Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 4. marec 2014

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (10)



Škof Rožman kot mož molitve

Jakob Kolarič je zapisal:
»Škof Rožman je rad poudarjal, da ni dovolj za narod delati, za narod je treba tudi moliti. Morda ni noben Slovenec v času njegovega škofovanja toliko molil za naše ljudstvo kakor on. Kakor se je očak Jakob celo noč bojeval z Bogom in ga nazadnje premagal z molitvijo, tako se je škof Rožman na kolenih s sklenjenimi rokami bojeval za slovenski narod od tistega dne dalje, ko je prejel škofovsko posvečenje, posebno še v letih vojne in revolucije, ki so za narod bila bolj črna kakor najtemnejša noč« (Rožman III, 121).
Rožmanov osebni stražnik Franc Gaber je ob četrti obletnici škofove smrti zapisal: »Ko bi človek mogel zbrati vse ure, ki jih je pokojni škof preklečal pred Najsvetejšim, bi gotovo šle v leta; koliko rožnih vencev je šlo preko njegovih ustnic; koliko križevih potov je premišljeval, ve le Bog.«
Neki osebi je škof rekel: »Meni je blagor našega naroda, predvsem njegov večni blagor, prva in glavna skrb …« Nekoč mi je zaupal, da gre zvečer, po končanem delu, in tega je imel vedno silno veliko, v kapelo, kjer vztraja v molitvi, dokler ga zaspanost ne prisili k počitku, in to pozno v noč«(Rožman III, 121–122).
Dr. Francu Bajlecu je dejal: »Slovenci se pri delu za svoj narod vse premalo spomnimo na Boga. Sploh za narod vse premalo molimo. Jaz vam povem, da tako rekoč noč in dan molim za ves naš narod in ga stalno blagoslavljam. Neprenehoma prosim tudi našo Kraljico, naj naš narod ne bi bil med tistimi, ki naj bi po fatimski napovedi bil zapisan uničenju in bi kot narod preminil« (Rožman III, 122).
24. oktobra 1941 je v pastirskem pismu duhovnikom zapisal: »Gospod je svoji Cerkvi obljubil nepremagljivost, toda mi 'stražniki Siona' ne smemo brezdelni čakati na končno zmago, marveč moramo z molitvijo in žrtvijo vse svoje osebnosti sodelovati, da med našim narodom Cerkev zmaga.«
Jakob Kolarič z nekaterimi drugimi škofa Rožmana imenuje »naš veliki slovenski Mojzes«. Pravi, da »se je dobro zavedal, da njegove roke v molitvi za hudo preizkušani narod ne smejo omahniti in da ga v molitvi morajo podpirati vsi verniki, kakor sta nekdaj Aron in Hur podpirala roke Mojzesu, vodniku izraelskega ljudstva, da se niso utrudile, ko jih je od jutra do sončnega zahoda držal kvišku v prošnji, da bi Izrael zmagal Amalečane« (Rožman III,142).


Ni komentarjev:

Objavite komentar