Z rožnim vencem se je Karol spoprijateljil že v
najnežnejših letih, saj so ga vsak dan molili v domači družini. Ta molitev
spada v vsa tri obdobja papeževega odnosa do Device Marije, Kraljice rožnega
venca. Kot papeža so ga ljudje pogosto videvali z rožnim vencem v roki.
Papež Janez Pavel II. je s svojimi pogumnimi
odločitvami vedno znova presenečal Cerkev in svet. Takšno presenečenje je bilo
tudi tisto sredo pri splošni avdienci, 16. oktobra 2002, ko je napovedal leto
rožnega venca. Ob začetku leta rožnega venca je napisal apostolsko pismo o
rožnem vencu Rožni venec Device Marije.
O sebi je v tem pismu s prisrčnimi besedami
zapisal: »Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala
pomembno mesto v mojem duhovnem življenju (…) Rožni venec me je spremljal v
trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v
njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo. Pred štiriindvajsetimi leti, 29.
oktobra 1978, točno dva tedna po svoji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako
rekoč odprl svoje srce in dejal: 'Rožni venec je moja najljubša molitev. Je
čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in svoji globini' (…) Koliko
milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca: Moja
duša poveličuje Gospoda! Svojo zahvalo Gospodu želim izraziti z besedami
presvete Matere, v varstvo katere sem postavil svojo petrovsko službo: Totus tuus!«
Papež nato napove leto rožnega venca. S tem nas
hoče spodbuditi k premišljevanju in zrenju Kristusovega obličja skupaj z Devico
Marijo, v njeni šoli. Dobesedno pravi: »Moliti rožni venec namreč ni nič
drugega kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo. (…) Želim, da v
potekanju tega leta v raznih krščanskih občestvih posebej gojijo, priporočajo
in cenijo to molitev. Zato razglašam obdobje od oktobra tega leta do oktobra
2003 za leto rožnega venca.«
Papež pravi, da prastara
molitev rožnega venca »združuje preprostost ljudske molitve s teološko globino.
Primerna je za ljudi, ki čutijo potrebo po zrelejši kontemplaciji. Cerkev je
tej molitvi vedno pripisovala posebno učinkovitost. Najtežje skrbi je z
zaupanjem polagala v skupno in vztrajno molitev rožnega venca. V časih, ko je
bilo krščanstvo sámo ogroženo, so rešitev iz nevarnosti pripisovali tej mogočni
molitvi. Devico presvetega rožnega venca so pozdravljali in častili kot
posrednico odrešenja.«
Janeza Pavla II. si skoraj ne
moremo predstavljati brez rožnega venca v rokah. Kako je cenil rožni venec,
vidimo tudi po tem, da je vsako prvo soboto po vatikanskem radiu sam molil
naprej to molitev.
Velika in izredno pomembna novost, ki jo je
papež s svojim apostolskim pismom uvedel, je pet novih skrivnosti rožnega
venca, pet skrivnosti svetlobe, svetli del rožnega venca. V njih je zaobseženo
Jezusovo javno delovanje, od krsta v Jordanu do postavitve svete evharistije.
Te skrivnosti so v dosedanjih treh delih rožnega venca manjkale. Zdaj imamo
štiri dele rožnega venca: veseli, svetli, žalostni in častitljivi del. Premišljujemo
vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti.
Papež končuje svoje pismo z molitvijo blaženega
Bartola Longa: »O rožni venec, blagoslovljen po Mariji, blaga veriga, ki nas
povezuje z Bogom, vez ljubezni, ki nas zedinja z angeli, stolp zveličanja zoper
napade pekla, varen pristan v vesoljnem brodolomu, nikdar več te ne izpustimo.
Ti, naša moč v smrtni uri. Tebi velja zadnji poljub našega življenja ob naši
smrti. Zadnji pozdrav naših ustnic bodi tvoje milo ime, o Kraljica rožnega
venca…!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar