Pogosto se sliši očitek, ne
samo v šoli, da si znanost in vera nasprotujeta. Pravi znanstveniki naj bi zato
ne bili verni. Ker ljudje danes znanost in znanstvenike visoko cenijo, je
razumljivo, da tak očitek mnoge odvrača od vere.
Morda smo že slišali takšne
ali podobne sodbe: "Verujem v to, kar vidim in kar je znanstveno dokazano.
Z znanostjo lahko vse razložimo, zato vere ne potrebujemo. Na kar je včasih
dajala odgovor vera, zdaj odgovarja znanost. Če pa morda česa le še ne more
rešiti, se ji bo to posrečilo že čez nekaj desetletij."
Med dijaki so napravili
anketo, kaj mislijo o veri. Nekateri so zapisali, da je vera pozitiven pojav,
da ne ovira življenja v modernem svetu, da dobro vpliva na moralno življenje in
da je brez nje vse brez cilja.
Drugi so zagovarjali, da vera
ni skladna z znanostjo:
"Ne morem razumeti
ljudi, ki kljub izsledkom znanosti še vedno lahko resnično verujejo."
"Religija ni za
inteligenco, je le za preproste in osamljene ljudi."
"Religija je v današnjem
svetu velika zabloda in neumnost."
"Religija je le za
starejše ljudi, tisti pa, ki hočejo v znanosti kaj doseči, se ne morejo
predajati verskim čustvom."
Tisti, ki pravijo, da si
znanost in religija nasprotujeta (to v glavnem niso znanstveniki!), večkrat
trdijo, da znanost gradi na dejstvih, krščanstvo pa na vrednotah in čustvih.
Vendar znanost in krščanska vera gradita na dejstvih, na dokazih. Znanost na
dokazih o svetu, krščanstvo pa na zgodovinsko dokazanem Jezusu, njegovem
življenju, odrešilni smrti in vstajenju ter na njegovem nauku. Ne samo pri
kristjanu, ampak tudi pri znanstveniku, ki je pogosto kristjan, imajo pomembno
vlogo vredote in čustva. Teologija, ki je nauk o Bogu in njegovih stvareh, je
tudi znanost, sveta znanost.
Med znanostjo in krščansko
vero je bil dolgotrajen spor. Končal se je z jasnim spoznanjem, da imata
znanost in vera vsaka svoje področje in raven spoznanja. Kar spada k verskemu
spoznanju, ne more dognati po znanstveni metodi izkustvena znanost. Kar spada k
tej znanosti, spoštuje in ceni tudi Cerkev. Gre za razlikovanje znanstvenega in
verskega spoznanja.
Napetost med vero in
znanostjo nastaja najprej zato, ker imajo nekateri ljudje zoper vero mnogo
predsodkov, pogosto zaradi nepoučenosti o veri. Tudi na strani vere so včasih nekateri
Sveto pismo in vero razlagali na tak
način, da so po nepotrebnem posegali na področje znanosti, za kar niso bili
usposobljeni.
Že papež Leon XIII. je leta 1893 v okrožnici o proučevanju Svetega pisma zapisal:
"Med teologom in
naravoslovcem ne bo prišlo do nobenega resničnega nesoglasja, če se le oba
držita vsak v svojih mejah in se v skladu z opominom sv. Avguština varujeta, da
ne bi »tega, kar je nepoznano, lahkomiselno razglašala za znano«."
Če bi se na obeh straneh tega
držali, bi znanost in krščanska vera postali sestri tudi v praksi. Načelno sta
sestri, saj obe izvirata od istega Stvarnika.
Glavna »knjiga«, ki jo
prebira in študira znanstvenik, je knjiga narave, glavna knjiga, ki jo prebira
in študira vernik, je Sveto pismo. Ti
dve knjigi si ne nasprotujeta, ampak se lepo dopolnjujeta. Obe sta namreč dar
istega Boga človeku. Če bi človek ne poznal Svetega
pisma, bi mnogo manj vedel.
Kadar je v zgodovini med vero
in znanostjo prihajalo do nasprotij, se je to dogajalo zaradi napačnega
"branja" knjige narave ali knjige Svetega
pisma. Sveto pismo je knjiga, ki
nas uči, kaj naj verujemo in kako naj živimo. To najdragocenejšo knjigo sveta
je treba razumeti v duhu dobe, v kateri je nastala, in ne s stališča današnje
znanosti. V tej knjigi zato ne smemo iskati podatkov, kakršne odkrivajo
naravoslovne znanosti.
Že italijanski fizik,
astronom in matematik Galileo Galilei
(+ 1642) je glede Svetega pisma in
njegovega glavnega avtorja, Svetega Duha, rekel: "Namen Svetega Duha je,
da nas pouči, kako pridemo v nebesa, in ne, kakšni so nebesni zakoni."
Podobno se je davno pred Galilejem izrazil sv. Avguštin.
Vera sama po sebi ni in ne bi
smela biti nasprotnica znanosti in napredka. Kadar so verni ljudje to bili, so
bili zato, ker niso dovolj razlikovali med dvema različnima področjema, med
znanostjo in vero. Vere tudi niso pravilno razlagali ali so jo celo
zlorabljali. Misel, da je med vero in znanostjo nasprotje, so resni
znanstveniki že zdavnaj zavrgli.
Znanstveniki so danes
večinoma veri naklonjeni. Green in Carkner pravita v knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo:
"V nasprotju s splošno
razširjenim prepričanjem je treba poudariti, da so med tistimi, ki se na
univerzah oklepajo krščanstva, v večini znanstveniki" (str. 46).
Znanost in vera sta sestri,
ki imata istega najvišjega Očeta. Obe delata z razumom. Pravilno razlaganje
verskih resnic in znanstvenih odkritij nikoli ne more voditi do nasprotij. Če
se kje pojavijo, je znamenje, da na eni ali na obeh straneh nekaj ni v redu.
Med znanstveniki 19. in
začetka 20. stoletja je bilo sicer res precej razširjeno mnenje, da je med vero
in znanostjo nasprotje. Med nekaterimi ljudmi z manjšo izobrazbo pa ta
predsodek živi še danes. Da so resni znanstveniki zavrgli mnenje, da je med
vero in znanostjo nasprotje, kažejo tudi anketne raziskave.
Francoski list Figaro je leta 1926 izvedel anketo med
francoskimi akademiki. Vseh 88 članov francoske akademije znanosti je dobilo
vprašanje, ali je znanost nasprotna religioznemu čustvu. Prišlo je 73
odgovorov. V njih nihče ne trdi, da bi bili vzroki za nevero v kakih
znanstvenih dognanjih.
Niti en akademik ni
odgovoril, da vidi med vero in znanostjo nepremostljivo nasprotje. Le trije se
bolj zadržano izražajo glede nekaterih veroizpovedi.
P. Sebatier v omenjeni anketi pravi: "Mislim, da je nespametno vnašati
nasprotje med vero in znanost, ki naj po mojem ostaneta vsaka na svojem osebnem
področju. Dvigati jih eno proti drugi ne more nikomur koristiti; to delajo
predvsem ljudje, ki so v eni kakor v drugi slabo poučeni."
Nemški biolog Max Hartmann ugotavlja, kako se znanost
vedno bolj bliža veri in kako "narašča v naši dobi število naravoslovnih
znanstvenikov, ki na razne načine in z različnimi utemeljitvami tudi javno
izpovedujejo religijo in vero v Boga".
Nemški fizik Max Planck (+ 1947), začetnik kvantne
teorije, leta 1918 Nobelov nagrajenec, pravi:
"Kamor in kakor daleč
pogledamo, nikjer ne najdemo med religijo in naravoslovjem nobenega nasprotja,
pač pa, in v prav najvažnejših točkah, popolno soglasje. Vera in naravoslovje,
to dvoje se ne izključuje, kakor marsikdo danes misli ali se boji, marveč se
med seboj dopolnjuje in omogoča. Pač najneposrednejši dokaz za skladnost med
religijo in naravoslovjem, pa naj njun odnos še tako kritično motrimo, je
zgodovinsko dejstvo, da so bili ravno največji naravoslovci vseh časov, možje
kakor Kepler, Newton, Leibniz prežeti z globoko vernostjo."
Ruski zdravnik kirurg dr. Luka Vojno-Jasenicki, ki je kot
zdravnik znanstvenik dobil Stalinovo nagrado in je pozneje postal pravoslavni
duhovnik in škof, je povedal o sebi:
"Vem, da se mnogo ljudi
sprašuje, kako sem mogel, ko sem si bil pridobil slavo učenjaka in velikega
kirurga, opustiti znanost in postati oznanjevalec Kristusovega evangelija.
Delajo veliko napako, ker mislijo, da je nemogoče združevati vero in znanost.
Tako mišljenje je povsem zgrešeno. Zgodovina nas uči, da so bili genialni
učenjaki, kakor Galileo, Newton, Kopernik, Pasteur in veliki ruski filozof
Pavlov globoko verni. Vem tudi, da je mnogo profesorjev, naših sodobnikov,
vernih."
Einstein je
zapisal, da o večini predstavnikov naravoslovne znanosti lahko trdimo:
"Edini so si v tem, da si vera in znanost ne stojita sovražno
nasproti."
Svetovno znani učenjak in
profesor na kolumbijski univerzi v ZDA Mihajlo
Pupin (+ 1935) je rekel: "Pred nami sta dve možnosti: ali verujemo, da
je vesoljstvo in veličastni red posledica slepega slučaja ali posledica nekega
Uma. Osebno verujem v Božji Razum."
Francoski znanstvenik Louis Pasteur (+ 1895), ki je med drugim
izumil cepivo proti steklini, je rekel: "Malo znanja človeka oddaljuje od
Boga, veliko znanja pa ga vodi k Bogu."
Podobno je zapisal angleški
filozof Bacon Verulamski (+ 1626):
"Samo površno poznavanje narave more odvračati od Boga, globlje in
temeljitejše znanje pa nas vodi nazaj k Bogu."
An
Ni komentarjev:
Objavite komentar