Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 30. junij 2014

ODMEVI Včasih sem vzdihovala: “ne morem več”

Včasih sem vzdihovala: “ne morem več”, ker je bolelo – zdaj v srcu hvalim Boga Očeta zato, ker mi omogoča doživljati mir v Duhu in resnici – torej mir vere in ljubezni. Zaradi Svetega Duha ima kristjan lahko mir v srcu, čeprav telesno ni zdrav. Pri sebi vidim: naj bom telesno še tako utrujena, kadar iskreno prosim: “Jezus, pomagaj, vem, si z menoj”, takrat sem notranje trdna! Napor se spremeni v blagoslov, olajšanje, čudovito zavest: Zaradi vere v Jezusa Kristusa sem vesela same sebe. Sprejemam se in v veri želim sprejemati druge ljudi.
Nič ni pretežko, če pomislimo, kako nam je Jezus iz trenutka v trenutek naklonjen, prizanesljiv. Kadar zaboli za rast naše vere, smo na pravi poti. Jezusova ljubezen nas notranje pomirja, čisti.
Eno je: v preizkušnjah tarnati, biti potrt; drugo pa je: v preizkušnjah utihniti in dati prostor Jezusu, Njegovi moči in ljubezni. Dolga, naporna je pot do te polnosti, toda ko jo zaslutiš, začneš hoditi po njej; počasi, vendar z zavestjo, da nisi sam. Stopaš s prepričanjem: najbolj Zvesti me spremlja, vedno je rad z menoj! Oprijela sem se te zavesti z namenom – vsako grenkobo, nerazumevanje tiho sprejeti z duhom vere za dobro. Nagrada je čudovita: mir srca! Vsak dan me kakšna situacija opozori: umolkni, pomagaj z odpuščanjem, ne vračaj grenkega z grenkim.

+ Marjetka

nedelja, 29. junij 2014

VEČ IN BOLJE MOLITI (5) Samota in molk



Mati Terezija je dejala: "Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Več ko prejmemo v tihi molitvi, več moremo dati v dejavnem življenju ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog."
Na molitev se je treba pripraviti. Naše srce in naša usta morata utihniti. Sploh ljudje preveč govorimo. Arabski pregovor pravi: "Odpri usta le takrat, kadar si gotov, da je tisto, kar hočeš povedati, lepše od molka."
Odstraniti je treba, kolikor je mogoče, vse, kar bi motilo naš notranji in zunanji molk in samoto. Najvažnejši je notranji molk in notranja samota. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. Za to je dostikrat potrebno trganje od zunanjega sveta, ki ni lahko. V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Že v stari zavezi je Bog napovedal:
"Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva" (Jer 56,7).
Svetišče, svet prostor smo tudi mi sami, naše srce, kjer prebiva Sveti Duh, vsa sveta Trojica.
Sveti Pavel nas sprašuje in poučuje: "Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj podira, bo Bog njega uničil. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi" (1 Kor 3,16 s).
"Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo'« (2 Kor 6,15 s).
Jezus je molil skupaj z drugimi, kadar je šlo za redne skupne molitve, ki so bile v takratnem času pri dobrih vernikih v navadi. Sicer pa se je rad umikal k molitvi v samotne kraje, celo na goro. Apostoli niso bili sposobni takšnih molitev.
Gospod je s svojo molitvijo v samoti pokazal pomen samote za dobro molitev. Svoje štiridesetdnevno bivanje v puščavi pred svojim javnim nastopom je prebil v molitvi, v katero je vključil vse prihodnje mesijansko delovanje. Evangelist Luka omenja v zvezi z Jezusovim bivanjem v puščavi, kako se je "vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi" (Lk 4,1). Sveti Duh je tudi Duh molitve. Ko je hudobni duh Jezusa vabil, naj bi padel predenj in ga počastil, ga je Jezus zavrnil: "Poberi se, satan, kajti pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!' (Mt 4,10).«      Za dobro molitev redno potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem pa notranjo samoto. Iz izkušnje vemo, kako težko se sredi vsakdanjega okolja, ki je polno nemira in hlastanja, zberemo in pripravimo k molitvi ter dobro molimo. Vendar zna tisti, ki je bolj povezan z Bogom, tudi med dnevnimi opravili dobro moliti, če jih le vključi v molitev. Lep primer je neka izobraženka:
"Pravzaprav mi za molitev vse prav pride – rožni venec na predvečer velikih praznikov, ko smo skupaj s starši, Sveto pismo, lep dan. Lupljenje krompirja, ko mislim na ostarelega kmeta in kmetico in na njuno njivo pod planinami, kjer smo ga jeseni kupili. Brisanje prahu in likanje perila – moram biti Marta, da bom lahko tudi pri Marijinem deležu. Kopanje otroka – kakšen Božji dar mi je zaupan! Ko plevem v vrtu – kaj ni tudi plevel dobil dovoljenja za rast od istega Stvarnika kot peteršilj in nagelj? Pranje solate in obiranje grozdja – hvala za dobro letino. Vzpenjanje na goro, božanje morja, bela divja češnja med temnozelenimi smrekami, nasmejan obraz – o, Tvoje kraljestvo je neskončno lepo! Ko se z možem objameva – kaj vse je nama dal On. Velikonočna potica – res smem živeti s to obljubo, ki presega vso vednost na Zemlji? Angina z vročino – da se morem ustaviti in premisliti vse to. Molitev bodi ti življenje celo!"
Molitev v samoti nas varuje pred razkazovanjem in iskanjem priznanja pred ljudmi. To so delali farizeji. Z razkazovanjem pred ljudmi so izgubili svoje plačilo pri nebeškem Očetu. Jezus je učil:
"Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil" (Mt 6,5 s).
Že v Stari zavezi je zapisano: "Je čas molčanja in čas govorjenja" (Prd 3,7). To velja tudi za molitev. Molk in beseda se dopolnjujeta. Molk daje besedi njeno vrednost. Človekova beseda dobi svojo polnost, če se rodi iz njegovega notranjega molka. Prav tako ta beseda obrodi stoteren sad le, če pade v človekovo srce, ki se je na to besedo pripravilo z molkom.
Pronzato v knjigi Rad bi molil celo pravi: "Najbolj se približa Bogu tista molitev, ki je stkana iz molka." Molk lahko poveže srca v njihovi globini. Isto se dogaja med nami in Bogom pri molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje navzočnosti, ne najde besed.
Mislec Pascal pravi: "V ljubezni je molk več vreden kakor dolg govor." Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti. Molk je za poglobljeno molitev tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko in voda za ribo.

An

petek, 27. junij 2014

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo



V tem mesecu smo pridelali na našem klasu le eno zrno. Ko to pišem, je pred nami teden molitve za duhovne poklice. Ko boste glasilo dobili v roke, bo že za nami. Pomanjkanje duhovnikov, redovnikov, redovnic in misijonarjev nas nagiba k temu, da v molitvi vztrajamo. Skrb za nove duhovne poklice je zadeva vse Cerkve in vsakega kristjana posebej. Cerkev je živ organizem, Kristusovo telo, v katerem vsi skrbimo drug za drugega. Molimo tudi za svoje dušne pastirje, ker je tudi od tega odvisna rodovitnost njihovega delovanja. Če niso dovolj goreči, niso tudi zato, ker zanje ne molimo. Bog povrni vsem, ki v molitvi vztrajate!


sreda, 25. junij 2014

PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (3)



Odslej so se naše misli osredinjale na Pavlova misijonska potovanja. Na samem kraju smo poslušali njegova pisma Solunčanom (2), Atencem (1), Korinčanom (2),  podkrepljena z zgodovinsko in teološko razlago, soočana s sporočili iz Apostolskih del. Doživljali smo posebno lepoto bogoslužja v naravi. Tako tudi v Beroji, v mestu na vzpetini nad rodovitno planjavo z bombažnimi in riževimi polji. Stopnice na privzdignjenem malem trgu, kjer je apostol Pavel oznanjal, so skrbno zavarovane s konkavno oblikovanimi stenami z dragocenimi mozaiki svetnika, celoto pa obdaja  zelen park s kipom apostola in okrasnim vodnjakom. Spodaj pa je cesta z vsakdanjim življenjem. To je Grčija v sožitju s slavno preteklostjo in zaskrbljujočo sedanjostjo …
Naša presenečenja so se stopnjevala, ko smo se vzpenjali po goratem, kraškem svetu vulkanskega hribovja preko globokega kanjona  temno zelene reke do naslednjega čuda sveta – do Meteore. Med vožnjo smo poslušali  vzneseno petje pravoslavne liturgije; segalo je v srce, dvigalo duha in nas pripravljalo, da bi dojeli mističnost pravoslavja, to neumorno iskanje uglašenosti človeka in stvarstva z Božjo slavo, saj nam je vse dano iz dobrotne Božje roke! Ko se nam je odprl pogled na v nebo kipeče, med seboj ločene vulkanske vrhove, ki so se ob vožnji razkrivali iz različnih zornih kotov, nam je ob mogočni lepoti zastajal dih. Na vrhovih pa meniško mesto s  starimi, pravoslavnimi, nedostopnimi samostani (od 12. do 17. stoletja), ki kljubujejo vremenu in času. Tja so se pred svetom umaknili puščavniki in menihi, da bi se v zbranosti, v molitvi (od 7 do 11 ur na dan) in postu približali Bogu in ga neprestano slavili. Grški samostani: sv. Nikolaja, sv. Štefana, sv. Trojice, Gospodovega spremenjenja na gori (Megálo Metéoro) in drugi, so v sodobnosti oblegani od romarjev. Vsak dan je za obiske dostopen le en samostan. Imeli smo srečo, da smo se lahko povzpeli v samostan Gospodovega  spremenjenja. Če spomnim, da je bilo do njega izpeljanih preko 240 stopnic, toliko tudi nazaj, je razumljivo, kako je bil naš trud poplačan! V davnini je bil edini dostop do  samostanov v mreži na vrveh, ki so jih, kot »škripci«, vlekli menihi sami… 
Samostan z božjim hramom, temačnim od kadila in sveč, ki se tu prižigajo od 15. stoletja, s svetimi ikonami, ki nam prodorno govorijo o sijaju svetosti, o Božjem Veličastvu, z muzejem mučncev, s starimi bogoslužnimi rokopisi, predmeti in oblačili – vse vrhunsko, skrbno  izdelano v Božjo čast, s spoštovanjem in  ponižnostjo! Kako čudovita mozaična freska, cela  stena! V spodnji vrsti se od leve in desne strani vrat vrstijo grški misleci: filozofi, matematiki, dramatiki. Nad njimi v naslednji vrsti apostoli, svetniki, mučenci. Na sredi nad vsemi Kristus Gospod, sveta Bogorodica, angeli, nadangeli. Vse po hierarhiji vzhodnega teološko-umetniškega kanona. Zakaj so tu? Doumeli smo, kot nas je že g. Bogomir opozoril, kako so ti grški velikani, še pogani, iskali resnico, etični smisel življenja, s tem  pa ustvarjali podlago, na kateri je apostol Pavel, poznavalec grške kulture, utrjeval evangelij in  gradil nauk Katoliške Cerkve. Ali ikona: Kristus – vinska trta, iz nje pa poganjajo, kot mladike iz debla, veje s cvetovi - apostoli! Kamor se oko ozre, neizčrpno umetniško bogastvo v čast Vsemogočnemu Bogu -Pantokratorju. Vsak najmanjši prostorček na ploščatem vrhu  je smotrno izkoriščen, da bi omogočal preživetje menihom. Na majhnem dvorišču vodnjak, po stopnicah bogato cvetje, utica za obiskovalce, da s te višine (600 m nad morjem) lahko občudujejo vasi in mesta po dolini …  
Še Atene in Korint sta nam ostala za zaključek. V Atenah smo se srečali z gospo Olgo, Slovenko,  ki nas je vodila po pet milijonskem mestu. Najprej sv. maša v katoliški cerkvi sv. Dionizija Aeropagita, prvega Pavlovega atenskega učenca in mučenca, kjer je tudi prelep oltar sv. Helene. Reprezentančni, politično-kulturni del mesta smo obvozili z avtobusom. Seveda smo izstopili, da bi si ogledali veličastni športni stadion, tako tradicionalno grško »napravo«, ki ni manjkala v nobenem prastarem uglednem kraju, kajti »olimpijske igre« so iznajdba Grkov. Nato smo se povzpeli na Akropolo, do razvalin nekdanje svetinje boginje Atene (in drugih božanstev), ki je dala mestu ime. Postavili so jo na najvišji vrh sredi mesta, ki se je okrog in okrog širilo na sedmih gričih. Kamor seže pogled, bele Atene, ogromno mesto, saj v njem živi polovica Grkov. Na vrhu Akropole množice. Slišali smo vse znane in neznane jezike, videli vse rase. Vse se je vzpenjalo na vrh, da bi se ob ostankih mogočnih templjev ozavestilo o moči in razsežnostih arhitekture, znanja in umetniške fantazije antičnih Grkov.
Mi pa smo se ustavili pod nekdanjim obzidjem, Aeropagom, kjer je apostol Pavel spregovoril Atencem. Radi so namreč poslušali novice popotnikov, se pogovarjali, diskutirali. Pavel je svoje oznanjevanje navezal na njihovo vernost, na »oltar neznanega boga«, ki ga je v Atenah našel. Ob njem jim je odkrival Stvarnika vesolja in  ljubezen Jezusa Kristusa do vsakega človeka. Ko pa je spregovoril o vstajenju od mrtvih, so ga neverno zavrnili, češ: »O tem te bomo poslušali kdaj drugič.« Tu smo poslušali njegovo pismo Atencem in  doumevali »težo oznanjevanja«, tako podobno našemu sodobnemu »kulturnemu«, poganskemu okolju …
Tudi v slikovito trgovsko četrt Aten nas je peljala gospa Olga, da bi se malo okrepčali in poiskali primerne spominke. Kako priti iz Aten, iz te čudovite Grčije praznih rok? Trgovci so nam prijazno, brez ihte, zavijali spominke in na našo zahvalo,«evharistó« z nasmehom odgovarjali, »parakaló« (hvala – prosim). Nobenih demonstracij ni bilo, saj mladi spijo vse dopoldne. V taki vročini, nad 35 °, se po Atenah potijo le turisti, gostinci in trgovci …
Prehitro nas je presenetil zadnji dan. Prelepa vožnja po Korintskem zalivu! Mikavne plaže, prelepo cvetje ob avtocesti, vonj po soli in  smoli, v  hotelu pa obilna večerja. Bogat izbor nam manj znanih jedi, sladic, sadja; tudi grško vino, »recino«smo poskusili. Specialiteta z okusom po smoli. Skratka, spoznavali smo vse dobrine te zemlje ob modrem morju, pod modrim nebom … Zadnje jutro pa Korint in Pavlovo pismo Korinčanom. Nekoč bogato pristaniško mesto, polno razvrata. Leto in pol je Pavel posvetil Korinčanom, jim napisal dve pismi in na Božjih zapovedih  gradil njihovo novo, krščansko življenje. Vzljubil jih je, kot oče izgubljenega sina. Sveto mašo smo obhajali sredi korintskih razvalin, v borovi senci, pod budnim očesom paznice. Nismo smeli peti, ker bi to pomenilo, da smo se na njihovih tleh preveč udomačili. Kaj vse prekrivajo te skrivnostne razvaline! Grško dobo, rimsko nadgradnjo, templje, ki jih je uničil potres, življenja ki so ugasnila, bogastvo, ki je prešlo! Nikjer ni tako očitna minljivost in  mogočnost tega sveta, kot v Grčiji …
In tako se je v  Korintu naš romarski čas iztekel. Kar neradi smo zapuščali to toplo domovino nekdanjih Ahajcev in Korinčanov. Želeli smo obiskati še Patras, mučeniško mesto apostola Grčije, Romunije, Moldavije in Ukrajine, sv. Andreja. Ni se izšlo. Le mimo mogočnega svetišča smo se peljali v pristanišče, kjer smo se ob 16-ih popoldne z avtobusom vred vkrcali na ladjo. Ko je zatrobila, naznanila svoj odhod, smo se zbrali na krovu. Ladja je rezala v morsko gladino široke, bele brazde. V soncu so se lesketale kupole mogočnega hrama sv. Andreja in  počasi kot potonile na obzorju. Mi pa smo se, sredi morja, po večerji odpravili v kabine k počitku. Po vsem, kar smo doživeli, smo se počutili popolnoma varne …
Naslednje jutro pa smo na moderni ladji, ki ni imela kapele, v zbornični dvorani obhajali zahvalno sv. mašo za tako milostno, bogato in  varno romanje. Kajti, kot je rekel naš komisar, p. Peter, »Boga je primerno in mogoče častiti ob vsakem času, v  vsakem kraju, ob vsakih okoliščinah.« Tem bolj pa na globokem in brezbrežnem morju!

dr. Martina Orožen 

torek, 24. junij 2014

Misli sv. Bernarda (5)



Če bi se človek nič ne zahvaljeval, bi ob sodbi veljal za nehvaležnega.

Najprej se Bogu zahvaljuj zato, ker ti je odpustil grehe, potem pa zato, ker ti je podelil kreposti.


Če bi mi Jezus rekel: »Odpuščeni so ti tvoji grehi,« mi nič ne koristi, če bi ne nehal grešiti. Ali mi kaj pomaga umivanje, če ponovno umažem noge, ki sem jih umil? 

ponedeljek, 23. junij 2014

LETO VERE SE NADALJUJE Znanost ni rešiteljica vseh vprašanj



Napetost med vero in znanostjo je v veliki meri posledica racionalizma, ki zavrača vse, česar ni mogoče spoznati s človeškim razumom. Vendar šele znanost in vera skupaj omogočata celostno podobo sveta in odkritje resnice.
Od filozofa Descartesa (+ 1650) naprej se je vedno bolj uveljavljalo prepričanje o neomejenosti razuma. Vera v neomejenost razuma je imela za posledico vero v neskončni napredek. Uveljavilo se je prepričanje, da je resnično le tisto, kar je mogoče izmeriti. Kvantiteta je stopila na mesto kvalitete. Človek teži po tem, da bi čim več imel. A človeka osrečuje predvsem kvaliteta, npr. medsebojna ljubezen.
Nič več ni prostora za skrivnosti. Obstaja le neznano, še ne odkrito, neraziskano. Človek se ima za neomejenega gospodarja vesoljstva.
Danes prihaja do streznjenja. Če se človek ne bo pravočasno spametoval, mu grozi samouničenje. Mnogi že nekaj stoletij pozabljajo, da je vse dar. Zato je treba imeti drugačen odnos do sveta.
Alenka Goljevšček (* 1933) je v knjigi New age in krščanstvo zapisala:
"Znanost danes ni izgubila le sveta; izgubila je tudi zaupanje, ki ga je tako neomejeno uživala polna tri stoletja. Hudo nas je razočarala, ko si ni mogla izmisliti nič zares učinkovitega zoper rak ali aids. In še huje, ko se je izkazalo, da nas je s svojim nenehnim napredovanjem spravila na rob atomske in ekološke katastrofe. Namesto vere, da deluje v dobro človeštva, narašča danes strah pred njo. In ta strah je v veliki meri upravičen. Kajti če je predvsem ona tista, ki vleče niti iz klobčiča, nam lahko zakuha vraga in pol; vsi skupaj smo njeni poskusni kunci, prepuščeni ji na milost in nemilost. Kdo nam lahko zagotovi, da se ne bodo njeni bodoči izumi še bolj uničujoče obrnili zoper človeštvo? Iznajdba nevtronske bombe, ki pušča reči nedotaknjene, ubija pa vse živo, je dovolj jasno opozorilo, se vam ne zdi? Pa začetki načrtnega poseganja v genetsko zasnovo živih celic (genetski inženiring), ki odpirajo možnosti, ob katerih se vam lahko naježijo lasje..."
Znanost gleda na človeka samo s posameznih vidikov, ne jemlje pa ga kot celoto, kot osebnost. Ekonomista zanima človek pod vidikom porabništva, psihologa pod vidikom njegove psihološke strukture, zdravnika pod vidikom zdravja ...
Človek pa je celota. Je bitje, ki išče srečo in smisel življenja. Je bitje, ki hoče ljubiti in biti ljubljen. Zato bi morali človeka vedno jemati pod vsemi vidiki hkrati.
Drugi vatikanski koncil opozarja na nevarnost pretirane zaverovanosti v znanost in tehniko:
"Seveda more današnji napredek naravoslovnih ved in tehnike, ki na osnovi svoje metode ne morejo prodreti do najglobljih temeljev stvarnosti, pospeševati nekak fenomenalizem in agnosticizem, če raziskovalna metoda, ki jo uporabljajo te stroke, začne po krivici veljati za najvišje pravilo pri odkrivanju celotne resnice. Obstoji celo nevarnost, da bi človek v prevelikem zaupanju v današnja odkritja mislil, da sam sebi zadostuje, in da ne bi več iskal višjih stvarnosti« (CS 57,5).
Bosmans piše: "Znanstvenike in tehnike sem prosil, naj mi napravijo travno bilko. Naredili so jo. Na videz je bila kakor pristna travna bilka, prav tako zelena, prav tako drobna, prav tako upogljiva. Ko sem si jo podrobneje ogledal, sem videl, da je mrtva. Ni mogla dihati. Ni mogla rasti. Ni mogla živeti in umreti. Pravzaprav od pristne travne bilke ni imela ničesar drugega, razen imena. Niti krava niti koza je nista mogli požreti in iz nje napraviti mleko. Slišal sem, kako so se vse travne bilke sveta smejale človekovi travni bilki: 'Veliki ljudje ne morejo z vso svojo znanostjo in tehniko napraviti niti ene same male travne bilke.'"
Poole v knjigi Vera in znanost pojasnjuje, kaj znanstvenik zmore in česa ne zmore:
"Znanstvenik lahko raziskuje svet snovnih vzrokov in posledic, ne da bi se kdaj skliceval na Boga. Toda kakor hitro se znanstveniki začnejo spraševati, zakaj obstaja vesolje, ki ga raziskujejo, ali zakaj deluje narava urejeno in enotno ter ali obstajajo za zakoni, ki jih raziskujejo, neki možgani, tedaj ne iščejo znanstvene razlage, temveč neko drugo.
Trditev, da fizikalne razlage, kako je nastalo vesolje, onemogočajo vero v Stvarnika, je prav tako napačna kakor trditev, da fizikalne razlage nekega izuma onemogočajo prepričanje, da ga je nekdo izumil. Naloga znanosti je poiskati razlage, vendar lahko poišče le nekatere vrste razlage ... Znanstvene razlage niso edina vrsta razlag niti niso vselej najboljše."
Znanost in tehnika sta sicer človeštvu prinesli veliko dobrega. Kar spomnimo se na različne pridobitve v zadnjem stoletju. Brez njih si danes življenja niti najbolj preprost človek pri nas ne more zamisliti.
Znanost pa ne rešuje vseh vprašanj, ki si jih človek zastavlja. So vprašanja, na katera znanost nikoli ne bo mogla odgovoriti. In to so najvažnejša vprašanja, vprašanja končnega smisla našega bivanja, trpljenja, smrti. Na ta vprašanja zadovoljivo odgovarja le vera, ki svoje odgovore črpa predvsem iz Svetega pisma. Ta knjiga posreduje Božje odgovore na najvažnejša človekova vprašanja: od kod je človek, kakšen pomen ima njegovo življenje na zemlji, kam potuje, kako naj živi, da bo dosegel svoj večni cilj, kako naj bo povezan z Bogom in človekom, kdo je Bog in kakšen je.
Resnično ni le tisto, do česar more znanost. Znanost obravnava zelo ozko področje. Življenje pa je čisto nekaj drugega. Znanost se ne more ukvarjati s tako pomembnimi dejstvi, kakor so ljubezen, dobrota, lepota, srčna omika, kulturno življenje. Vsega tega ne moremo z znanstvenimi merili zmeriti in stehtati. Resničnost je mnogo bolj obsežna in globlja, kakor je področje znanosti. Sama znanost človeka ne more zadovoljiti.
Tudi pri resnici znanost pogosto ne more imeti zadnje besede. Resničnost je mnogo bolj široko področje. Resnica ni le tisto, kar je mogoče natančno opisati, izračunati, s poskusi dokazati. Mnogo več je nevidnega kakor vidnega.
Čeprav ima znanost veliko veljavo, ni najvišji razsodnik pri vseh vrstah znanja, predvsem ne pri tistih, ki ne spadajo na njeno področje. Treba je tudi upoštevati, da človek ni samo razum.
Veliki znanstveniki so večinoma zelo skromni in odprti za skrivnosti in za Boga. Čeprav veliko vedo, se zavedajo, da je še mnogo več tega, česar ne vedo. To jim odpira obzorje za vero.
Young je zapisal: "Veliko znanja omogoča človeku, da odkriva svojo prostrano nevednost."
Tudi na področju znanosti ni mogoče vsega dokazati. Marsikaj je treba kratko in malo sprejeti. Verjeti je treba, da so naši miselni procesi smiselni in zanesljivi in da je svet mogoče spoznavati in razumeti, da je znanost vredna truda ter da v svetu vladajo zakoni, ki se ne spreminjajo.
Danes mislečim ljudem vedno bolj prihaja v zavest, da ima znanost meje, čez katere ne more. Znanost ne more podati prave podobe o celotni stvarnosti človeka in sveta. Prava znanost nikakor ni veri nasprotna.

Nekateri ljudje z manjšo izobrazbo so večkrat domišljavi in ne vidijo svojih omejenosti. Pravijo, da je vera v Boga samoprevara in da bo znanost v prihodnosti vero spodrinila. Neki kirurg je rekel, da je odprl že veliko človeških možganov, pa ni našel duše. 

sobota, 21. junij 2014

Škof Rožman in Fatima




Dr. Jakob Kolarič poroča:
»Škofa Rožmana je mnogokrat mučilo vprašanje, ali je njegovo stališče med vojsko in ravnanje ljudstva, ki se je rdečemu terorju nazadnje z orožjem uprlo, bilo pravilno ali ne. Leta 1955 ali 1956 se je škof Rožman z nekim slovenskim duhovnikom v Ameriki sprehajal po Baragovem parku pri frančiškanih v Lemontu, III. Pogovor je prišel na naše žrtve od začetka komunistične revolucije do vrnjenih in pobitih domobrancev. Škof je na eni strani poudaril naravno pravico človeka po samoobrambi. Na drugi strani pa je omenjal Kristusov blagor: 'Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani' (Mt 5,10). Kakor ima človek pravico do samoobrambe, prav tako sme po tem blagru svoje življenje tudi žrtvovati zaradi Boga in njegovega kraljestva. Nato je dejal nekako takole: 'Morda bi bilo prelite manj krvi, ko bi se dali pobiti,' kakor se je na primer dal pobiti Lojze Grozde. Mislil je na ideološke nasprotnike komunizma. Škofa je potemtakem mučila misel, da bi bilo morda manj človeških žrtev, če bi se držali navedenih Kristusovih besed v osmem blagru. Z drugimi besedami: ali se je slovenski narod pravilno odločil, ko je zagrabil za orožje, da se je z njim branil pred komunisti. Škof je v tujini o tem razmišljal, ko je ugotavljal veliko število žrtev med in po vojni. Duhovnik mu je odgovoril: 'Ne nalagajte si krivde, ki je nimate. Ljudstvo je takrat ravnalo tako, kakor se je v tedanjih razmerah zdelo najboljše.'
Tako nam je popolnoma razumljivo, da je škof Rožman kako leto kasneje v Fatimi tako vneto prosil Marijo, naj ga teh mučnih dvomov reši.«(Rožman III, 564). Zato se je z gorečimi prošnjami obrnil na fatimsko Kraljico.
Dr. Jakob Kolarič je še zapisal: »Škofa Rožmana je srce vleklo v Fatimo. Odkar je zvedel za fatimska prikazovanja in za naročila, ki jih je Božja Mati tam svetu dala, se je na vso moč prizadeval, da bi jih izpolnil sam, verniki njegove škofije in ves slovenski narod. Med vojsko je uvedel pobožnost peterih prvih sobot. Svojo škofijo in vso Slovenijo je v nedeljo, 30. maja 1943, posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu« (Rožman III, 558). Slovenci smo za Portugalci prvi narod, ki se je posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kolikor je bilo v takratnih vojnih razmerah mogoče. »Leta 1955 smo jo v Lemontu, III. na njegovo pobudo in pod njegovim vodstvom ponovili. Usodo slovenskega naroda in njegovo bodočnost je položil v Marijino materinsko Srce.« (Rožman III, 558).
Priložnost, da poroma v Fatimo, se mu je ponudila, ko je bil 1957 od 9. do 13. avgusta tam VIII. kongres Kristusa Kralja. Škof je bil tja povabljen kot nekdanji predsednik stalnega mednarodnega odbora za prirejanje kongresov Kristusa Kralja in kot predavatelj. Kljub težavam na konzulatu v Rimu je končno dobil vizo za Portugalsko.
Sam je pripovedoval dr. Mihu Kreku o posebnem doživetju v Fatimi: »Tam, v Fatimi pa je bilo takole: Tistega dne zjutraj [12. avgusta 1957] sem rekel Mariji, da imam ta dan prav posebno prošnjo. Prosim jo, naj mi na kak način pokaže, dá kakšno znamenje, naj mi odgovori na vprašanje: Ali smo katoliški Slovenci med vojno in revolucijo ravnali prav ali ne? To me je namreč hudo mučilo. Ne morda zaradi komunističnih sodb in obsodb, pač pa toliko bolj zaradi strašnih nesreč, ki so nastale in deloma še trajajo. Vse tisto jutro sem prošnjo ponavljal: med molitvijo, pred in med sveto mašo in potem kar naprej. Vedno bolj sem postajal nestrpen in sem silil in prosil: Marija, usliši me, daj mi znak, saj veš, kak revež sem v tej negotovosti. Čim dalj sem o tem mislil in sam v sebi govoril, tem bolj me je vsega obšlo hrepenenje, da si moram to izprositi; prevzela me je neka nujna želja, kar gnalo me je nekaj, naj še in še silim in prosim. In sredi tega prosečega pogovarjanja z Marijo, sredi ponavljanja moje prošnje, sem opazil, da so roke, ki sem jih sklenil v molitvi, nekam osvetljene, da je na njih neki pramen močnejše svetlobe, ki se je bleščala v lahni modrini. Ozrl sem se in videl, da je ista modrina padala tudi po talarju. Moja prednja stran je bila v tej svetlobi. Tedaj mi je šinilo v spoznanje: Marija me je uslišala. To je znamenje, da smo delali prav. Spet sem se ozrl okoli. Sinjina v izredni svetlobi se je za spoznanje še bolj zasvetila in potem je ni bilo več.« (Rožman III, 561).

An

petek, 20. junij 2014

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (12) Ali je bilo vse Rožmanovo delo zaman?



Kolarič je v II. knjigi o škofu Rožmanu zapisal, »da se ga je v zadnjem desetletju njegovega življenja večkrat lotevala misel, da je vse njegovo delo bilo zaman. Bili so to trenutki velike duševne potrtosti.« (str. 326). Komunistična oblast je vse njegovo delo zatrla, več kot deset tisoč domobrancev je bilo pobitih, Baragovo semenišče, ki ga je dal zgraditi, se uporablja v druge namene, katoliška akcija je propadla, prav tako Marijine kongregacije.
Kolarič je zaključil: »Škof Rožman je s svojim ogromnim delom svojo škofijo in v veliki meri ves slovenski narod pripravil na čas, ki je nastopil po drugi svetovni vojni. Ne da se pa tajiti, da je tudi v tem velika tragika Rožmanovega življenja, ko je videl, da je vse njegovo delo vsaj na zunaj propadlo« (II, 326–327).

Danes nekateri mislijo, da zaradi Rožmanove posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu balkanska vojna v Sloveniji ni imela hujših posledic, kakor jih je imela v južnih republikah.

četrtek, 19. junij 2014

Počutila sem se že utrujeno



Pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, je Marija pastirčkom obljubila, da bodo prišli v nebesa. Nenavadna je Lucijina prošnja po preteku enega meseca, da bi jih Marija takoj vzela v nebesa. Sestra Lucija v svojem zadnjem spisu pojasnjuje takratno občutje:
»Počutila sem se že utrujeno zaradi mnogih nadležnih zasliševanj, nereda in ugovarjanj. Nisem še vedela, da je to pot, po kateri hoče Bog voditi moje korake. S svojim Sporočilom me je obenem z mnogimi drugimi, ki so ga hoteli uresničevati z vero, upanjem in ljubeznijo, hotel voditi v nebesa.
V takšnem duhovnem razpoloženju sem upala vprašati nebeško Poslanko, ali nas bo vzela v nebesa: 'Rada bi vas prosila, da nas vzamete v nebesa.' Za vse zemeljsko mi ni bilo več mar. Želela sem samo, da bi me vzela s seboj v nebesa. To pa ni bilo v Božjem načrtu.«
Jezus hoče z Lucijinim sodelovanjem doseči, da bodo ljudje Marijo spoznali in ljubili. Zato želi z njeno pomočjo na svetu vpeljati pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Lucija nadaljuje:
»To je bilo poslanstvo, ki mi ga je določil Bog. A brez družbe Jacinte in Frančiška se mi je zazdelo bivanje na svetu puščobno in prazno. Svet je tako negotov brez nekoga, ki bi me spremljal, razumel, mi pomagal in stopal po poti, po kateri me želi voditi Bog. Četudi to pomeni spotikati se ob kamne, hoditi po osatu in trnju, padati in ponovno vstati, mi bo Bog zmeraj ponudil roko in mi pomagal dvigniti pogled k njemu. Vse svoje življenje sem mislila tako in še danes mislim, takrat pa sem bila negotova in nesposobna tako razmišljati.«  Ker je morala Lucija toliko trpeti in si je želela, da bi jo Marija takoj vzela v nebesa, jo je Gospa pri drugem prikazanju bodrila, naj ne izgublja poguma, ker je ona ne bo nikoli zapustila. Zadnja fatimska vidkinja je v svojem zadnjem spisu zapisala:
»Zaradi te obljube sem se počutila okrepčana in polna zaupanja, da me Gospa nikoli ne bo pustila same. Vodila me bo in spremljala moje korake na življenjski poti, kamor me bo Bog hotel pripeljati. Prepustila sem se njegovim očetovskim rokam in njeni materinski skrbi.«

p. Anton

Letno srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Crngrobu




Letos bo v Crngrobu, župnija Stara Loka, na praznik Marijinega brezmadežnega Srca, 28. junija 2014, z začetkom ob 9.30. Poleg možnosti za sv. spoved bomo sodelovali pri skupni molitvi, poslušanju nagovora, mašni daritvi, obnovitvi posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pričevanjem in češčenju Najsvetejšega. Lepo vabljeni, da se z molitvijo pripravimo na srečanje, se ga sami udeležimo in povabimo še druge.

sreda, 18. junij 2014

Molite rožni venec vsak dan



Po pričevanju domačega župnika se je 13. junija zbralo okrog petdeset ljudi. Pastirčki so pokleknili pred črniko in začeli moliti rožni venec. Lucija poroča:
“Po molitvi rožnega venca z Jacinto, Frančiškom in drugimi ljudmi, ki so bili navzoči, smo znova videli odsev luči, ki se je bližala (in smo jo imenovali blisk); in takoj zatem našo Gospo nad črniko, prav tako kakor v maju.
‘Kaj hočete od mene?’ sem vprašala.
‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca; da molite rožni venec vsak dan in da se naučite brati. Potem bom povedala, kaj hočem.’
Prosila sem za ozdravljenje nekega bolnika.
‘Če se bo spreobrnil, bo v enem letu ozdravel.’
‘Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.’
‘Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.’
‘Bom ostala tu sama?!’ sem žalostno vprašala.
‘Ne, hčerka. Ali hudo trpiš? Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.’
V trenutku, ko je izrekla zadnje besede, je razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne svetlobe in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok: v njej smo se čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Zdi se mi, da je bil namen te čudežne svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Na dlani desne roke naše Gospe je bilo srce, obdano s trni. Zdelo se je, da so bili vanj zabodeni. Razumeli smo, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja.
Od tega dne naprej smo v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.

Sestra Lucija ob koncu svojega dolgega, v Bogu bogatega duhovnega življenja takole poroča o Marijinem slovesu po drugem prikazanju:
»Nato je nebeška Poslanka razprostrla roke v znamenje materinskega varstva in nas ovila z odsevom luči neizmerne božje Biti.
To je bila milost, ki nas je za vedno prestavila v nadnaravno resničnost.
Ona je pribežališče grešnikov, Mati usmiljenja in Pomoč kristjanov, ki si jo poslal k nam, Gospod, da bi nas uvedla v ocean tvoje ljubezni, tvoje moči, tvoje neizmerne Biti, kjer nam bo ta žareči plamen omogočal vedno živeti skrivnost ljubezni treh Božjih oseb! S to ljubeznijo te molim, se ti zahvaljujem in te ljubim, spremenjena v pesem večne hvale. Tako moram hoditi za teboj, Gospod, zavzeto stopajoč po težavni poti, ki si jo ti prehodil zame.
Če stopam po tvojih stopinjah, odtisnjenih v prahu zemlje, po kateri si stopal, in hodim za teboj s pogledom, uprtim vate, nočem drugega zase razen goreti iz ljubezni do tebe. Iskrivi plamen, ki je žarel v meni dan za dnem, in je toliko bolj plamenel, kolikor si ga poživljal ti, ni več ugasnil! Rasel je in premagoval mrzlo zemljo, na katero je stopil!«
Ob koncu junijskega prikazanja se je slišal šum, kakor nekakšen pisk rakete, ki pridobiva na moči, ko se dviga. Od črnike se je proti vzhodu zelo visoko valil gost oblak dima. Končno ga ni bilo mogoče več videti. Sijalo je sonce in bilo je zelo vroče. Nebo je bilo precej jasno. Pred prikazanjem je priča videla, da so bile črnikine mladike ravne. Po prikazanju so bile na vrhu v krogu priklonjene proti vzhodu, kakor da bi jih bila Marijina obleka nagnila v to smer.
Ljudje so pričeli s črnike trgati vejice. Lucija jim je priporočila, naj jih ne trgajo z vrha, temveč od spodaj. Preden so odšli, so še nekoliko molili.


torek, 17. junij 2014

Ta dan sem bila zelo žalostna



Lucija je 13. junija svojo čredo zelo zgodaj odpeljala na pašo, da bi lahko šla k deseti maši in potem v Covo da Iria. Toda kmalu po sončnem vzhodu jo je prišel klicat brat, naj gre domov, ker hočejo neki ljudje govoriti z njo. Odšla je domov k ljudem, ki so jo hoteli spremljati v Covo da Iria, brat pa jo je zamenjal na paši. Najprej je odšla k osmi maši, nato k ljudem, ki so jo čakali v senci figovih dreves na domačem dvorišču.
Ob enajstih se je s temi ljudmi, s Frančiškom in Jacinto odpravila v Covo da Iria, z grenkobo v srcu. Pozneje je v drugem Spominu zapisala:
»Ta dan sem bila zelo žalostna. Videla sem svojo razžaloščeno mamo, ki me je hotela za vsako ceno prisiliti, naj priznam svojo laž. Rada bi ji ustregla, a nisem našla načina, kako naj to storim brez laži. Svojim otrokom je od zibelke vlivala grozo pred lažjo in je strogo kaznovala tistega, ki jo je izrekel.
'Vedno mi je uspevalo,' je rekla, 'da so moji otroci govorili resnico, pri najmlajši pa naj to kar dopustim? Ko bi bila vsaj kakšna majhna laž, ta pa je taka, da vleče za nos toliko ljudi!' (…)
Moji sestri sta se strinjali z materjo in okrog mene je vladalo ozračje pravega zaničevanja in prezira (…)
Ko me je Jacinta videla, da jokam, me je tolažila:
'Ne jokaj! Gotovo so to žrtve, o katerih je angel rekel, da nam jih bo Bog poslal. Zato trpiš v zadoščenje Njemu in za spreobrnjenje grešnikov.'«
Lucija je svoje razpoloženje pred junijskim videnjem v drugem Spominu izlila v stavek: »Moje edino olajšanje so bile solze, prelite pred Bogom, ko sem Mu darovala svojo žrtev.«
V Irijsko globel je prihajalo vedno več ljudi. Ljudje in konji so vse pohodili, zato koruza, sočivje in zelenjava tam niso več mogli uspevati. Domači so očitali Luciji, da je tega ona kriva. Bolele so jo materine besede:
»Če hočeš zdaj jesti, pojdi tja in prosi tisto Gospo!«
Prav tako grenke so bile besede rodnih sester:
»Zdaj boš jedla tisto, kar po vsem tem še sploh zraste v Covi da Iria.«

Lucijo je to tako prizadelo, da si ni upala vzeti niti grižljaja kruha. 

ponedeljek, 16. junij 2014

FATIMA – OKNO UPANJA (16) Drugo prikazanje Božje Matere 13. junija 1917



Bila je sreda. Ta dan so v župniji Fatima slavili župnijskega zavetnika sv. Antona Padovanskega, ki je bil po narodnosti Portugalec, zato so imeli velik narodni praznik. Mati in sestre so vedele, kako rada ima Lucija slavja, zato so govorile:
»Nas prav zanima, ali boš šla na praznik ali v Covo da Iria govorit s tisto Gospo!«
Mati je dala hčerki dovoljenje, da gre v Irijsko globel, sama pa je sklenila, da bo odšla skrivaj, da bo opazovala svojo hčerko, če bo ta res odšla tja. Kljub temu sklepu pozneje ni šla, ampak se je odpravila le k maši v Fatimo. Pozneje je na zaslišanju povedala in dr. Formigon je zapisal, da je med potjo razmišljala, »da je napravila narobe, ker ni šla na kraj prikazovanja, ker bi utegnili otroke zaradi laži pretepsti. Vendar se ni marala izpostaviti sramoti, ki bi jo doživela, če ne bi bilo nič.«
Olimpija in njen mož sta odšla na praznovanje svetega Antona, čeprav je Jacinta mamo prejšnji večer povabila:
»Mama, jutri ne hodite na praznovanje! Pojdite v Irijsko globel! Tja bo prišla naša Gospa.«
Mati, ki hčerki ni verjela in je mislila, da je Irijska globel le pretveza, da bo lahko šla na praznovanje svetega Antona, je odgovorila:
'Ti hočeš iti na praznovanje svetega Antona, ne pa v Irijsko globel.'
»Sveti Anton ni lep.«
'Zakaj ne?'
»Ker je naša Gospa lepša. Jaz pojdem v Irijsko globel z Lucijo in Frančiškom. Če bo naša Gospa rekla, naj gremo na praznovanje svetega Antona, bomo pa šli.«


nedelja, 15. junij 2014

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Odeti v Božjo ljubezen do sveta



Fatimsko svetišče je v sedemletni pripravi na obhajanje stoletnice Marijinih prikazovanj to pastoralno leto posvetilo prikazanju v mesecu juliju. Naslov teme je: Odeti v Božjo ljubezen do sveta. V vsebinsko zelo bogatem prikazanju poudarjamo Božjo ljubezen do sveta kot vidik, ki povezuje, in razsežnost, ki omogoča, da obravnavamo različne vsebine fatimskega sporočila, ki se prepletajo v tem prikazanju.
Navdih za takšen naslov teme izhaja iz molitve, ki jo je Marija naučila pastirčke v mesecu juliju: »O Jezus, to je iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.« Ta molitev jasno izraža motivacije vseh žrtev, ki so jih pastirčki darovali: »iz ljubezni do tebe«. Da bi se odzvali Božji ljubezni, ki so jo močno izkusili, so bili pastirčki pripravljeni žrtvovati se za grešnike in v zadoščenje za grehe storjene zoper Marijino brezmadežno Srce. Motivirala jih je ljubezen, Božja ljubezen, ki jim jo je Marija dala spoznati in izkusiti in na katero so se skušali odzvati.
Prikazanje v juliju je zaznamovano s še eno molitvijo, ki jo je Marija naučila pastirčke: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.« Še enkrat je osnova tudi te molitve ljubezen: ljubezen Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili.
Poleg tega v julijskem prikazanju Marija zaupa pastirčkom tako imenovano »Skrivnost«, ki nam je, potem ko je bila enkrat razodeta, odkrila neizmerno Božjo ljubezen do sveta in pokazala Boga, ki, zato ker nas neizmerno ljubi, ne dopušča, da bi se naša zgodovina usmerila proti prepadu.
Tema tega pastoralnega leta nas, prek fatimskega sporočila, zopet pripelje v srčiko krščanskega sporočila: razodetje, da je Bog Ljubezen. »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem«(1 Jn 4,16). Pričujoča tema nas vabi k ozaveščenosti o veliki Božji ljubezni do nas. Obenem je izziv, da to ljubezen do Boga in do bratov konkretno živimo, po vzoru pastirčkov.

p. Carlos Cabesinhas, rektor fatimskega svetišča

sobota, 14. junij 2014

Šopek Materi Mariji



Vse Marijino življenje lahko strnemo v eno besedo: češčenje. Češčenje je popolno služenje Bogu, ki zaobjema vse dolžnosti, ki jih ima  ustvarjeno bitje do svojega Stvarnika. Marija je prva častila učlovečeno Besedo, Jezus je bil v njenem telesu, ne da bi še kdo na zemlji vedel za to. Naš Gospod je imel v telesu Device Marije dostojno bivališče! Nikoli več ni imel zlatega ciborija ali monštrance, ki bi bila dragocenejša in čistejša od telesa Device Marije! Marijino češčenje ga je razveseljevalo bolj kot češčenje vseh angelov. »Bog je postavil svoj tabernakelj v sonce,« pravi psalmist; in to sonce je Marijino Srce.
V Betlehemskih jaslicah je Marija prva počastila svojega Božjega Sina. Ona ga je počastila s popolno in nesebično ljubeznijo Matere Device, po besedah Svetega Duha; za njo so ga počastili sveti Jožef, pastirji in Modri: Marija je tista, ki je odprla tok tej ognjeni reki, ki bo preplavila ves svet.
sv. Julien Eymard

Zelo ljubim blaženo Devico Marijo in da bi ji to dokazala, se trudim, da bi ji v vsem ugajala in se o vseh svojih potrebah in željah v srcu posvetovala z njo. Kako čudovit in kako ganljiv zgled je Devica Marija. Po Mariji, z Marijo in v Mariji bom šla k Jezusu in bom vsa njegova. O ko bi vedeli, kako prijetno in globoko združitev uživajo duše, ki živijo v družbi Jezusove in naše Božje Matere!
Marta Robin

Argentinskega prvaka v tenisu Juana Martina Del Porta so v Parizu okradli, medtem ko se je pripravljal, da se z vlakom  Eurostar odpelje v London na prvenstvo, ki se je pričelo z njegovo zmago. V torbi, ki so mu jo ukradli, je imel tudi dragocen rožni venec, ki mu ga je blagoslovil in podaril argentinski papež Frančišek. Zmaga, ki jo je v Londonu dosegel, mu ni vrnila nasmeha. »Ukradli so del mene, del mojega življenja, ne morem, da ne bi mislil na to, zelo me boli,« je dejal Del Porto. »Velika čast in razlog za ponos je imeti nekaj, kar je blagoslovil papež. Ne morem več moliti s papeževim rožnim vencem, vendar ne bom nikoli pozabil te njegove geste!«
Un minuto con Maria

V hiši Device Marije lahko bolje ovrednotimo vrednost nadnaravnega življenja in globoke duhovnosti. V njenem življenju ni nobenega dejanja, nobene niti najmanjše misli, ki ne bi bila navdihnjena od Jezusa, in niti ene minute, ki bi jo ona preživela daleč od njega. Marijino življenje je povsem ponotranjeno. V njej ni ločitve med akcijo in kontemplacijo, kontemplacija prežema akcijo, akcija pa izvira  iz kontemplacije.

kardinal Van Thuan

petek, 13. junij 2014

Redovnica v Hitlerjevi sobi



Šele v nebesih bomo podrobneje spoznali posredovanja, ki so jih opravljali svetniki na zemlji, da bi človeka spravili z Bogom, kakor tudi njihov vpliv na zgodovino. Bog pošilja svoje prijatelje na dom kakšne osebe. Kot poznavalec in načrtovalec pošilja tisoče najboljših ljudi, da poskrbijo za nasprotnika in dosežejo sporazume, ki lahko spremenijo potek vojne. Med temi Božjimi poslanci prednjači mati Yuonne - Aimee zato, ker je imela dar bilokacije [bivanja na dveh krajih hkrati] in ker se je tako mogla srečevati z najbolj neverjetnimi osebami v kateremkoli delu sveta. Kadarkoli je lahko tekoče govorila jezik tistih, h katerim jo je pošiljal Bog, in je mogla celo brati njihove časopise!
Nekaj let pred svojo smrtjo leta 2002 je oče Labutte, duhovni voditelj Yuonne - Aimee, obiskal mojo skupnost v Iffendicu v Bretanji in izpričal številne dogodke iz njenega življenja. Eden od teh se me je dotaknil, ker je nekoliko razkril, kako je naš Oče v nebesih skrivnostno pomnožil svoje napore, da bi se njegovi otroci vrnili k njegovemu Srcu.
Pred koncem druge svetovne vojne je bila mati Yuonne - Aimee v Malestroitu v Franciji. Doživela je bilokacijo. Znašla se je v Nemčiji, v Hitlerjevi pisarni. Ko je presenečeni mogočnež pred seboj zagledal nepovabljeno redovnico, je iz predala potegnil pištolo in ustrelil. Vse kaže, da v primerih bilokacije telesa niso ranljiva, ker mati Yuonne - Aimee ni omahnila. Še drugič je Hitler ustrelil, toda sestra je ravnodušno vztrajala. Hitler je okamenel in buljil vanjo. Od Boga mu je prinesla sporočilo, ki je vsebovalo jasno zahtevo (oče Labutte nam sporočila ni razkril). Hitler jo je zavrnil, vsaj ta dan. Mati Yuonne - Aimee se je nato približala ogromnemu zemljevidu Evrope, ki je prekrival steno pisarne. S prstom je pokazala mesto in rekla Hitlerju: »Ko prideš sem, boš poražen.« Tako se je tudi zgodilo. O kako strašna je človekova svobodna odločitev, ko se vsiljuje pred vztrajna Božja posredovanja.

s. Ammanuel Mailland, Ukradene hostije, iz knjige Skriveno Dijete Medjugorja, 298–300.

četrtek, 12. junij 2014

Ukradene hostije



Mati Yuonne - Aimee je velika francoska mistikinja, ki je umrla leta 1951, stara 49 let. Imela je veliko darov. Med drugim se ji je včasih dogajalo, da jo je Kristus opozoril, če so bile hostije oskrunjene. Danes nekateri trdijo, da ni prave Jezusove navzočnosti izven slavljenja svete maše. To je velika zmota. Poglejmo pismo, ki ga je Yuonne - Aimee napisala očetu Creteu 31. marca 1923 v Parizu.
»Dragi oče, pišem vam, ko v sebi ohranjam Jezusa. Prejšnjo noč  mi je moj Ljubljeni dejal, naj ga poiščem v hiši osebe, ki je od sobote hranila hostijo, a jo je nevredno prejela pri angelski mizi. Čim se je ta nesrečna duša vrnila na svoje mesto, jo je vzela iz ust in dala v robček, da jo ponese domov in jo oskruni. Zaprosila sem Jezusa, da mi izroči to osebo in o vsem tem sem pripovedovala svojim prijateljem v ulici Monsieur (v Parizu), da bi tudi oni molili za to ubogo izgubljeno dušo.
To noč sem se ravnala po napotku najljubeznivejšega Gospoda Jezusa, odšla v hišo te zelo imenitne osebe, ki mi je sama prišla odpret vrata. Prebledela je, nakar mi je rekla, naj ji sledim. Odvedla me je v svojo dnevno sobo in odprla škatlico na mizi. Notri je bila hostija!
Vzela sem jo, nato pa sem se ravnala po Gospodovem navdihu in se pogovorila s to nesrečno žensko, ki je prelivala solze iskrenega kesanja.
S svojim dragocenim zakladom na srcu sem se vrnila na svoj dom. Pol dveh zjutraj je bilo. Moj Ljubljeni me je med potjo nagovarjal: 'Varuj me', mi je dejal: 'dokler ti ne rečem, da ukrepaš, ko ti razkrijem svojo voljo.'« (Yuonnin duhovni voditelj ji je rekel, naj hostijo, ki jo je nosila s seboj, zaužije in v podobnem primeru vedno stori enako!).
Yuonne nadaljuje svoje pismo: »Istega večera mi je Jezus naročil, da sem ga še isto noč ponovno vzela iz drugega doma, kjer je tudi bil oskrunjen. O, ubogi Jezus, moj Ljubljeni, kako te nekateri ne ljubijo!«

V svojih poznejših prizadevanjih se je Yuonne včasih vračala poškodovana, a s hostijo, ki jo je otela bogokletnikom in so jo ti bili. Zelo kruto je trpela zaradi oseb, ki so oskrunile hostije in za katere je Gospoda prosila spreobrnjenja. Pogosto jo je Jezus v nočeh po najdbi hostij združeval s svojim trpljenjem, da je zadoščevala za bogoskrunstva. Ko se je to dogajalo, Yuonne - Aimee še ni bila redovnica. Stara je bila komaj dvajset let. Pozneje je vstopila v samostan avguštink v Malestroitu v Franciji. 

sreda, 11. junij 2014

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (5) Evharistija je dar mojega prebodenega Srca



Predragi moj učenec, moja ljubezen do tebe je dosegla vrhunec v daritvi na križu. Takrat mi je vojak s sulico prebodel Srce. Iz njega sta pritekli kri in voda.
V mojem prebodenem Srcu je vse osredotočeno na ljubezen: kri, ki pomeni, da sem ti s svojo smrtjo na križu izkazal ljubezen do konca; voda, ki pomeni Svetega Duha, ki je Ljubezen. Oboje se združuje v sveti Evharistiji. Potrebno je, da se temu evharističnemu Srcu približaš z ljubeznijo, kajti bogato je za vse, ki ga kličejo. On daje živo vodo, ki teče v večno življenje. Povezanost z Evharistijo je povezanost z mojim Srcem in s Svetim Duhom. V Evharistiji se ti najbolj približam. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz mojega Srca, se more in mora prenoviti. Sveta Evharistija je najodličnejši dar mojega prebodenega Srca.
V mašni daritvi, v svetem obhajilu in v navzočnosti pod podobo kruha ti podarjam notranje bogastvo svojega Srca, svojo neizmerno ljubezen. Moje prebodeno Srce je zate, iz ljubezni do tebe, popolnoma izkrvavelo. Tako je simbol največje ljubezni do tebe in vsega človeštva. V Evharistiji se najbolj nazorno in konkretno razodeva, kar je zapisal apostol Janez, da je Bog ljubezen.

Srce Jezusovo, žareče ognjišče ljubezni, usmili se me! Kako malo sem ti bil doslej hvaležen! Kako poredko sem ti vračal tvojo neizmerno ljubezen! Kako površno in mlačno sem doslej sodeloval pri mašni daritvi in te prejemal v svetem obhajilu. Daj mi milost, da bom vsaj nekoliko občutil in uresničil tisto, kar izraža molitev sv. Janeza Vianneya:

Ljubim te, moj Bog, in moje edino hrepenenje je, da bi te ljubil do zadnjega diha svojega življenja. Ljubim te, moj neskončno ljubeznivi Bog, in raje bi umrl v tej ljubezni, kakor da bi živel, ne da bi te ljubil. Ljubim te, Gospod, in prosim te le za eno milost, da bi te večno ljubil. Moj Bog, če moj jezik ne more vsak trenutek govoriti, da te ljubim, hočem, da bi moje srce to ponavljalo ob vsakem mojem dihu. 

torek, 10. junij 2014

+ Marjetki Smrekar namesto cvetja na grob



V 69. letu romanja v obljubljeno deželo nebes se je v velikonočni osmini, 24. aprila 2014, končalo zemeljsko življenje invalidke Marjetke Smrekar in njeno čudovito pričevanje, da je tudi življenje na vozičku in skozi bolečino lahko srečno. Rodila se je 3. junija 1945 v Tomaju na Krasu. Invalidka je bila od rojstva, na vozičku pa od 15. leta dalje. Pozitiven pogled na življenje, na svetost življenja, ji je omogočala njena globoka vera. V svojem intervjuju je povedala: “Ko sem spoznala, da me ima Bog rad, takrat se je moje življenje obrnilo v pozitivno smer. Sedaj vidim, da je moja invalidnost Njegov načrt.”
Marjetkina otroško predana in iskrena duša odseva v njenih pesmih in proznih sestavkih, ki so pričevanje njene Bogu predane vere. Izšli so v več knjižicah.
Že od začetka leta 1985 je bila zelo dejavna članica Bernardove družine v Stični. Rada je prihajala molit v našo kapelo. Njena pisma smo objavljali v našem glasilu V Materini šoli. Z veseljem in v spodbudo sem daljše obdobje spremljal duhovno rast njene duše, ki je bila vedno odprta za vse dobro in plemenito ter usmerjena na rast v svetosti. Njeno središče je bil Jezus. V njem je našla smisel svojega življenja.
V pismu 28. marca 2003 je zapisala: »Doživljam pomlad na križu in v veselju. Križ je moje krhko telo, večkrat v tiho darovani preizkušnji, veselje pa mi daje Gospod sam, ko me po duši boža s svojo srčno bližino in moji bolezni daje zaupanje v ozdravitev. Jezus mi sproti pomaga ostati mirna. Saj se mi ne more nič zgoditi, ne da bi bil Gospod ob meni. Vse bolj sva eno, združena na vsakem koraku. To je veselje, ki ni za ta svet; veselje v veri in zaupanju.«
Tako je sama označila svoje življenje z dvema besedama: križ in veselje, kljub trpljenju in včasih celo zaradi trpljenja veselje in sreča, ki ju daje Jezus. Poglejmo nekaj njenih zgovornih besedil.
»Tebi, brat, sestra, želim povedati, da sem srečna – srečna vsakokrat, ko me nagovori Jezus. Bogata in polna je Njegova govorica. Poslušam jo, ko molim v kapeli, pri maši, ko govorim z ljudmi ... Posebno rada prisluhnem govorici, ki mi jo daje Jezus po svoji svetopisemski besedi. Lahko rečem: bolj ko jo sprejemam, več moči imam. Vem, da me Jezus s svojo in našo Mamo Marijo sprejema, posluša, razume in tudi spodbuja, uči.«
»Ker mi odpoved pomeni vrednoto, spet in spet združenje z Jezusom na križu, se zavedam, kako sem lahko v veri bogata, če le hočem in delam po Božji volji. Zato ni dneva brez vsebine, že ob zavesti, da sem, da mi Jezus ponuja samega sebe za srečo, milost, blagor. Imam najboljšo popotnico: s križem za Jezusom! Križ je zagotovilo za večno srečo.«
»Prepuščam se Jezusu in Mariji, obema globoko zaupam! Vsak trenutek mojega življenja bolj poznata kakor jaz sama. To me napolnjuje z radostjo in mi daje poguma.«
Seveda tudi pri Marjetki ni šlo vse gladko, brez boja. Zapisala je: »Nič ni pretežko, če pomislimo, kako nam je Jezus iz trenutka v trenutek naklonjen, prizanesljiv. Kadar zaboli za rast naše vere, smo na pravi poti. Jezusova ljubezen nas notranje pomirja, čisti. Eno je: v preizkušnjah tarnati, biti potrt; drugo pa je: v preizkušnjah utihniti in dati prostor Jezusu, Njegovi moči in ljubezni. Dolga, naporna je pot do te polnosti, toda ko jo zaslutiš, začneš hoditi po njej; počasi, vendar z zavestjo, da nisi sam. Stopaš s prepričanjem: najbolj Zvesti me spremlja, vedno je rad z menoj! Oprijela sem se te zavesti z namenom – vsako grenkobo, nerazumevanje tiho sprejeti z duhom vere za dobro. Nagrada je čudovita: mir srca! Vsak dan me kakšna situacija opozori: umolkni, pomagaj z odpuščanjem, ne vračaj grenkega z grenkim.«
»Tihe so moje žrtve za Jezusa. Več jih je, močnejša sem v sebi. Tako raste sreča v veri, krepi se mir srca. Življenje vedno bolj postaja vrednota. Moja žrtev, moj napor je v Jezusovih očeh pomemben. To prinaša zmago in navdušenje. Navdušenje pomaga, da sprejemam ljudi, ki mene težko sprejemajo, in tudi, da sama ostajam mirna. Smisel in vrednota žrtve naj bi nas navduševala za dobro, za darovanje v dejanju in resnici. Truditi se moramo, da bi bili dobri, ker je Jezus dober.«
»Bolj skušam zavestno pozabljati nase, več topline in Božje modrosti prejemam. Ta mi govori: 'Trdna bodi. Veš, vse tu na zemlji je minljivo in, kar je hudega, nerazumljivega, daje smisel naši večnosti. Da, v večnosti bo vse jasno, vse pravično. O, kako me preplavlja ta tolažeča zavest! Življenje na zemlji MORA biti preskušano, mora nas učiti, če želimo biti sprejeti pri Jezusu, ko bo čas (…). Tudi ko trpim, je v meni še vedno prostor za notranje veselje in moč. Brez tega ne bi zmogla nobenega napora. Z Jezusom zmorem vse! In v tem je moja gotovost, vsa moja vsebina.«
Marjetkina duša je že spoznala, da je v večnosti vse jasno, vse pravično in nobeno darovano trpljenje, nobena preizkušnja ni brez plačila pri Jezusu, ki ga je z vso predanostjo ljubila. Njen čudovit zgled in njene plemenite besede pa so luč na naši življenjski poti. Naj nas v vsaki težavi opogumljajo njene besede: »Z Jezusom zmorem vse!«
Priporočajmo se Marjetki! Jezus, pred katerim je toliko premolila in kateremu je darovala svoje življenje na invalidskem vozičku in v bolniški postelji, jo bo uslišal.
Če boste poslali kakšne spomine na Marjetko, bodo objavljeni v našem glasilu.

p. Anton

Duhovne vaje za odrasle od 14. do 19. 07. 2014



V tišini se pogovarjamo z Bogom in hkrati s postom spoznavamo sebe in svoje meje. Skušali se bomo držati starega meniškega vodila, ki predpisuje skromno vsakodnevno uživanje hrane v popoldanskih urah. Premišljevanja po temah: 1. Post zdravilo zame; 2. Post, boj zoper slabosti; 3. Post, moja molitev k Bogu; 4. Post, moja osvoboditev in razsvetljenje; 5. Post v moji prihodnosti. Prijavite se lahko do zadnjega tedna pred začetkom na samostanski tel.: 01/7877 100 ali voditelju p. Krištofu: 031/314 044 ter na Email - opatija@amis.net


ponedeljek, 09. junij 2014

Gostovanje razstave V Gospoda zaupam. Božji služabnik ljubljanski škof Anton Vovk (1900–1963) v Muzeju krščanstva na Slovenskem



V sredo, 23. aprila 2014, smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični slovesno odprli gostujočo razstavo o ljubljanskem škofu dr. Antonu Vovku, osrednji cerkveni osebnosti na Slovenskem v 20. stoletju. Razstavo je predstavil soavtor mag. Blaž Otrin iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana, odprl pa jo je kardinal dr. Franc Rode.
Spominsko razstavo o škofu Antonu Vovku so leta 2013 pripravili sodelavci Nadškofijskega arhiva Ljubljana ob 50. obletnici Vovkove smrti. Na 15 panojih so prikazane temeljne postaje Vovkovega življenja in časa: rojstvo v Vrbi na Gorenjskem in mladost (Vovk se je rodil v isti sobi kot njegov prastric France Prešeren), šolanje v Zavodu sv. Stanislava in v ljubljanskem bogoslovju, kaplanovanje v Metliki in Tržiču, vodenje župnije v Tržiču, imenovanje za ljubljanskega stolnega kanonika, po vojni pa za pooblaščenega generalnega vikarja ljubljanske škofije in za pomožnega škofa, zažig januarja 1952 v Novem mestu, prevzemanje ljubljanske škofije, ki je bila leta 1961 povzdignjena v nadškofijo, Anton Vovk pa v prvega slovenskega nadškofa, smrt in pogreb julija 1963 v Ljubljani.
Poleg besedil in bogatega slikovnega gradiva na panojih so v vitrinah na ogled tudi nekateri osebni predmeti škofa Vovka. Imenitni so njegova mitra, škofovska palica s škofovskim geslom »V Gospoda zaupam« in z datumom posvečenja: 1. december 1946 ter naprsni križ (pektoral). Zanimiva je diploma častnega doktorata Teološke fakultete v Ljubljani, ki ga je prejel leta 1960. Na njegov križev pot v času Jugoslavije nas opominjajo posamezni arhivski dokumenti: poziv na zaslišanje (škof Vovk je bil zaslišan s strani Uprave državne varnosti vsaj devetdesetkrat) in kopija škofovskega prstana, ki ga je nosil na dan atentata - ob zažigu v Novem mestu 20. januarja 1952. Ohranjeni so številni telegrami sočutja škofov iz tujine in nuncija iz Beograda po tem sramotnem dogodku. Na ogled so tudi škofovi osebni zapisi, brevir in peresnica s pisaloma.
Razstava se vsebinsko lepo povezuje z našo stalno razstavo Zgodovina krščanstva na Slovenskem, ki je na ogled v drugem nadstropju muzeja, saj omogoča poglobljen vpogled v delo ene od najpomembnejših in najodličnejših slovenskih cerkvenih osebnosti 20. stoletja.
Veseli smo, da je razstava prišla tudi k nam. Na ogled je namreč že bila na Brezjah, na Breznici, v Ljubljani v kapeli Teološke fakultete, v Belokranjskem muzeju v Metliki in v pastoralnih prostorih župnije Tržič. Po Stični bo junija na ogled v Celju pri sv. Jožefu.
Razstava V Gospoda zaupam bo v Muzeju krščanstva na Slovenskem na ogled do 3. junija 2014. Vljudno vabljeni!

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

nedelja, 08. junij 2014

Razglasitev dveh papežev za svetnika, pričevanje očividca 3/3

...nadaljevanje 
Po trikratnem Amen je bilo še dolgo slišati odobravanje množice vernikov z odmevnim aplavzom.
Sledila je slovesna sveta maša, najprej pa še izpostavitev relikvij. Posebnost je bila še pesem slednica, saj smo še v velikonočni osmini, ter seveda evangelij, ki ga ob večjih papeških slovesnostih pojejo v latinščini in grščini. Grškega je prepeval moj profesor arhimandrit Emanuel Nin, rektor grškega semenišča.
Pridiga je bila preprosta in zelo osebna. Papež Frančišek je papeža Janeza XXIII. imenoval papež učljivosti Svetemu Duhu, papeža Janeza Pavla II. pa papež družine. Oba naziva je povezal s sinodo o družini. Da bi vsi, vsa Cerkev, pri vprašanju družine bila učljiva Svetemu Duhu.
Videli smo tudi obe osebi, ki sta bili deležni priznanega čudežnega ozdravljenja na priprošnjo obeh sedaj svetih papežev. Ena je sodelovala pri darovanju, sestra iz Francije pa je prebrala prošnjo za vse potrebe.
Obhajilo je delilo na stotine duhovnikov. Procesija je bila dolga vse do Angelskega gradu. In vse je potekalo v največjem miru in redu. Nabiti drug ob drugem kot sardine smo uspeli priti do železne ograje in prejeti obhajilo, sledili pa so trenutki tišine in zbranosti. Ko je ekran spet pokazal sliki papežev, je množica pričela spet ploskati.
Posebej si bom zapomnil španske mladince, kako so doživeto sodelovali pri maši. Kako so v latinščini prepevali Oče naš. Bilo jih je okrog 15, brez kakšnega učitelja ali duhovnika (verjetno so ga izgubili med množico), a so naredili izjemen vtis. Še posebej so se razživeli, ko je kamerman pokazal španski kraljevi par.
Na koncu smo skupaj zapeli Regina Coeli, papež je podelil svoj blagoslov, zastave, ki so med mašo mirovale, so znova živahno zaplapolale, in pričeli smo se ozirati proti množici za nami, v želji, da se izkopljemo iz velikanske množice. To je trajalo najmanj 50 minut. Vsepovsod prepevanje, pojavili so se mnogi "trgovci" spominkov, podobic, spominkov s podobami papežev, vse za en evro. In potem končno prečkamo Tibero, veseli, da smo po devetih urah nepremičnega stanja spet v gibanju, ponosni na našega vietnamskega Janeza XXIII, ki je še bolj ponosen, ker je njegov zavetnik sedaj svetnik. Zadovoljni, da smo prisostvovali temu velikemu razlitju veselja in blagoslova za Cerkev.
Lep pozdrav iz Rima!


p. Nikolaj Aracki, cistercijan