POGLOBIMO SE V OČENAŠ (3)

Besede »posvečeno bodi tvoje ime« popolnoma presenečajo. Čudno se mi zdi, da ni na prvem mestu prošnja za naš vsakdanji kruh. Bog ve, da za zemeljsko popotovanje potrebujemo telesno hrano. Brez kruha ne moremo živeti. Toda očitno ni samo hranjenje namen našega življenja. Najbrž je posvečevati Božje ime več kot vsa telesna hrana za naše življenje.

Že sveti Irenej Lyonski pravi, da je Božja slava živeči človek. To pa je nekaj drugega. Živeči človek je Božja slava. Mogoče bi si pomagali s primero. Umetniki ustvarjajo različna dela. Nekateri izmed njih napravijo nesmrtne umetnine, ki stoletja govorijo o njihovih talentih.  Pripovedujejo o njihovem življenju. Ves svet jih pozna in občuduje. Bog Stvarnik je največji Umetnik, ki je ustvaril nesmrtne umetnine. Največja od vseh njegovih umetnin je  človek. Človek je tako čudovito ustvarjen, da se je celo sam Bog razveselil, ko je človek izšel iz njegovih rok. »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.«

Človek nosi na sebi Božji podpis. To je podobnost Bogu. Tako čudovito nas je ustvaril, da povsod izžarevamo njegovo podobo. Že sam človek je Božja slava. Vsak naš korak in vsak utrip srca pripoveduje o Bogu in ga slavi. Poveličuje njegovo sveto ime. Tudi nesmrtna dela umetnikov ne morejo v normalnem svetu kar čez noč izgubiti svoje lepote. Ni mogoče, da bi bila kar naenkrat avtorju v sramoto. Tudi človek ne more biti Bogu v nečast. Smo tako čudovito ustvarjeni, da ne bomo nikoli nehali oznanjati Božje modrosti in veličine. Tudi če nočemo, vendarle s tem, da smo, pripovedujemo, kako velik je On, ki nas je naredil.

Slaviti Boga je naše osnovno poslanstvo. Bolj kot to, da jemo in uživamo, je naša naloga, da smo in posvečujemo Božje ime. Bog seveda ne potrebuje naše slave. Njemu nič ne manjka. Tudi naša slava mu ne bo povečala ugleda in svetosti. On je popoln. Za nas pa je dobro, da ga slavimo. Že sam odnos hvaležnosti nas vodi na pot zahvaljevanja Bogu. Življenje je Božja iskra, ki je v nas. Nismo se sami priklicali v življenje. Po starših nam je Bog podaril življenje in nam ga tudi ohranja. Za ta neizmerni dar je prav, da smo hvaležni. Prav bi bilo, da bi vsak dan iz vse globine srca vzkliknili s psalmistom: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen!«

Jezus nas vabi, naj zavestno vstopimo v proces hvaljenja Boga. To je naša osnovna naloga. Poveličevati Boga ni nekaj, kar bi človeka naredilo podložnega nekomu, ki je nad njim. Dajati Bogu slavo pomeni, da uresničujem svoje človeško dostojanstvo. To je nekaj samo človeškega. Samo človek je sposoben spoznati Očeta in ga slaviti. Živali sicer oznanjajo Božjo slavo s tem, da so. Toda niso sposobne Boga spoznati in ga častiti. Posvečevati Boga, je naša veličina. Bolj ko je človek sposoben slaviti Boga, bolj uresničuje svojo človeškost in svoj osnovni poklic. Če človek ne bi bil sposoben, obrniti se h Bogu in ga slaviti kot svojega stvarnika, ne bi bil nič drugačen od živali in drugih bitij.

S tem ko posvečujem Gospodovo ime, pridobim največ prav sam. Dvigam se k Bogu in uresničujem svojo podobnost z njim. Zavestno vstopati v to hvalnico Bogu, je moja prva naloga. Ni najbolj potrebno, da imam dovolj za v usta. Prav je, da z vsem svojim bitjem razodevam, da sem izšel iz Božjih rok. Ustvarjen sem bil z neizmerno ljubeznijo. Ni me oblikoval slučajno. Vedel je, kaj dela, zato me je ustvaril takega, kot sem. On se je nad menoj neizmerno razveselil. Njegovemu veselju se smem pridružiti tudi jaz. Vsaka najmanjša podrobnost je tako premišljena in dovršena, da morem samo vzklikniti: Kako velik si Gospod!

Danes je veliko ljudi, ki niso zadovoljni s seboj, s svojim videzom in z vsem, kar so. Pozabili so na Božjo ljubezen, ki jih je rodila. Radi bi bili taki, kot so drugi. Toda to je neizmerno osiromašenje. Bog je naredil vsakega drugačnega. Mi pa bi radi bili taki, kot je ta in oni. Ko bi taki ljudje globoko pogledali v svojo notranjost in odkrili Božjo ljubezen, ki jih je oblikovala in vdihnila oživljajočega duha, bi bili presenečeni. Odkrili bi v sebi nekaj, na kar mogoče niso pomislili. Vsak je ustvarjen čudovit, enkraten in neponovljiv.

Jezus nas uči, naj poveličujemo Očetovo ime, ker se nam tako jasno razodeva. Človek bi lahko iskal Boga, a vse bi bilo zaman, če se Bog sam ne bi razodeval. On se razodeva zato, ker nas ima rad. Hoče nam pomagati v življenju, zato nas obiskuje in skuša usmerjati. Ko se nam razodeva, nam kaže smisel našega življenja, pogled nam dviga iz zemlje v Božji svet. Razkriva nam, da Božje nosimo že v sebi, zato smo k njemu usmerjeni.

Da, iz vsega srca lahko zakličemo Bogu: »Oče, posvečeno bodi tvoje ime,« ker se sklanja k nam. Veliko mu pomenimo, ni mu vseeno za nas. Rad bi nam jasno razodel, da se nas veseli na vsakem koraku. Prav zato nam pošilja svojega edinorojenega Sina, da bi nam ta povedal o Očetu vse. Nič skrivnih razodetij, ki bi jih razumeli samo izbranci. Vsem nam očitno govori o Očetu, ki je tudi naš Oče. Kako bi Bogu lahko še bolj čudovito rekel kakor Oče. Oče v nebesih, predvsem pa Oče v mojem življenju. Jezus razodeva, kako tesno smo povezani z Očetom. Že ko mu rečem Oče, poveličujem njegovo sveto ime. Beseda Oče, ki prihaja iz mojih ust, je beseda ljubezni. Beseda, ki pove, da nekomu pripadam in od nekoga izviram. Oče je izpoved moje vere, saj priznavam, da sem njegov otrok.

p. Branko Petauer