zlasti molitev rožnega venca in češčenje Svete Trojice pred Najsvetejšim zakramentom; 
  2. zadoščevanje za spreobrnjenje grešnikov povezano z obhajanjem zakramenta spovedi. Vse to je zajeto v posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu, po kateri je obljubljen mir v svetu in rešitev za večnost.«

sreda, 24. september 2014

Ali teh pet sredstev velja tudi za mir in srečo v domači družini?

  1. Če vsi člani v družini živijo v prijateljstvu z Bogom, redno prejemajo zakramente in se ravnajo po evangeliju, ni nevarnosti, da bi se posamezniki med seboj tako sprli, da bi se družina razbila.
  2. Družina, ki dan zaključi z molitvijo rožnega venca, bo gotovo ostala skupaj in lahko upamo, da bo skupaj pri Bogu tudi v prihodnjem življenju.
  3. Če bodo vsi člani v družini sprejemali žrtve in križe v zadoščenje za svoje in tuje grehe ter kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov, bodo sami srečni. Hkrati bodo s tem mnogim pomagali k srečnemu družinskemu življenju, saj smo v Cerkvi vsi eno telo, katerega udje skrbijo drug za drugega.
  4. Prvosobotna pobožnost jim bo zaslužila, da bodo v svojih družinah živeli v miru in sreči, v prihodnjem življenju pa bodo deležni večne sreče.
  5. PosvetitevMarijinemu in Jezusovemu Srcu ter življenje iz te posvetitve bo družinam dajala moč, da bodo uresničile vse tisto, kar Marija in Jezus od njih pričakujeta.

Tako bomo prispevali k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca. Sv. Janez Pavel II. je pogosto ponavljal tolažilne besede: »Končno bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce.«
Storimo, kar moremo, da bo ta zmaga v človeških srcih in v javnem življenju nastopila čim prej.

p. Anton

torek, 23. september 2014

V čem bi ravnanje po fatimskih sporočilih osrečevalo ljudi že na tej zemlji?

Sreča ljudi je zelo odvisna od miru, ki je najprej odsotnost vojne. Ko sta se v Fatimi trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, večkrat prikazala angel in Devica Marija, je divjala prva svetovna vojna. Od leta 1916 dalje je morila tudi portugalske može in fante. Na drugem koncu Evrope, v Rusiji, sta Trocki in Lenin pripravljala oktobrsko revolucijo, ki je prinesla komunistično oblast in z njo na milijone in milijone mrtvih.
Angel se je že pri prvem prikazanju, spomladi leta 1916, predstavil kot »angel miru«, pri drugem prikazanju, poleti leta 1916, pa kot »angel varuh, angel Portugalske«. Pastirčkom je tedaj naročil, naj stalno darujejo Bogu molitve in žrtve, da bodo za svojo domovino pridobili mir.
Že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, je Marija naročila otrokom, naj vsak dan molijo rožni venec, da bodo izprosili svetu mir in konec vojne. To naročilo je ponovila tudi pri tretjem in petem prikazanju. Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je Marija predstavila kot Gospa rožnega venca. Napovedala je, da se bo vojna končala in se bodo vojaki v kratkem vrnili domov. Trije fatimski pastirčki so s svojimi molitvami rožnega venca in žrtvami prispevali k skrajšanju prve svetovne vojne in k omejitvi njenih grozot.
Dve desetletji pozneje je že nastopila druga svetovna vojna, hujša od prve. Ne bi je bilo 1) če bi ljudje živeli v prijateljstvu z Bogom in 2) bi bila Rusija pravočasno posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter bi ljudje 3) pravočasno začeli obhajati prvosobotno pobožnost na fatimski način.
Povzemimo vsa fatimska sporočila, tako angelova kot Marijina: Iz njih smemo sklepati, da tudi danes in zmeraj pet sredstev zagotavlja svetovni mir in z njim srečo človeštva:
  1. življenje v prijateljstvu z Bogom, kar pomeni, da zelo pazimo, da Boga ne žalimo z velikimi grehi;
  2. redna molitev, zlasti molitev rožnega venca;
  3. sprejemanje žrtev in križev v zadoščenje za svoje in tuje grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov;
  4. obhajanje prvosobotne pobožnosti v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. K tej zadostilni pobožnosti spadajo: spoved, sveto obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in 15 minut premišljevanja ene ali več skrivnosti rožnega venca;
  5.  posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Vse to je treba upoštevati in izpolnjevati tudi danes, kajti Marija je v 2. fatimski skrivnosti le za nekaj časa zagotovila svetovni mir. Za dalj časa pa ga moremo in moramo s svojim življenjem po teh petih načelih zagotoviti mi.

ponedeljek, 22. september 2014

Vsak človek išče srečo

Upoštevanje fatimskih sporočil prinaša srečo že na tem svetu

Vsak človek išče srečo. Danes poglejmo, kako bi upoštevanje fatimskih sporočil človeštvu prineslo srečo že na tem svetu. Človeštvo išče srečo brez Boga in celo v nasprotju z Božjimi zapovedmi.
  1. V življenju večine Evropejcev ima Jezus Kristus in sploh Bog zelo majhno vlogo ali pa sploh nobene. Mnogi ljudje živijo in umirajo brez Boga, kakor da ne obstaja.
  2. Državni parlamenti sprejemajo zakone, ki so večkrat v popolnem nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi.
  3. Število rojstev se zmanjšuje, mnogo otrok mora končati svoje zemeljsko življenje že v materinem telesu. Zakon in družina sta zelo ogrožena. Veliko družin razpade. Mladi živijo zakonsko življenje, ne da bi se poročili.
  4. Mnogi ljudje nič več ne molijo. Molitev jim je postala popolnoma tuja in nesmiselna.
  5. Večina ljudi ne verjame v posmrtno življenje.
  6. Veliko kristjanov ne prizna več greha. Vse je dovoljeno, da le ne škodi bližnjemu.
  7. V ospredju so materialne dobrine, duhovne vrednote pa so stopile v ozadje, kakor da le materialne dobrine ljudi osrečujejo.


Kljub vsem tem prizadevanjem ljudje niso srečni. Brez Boga ni sreče.

sobota, 20. september 2014

Tretje prikazanje Matere Marije 13. julija 1917

V oktobru bom napravila čudež

Dne 13. julija 1917 je bil petek, dan najpomembnejšega in po vsebini sporočila najbogatejšega Marijinega prikazanja. Nabrala se je precejšnja množica, po pričevanju domačega župnika štiri do pet tisoč ljudi. V Lucijini notranjosti se je zgodil nenaden preobrat, ki ga v drugem Spominu takole opisuje:
»Naslednji dan, ko se je bližala ura, ko bi morala iti na srečanje, sem se nenadoma čutila prisiljeno, da grem. Gnala me je neka čudna sila, ki se ji nisem mogla upreti. Šla sem po poti mimo stričeve in tetine hiše, da bi videla, ali je Jacinta še tam. Našla sem jo v sobi, kjer je z bratcem Frančiškom na kolenih jokala pri postelji.
'Ne bosta šla tja?' sem ju vprašala.
'Brez tebe si ne upava iti. Pojdi z nama!'
'Da, grem!' sem jima odgovorila.
Potem smo veseli skupaj odšli.
Množica ljudi nas je čakala na poti in le s težavo smo končno prišli tja. Ta dan nam je presveta Devica razodela skrivnost.«
Lucija je prinesla košarico rož in z njimi pokrila črniko ter s Frančiškom in Jacinto pokleknila in povabila, naj poklekne, kdor more. V rokah je držala svečo, ki jo ji je dala neka ženska, in začela naprej moliti rožni venec. Vsi so klečali in molili. Lucija je nenadoma opozorila: »Tamle že prihaja naša Gospa.«
Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:
“Nekaj trenutkov potem, ko smo med številno množico prišli v Irijsko globel do črnike in molili rožni venec, smo videli odsev znane svetlobe in takoj nato našo Gospo nad črniko.
‘Kaj hočete od mene?’ sem vprašala.
‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca in da še naprej vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo Ona vam lahko pomaga.’
‘Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.’
‘Prihajajte semkaj še naprej vsak mesec. V oktobru vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem, in bom napravila čudež, katerega bodo vsi videli, da bodo verjeli.’
Takrat sem ji povedala nekatere prošnje, ki se jih več dobro ne spominjam. Spominjam pa se, da je naša Gospa rekla, da moramo moliti rožni venec vse leto, da bi dosegli milosti. In je nadaljevala:
‘Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite kakšno žrtev: O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.’
Lucija piše, da je Marija to naročila, da bi poživila njeno upadajočo gorečnost. Marijino navodilo je postalo pravilo Lucijinega življenja. Pri prikazanju 13. julija je v Lucijini duši zginila vsa zbeganost in je zopet prišla do miru.

O Jezus, odpusti nam naše grehe

Kakor že angel leta 1916, tako je tudi nebeška Gospa naročala pastirčkom, naj se žrtvujejo za spreobrnjenje grešnikov. Pri prvem prikazanju jih je vprašala, ali hočejo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov.
Pri tretjem prikazanju je Devica Marija povabila pastirčke k prostovoljnim žrtvam »za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce«.

Fatimska Gospa želi pripeljati človeštvo k temu, da ne bi tako zelo žalilo Boga. Značilno je, da je Marija pastirčkom naročila, naj zadoščujejo »za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce«. Doslej je bilo poudarjeno zadoščevanje za grehe, ki žalijo Boga. Vendar tudi grehi zoper Marijino brezmadežno Srce žalijo Boga, prav tako grehi zoper Boga žalijo Marijino brezmadežno Srce.
Pri julijskem prikazanju je Marija pastirčkom razodela trojno skrivnost, o kateri bomo govorili posebej pozneje. V prvem delu skrivnosti jim je za kratek trenutek pokazala pekel, v drugem delu je poudarjeno češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in napoved druge svetovne vojne, v tretjem pa so pastirčki v podobah videli prihodnje preganjanje Cerkve. Po tem razodetju in nekaj trenutkih molka je Gospa nadaljevala:
“Ko molite rožni venec, recite po vsaki skrivnosti: ‘O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.’”

Poročanje dveh dnevnikov o fatimskih dogodkih

O prikazovanjih v Fatimi je prvi pisal lizbonski dnevnik O Século, in sicer 23. julija 1917. Avtor se je o njih izražal zasmehljivo. Članek je sklenil z besedami: »Po mojem mnenju gre za preračunano finančno špekulacijo, katere vir leži v zemeljski globini te planote, v kakšnem izvirku mineralne vode, ki jo je v zadnjem času utegnil odkriti kakšen zvit človek, ki hoče s pomočjo vere planoto Aires spremeniti v čudežno letovišče, kakor je stari Lurd« (CP 119).

Katoliški dnevnik O Ouriense je 29. julija 1917 objavil članek Resnično prikazovanje ali domnevna iluzija v Fatimi:
»Ta župnija je preteklega 13. doživela najbolj čudovit in ganljiv prizor, ki ga domišljija more ustvariti. Ali Kraljica angelov res hoče iz te župnije napraviti drugi Lurd? … O, kdo to zasluži! Bogu in Devici Mariji ni nemogoče. Ni bilo mogoče ugotoviti približnega števila ljudi, ki so prišli iz daljave tolikih kilometrov, od ubogega pastirja, preprostega kmeta do tistih izletnikov, ki se veselo vozijo v hitrih avtomobilih, da bi dobili kakšen dokaz za toliko obravnavano prikazovanje naše Gospe trem otrokom te župnije (…) Ljudje so v najčudovitejši tišini zdaj molili, zdaj prosili pa spet jokali. Na koncu je bilo potrebno, da so dobre osebe pograbile otroke in jih spravile v avtomobile, da so jih rešile zmedenih zasliševanj in hudih nevšečnosti, ki bi jih utegnile prizadeti sredi tako velike množice. Odpeljali so jih dva in pol kilometra daleč od cerkve, kjer so jih slikali. Bilo je res čudovito, vendar za zdaj ne rečem nič drugega« (CP 119–120).

Lucija na zagovoru pred okrajnim upraviteljem

Okrajni upravitelj Arturo de Oliveira Santos, ki je bil tudi namestnik okrožnega sodišča, je poslal očetoma fatimskih pastirčkov poziv, naj se oglasita s pastirčki na okrajni upravi v dvanajst kilometrov oddaljeni Vili Novi de Ourém. Ta mož se je posvetil politiki in časnikarstvu ter je izdajal krajevni list, v katerem je nastopal proti monarhiji in veri. Bil je ustanovitelj in predsednik prostozidarske lože v Ourému in upravitelj ali župan občine Ourém.

To je bilo morda 11. avgusta 1917, nekatere priče pa omenjajo drugo polovico julija istega leta. Manuel Pedro Marto ni hotel vzeti s seboj svojih otrok, Frančiška in Jacinte, z izgovorom:
»Ne bosta vzdržala pešačenja do Vile Nove de Ourém, na oslu se pa tudi ne moreta držati, ker nista navajena. Poleg tega nisem dolžan vleči pred sodnijo dva tako majhna otroka, ki še nista odgovorna za svoja dejanja. Sam bom šel in pogledal, kaj hočejo od nas.«
Zato je odšel sam v Vilo Novo de Ourém, Lucijin oče Antonio dos Santos pa je svojo hčerko vzel s seboj z obrazložitvijo:
»Jaz bom svojo vzel s seboj. Naj se brani, kakor hoče. Jaz pri vsem tem ničesar ne razumem. In če laže, je prav, da jo kaznujejo.«
Mati Rosa je očetu naročila:
»Le glej, da se to reši! Naj republikanci dosežejo od deklice priznanje, da laže in da bomo s tem za vedno končali.«
Zjutraj pred odhodom na sodnijo je Lucijin oče Anton pred hišo nekaj časa čakal na Manuela. Lucija je hitro stekla k Jacinti, ki je bila še v postelji, da se poslovi od nje, ker ni vedela, ali se bosta še kdaj videli. Jacinta je jokaje rekla:
»Če te bodo ubili, jim reci, da sva jaz in Frančišek kot ti in da hočeva tudi midva umreti. Takoj grem s Frančiškom k vodnjaku, da bova molila zate.«
Oba očeta sta spremljala Lucijo, ki je z oslice, na kateri je sedela, trikrat padla. Najbolj jo je bolela brezbrižna ravnodušnost njenih staršev, še posebej, ko je videla, da so imeli Frančiškovi in Jacintini starši do svojih otrok popolnoma drugačen odnos. V globini svojega srca pa je čutila in našla svojo tolažbo:
»Toda potrpeti moram! Tako imam pa srečo, da trpim več iz ljubezni do Tebe, moj Bog, in za spreobrnjenje grešnikov.«

Okrajni upravitelj, ki je Lucijo spraševal, jo je hotel z različnimi obljubami in grožnjami prisiliti, da bi mu razkrila skrivnost in obljubila, da ne bo več hodila v Covo da Iria. Ostala je stanovitna. Ko ni mogel ničesar doseči, jo je odslovil in ji zagrozil, da bo vse izvlekel iz nje, tudi če jo bo treba zato ubiti. Strogo je pokaral Frančiškovega in Jacintinega očeta, ker ni izpolnil ukaza, in je vse odpustil domov.
Ko so se zvečer vrnili, je Lucija takoj stekla k vodnjaku. Tam sta bila oba na kolenih, sklonjena čez rob vodnjaka. Z rokami sta si podpirala glavici in jokala. Tako sta ves dan jokala in molila. Ko sta zagledala Lucijo, sta bila presenečena.
»Si še živa? Tvoja sestra je prišla po vodo in je rekla, da so te ubili. Jokala sva in mnogo molila zate.«

p. Anton

četrtek, 18. september 2014

Pomen posvetitve Mariji

Božje kraljestvo, ki ga lahko primerjamo z mnogimi resničnostmi našega sveta, je popolnoma uresničeno v Marijinem svetem in brezmadežnem Srcu: je popolnoma skladno z Božjo ljubeznijo, je popolnost Božjega kraljestva. 

Če Božje kraljestvo primerjamo z zakladom: ni (razen Jezusovega) bolj dragocenega zaklada od zaklada Marijinega Srca, človek ga odkrije kot Božji dar. 

Če ga primerjamo z biserom, ki ga človek išče, je Marija čudo vseh čudes, ki lahko usmerja naše življenje. Ko najdemo in odkrijemo Marijo kot največje izmed Božjih čudes, takrat najdemo Jezusa samega. V obeh primerih damo Bogu vse: to je pomen posvetitve Mariji.

benediktinski pater Guy Frenod

sreda, 17. september 2014

Čudodelna svetinja za patra jezuita

Ko sem si kupil avtomobil, mi je nekdo podaril dve čudodelni svetinji. Ne da bi jima pripisoval veliko pomembnost, sem ju položil na poličko v avtomobilu.

Dve leti pozneje sem ob prehitevanju na avtocesti, na zelo visokem mostu, imel trčenje in zletel pod most. Avtomobil se je med padcem v globino 32 metrov sedem krat obrnil. Očividci so bili prepričani, da sva oba mrtva.

Po padcu sem vprašal svojega sopotnika: »Je kaj narobe?« »Ne, vse je v redu!«, mi je odgovoril. Kako sva bila ganjena, ko sva opazila, da je imel vsak od naju na kolenih eno od dveh čudodelnih svetinj! Marija, naju je varovala v smrtni nevarnosti.


pater jezuit, misijonar, v: Frá Albert Pfleger, Fioretti della Vergine Maria, 82-83

torek, 16. september 2014

Predvečer srečanja mladih, v petek, 19. septembra


Stiški menihi in društvo SKAM vabimo, da na predvečer srečanja mladih, v petek, 19. septembra, skupaj z nami preživiš večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana.

Pričeli bomo ob 20.30 v stiški baziliki. Nato bo molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.

Po končanem skupnem delu bo v baziliki, skupaj z menihi,
do jutra, molitveno bdenje pred Najsvetejšim.

Kadarkoli tekom noči se nam lahko sam/a ali s skupino prijateljev pridružiš in tudi ti moliš za veliki dan slovenske mladine.

Ves čas bo tudi priložnost za spoved ali duhovni pogovor.

Več informacij na: www.facebook.com/vigilija.za.mlade

p. Maksimilijan File

Šopek Materi Mariji - Čudež v Lurdu

V Lurdu je duhovnik z monštranco blagoslavljal invalidne otroke. Potem, ko je blagoslovil enega izmed njih in se napotil k naslednjemu, je zaslišal otroka, ki je s pogledom uprtim v Evharistijo dejal: »Nisi me ozdravil, povedal bom tvoji Materi!«
Duhovnik, ki mu je za trenutek zastal dih, se je vrnil k otroku in ga ponovno blagoslovil. Na koncu blagoslova je otrok ozdravel.
Frá Albert Pflerger

ponedeljek, 15. september 2014

Ukrajina - Marijina prošnja za molitev

Ooglašamo se vam iz nemirne Ukrajine. Danes smo prejele obvestilo, da
Marija v Medžugorju prosi vse ljudi, da bi se zedinili v molitvi 3 x Zdrava
Marija vsak dan ob 18.30 uri, da bi tako na njeno priprošnjo preprečili tretjo
svetovno vojno, ki nam grozi. Zavedamo se, da se Cerkev še ni uradno izrekla
glede medžugorskih prikazovanj in da imamo o tem različna mnenja. Kljub temu
pa vas iskreno prosimo, da se pridružite tej molitvi, da bi tako skupaj
izprosili težko zaželeni mir. Prosimo vas tudi, da razširite prošnjo še med
svoje znance. Zaenkrat je nemirno pri nas, v Evropi pa je še vse v redu.
Vendar smo vsi na istem čolnu in molitev nam bo pomagala, da se ne bomo
potopili.
Vsem, ki ste nas doslej spremljali z molitvijo, se prav lepo zahvaljujemo.

Lep pozdrav vsem

Marijine sestre iz Kijeva
s. Jožica

Posvetitev JMS prinaša sadove

Prihajam iz verne družine, šele kasneje ob preizkušnjah sem se zavedla, kako čudovit zaklad, bistveno popotnico v življenju so mi starši podarili, vero. Zato sem jima še posebej hvaležna.

Poročila sem se z ateistom in namesto, da bi ga potegnila z svojim zgledom v krščansko vero, sem tudi sama imela odklon od vere. 

V zakonu, ki je bil samo civilen, se nama je rodila hčerka, ki sem jo krstila na željo mojih staršev in po 22 letih raznih preizkušenj sva se z možem leta 2000 sporazumno razšla. 
Skozi preizkušnje, ki sem jih doživljala, se je začela moja duhovna pot in iskanje. Ko sem postavila Boga na prvo mesto, so se začele stvari spreminjati in postavljati na pravo mesto. 
Duhovna pot me je pripeljalo tudi do Stične in pobožnosti do Jezusovega in Marijinega Srca (JMS). S pomočjo duhovne priprave sem se osebno posvetila JMS. 

Začela sem v Stični redno obiskovati zadnje petke v mesecu, kjer se zbiramo posvečeni JMS, kjer molimo rožni venec, darujemo sveto mašo in litanije, vsakokrat obnovimo posvetitev JMS in tako rastemo v ljubezni in veri. 

Vsakega 13. v mesecu, od maja do oktobra, se udeležujem fatimskih pobožnosti v stiški baziliki, kar je pika na i našemu češčenju JMS. 
Sadovi češčenja in posvetitve so, da sem z Božjo pomočjo lahko odpustila sebi in bližnjim, imam prijateljski odnos z bivšim možem, hčerka je pri 27 letih prejela v. birmo, vsak dan obiskujem sveto mašo in molim rožni venec, kar predstavlja čudovito popotnico za vsakdanje življenje. 
JMS sta mi v vsakodnevnih preizkušnjah varno zatočišče. S pomočjo molitve rožnega venca sem veliko stvari prepoznala. 

Molitev ima izjemno moč, posebno kadar prihaja iz ponižnega srca, ki ima urejen odnos z Bogom in drugimi, daje luč mojim odločitvam. 

Ta pobožnost mi je pomagala, da sem vzpostavila drugačen odnos do vsega, začela sem gledati na življenje z Božjimi očmi, da v ljudeh iščem, kar je dobro, in na tem gradim svoj odnos, sem bolj potrpežljiva, sem tudi aktivna v svoji župniji. 

Ko sem se spreminjala, so se tudi ljudje okoli mene začeli spreminjati. Posebej bi izpostavila, kako pomembna je zame molitev rožnega venca, predvsem pred sveto mašo, s tem se umirim in razpoložim, da nisem raztresena pri sveti maši, da slišim Božjo besedo, ki me ta dan nagovarja. 

Na začetku moje duhovne poti sem imela težave z molitvijo, sedaj pa mi je to v veselje, napolnjuje me z radostjo, molim za svojo družino, svoje prijatelje in za različne potrebe. 

JMS me vodita, in ko molim za druge, se dogajajo čudovite stvari in tudi sama prejemam veliko milosti. Trudim se živeti iz posvetitve, predvsem pa voljno nositi svoj križ in ljudi nagovarjati s svojim zgledom. 

Z rednim prejemanjem zakramenta svete spovedi duhovno rastem. Redno obiskujem prve sobote in petke v mesecu, preizkušenj je veliko, toda JMS me vodita skozi vse čeri življenja. 

Amen. 

Čast in hvala JMS!