Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 29. junij 2014

VEČ IN BOLJE MOLITI (5) Samota in molk



Mati Terezija je dejala: "Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Več ko prejmemo v tihi molitvi, več moremo dati v dejavnem življenju ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog."
Na molitev se je treba pripraviti. Naše srce in naša usta morata utihniti. Sploh ljudje preveč govorimo. Arabski pregovor pravi: "Odpri usta le takrat, kadar si gotov, da je tisto, kar hočeš povedati, lepše od molka."
Odstraniti je treba, kolikor je mogoče, vse, kar bi motilo naš notranji in zunanji molk in samoto. Najvažnejši je notranji molk in notranja samota. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. Za to je dostikrat potrebno trganje od zunanjega sveta, ki ni lahko. V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Že v stari zavezi je Bog napovedal:
"Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva" (Jer 56,7).
Svetišče, svet prostor smo tudi mi sami, naše srce, kjer prebiva Sveti Duh, vsa sveta Trojica.
Sveti Pavel nas sprašuje in poučuje: "Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj podira, bo Bog njega uničil. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi" (1 Kor 3,16 s).
"Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo'« (2 Kor 6,15 s).
Jezus je molil skupaj z drugimi, kadar je šlo za redne skupne molitve, ki so bile v takratnem času pri dobrih vernikih v navadi. Sicer pa se je rad umikal k molitvi v samotne kraje, celo na goro. Apostoli niso bili sposobni takšnih molitev.
Gospod je s svojo molitvijo v samoti pokazal pomen samote za dobro molitev. Svoje štiridesetdnevno bivanje v puščavi pred svojim javnim nastopom je prebil v molitvi, v katero je vključil vse prihodnje mesijansko delovanje. Evangelist Luka omenja v zvezi z Jezusovim bivanjem v puščavi, kako se je "vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi" (Lk 4,1). Sveti Duh je tudi Duh molitve. Ko je hudobni duh Jezusa vabil, naj bi padel predenj in ga počastil, ga je Jezus zavrnil: "Poberi se, satan, kajti pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!' (Mt 4,10).«      Za dobro molitev redno potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem pa notranjo samoto. Iz izkušnje vemo, kako težko se sredi vsakdanjega okolja, ki je polno nemira in hlastanja, zberemo in pripravimo k molitvi ter dobro molimo. Vendar zna tisti, ki je bolj povezan z Bogom, tudi med dnevnimi opravili dobro moliti, če jih le vključi v molitev. Lep primer je neka izobraženka:
"Pravzaprav mi za molitev vse prav pride – rožni venec na predvečer velikih praznikov, ko smo skupaj s starši, Sveto pismo, lep dan. Lupljenje krompirja, ko mislim na ostarelega kmeta in kmetico in na njuno njivo pod planinami, kjer smo ga jeseni kupili. Brisanje prahu in likanje perila – moram biti Marta, da bom lahko tudi pri Marijinem deležu. Kopanje otroka – kakšen Božji dar mi je zaupan! Ko plevem v vrtu – kaj ni tudi plevel dobil dovoljenja za rast od istega Stvarnika kot peteršilj in nagelj? Pranje solate in obiranje grozdja – hvala za dobro letino. Vzpenjanje na goro, božanje morja, bela divja češnja med temnozelenimi smrekami, nasmejan obraz – o, Tvoje kraljestvo je neskončno lepo! Ko se z možem objameva – kaj vse je nama dal On. Velikonočna potica – res smem živeti s to obljubo, ki presega vso vednost na Zemlji? Angina z vročino – da se morem ustaviti in premisliti vse to. Molitev bodi ti življenje celo!"
Molitev v samoti nas varuje pred razkazovanjem in iskanjem priznanja pred ljudmi. To so delali farizeji. Z razkazovanjem pred ljudmi so izgubili svoje plačilo pri nebeškem Očetu. Jezus je učil:
"Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil" (Mt 6,5 s).
Že v Stari zavezi je zapisano: "Je čas molčanja in čas govorjenja" (Prd 3,7). To velja tudi za molitev. Molk in beseda se dopolnjujeta. Molk daje besedi njeno vrednost. Človekova beseda dobi svojo polnost, če se rodi iz njegovega notranjega molka. Prav tako ta beseda obrodi stoteren sad le, če pade v človekovo srce, ki se je na to besedo pripravilo z molkom.
Pronzato v knjigi Rad bi molil celo pravi: "Najbolj se približa Bogu tista molitev, ki je stkana iz molka." Molk lahko poveže srca v njihovi globini. Isto se dogaja med nami in Bogom pri molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje navzočnosti, ne najde besed.
Mislec Pascal pravi: "V ljubezni je molk več vreden kakor dolg govor." Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti. Molk je za poglobljeno molitev tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko in voda za ribo.

An

Ni komentarjev:

Objavite komentar