Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 28. avgust 2014

VEČ IN BOLJE MOLITI (7) - Molitev pospešuje rast v veri



"Kakor je hrana nujno potrebna za telo, tako je molitev nujno potrebna za dušo. V resnici niti hrana ni tako potrebna za telo kakor molitev za dušo. Post je namreč večkrat potreben, da ohranimo telo zdravo, posta za molitev pa ne poznam" (Mahatma Gandhi).
Poglejmo redovnikovo pričevanje:
"Posebej močno izkustvo, kako silna je moč molitve, mi je dala mati. Spremljal sem jo v njeni hudi bolezni in videl sem, kako je v molitvi zorela njena vera, kako je z rožnim vencem v roki premoščala dolge in težke noči. Trpljenje in molitev sta jo tesno zedinili s trpečim Gospodom. Njen obraz je izžareval pomirjajočo milino in zaupljivo predanost, ki jo je izžarevala tudi v svoje okolje. Ta živa izkušnja, ta milost, ki sem je bil deležen, mi pomeni največjo in najpomembnejšo zapuščino, ki me zavezuje k zvestobi."

Bog nam je blizu

Prerok Jeremija je zapisal: "Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas!" (Jer 14,9). Poglejmo še misel nadškofa Antona Sourozha: "Nimamo pravice pritoževati se, da je Bog odsoten, ker smo mi sami tisti, ki smo odsotni." Da, Bog nam je vedno blizu, mi pa se pogosto oddaljimo od njega.
Bog nam je blizu, ker nas je ustvaril. Še vedno nas ustvarja, ohranja v bivanju. Pri svojem delovanju smo njegovi sodelavci. Bog nam je blizu, ker je ustvaril vse ljudi in vse stvari, ki nas obdajajo. Svet je ustvarjen za nas ljudi, ki smo krona stvarstva.
Bog nam je blizu, ker nas je po svojem Sinu odrešil. Jezus je iz ljubezni do nas postal naš Brat. Za nas je umrl in vstal, za vse ljudi in za vsakega posebej.
Bog nam je blizu, ker nas po Svetem Duhu stalno posvečuje, da živimo v Božjem prijateljstvu. V nas živi kot v svetišču. Smo svetišče Svetega Duha, celo vse svete Trojice.
Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni. Molimo dobro le takrat, kadar se Božje navzočnosti z ljubeznijo zavemo, kadar Boga kličemo, kakor pravi Sveto pismo. Takrat se nam Bog še bolj približa:
"Kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo?" (5 Mz 4,7).
Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in človekom. Bog je prisotnost – navzočnost, ker je ljubezen, ki hrepeni po prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki biva, ampak tudi Nekdo, ki živi za. To pomeni tudi ime, ki ga je Bog razodel Mojzesu, Jahve: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.
Bog je tu in me pričakuje. Čaka me, ker me ima rad in bi mi rad izkazal svojo ljubezen. V molitvenem srečanju bi se morala ustvariti nekakšna nabita Božja prisotnost, kakor so v naši zavesti navzoče tiste stvari in osebe, ki povzročijo v nas posebno zanimanje. S kakšnim zanimanjem smo pred leti po televiziji gledali, kako je prvi človek stopil na luno in hodil po njej. Jezusova navzočnost na naši zemlji pa nas nič več posebno ne pritegne in ne vznemiri. Kako polni so stadioni na raznih tekmovanjih! Ko bi bile naše cerkve ob nedeljah tako polne, saj se v njih dogaja vse kaj drugega, polnejšega in bogatejšega!
Mati, ki gleda televizijo in na njej opazi med množico ljudi svojega sina, je posebej pozorna samo nanj. Vse drugo jo bolj malo zanima. Tako naj bi bili pri molitvi pozorni na Boga. V ospredju je Božji Ti. Njegova Božja prisotnost napravi, da majhne človeške prisotnosti stopijo v ozadje. Oči so uprte vanj. Vse misli so pri njem.
Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je ustavil tudi na meni. "Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil" (Mr 10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar molimo, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas. Pri tem nam je v veliko oporo Jezusova podoba, kar kaže tudi izpoved nekega redovnika:
"Spominjam se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam. Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam, da je Nekdo, ki me spremlja, še več, da je Nekdo, ki me ljubi do konca. Iz tega začetnega spogledovanja se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna. Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo novo, intenzivnejšo razsežnost. Prava molitev je tista, ki spreminja življenje."
Pripovedujejo, da se je sv. Tomažu Akvinskemu, ko je končal važno poglavje svojega velikega dela o Resnici, prikazal Kristus ter mu rekel: "Dobro si pisal o meni, Tomaž! Kaj hočeš, da ti dam?" Tomaž je odgovoril: "Tebe samega, Gospod!"
Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob njem doživljamo svojo majhnost in veličino: majhnost, če gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi v nas:
"Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta" (2 Mz 3,1-5).

p. Anton

Spomini na pokojno invalidko Marjetko Smrekar



Draga moja Marjetka! Zelo me je presenetilo obvestilo, da si zapustila naš zemeljski svet. Upala sem, da Te bom še obiskala, a sedaj je prepozno, žal!
Imam Te živo pred seboj v mojih mislih, ko si prihajala v Stično h pobožnostim Bernardove družine ali češčenju Jezusovega in Marijinega Srca ali na duhovne vaje.
Rada sem bila s Teboj v pogovorih, v molitvah in tudi, če si rabila pomoč, najsi bo to podnevi ali ponoči. Ti si bila čudež zame! Ob tolikih življenjskih tegobah, ker si bila tako rekoč vse življenje priklenjena na voziček, si bila vedno vedra! Občudovala sem Te! Bila si mi za vzgled in v pomoč v rasti vere! Bila si globoko povezana s Troedinim Bogom, predvsem z Jezusom! Tako tudi z Marijo, angeli in vsemi priprošnjiki v nebesih. To vse odseva v Tvojih številnih avtorskih delih, knjigah, ki si jih izdajala, in tudi v številnih člankih v Glasilu V Materini šoli.
V torek, 20. maja zvečer, so na Radiu Ognjišče Tebi posvetili lepo oddajo. Bilo je več avtorjev, ki so povedali najlepše o Tebi in se zahvaljevali za Tvoje svetniško poslanstvo, za Tvoje življenje, ki bo za vzgled in pomoč vsem, tudi bolnim in invalidnim osebam.
Draga moja Marjetka! Ti si sedaj naša priprošnjica pri Bogu in tako bomo sedaj vedno v molitvi povezani!
Občudovala sem Tvoj spomin, ker si ogromno verskih pesmi znala na pamet! Povedala si mi: Kadar z Jezusom trpim in delam, se nikdar ne čutim sama, ker pri njem dobim pomoč! Rada si pela pesem: V nebesih sem doma, tam je moj pravi dom, tam večno srečna bom – in tako je sedaj s Teboj – z našo Marjetko, ki je združena z nebeščani!
Marjetka, hvala Ti za vse in v Bogu počivaj v miru!

Ana Arbiter 

torek, 26. avgust 2014

Manj znana Marijina prikazovanja in sporočila

Če Te zanimajo manj znana, od Cerkve priznana Marijina prikazovanja in sporočila,
se nam pridruži v stiškem samostanu od petka, 12. septembra, ob 18. uri,
do nedelje, 14. septembra, po kosilu.
Voditelj: p. Anton Nadrah
Prijave: tel. 01/78 77 100; Samostan Stična 17, 1295 Ivančna Gorica.

Lep pozdrav v Gospodu in nasvidenje!
p. Anton Nadrah

ponedeljek, 25. avgust 2014

Misli svetega Bernarda

Tvoje zaupanje se veča, kolikor zrasteš v milosti.

Najprej moramo pasti na tla, jokati pred Gospodom, ki nas je ustvaril, zaradi tistega, kar smo zagrešili.

Nič ni bolj navzoče kot Bog in nič manj doumljivo.


Biti v Božji bližini se pravi gledati Boga, kar je največja sreča, dana samo tistim, ki so čistega srca.

petek, 22. avgust 2014

Pomen molitve za našo vero



Vsa verstva poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del. Grški filozof Platon je zapisal: "Najlepše in najboljše, kar more kreposten človek storiti in kar srečo njegovega življenja najbolj pospešuje, je molitev, po kateri ostane vedno v stiku z božanstvom."

Kakšen pomen ima dobra molitev za našo vero, lepo pove v razpravljanju o molitvi sv. Janez Krizostom:
"Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.
Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Je čisto hrepenenje po Bogu, neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja Božja milost ...
Če Bog komu nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj."
Vsa dejavnost človeka pri molitvi je sodelovanje z milostjo, ki jo Bog podeljuje vsakemu v zadostni meri. S pomočjo Božje milosti človek začne molitvi, z njo v molitvi tudi vztraja. Po molitvi se utrjuje v veri, po njej v veri tudi stalno napreduje.
Kdor se za vero nič ne briga, tudi z molitvijo nima kaj početi. Morda se bo pridružil celo nevernemu nemškemu filozofu Nietzscheju, ki pravi, da je moliti sramotno. Znani konvertit dr. Alexis Carrel mu odgovarja: "Kakor piti ali dihati tako tudi moliti ni sramotno. Človek tako nujno potrebuje Boga, kakor potrebuje vodo in kisik."
Globoko v človekovo srce je položena težnja, da bi gledal in doživljal Boga. Že Mojzes je prosil Boga: "Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!"
Bog mu je odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve ... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).
Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje. Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ga ima človek. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere in ne čas gledanja. Jezus je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).
Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: "Kdor je videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8 s).
Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečavanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so najprej spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez:
"Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem" (Jn 1,18).
Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.
Težavo, ki jo v svoji veri in zato tudi v molitvi mnogi pogosto občutijo, bi lahko izrazili z vzklikom: Bog, ta neznanec! Ljudje mislijo, da je Bog daleč in da se zanje ne zmeni; da je tujec, ki ga ne potrebujejo. Z njim se nimajo kaj pogovarjati, zato ne čutijo potrebe po molitvi. Čisto nekaj drugega je med fantom in dekletom; nikoli jima ne zmanjka snovi za pogovor. Med prijatelji tudi ni zadrege za besede.
           
Dvomi, ki se vsiljujejo med molitvijo, so večkrat čustvene narave. Treba jih je zavračati in prezirati kot skušnjave. Obujati moramo vero in z voljo moliti, čeprav nam ne gre, kakor bi radi. Če se bomo sami vztrajno trudili, nam bo Bog v obilnejši meri pomagal.
Bog je duh in ga zato ne moremo dojemati, kakor dojemamo druga bitja. Razen tega ni bitje poleg drugih bitij, saj presega vsa bitja in je zadnja korenina vseh stvari. Če rastemo v veri, rastemo v zavesti, da nam je Bog zelo blizu in da nikakor ni naš neznanec. Vera nam Boga približa, kakor nam oddaljene predmete približa daljnogled. V veri spoznavamo in priznavamo, da nas nevidni Bog vidi in neslišni Bog sliši. Sv. Pavel pravi, da Bog "ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17,27 s).
Ko je indijski mislec in voditelj Mahatma Gandhi odgovarjal na vprašanje, zakaj stalno premišljuje, je povedal:
"Molitev je moja duhovna in telesna rešitev v najtežjih položajih. Popolnoma sem se izročil Bogu. Mojo dušo je kljub največjim nasprotovanjem napolnil popoln mir. Naj bom v ječi ali na svobodi, naj živim udobno ali revno, naj me ubogajo ali bijejo, naj me povišujejo ali zasmehujejo, kljub vsemu sem najsrečnejši izmed vseh ljudi. Verujem v Boga in se mu popolnoma izročam ... Samo goreča molitev je mogla utešiti mojo lakoto po Bogu, in mislim, da duša nima molitve nikoli dovolj."

p. Anton

četrtek, 21. avgust 2014

Molitev je hčerka vere



Kdor resnično veruje, je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez molitve. Molitev je govoreča vera, je hčerka vere. Vera je torej mati molitve. Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. Velja pa tudi obratno: Povej mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera. Če bomo rasli v veri, bomo rasli tudi v molitvi. Če bomo napredovali v molitvi, bomo napredovali tudi v veri. Pri veri gre za povezanost z Bogom. Tudi pri molitvi gre za takšno povezanost. Vera vernika se pri molitvi najbolj pokaže. Molitev je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši izraz ter razodevanje učinkovitega Božjega delovanja. Kako je to res, kaže izjava nekega duhovnika:
"Kot otrok, študent in bogoslovec sem se srečeval z raznimi duhovniki, ki so bili moji župniki. Vsak je po svoje vplival name, a prav posebno dobro eden izmed njih. Sleherno jutro sem ga našel v cerkvi, poleti in pozimi, kako premišljuje in pred Najsvetejšim moli brevir. To je bila zame močna spodbuda in več kot vsaka pridiga."
V Boga v polnem pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Teolog Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je dejal: "Molitev je dejanje vere: molitev brez vere postane slepa, vera brez molitve pa razpade."

Poglejmo še misel ameriškega kozmonavta Jamesa Irwina: "Pomembnejše je, da je Bog v srcih ljudi na zemlji, kakor da ljudje letijo okoli Lune."

torek, 19. avgust 2014

James Clark Maxwell

 James Clark Maxwell(+ 1879), matematik in fizik, je nad vrata laboratorija v Cambridgeu dal napis iz 111. psalma: "Velika so Gospodova dela, preiskovanja vredna za vse, ki jih ljubijo."
Spomnimo se na Božje naročilo prvima človekoma v raju: "Napolnita zemljo in si jo podvrzita!" (1 Mz 1,28).
An


nedelja, 17. avgust 2014

Albert Einstein

Albert Einstein pravi: "Znanost brez vere šepa, vera brez znanosti je slepa."

Vera je v pomoč znanosti, ker spodbuja človeka, da vestno in zavzeto raziskuje božje stvarstvo.         

petek, 15. avgust 2014

Wernher von Braun

Poučno je, kar pravi Wernher von Braun (* 1912), oče vesoljskih poletov, brez katerega bi človeška noga verjetno še ne stopila na Luno:
"Poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika ... Znanost in vera nista nasprotnici. Narobe, sestri sta. Ko se znanost trudi, da bi čim več spoznala o stvareh, si vera prizadeva, da bi čim bolje razumela Stvarnika. Z naravoslovno znanostjo človek teži za tem, da bi obvladoval naravne sile okoli sebe, vera pa hoče obvladovati naravne sile v človeku samem ...

Materialisti v 19. stoletju in njihovi nasledniki v 20. stoletju so nam hoteli dopovedovati, da bomo mogli živeti brez vere v Stvarnika, ko nam bo znanost omogočila, da bomo več vedeli o stvareh. Doslej smo z vsakim novim odgovorom naleteli na nova vprašanja. Bolj ko poznamo zapletenost atomske strukture, naravo življenja ali mojstrski načrt ozvezdij, več razloga imamo, da občudujemo krasote božjega stvarstva."

sreda, 13. avgust 2014

Francoski znanstvenik Louis Pasteur

Francoski znanstvenik Louis Pasteur je na vprašanje o skrivnosti tolikih njegovih odkritij vedno pokazal na klečalnik, ki ga je imel v kotu svojega laboratorija, in rekel: "Sem le učenček, ki ga Bog prime za roko, da bi odkril katero od neštetih skrivnosti, ki jih je položil v naravo."
Leta 1881 je bil v Parizu kongres, na katerem so se zbrali največji znanstveniki, pisatelji in politiki tedanjega časa. Med njimi je bil tudi Pasteur. Glavni govornik Conderau je svoj govor končnal takole: "Vera izvira izključno iz strahu pred neznanim, torej je vzrok vere nevednost."
Pozneje je Pasteur govoril s Conderauom in ga vprašal:
"Ste trdno prepričani, da vera izvira samo iz strahu in nevednosti?"        
"Seveda! Čim bolj postaja človek izobražen, tem bolj bledi v njem vera v Boga, dokler znanost vere ne bo povsem izbrisala."
"Poznam tudi izjeme," je odvrnil Pasteur. "So ljudje, ki v svojih laboratorijih odkrivajo čudovite skrivnosti življenja, pa so kljub temu še vedno prepričani o veličini in vsemogočnosti Boga ... Znanost vodi k Bogu."
"Še daleč ne," je odvrnil Conderau. "Res so danes še take iluzije, ker nam ni uspelo razložiti vsega, toda jutri ..."
"Jutri! Toda jaz verujem danes! Danes moram vedeti, ali je Bog! Jutri bi utegnilo biti prepozno, kajti lahko se zgodi, da še to noč umrem. Zato verujem danes in bom veroval tudi jutri, ker mi znanost nikoli ne bo mogla odgovoriti na vse skrivnosti, ki me obdajajo; samo Bog in vera mi to razložita."
"Potem, gospod, ne boste nikoli velik človek in kot znanstvenik se ne boste nikoli uveljavili."
Tako je odgovoril Conderau, a se je pošteno zmotil. V začetku 20. stoletja so raziskovali, kdo naj bi bil po javnem mnenju največji Francoz v zgodovini. Največ glasov je dobil Pasteur.
Kakor vsak človek tudi znanstvenik potrebuje dopolnila v veri. Dober znanstvenik ni samo zakopan v svoj laboratorij. Ne ukvarja se samo z različnimi poskusi in meritvami. On tudi veliko razmišlja, povezuje, sklepa, sicer ne bi iskal dopolnila v veri.
Res je, da Boga ne odkrijemo niti z mikroskopom niti s teleskopom, ker ni predmet poleg drugih predmetov, sonce poleg drugih sonc. Če bi ga odkrili na ta način, bi ne bil Bog, ampak neka stvar.

Mikroskop in teleskop pa lahko pomagata k razmišljanju in k postavitvi vprašanja: Ali Bog biva? Če znanstvenik razmišlja in se sprašuje po zadnjih temeljih in vzrokih, se srečuje z vprašanjem Boga. Če znanstvenik ni veren, tega ni krivo njegovo znanje, temveč drugi razlogi, npr. nezgledno življenje kristjanov. Če bi biologi, kemiki, fiziki zanikali Boga, ga ne bi zaradi biologije, kemije, fizike. 

sobota, 09. avgust 2014

Znanost in vera si ne nasprotujeta



Profesor Daniel O'Connor iz Los Angelesa v Združenih državah Amerike, svetovno znani kirurg, ki je mnogim pomagal do zdravja, je bil silno ponosen na svojo znanost. Svojim učencem je rad ponavljal, da bosta človeštvo rešila znanost in napredek, ne pa vera in molitev. Kot najmlajši otrok globoko verne irske družine je bil deležen verske vzgoje in je vsak večer s starši, brati in sestrami redno molil. K večerni molitvi so dodajali prošnjo: "Ljuba Mati večnega življenja, reši mojo dušo pogubljenja."
Po odlično končanem študiju medicine se je specializiral za kirurga in kmalu postal profesor medicinske fakultete v Los Angelesu. Veroval je v medicinsko znanost in v moč kirurškega noža.
Na božič 1943 je operiral svojo mater gospo Gladis. Dva asistenta in več mlajših zdravnikov je bilo pri operaciji. Hoteli so videti, kako bo najslavnejši kirurg vračal zdravje svoji materi. Ko je O'Connor vzel v roke kirurški nož, je samozavestno rekel: "Naj se pokaže, kaj za srečo ljudi zmoreta znanost in napredek!"
Globoko je zarezal v tkivo telesa, ki mu je dalo življenje. Prišel je do tvora. Tedaj mu je omahnil nož iz rok. Opotekel se je in z največjo težavo dejal: "Tu ne morem več pomagati. Mati ima neozdravljivo bolezen - raka."
Asistent je zašil rano. Kirurg pa je spoznal, kako se je prav pri njegovi materi vsa stavba znanosti naenkrat zrušila. Svoji materi ne more pomagati. Kmalu za tem je mati v omotici počasi govorila besede: "Ljuba Mati večnega življenja, reši njegovo dušo pogubljenja." Te besede so bile kot daljni odmev iz lepe in srečne mladosti. Zadele so ga v živo. Pohitel je k materi in jo v solzah začel tresti: "Mati, zbudi se! Zbudi se!" Ko se je mati zbudila, ji je zagotovil, da je Marija uslišala njeno prošnjo: "Mati, verujem, verujem v Boga, kakor si me ti učila, verujem trdno in zvesto." Mati je z blaženim nasmehom spregovorila: "Bog naj te blagoslovi in Marija naj te varuje v življenju. Srečno živi! Sedaj se lahko poslovim s sveta v veselem upanju, da se snideva v nebesih."
Bolníca je kmalu umrla, a sin zdravnik je ozdravel. Spoznal je, da je resnična rešitev človeštva le v veri in da tudi znanost in napredek z vero dobita novo luč, moč in lepoto.


Pred nekaj desetletji so ljudje mislili, da bo znanost rešila vse probleme. Res je rešila marsikaj, a s sabo prinaša tudi nove probleme. Aprila 1986 je eksplodiral eden od štirih jedrskih reaktorjev v Černobilu in s svojim žarčenjem zastrupil svet. Strahotna černobilska katastrofa je omajala prepričanje ljudi glede napredka in sploh glede preživetja človeštva. Da se kaj takega lahko ponovi, se je pokazalo v največji jedrski nesreči po Černobilu 11. marca 2011 na Japonskem v atomski elektrarni Fukušima-Daiči kot posledica močnega potresa in cunamija. Prihod neozdravljive bolezni "aids" vodi ljudi glede vsesplošnega napredka znanosti k skromnosti. Okolje je vsak dan bolj onesnaženo in človeštvu grozi katastrofa. Ljudje vedno bolj ugotavljajo, da se znanstveni dosežki lahko obrnejo proti tistim, ki jih neodgovorno uporabljajo.

sreda, 06. avgust 2014

Trapist brat Jean Pierre, ki ga je Devica Marija rešila



Gre za zgodbo sedmih menihov trapistov iz Tibhirine v Alžiriji, ki so jih leta 1996 ugrabili in ubili islamski teroristi, našli so le njihove glave. Edini preživeli v ugrabitvi v Tibhirine, brat Jean Pierre, je sedaj menih pri Madonna d'Atlante v Maroku. On meni, ne da bi znal razložiti zakaj, da mu je Devica Marija večkrat rešila življenje.

»Da, Devica Marija me je varovala. Bil sem v vojni bolnišnici v Heidelbergu februarja 1943. Ranjence iz Rusije so dovažali z vlaki. Mene so poslali zaradi bolezni na očeh. Odgovorni zdravnik mi je dejal 's temi očmi ne moreš na fronto'. Prepričan sem, da mi je Marija rešila življenje, saj sem večkrat v življenju prejel milost, ki je ne znam razložiti, da sem se izognil hudim nevarnostim. Prvič, ko sem bil star pet let, sem se za las izognil, da me voz ni povozil. Voznik me ni videl. Konj je imel svoje kopito že nad mojimi prsmi, vendar je konj kopito nenadoma ustavil, ni ga spustil name. Drugič sem bil v Fezu leta 1997, kjer smo bili po dogodku v Tibhirine. Strop v moji sobi se je utrgal. Skozi prah sem videl grede, ki so letele name in vendar sem se pravočasno umaknil, ne vem, kako. In seveda rešitev iz Tibhirine«.

sobota, 02. avgust 2014

Marija nas zdravi in vodi k spravi



Koncem XI. stoletja je po Franciji divjala epidemija, ki so jo poimenovali "peklenski ogenj". Vendar je prišlo, sredi najhujše žetve smrti, do čudežnega dogodka po dveh med seboj sprtih veseljakih.
V noči s 24. na 25. maj leta 1105 je imel Itier de Tirlemont čudovito videnje. V sanjah se mu je prikazala prelepa v belo oblečena Gospa. Povedala je, da mu bo na binkoštno vigilijo izročila posebno svečo; voda, z nekaj kapljicami voska te sveče, bo ozdravila bolnike.
Lepa Gospa mu je naročila, naj se poveže s potujočim pevcem po imenu Pierre Norman iz Saint-Pola. Bila sta v smrtnem sovraštvu. Lepa Gospa se je prikazala tudi Normanu in mu dala enako sporočilo. Oba sta jo ubogala, se spravila med seboj, in skupaj s svojim škofom preživela v molitvi noč s 27. na 28. maj.

Zjutraj se jima je sveta Devica zopet prikazala, jima dala svečo, in ju prosila, naj raztopita nekaj kapljic voska v vodi, ki naj jo dajejo piti bolnikom. Vsi, ki so ležali v bolnišnici, so ozdraveli, razen enega, ki ni veroval.

petek, 01. avgust 2014

Pogovor kristjana s presvetim Jezusovim Srcem

Predragi kristjan, že v Stari zavezi je prerok Izaija napovedal: Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja. Ob šotorskem prazniku sem učence povabil: Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije.
Studenec odrešenja je moje prebodeno Srce. Približaj se temu viru žive vode. Iz tega Srca, ki je vir življenja in svetosti, z veseljem zajemaj in pij posebno takrat, kadar sodeluješ pri moji evharistični daritvi in pri njej prejmeš sveto obhajilo. Če boš duhovno žejen, se boš odžejal tudi tedaj, kadar me boš obiskal v cerkvi in boš zahrepenel po meni.
Ko se v ponižni molitvi in z ljubeznijo približaš mojemu Srcu, prejmeš Svetega Duha in njegove darove. Nikjer na tem ustvarjenem svetu ni prostora, kjer bi mogel črpati svetost za svoje življenje, razen v mojem Srcu, ki te tako zelo ljubi.
V Evharistiji bo moje Srce živelo in ljubilo ljudi do konca sveta. Tako je sveta Evharistija, dar mojega prebodenega, a zdaj poveličanega Srca, vrhunec moje ljubezni do tebe in vsega človeštva.


Moj Gospod in moj Bog, s tvojo materjo Marijo in z apostolom Janezom v duhu stojim pod križem. Presunjen gledam, kako ti vojak prebode srce. Iz njega vrejo studenci žive vode: Cerkev in sedem zakramentov. Med njimi je najodličnejša sveta Evharistija, po kateri trajno ostajaš v svoji Cerkvi. Brez nje ni Cerkve. Evharistija je daritev križa, ki traja skozi vse čase. Zahvaljujem se ti zanjo. Pomagaj mi, da jo bom vedno bolj cenil in iz nje živel v ljubezni do tebe in vsakega človeka.