Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 31. marec 2014

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 38. Svatba se nadaljuje



Drugi dan so se nadaljevale igre po enakem vrstnem redu, čeprav so dopoldanske dirke bile bolj akrobatske. Nekateri so stali na drvečem konju, nekateri so se sklanjali z dirjajočega konja in s tal pobirali predmete, drugi so spet kazali kaj podobnega. Moram reči, da so vsi bili zelo spretni.
Najslovesnejši je bil tretji dan, ko so dirkali po grško-rimskem načinu. Tekmovalci so stali na majhnih vozičkih, s katerih so vodili vsak svojo štirivprego najhitrejših konj. Ti mladeniči bi bili brez posebne težave dobili glavno darilo pri dirkah v Antiohiji in celo v samem Rimu.
Popoldne se je prizor povsem spremenil. Na vrsti so bili pevci in godci.
O pevcih in odmevalcih sem že govoril, ne pa o godcih. Eni so pihali na dude, drugi na piščali, rogove in žvegle. Otroci so udarjali na bobniče, cimbale, potresali z zvončki in kraguljčki, medtem ko so deklice igrale na harfe, lire in citre.
Po koncertu se je začel ples mladenk, ki so v rokah držale spletene kite cvetja.
»Tako so plesale mladenke ob sprejemu neveste iz Visoke pesmi,« mi je razlagal očak.
Sedem deklet je izročilo sedem vencev materam sedmerih nevest med petjem: »Pridite in si oglejte, hčere sionske, kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova mati na dan njegovo zaroke in na dan veselja za njegovo srce!«
Matere so sprejele vence in jih pri priči položile vsaka na glavo svoji novoporočeni hčeri. Nato so neveste z venci na glavi ob svojih ženinih stopile v cerkev, za njimi pa ves rod. Tu so pevci zapeli 127. psalm: »Blagor njemu, ki se boji Gospoda in hodi po njegovih potih.«
Ljudstvo je odgovorilo: »Ko boš užival delo svojih rok, boš srečen in dobro ti bo.«
Zdaj so se v odgovor spet oglasili pevci: »Tvoja žena bo kakor rodovitna trta ob stenah tvoje hiše: tvoji sinovi bodo kakor mlade oljke okrog tvoje mize!« In ljudstvo je odgovorilo: »Tako bo blagoslovljen človek, ki se boji Gospoda!« Zdaj spet pevci: »Blagoslovi te Gospod s Siona, da boš videl srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja!« Nakar je ljudstvo sklenilo: »In da boš videl svojih sinov sinove in mir nad Izraelom!« Vsi smo trikrat rekli: »Amen!«
Z očakom in starešinami na čelu ter v spremstvu otrok, ki so nosili prižgane bakle, je svatovski sprevod odšel k sedmerim šotorom novoporočencev, medtem ko je ljudstvo pelo psalm Jonadabovih sinov: »Vate, Gospod, zaupam; ne bom osramočen vekomaj!«
Pred šotori so se starši poslovili od svojih poročenih otrok, jih poljubili in počakali, da je vsaka dvojica stopila v šotor in da je ženin za seboj zagrnil zaveso.
V popolni tišini smo odšli vsak na svoj dom.
–––––––––––
Drugi dan je v taboru teklo življenje spet po starem, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Vsaj zdelo se je tako. Vendar pa mi je sporočil Kvart, ki je povsod vtikal nos, da vse družine muči vprašanje, ki bi si ga rade razjasnile: Ali je tudi njihov zakon zakrament? Najprej so se lotili, najbolj ženske, dobrega Sila, naj jim to pojasni. Ta jim pa ni maral takoj odgovoriti, ne da bi se poprej posvetoval s Pavlom. Zato smo Jonadab, Sila, Kvart in jaz odšli na goro k Pavlu.
Tukaj pa smo naleteli na nekaj žalostnega: Pavel se je zvijal v strašnih bolečinah in krčih. Kljub temu pa nas je sprejel, rekoč: »V tej puščavi mi je Gospod storil nenavadne dobrote. Tukaj sem slišal skrivnostne besede, ki jih človeku ni dano povedati. Lahko bi se hvalil s tem, ne da bi bil nespameten, ker bi govoril resnico. Toda vzdržujem se, da bi ne mislil kdo o meni več, kakor kar na meni vidi ali od mene sliši. In da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel, mi je bil dan trn v meso, angel satanov, da me bije.«
Videli smo, da hudo trpi. Ko pa mu je malo odleglo, je spet spregovoril: »Trikrat sem prosil Gospoda, da bi od mene odstopil, ali rekel mi je: ‘Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti izpopolnjuje.’«
Hoteli smo mu s čim pomagati, on pa je vljudno odklonil, češ: »Všeč so mi moje slabosti: kadar sem namreč slaboten, takrat sem po Gospodovi milosti močan. Z veseljem se zato hvalim s svojimi slabostmi, da bi prišla name Kristusova moč.«
Potem pa je obrnil pogovor in nas vprašal: »Vi pa niste prišli gledat mojih slabosti. Kaj torej želite? S čim naj vam ustrežem?«
Tedaj mu je Sila povedal, zakaj so zaskrbljene dobre Rehabovke. Pavel se je veselo nasmehnil in odgovoril: »Velik je vaš rod! Gospod Jezus, ki vanj verujete, vas blagoslavlja. Zakon je od vsega začetka bila pogodba med možem in ženo. Tisti, ki so pravilno poročeni, so že sklenili zakonsko pogodbo. Ko sta bila oba krščena, je s krstom njun zakon bil tako povzdignjen, da zdaj predstavlja zvezo med Kristusom in njegovo Cerkvijo, postal je zakrament. Zato naj se dobre žene zaradi tega nič ne vznemirjajo! S krstom sta oba prejela milost, da je njun zakon zdaj posebna predpravica, ki pomeni Kristusovo zvezo s Cerkvijo. Zveze med Kristusom in Cerkvijo pa ne more predstavljati zveza dveh nevernikov, ki ne verujeta v Kristusa. Zato vam pravim jaz, ne Gospod: Če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna bivati z njim (potem ko je on bil krščen), naj je ne odpušča. In če ima katera žena nevernega moža in je ta voljan bivati z njo, naj ne odpušča moža. Posvečen je namreč mož po ženi in posvečena je neverna žena po možu, sicer bi bili vaši otroci nečisti, zdaj so pa sveti. Če se pa nevernik hoče ločiti, naj se loči! V tem primeru brat in sestra nista zasužnjena. Bog nas je poklical k miru!«
Nismo ga hoteli več motiti, saj je vprašanje bilo rešeno. Zato smo mi trije s Silom in Jonadabom odšli nazaj v taborišče, Kvart pa, ki je Pavla imel zelo rad, je ostal pri njem, za kar se mu je ta prisrčno zahvalil. Zelo mu je ugajala možatost tega pogana, ki ga je bil krstil Peter, in rad ga je povpraševal po Rimu, o Rimljanih ter njihovih šegah in navadah.
V taboru so se zbrale okoli nas poročene žene. Sila je stopil na skalo in jim razložil, kaj je dejal Pavel, ta izvoljena Gospodova posoda. Vse so s tem soglašale.
Ker se je Pavel udeleževal pojedin in tudi splošnega veselja, ga je kasneje Kvart vprašal, kako ocenjuje vso to veselico. Navadno resni mož se je malo nasmehnil pa takole rekel: »Kadar je človek vesel, je to znamenje njegove čiste vesti. Zato sem bil zelo vesel zdrave zabave teh novih Kristusovih vernikov. Naj se veselijo, naj se vesele in še enkrat rečem, naj se veselijo v Gospodu!«
Nato je rekel meni, ki sem bil s Kvartom: »Tile Rehabovci znajo ceniti evtrapelijo!« Začuden ga pogledam, ker ga nisem razumel. Pavel se mi je zasmejal in mi razložil: »Evtrapelija je krepost, ki nas uči, kako naj se veselimo in zabavamo, da bo prav, saj igre pomagajo k telesnemu, zdravo veselje pa k duševnemu razvoju. Treba se je tako veseliti, da veselja ne zlorabimo, a se ga tudi ne smemo farizejsko izogibati.«

p. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar