Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 19. marec 2014

PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (1)



Kaj more biti lepšega, kaj boljšega, ko je po vročem poletju v deželi pod Alpami hladno zavelo po jeseni?
Mi, romarji v Grčijo, smo si podaljšali poletje kar za dober teden (od 6. – 14. 9.), ki pa se nam je ob avtobusnem drvenju po slikovitem božjem stvarstvu, po vrsti dogodkov in izjemnih doživetjih, najmanj potrojil, saj se doma v osmih dneh nikakor ne more zgoditi kaj tako izjemnega.
Čas našega romanja je bil vsebinsko nabit in  celostno izpolnjen. Po sv. maši naše duhovniške trojice (p. Petra, g. Bogomirja, g. Štefana) v kapeli sv. Antona Padovanskega na Viču smo se božjepotniki, 22 članov Društva prijateljev Svete dežele, ob 6-ih zjutraj v božjem imenu podali na pot, da bi »na licu mesta« spoznavali vso globino in razsežnosti naukov apostola Pavla. S svojimi pismi (vseh je 14), namenil jih je prvenstveno antično razgledanim poganskim Grkom, posredno pa tudi nam in vsej Katoliški Cerkvi, ki se je ob njegovih štirih misijonskih potovanjih (v Filipe, Solun, Berojo, Atene in Korint) pravzaprav šele porajala. Prava »Univerza za tretje življenjsko obdobje« (teološko-kulturološka smer), ki sta nam jo vsestransko zagotovila naša duhovna voditelja: komisar za Sveto deželo, p. Peter Lavrih z veščo organizacijo dolge romarske poti, s pronicljivo osredinjenostjo na vse sveto in bistveno, in prof. Bogomir Trošt, duhovnik in klasični filolog, odličen poznavalec, razlagalec antične zgodovine in verskega sporočila Pavlovih pisem.
Teh, po božji previdnosti izbranih in skrivnostnih krajev z avtobusom ni mogoče drugače doseči, kot po avtocesti preko hrvaške Slavonije, srbskega Srema ter Šumadije, preko Makedonije vse do Đevđelije. Gredoč pa smo se spomnili vsega spomina vrednega, posebej zabavnih spominov na vojaščino iz časov sožitja v nekdanji Jugoslaviji. Tako je bilo poskrbljeno tudi za vedro razpoloženje…
Imeli pa smo na dolgi poti še dva spomina vredna cilja: obisk Niša v Srbiji, da bi tako dostojno počastili »Milanski edikt«, in cesarja Konstantina Velikega, ki je skupaj z Licinijem pred 1700 leti napravil konec 300-letnemu preganjanju kristjanov v mogočnem rimskem imperiju, posebej pa njegovo mater, sv. Heleno, najditeljico Kristusovega križa. Oba sta bila iz nekdanjega grško-rimskega »Nausia«. Vse o znamenitem ediktu nam je že med vožnjo razložil g. Bogomir; še več, predstavil nam ga je celo v slovenskem prevodu. Spoznavali smo njegovo vsebino, občudovali dovršeno pravniško izražanje, njegov pomirjevalni ton o soobstajanju verstev, njegove misli o verskem življenju v ogromnem rimskem cesarstvu. O njegovi materi, sv. Heleni, pa smo poslušali žegnanjsko pridigo koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka (ob njenem godu v župniji sv. Helene na Premu pri Ilirski Bistrici), saj so na naši poti uporabljali tudi sodobne medijske pripomočke. Vse tako aktualno, zares treznega premisleka vredno v našem versko zmedenem času. Mimo Skopja pa tudi nismo mogli, ne da bi se spomnili naše sodobnice, junakinje krščanske vere, dobrotnice siromakov in sirot v prestolnici Indije, blažene Matere Terezije, po rodu Albanke.
Tako smo romarji najprej spoznavali Niš v Srbiji in Skopje v Makedoniji. Ko pa smo pri Đevđeliji dosegli grška tla in se nato ob strugi Vardarja spuščali proti Egejskemu morju, smo v naslednjih dneh obiskali in premeditirali dobršen del severno-grškega pobrežja od vzhoda do zahoda. Od Filipov do Soluna, po prostrani dolini z belimi bombažnimi polji, vinogradi in oljčnimi gaji, do Berije, nato smo se povzpeli čez kraško-vulkansko pogorje do Meteore, nadaljevali pot v Delfe, v »romarsko središče« antične Grčije, obiskali »klimatsko zdravilišče« Epidavrus z znamenitim akustičnim amfiteatrom. Tu je zdravil znameniti Eskulap s svojo zdravniško »ekipo«, o čemer priča muzej s torzi bogov in herojev. Od tu izvira tudi znameniti medicinsko-filozofski rek: »Mens sana in corpore sano« (Zdrav duh v zdravem telesu).
Vsa ta grško-poganska mestna jedra v ruševinah vse v naš čas »vpijejo«, kako je bil grški človek odvisen od »zle usode«; pričajo, da so Grki razmišljali o življenju in smrti, iskali smisel življenja, ki pa je bil nepreklicno »v  rokah bogov«. Ti pa so jim s svojimi človeškimi odlikami in slabostmi nepreklicno določali usodo, domovali pa so na najvišji gori Grčije, na Olimpu (50 m je višji od našega Triglava), ki smo ga na naši poti v obrisih zaznavali. Tudi znamenite Mikene, v Ahaji, zibelke prastare grščine, najdišče skrivnostne starogrške pisave (Linear A,  Linear B) smo občudovali. Mestne ruševine na strmem pobočju, vse iz časov  pred Kristusom, kamor vodijo znamenita »Levja vrata« s preklado v enem kosu nad podboji vrat, ki ji človeška moč ne more biti kos. Kdo in kako jo je izklesal, pretovoril in namestil? Velikani kiklopi? S kakšno tehniko? Koliko skrivnosti! In muzej, napolnjen s keramičnimi umetninami, nakitom v zlatu, poldragih kamnih! Vse to priča o sposobnostih, pogumu, moči in bogastvu nekdanjih Mikencev. Stopili smo tudi v Agamemnonovo grobnico. Njena notranjost se stožčasto vzpenja v višino, kot da hoče doseči neskončnost …
Po spoznavanju tega zamrlega antičnega sveta v vseh njegovih pojmovnih in tvarnih razsežnostih, kjer »kamen ni ostal na kamnu, ne da bi se zrušil« (potresi in vojne pred in po Kristusu), smo skušali doumeti, kako je na tej poganski kulturni podlagi začelo kliti in rasti krščanstvo – kot rešitev »ujetega človeka«, kot novo upanje, ki je spregovorilo o Božjem usmiljenju. Po vseh teh spoznanjih in izkušnjah smo obiskali Atene s Partenonom, se podali v Korint in Patras, kjer se je naš romarski lok sklenil. Za pot domov nas je čakala le še »morja široka cesta«, po kateri nas je mogočna grško-italijanska moderna ladja, Minoan Lines, po valovih in globinah Egejskega morja in Jadrana ponesla do Trsta.

dr. Martina Orožen

Ni komentarjev:

Objavite komentar