Škof Rožman kot mož molitve
Jakob
Kolarič je zapisal:
»Škof
Rožman je rad poudarjal, da ni dovolj za narod delati, za narod je treba tudi
moliti. Morda ni noben Slovenec v času njegovega škofovanja toliko molil za
naše ljudstvo kakor on. Kakor se je očak Jakob celo noč bojeval z Bogom in ga
nazadnje premagal z molitvijo, tako se je škof Rožman na kolenih s sklenjenimi
rokami bojeval za slovenski narod od tistega dne dalje, ko je prejel škofovsko
posvečenje, posebno še v letih vojne in revolucije, ki so za narod bila bolj
črna kakor najtemnejša noč« (Rožman III, 121).
Rožmanov
osebni stražnik Franc Gaber je ob četrti obletnici škofove smrti zapisal: »Ko
bi človek mogel zbrati vse ure, ki jih je pokojni škof preklečal pred
Najsvetejšim, bi gotovo šle v leta; koliko rožnih vencev je šlo preko njegovih
ustnic; koliko križevih potov je premišljeval, ve le Bog.«
Neki
osebi je škof rekel: »Meni je blagor našega naroda, predvsem njegov večni blagor,
prva in glavna skrb …« Nekoč mi je zaupal, da gre zvečer, po končanem delu, in
tega je imel vedno silno veliko, v kapelo, kjer vztraja v molitvi, dokler ga
zaspanost ne prisili k počitku, in to pozno v noč«(Rožman III, 121–122).
Dr.
Francu Bajlecu je dejal: »Slovenci se pri delu za svoj narod vse premalo spomnimo
na Boga. Sploh za narod vse premalo molimo. Jaz vam povem, da tako rekoč noč in
dan molim za ves naš narod in ga stalno blagoslavljam. Neprenehoma prosim tudi
našo Kraljico, naj naš narod ne bi bil med tistimi, ki naj bi po fatimski
napovedi bil zapisan uničenju in bi kot narod preminil« (Rožman III, 122).
24.
oktobra 1941 je v pastirskem pismu duhovnikom zapisal: »Gospod je svoji Cerkvi
obljubil nepremagljivost, toda mi 'stražniki Siona' ne smemo brezdelni čakati
na končno zmago, marveč moramo z molitvijo in žrtvijo vse svoje osebnosti
sodelovati, da med našim narodom Cerkev zmaga.«
Jakob
Kolarič z nekaterimi drugimi škofa Rožmana imenuje »naš veliki slovenski Mojzes«.
Pravi, da »se je dobro zavedal, da njegove roke v molitvi za hudo preizkušani
narod ne smejo omahniti in da ga v molitvi morajo podpirati vsi verniki, kakor
sta nekdaj Aron in Hur podpirala roke Mojzesu, vodniku izraelskega ljudstva, da
se niso utrudile, ko jih je od jutra do sončnega zahoda držal kvišku v prošnji,
da bi Izrael zmagal Amalečane« (Rožman III,142).
Ni komentarjev:
Objavite komentar