Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 31. marec 2014

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 38. Svatba se nadaljuje



Drugi dan so se nadaljevale igre po enakem vrstnem redu, čeprav so dopoldanske dirke bile bolj akrobatske. Nekateri so stali na drvečem konju, nekateri so se sklanjali z dirjajočega konja in s tal pobirali predmete, drugi so spet kazali kaj podobnega. Moram reči, da so vsi bili zelo spretni.
Najslovesnejši je bil tretji dan, ko so dirkali po grško-rimskem načinu. Tekmovalci so stali na majhnih vozičkih, s katerih so vodili vsak svojo štirivprego najhitrejših konj. Ti mladeniči bi bili brez posebne težave dobili glavno darilo pri dirkah v Antiohiji in celo v samem Rimu.
Popoldne se je prizor povsem spremenil. Na vrsti so bili pevci in godci.
O pevcih in odmevalcih sem že govoril, ne pa o godcih. Eni so pihali na dude, drugi na piščali, rogove in žvegle. Otroci so udarjali na bobniče, cimbale, potresali z zvončki in kraguljčki, medtem ko so deklice igrale na harfe, lire in citre.
Po koncertu se je začel ples mladenk, ki so v rokah držale spletene kite cvetja.
»Tako so plesale mladenke ob sprejemu neveste iz Visoke pesmi,« mi je razlagal očak.
Sedem deklet je izročilo sedem vencev materam sedmerih nevest med petjem: »Pridite in si oglejte, hčere sionske, kralja Salomona s krono, s katero ga je kronala njegova mati na dan njegovo zaroke in na dan veselja za njegovo srce!«
Matere so sprejele vence in jih pri priči položile vsaka na glavo svoji novoporočeni hčeri. Nato so neveste z venci na glavi ob svojih ženinih stopile v cerkev, za njimi pa ves rod. Tu so pevci zapeli 127. psalm: »Blagor njemu, ki se boji Gospoda in hodi po njegovih potih.«
Ljudstvo je odgovorilo: »Ko boš užival delo svojih rok, boš srečen in dobro ti bo.«
Zdaj so se v odgovor spet oglasili pevci: »Tvoja žena bo kakor rodovitna trta ob stenah tvoje hiše: tvoji sinovi bodo kakor mlade oljke okrog tvoje mize!« In ljudstvo je odgovorilo: »Tako bo blagoslovljen človek, ki se boji Gospoda!« Zdaj spet pevci: »Blagoslovi te Gospod s Siona, da boš videl srečo Jeruzalema vse dni svojega življenja!« Nakar je ljudstvo sklenilo: »In da boš videl svojih sinov sinove in mir nad Izraelom!« Vsi smo trikrat rekli: »Amen!«
Z očakom in starešinami na čelu ter v spremstvu otrok, ki so nosili prižgane bakle, je svatovski sprevod odšel k sedmerim šotorom novoporočencev, medtem ko je ljudstvo pelo psalm Jonadabovih sinov: »Vate, Gospod, zaupam; ne bom osramočen vekomaj!«
Pred šotori so se starši poslovili od svojih poročenih otrok, jih poljubili in počakali, da je vsaka dvojica stopila v šotor in da je ženin za seboj zagrnil zaveso.
V popolni tišini smo odšli vsak na svoj dom.
–––––––––––
Drugi dan je v taboru teklo življenje spet po starem, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Vsaj zdelo se je tako. Vendar pa mi je sporočil Kvart, ki je povsod vtikal nos, da vse družine muči vprašanje, ki bi si ga rade razjasnile: Ali je tudi njihov zakon zakrament? Najprej so se lotili, najbolj ženske, dobrega Sila, naj jim to pojasni. Ta jim pa ni maral takoj odgovoriti, ne da bi se poprej posvetoval s Pavlom. Zato smo Jonadab, Sila, Kvart in jaz odšli na goro k Pavlu.
Tukaj pa smo naleteli na nekaj žalostnega: Pavel se je zvijal v strašnih bolečinah in krčih. Kljub temu pa nas je sprejel, rekoč: »V tej puščavi mi je Gospod storil nenavadne dobrote. Tukaj sem slišal skrivnostne besede, ki jih človeku ni dano povedati. Lahko bi se hvalil s tem, ne da bi bil nespameten, ker bi govoril resnico. Toda vzdržujem se, da bi ne mislil kdo o meni več, kakor kar na meni vidi ali od mene sliši. In da bi se zaradi velikih razodetij ne prevzel, mi je bil dan trn v meso, angel satanov, da me bije.«
Videli smo, da hudo trpi. Ko pa mu je malo odleglo, je spet spregovoril: »Trikrat sem prosil Gospoda, da bi od mene odstopil, ali rekel mi je: ‘Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti izpopolnjuje.’«
Hoteli smo mu s čim pomagati, on pa je vljudno odklonil, češ: »Všeč so mi moje slabosti: kadar sem namreč slaboten, takrat sem po Gospodovi milosti močan. Z veseljem se zato hvalim s svojimi slabostmi, da bi prišla name Kristusova moč.«
Potem pa je obrnil pogovor in nas vprašal: »Vi pa niste prišli gledat mojih slabosti. Kaj torej želite? S čim naj vam ustrežem?«
Tedaj mu je Sila povedal, zakaj so zaskrbljene dobre Rehabovke. Pavel se je veselo nasmehnil in odgovoril: »Velik je vaš rod! Gospod Jezus, ki vanj verujete, vas blagoslavlja. Zakon je od vsega začetka bila pogodba med možem in ženo. Tisti, ki so pravilno poročeni, so že sklenili zakonsko pogodbo. Ko sta bila oba krščena, je s krstom njun zakon bil tako povzdignjen, da zdaj predstavlja zvezo med Kristusom in njegovo Cerkvijo, postal je zakrament. Zato naj se dobre žene zaradi tega nič ne vznemirjajo! S krstom sta oba prejela milost, da je njun zakon zdaj posebna predpravica, ki pomeni Kristusovo zvezo s Cerkvijo. Zveze med Kristusom in Cerkvijo pa ne more predstavljati zveza dveh nevernikov, ki ne verujeta v Kristusa. Zato vam pravim jaz, ne Gospod: Če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna bivati z njim (potem ko je on bil krščen), naj je ne odpušča. In če ima katera žena nevernega moža in je ta voljan bivati z njo, naj ne odpušča moža. Posvečen je namreč mož po ženi in posvečena je neverna žena po možu, sicer bi bili vaši otroci nečisti, zdaj so pa sveti. Če se pa nevernik hoče ločiti, naj se loči! V tem primeru brat in sestra nista zasužnjena. Bog nas je poklical k miru!«
Nismo ga hoteli več motiti, saj je vprašanje bilo rešeno. Zato smo mi trije s Silom in Jonadabom odšli nazaj v taborišče, Kvart pa, ki je Pavla imel zelo rad, je ostal pri njem, za kar se mu je ta prisrčno zahvalil. Zelo mu je ugajala možatost tega pogana, ki ga je bil krstil Peter, in rad ga je povpraševal po Rimu, o Rimljanih ter njihovih šegah in navadah.
V taboru so se zbrale okoli nas poročene žene. Sila je stopil na skalo in jim razložil, kaj je dejal Pavel, ta izvoljena Gospodova posoda. Vse so s tem soglašale.
Ker se je Pavel udeleževal pojedin in tudi splošnega veselja, ga je kasneje Kvart vprašal, kako ocenjuje vso to veselico. Navadno resni mož se je malo nasmehnil pa takole rekel: »Kadar je človek vesel, je to znamenje njegove čiste vesti. Zato sem bil zelo vesel zdrave zabave teh novih Kristusovih vernikov. Naj se veselijo, naj se vesele in še enkrat rečem, naj se veselijo v Gospodu!«
Nato je rekel meni, ki sem bil s Kvartom: »Tile Rehabovci znajo ceniti evtrapelijo!« Začuden ga pogledam, ker ga nisem razumel. Pavel se mi je zasmejal in mi razložil: »Evtrapelija je krepost, ki nas uči, kako naj se veselimo in zabavamo, da bo prav, saj igre pomagajo k telesnemu, zdravo veselje pa k duševnemu razvoju. Treba se je tako veseliti, da veselja ne zlorabimo, a se ga tudi ne smemo farizejsko izogibati.«

p. M. de Heredia

nedelja, 30. marec 2014

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

O nevarnosti tistih, ki se bojijo spovedati smrtnih grehov

Arnold, opat v Beaulieuju, zvest in bogaboječ mož, nam je povedal o slavnem čudežu, ki mu ga je zaupal, vetniški mož, prior iz samostana Le Chalard.
V pokrajini Limousina je živela zelo pobožna žena. Odlikovala se je s postom, molitvijo, miloščino in drugimi pobožnimi deli. Toda v svoji mladosti je naredila smrtni greh, ki se ga je zelo sramovala in se ga zaradi tega ni nikdar spovedala. Kolikorkrat se je spovedala svojemu duhovniku, je posredno omenjala tisti greh, ko je tako zaključevala svojo spoved: ”Za vse svoje grehe, ki sem jih povedala in katerih nisem povedala, se čutim krivo pred Bogom in vami.” Ko je na koncu svoje spovedi izgovorila ta stavek kot zaključek, je zelo vzdihovala in se pomilovala. Mnogo let je delala na isti način in duhovnik je začutil, kajti bil je moder in pozoren mož, da je ostalo nekaj hudega skritega v njenem srcu. Zato je poskušal z mnogimi napotki to priznanje izvabiti iz nje, a ni imel uspeha. Tudi nekemu drugemu duhovniku to ni uspelo.
Zgodilo pa se je, da je žena zbolela in umrla, ne da bi se prej spovedala. Mrtva je ležala na mrtvaškem odru še nekaj dni. Pogreb je bil namreč odložen, ker njena hči še ni prišla. Ko je ta končno prispela, je glasno tožila in izzvala jok vseh navzočih, a tedaj se je po Božji vsemogočnosti umrla žena vrnila v življenje. Duša je prišla v njeno telo in po žalostni ločitvi zaradi smrti se je duh združil s telesom. Tedaj je rekla, kot če bi se zbudila iz globokega spanja, svoji jokajoči hčeri: “Ne boj se, hči, ne jokaj več, jaz sem s pomočjo usmiljenega Boga zopet oživela. Odstrani povoje, ki me ovirajo, da bom lahko vstala!" Hitro so odvili vezi in žena je sedla. Potem so na njeno prošnjo poklicali duhovnika, se oddaljili in takoj se je spovedala starega greha.
Ko je potem množica pritekla skupaj, da bi videla čudež, je žena sama povedala, kako je bila osvobojena po posredovanju predobre Božje Matere Marije: “Jaz, uboga grešnica, sem se zdela, ko sem se mudila še v tem življenju, ljudem všeč zaradi dobrih del, ki sem jih opravljala in zaradi pobožnega vedenja, katerega sem izkazovala, toda pred očmi vsemogočnega Boga, čigar zapovedi sem predrzno prestopala, sem ležala v breznu smrti. Jaz, revica, se nisem upala zaradi prevelikega sramu spovedati se človeku nekatere smrtne grehe, ki sem jih naredila v mladosti. Čeprav sem se drugih grehov pogosto spovedala in delala vsa dobra dela, so bila zame brez koristi. Vendar pa sem imela navado te svoje grehe skoraj vsak dan priznavati preblaženi Božji Materi Mariji pred njenim oltarjem ali podobo.
Ko sem umrla, so me takoj obdali hudi duhovi od vseh strani, me grozno vlačili, suvali, trgali in s trpkim očitkom mojega greha vlekli v pekel. Ah, tedaj, čeprav prepozno, sem spoznala, da je to plačilo za moje otrdelo srce. Sedaj sem bila prisiljena, ne samo vedeti, ampak tudi izkusiti, kako nevarno je za bedne ljudi ne slediti ukazom njihovega Gospoda in Stvarnika. Prosila sem pravo Mater usmiljenja in edino upanje ubogih bolj z željami in vzdihi kot z besedami, naj me ne zapusti v trenutku največje stiske. In ni trajalo dolgo časa, da je prišla Tolažnica in varuhinja vseh, ki se k njej zatekajo, kot jutranja zarja in sijaj poldneva ter izgnala zlodeje, ki so me zasramovali.«
Ko so jo zli duhovi takoj ubogali, je šla Mati usmiljenja k našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ga prosila ter rekla: “Jaz rotim tvojo dobroto, Gospod, moj Sin, ne zapusti te duše zverem, ker je njen napačni korak tolikokrat objokovala pred mojo podobo."
Gospod ji je odgovoril: "Ti veš, ljuba Mati, da brez priznanja ne more biti rešitve?"
Ona pa: "Gospod, tebi je vse mogoče; ne pusti, prosim te, obraza te reve v sramoti, kajti ona zaupa vame in se je trudila z mnogimi dobrimi in pravičnimi deli spraviti se s teboj, čeprav ne natančno po pravilu."
Gospod je odgovoril: "Ker ni prav, da ti prošnjo zavrnem in ker izven telesa ni kraja za spoved in pokoro, sem odločil, naj se ta duša združi z lastnim telesom, in zlo, ki ga je naredila, v ponižni pokori prizna. Potem naj pride takoj nazaj, da doseže po pravilu tudi usmiljenje." 
Po Gospodovem naročilu in s skrbno pomočjo naše dobrotljive Matere je prišel k meni angel, ki me je odtrgal od zlih duhov, ki so bili v svojem pričakovanju popolnoma prevarani. Sedaj pa, ko sem se spovedala, je čas, da odidem in da se nikdar več ne vrnem, ampak opevam v večnosti Gospodovo slavo, ki me je, čeprav nevredno, v svojem bogatem usmiljenju rešila strašne obsodbe.”

Po teh besedah je naslonila glavo na mrtvaški oder, se oborožila z znamenjem svetega križa in izdihnila dušo.

sobota, 29. marec 2014

Mali rožni venec Jezusa Kristusa v Najsvetejšem zakramentu



Na Poljskem sestre usmiljenke molijo naslednji, od Cerkve odobreni, rožni venec, ki so ga za naše glasilo poslale naše sestre usmiljenke. Morda ga bo tudi kdo od bralcev našega glasila rad molil.

V začetku: Oče naš…, Zdrava Marija…, Verujem…
Na velikih jagodah: Bodi hvaljen, Najsvetejši zakrament, resnično Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Na malih jagodah: O Jezus, navzoč v Najsvetejšem zakramentu, bodi za nas in ves svet vir milosti večnega življenja (10 x).

Na koncu: Hvaljen in češčen naj vedno bo Najsvetejši zakrament, resnično Telo in Kri našega Gospoda Jezusa Kristusa (3 x).

četrtek, 27. marec 2014

Misli sv. Bernarda (2)



Spoštovanje Boga je začetek vsake modrosti, spolnjevanje zapovedi pa je dovršitev. Resnično moder je le tisti človek, ki se ogiba hudega in dela dobro. Nihče se ne more varovati slabega, če se ne boji Boga. Če ne spolnimo Božjih zapovedi, ne moremo storiti nič dobrega.

Nočem nenadoma postati najvišji, ampak hočem polagoma napredovati. Kakor Bogu ne ugaja grešnikova nesramnost, tako mu ugaja spokornikova skromnost.

Lepota zdržnosti in vredni sadovi pokore te bodo dvignili iz blata in ti dali upanje, da se boš lotil zahtevnejših stvari.

Strah je začetek modrosti, upanje je njen napredek, dovršitev pa je ljubezen.

torek, 25. marec 2014

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (2)



Jezus nam razodeva Očeta, ki je v nebesih. Kje je to? Nebesa so tam, kjer je popolna urejenost, harmonija in edinost. Nebesa so tam, kjer so Oče, Sin in Sveti Duh v popolni edinosti, kot en sam Bog v treh samostojnih osebah. Jezus v očenašu jasno pove, da je Oče v tej čudoviti blaženosti, ki je lahko do konca uresničena le v duhovnem svetu. Nebesa so preprosto tam, kjer je Bog. In v ta nebesa vabi tudi nas. Še več, ustvaril nas je za nebesa in večno srečo. Bog vse vabi, da bi vsak izmed nas dosegel to blaženo stanje. Jezus nam je zaupal, da gre, da nam prostor pripravi. Velikokrat se sprašujemo, kako bo to? To bo skrivnost do našega osebnega srečanja z Bogom ob smrti. Nebesa so preprosto stanje, kjer bodo uresničena in izpolnjena naša najgloblja hrepenenja. Takrat bomo tako srečni, da si ne bomo želeli ničesar več. Nobena želja nas ne bo več vodila ali vznemirjala, da bi težili za njeno izpolnitvijo. V Bogu so združene vse želje, vse, kar bi človek rad dosegel. To bo polnost bivanja. Ničesar ne bo nikomur manjkalo.
Nebesa so stanje edinosti. Tam bomo doživljali tako edinost med seboj, da ne bomo mogli drug drugemu nič nasprotovati. To ne pomeni, da bomo vsi enaki. Ne! Temveč bomo tako zreli v odnosu z bližnjimi, da nas nobena drugačnost ne bo motila. Še več, vsa drugačnost in pestrost bo usmerjena v eno samo smer. Vsi bomo slavili Boga. V blaženosti bomo tako popolni, da bomo uživali življenje v izobilju. To bo ena sama sreča in en sam praznik. Praznovali bomo v taki edinosti, da bomo popolnoma srečni. Sleherni se bo veselil vsakega in zares bomo bratje in sestre drug drugemu. Očeta bomo doživljali kot izvor življenja. Takrat bomo tudi mi lahko s takim občudovanjem in ljubeznijo izgovarjali Očetovo ime. On bo v nas prebival. Drug v drugem bomo videli Očeta. Bog bo resnično vse v vseh.
V očenašu nam Jezus jasno pove, da nebesa niso samo naše želje, ki bi ostale neuresničene. Nebesa so naša stvarnost. Jezus, naš veliki brat, nam sporoča, da Oče želi nebesa deliti z nami. Svojo srečo in blaženost ne more ohraniti zase, podarja jo nam. To je popoln dar, ne naša zasluga ali človeška iznajdljivost. Vsem, ki nas je ustvaril, je že pripravil prostor v večni sreči, če jo bomo zaslužili. Ustvarjeni smo kot krona vsega stvarstva, a to ni bilo dovolj. Hoče z nami deliti tisto najbolj svoje, svojo blaženost. Po redu stvari nam to ne pripada. Mi smo tudi telesna, materialna bitja. Naša je zemlja, saj smo iz nje vzeti. Ko nam je ustvaril neumrljivo dušo, je naše bivanje razpel med dva svetova. Smo zemeljska in telesna bitja, a del nas sega v duhovni svet, v Božji način življenja. S tem nam je položil v srce hrepenenje po nebesih. To niso nemogoče iluzije ampak resničnost, ki je uresničljiva. Z Božje strani je vse urejeno za naš prehod v nebeško življenje. Vse je odvisno od nas.
Človek ima v svojih rokah ključ od nebeških vrat. V naši oblasti je, ali ga čuvamo in ohranimo kot najbolj dragocen ključek ali pa ga zavržemo in izberemo kaj drugega, kar bi nam več pomenilo. Ključ od nebeških vrat je naše življenje. Če postaja nenehno bližanje Bogu, bo prehod nekaj naravnega. Ko izberemo druga pota, ki nas peljejo stran od Boga, nas tudi Bog z vso ljubeznijo ne more na silo obrniti k sebi, če ga ne maramo. Imamo popolno svobodo.
Bog želi, da se vsi snidemo pri njem. On nikakor ni ustvaril ene skupine ljudi za srečo in druge za trpljenje in pogubo. Vsakemu daje dovolj možnosti, da more doseči večno srečo. Vsakemu tudi pomaga, da bi čim bolj zagotovo dosegel to, za kar je ustvarjen.
Včasih se sliši, zakaj nam je Bog dal toliko svobodo, da lahko delamo, kar hočemo. Ali bi ne bilo bolje, ko bi nas določil za dobro in bi zla sploh ne mogli početi? Da, res bi nas lahko Bog tako ustvaril. Toda taki ne bi bili njemu podobni, ker bi ne imeli popolne svobode. Popolna svoboda daje našim dejanjem pravo vrednost in seveda tudi vso odgovornost. Ker vse storimo z močjo svobodne volje, sami v celoti odgovarjamo za svoja dejanja. Bog nam kliče, naj izberemo življenje, a izbira je vendarle naša. Tudi nebesa so naša. Za njih smo ustvarjeni, a smemo izbirati. Lahko jih tudi ne izberemo. Nihče, ki pride v večno življenje, ne pride tja po sili. Vsak, ki je tja prišel, je prišel zato, ker je želel tja. Lahko je ta želja v njem gorela celo zemeljsko popotovanje. Morda pa se je v njem prebudila in vzplamtela zadnji možni trenutek.
Nebesa ne bodo le plačilo za naša dobra dela. Bodo mnogo več. Nebesa bomo uživali zaradi Božje usmiljenosti. V življenju naredimo res veliko dobrega. Pogosto pa hodimo tudi svoja pota, ki niso Božja pota. Toda pomembno je, da v nas ostane želja, vstopiti v Očetovo hišo. Kot izgubljeni sin često hočemo življenje užiti že na zemlji. Ko se nam uživanje spremeni v trpljenje in doživljamo praznino in nesmisel svojega početja, nas Oče vabi k sebi. Čaka nas, da se nas usmili in nas objame. Ne kaznuje nas, saj ni Bog maščevanja. Trpeli smo zaradi ločenosti od Očeta. Usmiljeno nas sprejema in navdušuje za dobro. On ve, da otrok ne more biti varen, če ni v očetovem ali materinem naročju.

p. Branko Petauer

nedelja, 23. marec 2014

VEČ IN BOLJE MOLITI (2) Molitev kot hvalnica Stvarniku



Hvalnica Stvarniku se začne z občudovanjem Boga in njegovega stvarstva. Slavni fizik Ampère, ki je globoko prodrl v skrivnost Božjega stvarstva, je vzklikal: "Kako velik je Bog! Kako velik je Bog!"
Mati srednjih let piše:
"Moja molitev je občudovanje božjega stvarstva. Ko opazujem naravo v njenem spreminjanju skozi letne čase, ko me prevzame lepota gorskih vršacev, ki se kopljejo v zarji jutranjega sonca, ko moj pogled počiva na modrini neba in razkošju jesenskih barv, ko uživam ob žvrgolenju ptic in šelestenju listja v gozdu, ko se zazrem v nedolžne oči malčka in me objamejo njegove ročice, takrat se iz globine mojega srca oglasi hvalnica Stvarniku."
V najširšem pomenu moli vse stvarstvo in vsaka stvar, in sicer že s tem, da se ravna po zakonih, ki so od Boga. S svojim obstojem in delovanjem vse stvari slavijo Stvarnika in se mu zahvaljujejo. Za nerazumno naravo velja to drugače, kakor velja za angele in ljudi. Nerazumna narava se "pogovarja" s svojim Stvarnikom tako, da se že več milijard let ravna po njegovih zakonih. To je nekakšna veličastna molitev, pesem hvalnica vsega stvarstva. Bog vse stvarstvo stalno vzdržuje v bivanju in delovanju, stvarstvo pa svojemu Stvarniku stalno "poje" hvalo.
Ali ni čudovito: vsak kamen, vsaka cvetlica, vsaka žival in vsak človek že s tem, da je in da se ravna po Božjih zakonih, slavi in hvali Boga! Hvalnica vsega stvarstva vabi človeka, naj se zavestno in z ljubeznijo vključuje vanjo.

An

petek, 21. marec 2014

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo




Zopet smo zrasli za tri zrna. Ni veliko, vendar je tudi to v Božjih očeh dragoceno. Težko je vztrajati. Več in bolje moliti! je zapisano kot program v dokumentu Pridite in poglejte! Molitev za duhovne poklice, npr. za živi rožni venec ali pri Bernardovi družini, nam pomaga pri navajanju na redno vsakodnevno molitev. Morda kdo ne bi molil rožnega venca, pa si zada za cilj, da bo molil za duhovne poklice – morda za čisto določene fante, ki študirajo bogoslovje, da bi postali dobri duhovniki. To mu bo pomagalo, da se bo potrudil in vztrajal. Treba si je najti čas, treba je imeti voljo, tudi če se človeku kdaj ne ljubi moliti. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat čez dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

sreda, 19. marec 2014

PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (1)



Kaj more biti lepšega, kaj boljšega, ko je po vročem poletju v deželi pod Alpami hladno zavelo po jeseni?
Mi, romarji v Grčijo, smo si podaljšali poletje kar za dober teden (od 6. – 14. 9.), ki pa se nam je ob avtobusnem drvenju po slikovitem božjem stvarstvu, po vrsti dogodkov in izjemnih doživetjih, najmanj potrojil, saj se doma v osmih dneh nikakor ne more zgoditi kaj tako izjemnega.
Čas našega romanja je bil vsebinsko nabit in  celostno izpolnjen. Po sv. maši naše duhovniške trojice (p. Petra, g. Bogomirja, g. Štefana) v kapeli sv. Antona Padovanskega na Viču smo se božjepotniki, 22 članov Društva prijateljev Svete dežele, ob 6-ih zjutraj v božjem imenu podali na pot, da bi »na licu mesta« spoznavali vso globino in razsežnosti naukov apostola Pavla. S svojimi pismi (vseh je 14), namenil jih je prvenstveno antično razgledanim poganskim Grkom, posredno pa tudi nam in vsej Katoliški Cerkvi, ki se je ob njegovih štirih misijonskih potovanjih (v Filipe, Solun, Berojo, Atene in Korint) pravzaprav šele porajala. Prava »Univerza za tretje življenjsko obdobje« (teološko-kulturološka smer), ki sta nam jo vsestransko zagotovila naša duhovna voditelja: komisar za Sveto deželo, p. Peter Lavrih z veščo organizacijo dolge romarske poti, s pronicljivo osredinjenostjo na vse sveto in bistveno, in prof. Bogomir Trošt, duhovnik in klasični filolog, odličen poznavalec, razlagalec antične zgodovine in verskega sporočila Pavlovih pisem.
Teh, po božji previdnosti izbranih in skrivnostnih krajev z avtobusom ni mogoče drugače doseči, kot po avtocesti preko hrvaške Slavonije, srbskega Srema ter Šumadije, preko Makedonije vse do Đevđelije. Gredoč pa smo se spomnili vsega spomina vrednega, posebej zabavnih spominov na vojaščino iz časov sožitja v nekdanji Jugoslaviji. Tako je bilo poskrbljeno tudi za vedro razpoloženje…
Imeli pa smo na dolgi poti še dva spomina vredna cilja: obisk Niša v Srbiji, da bi tako dostojno počastili »Milanski edikt«, in cesarja Konstantina Velikega, ki je skupaj z Licinijem pred 1700 leti napravil konec 300-letnemu preganjanju kristjanov v mogočnem rimskem imperiju, posebej pa njegovo mater, sv. Heleno, najditeljico Kristusovega križa. Oba sta bila iz nekdanjega grško-rimskega »Nausia«. Vse o znamenitem ediktu nam je že med vožnjo razložil g. Bogomir; še več, predstavil nam ga je celo v slovenskem prevodu. Spoznavali smo njegovo vsebino, občudovali dovršeno pravniško izražanje, njegov pomirjevalni ton o soobstajanju verstev, njegove misli o verskem življenju v ogromnem rimskem cesarstvu. O njegovi materi, sv. Heleni, pa smo poslušali žegnanjsko pridigo koprskega škofa dr. Jurija Bizjaka (ob njenem godu v župniji sv. Helene na Premu pri Ilirski Bistrici), saj so na naši poti uporabljali tudi sodobne medijske pripomočke. Vse tako aktualno, zares treznega premisleka vredno v našem versko zmedenem času. Mimo Skopja pa tudi nismo mogli, ne da bi se spomnili naše sodobnice, junakinje krščanske vere, dobrotnice siromakov in sirot v prestolnici Indije, blažene Matere Terezije, po rodu Albanke.
Tako smo romarji najprej spoznavali Niš v Srbiji in Skopje v Makedoniji. Ko pa smo pri Đevđeliji dosegli grška tla in se nato ob strugi Vardarja spuščali proti Egejskemu morju, smo v naslednjih dneh obiskali in premeditirali dobršen del severno-grškega pobrežja od vzhoda do zahoda. Od Filipov do Soluna, po prostrani dolini z belimi bombažnimi polji, vinogradi in oljčnimi gaji, do Berije, nato smo se povzpeli čez kraško-vulkansko pogorje do Meteore, nadaljevali pot v Delfe, v »romarsko središče« antične Grčije, obiskali »klimatsko zdravilišče« Epidavrus z znamenitim akustičnim amfiteatrom. Tu je zdravil znameniti Eskulap s svojo zdravniško »ekipo«, o čemer priča muzej s torzi bogov in herojev. Od tu izvira tudi znameniti medicinsko-filozofski rek: »Mens sana in corpore sano« (Zdrav duh v zdravem telesu).
Vsa ta grško-poganska mestna jedra v ruševinah vse v naš čas »vpijejo«, kako je bil grški človek odvisen od »zle usode«; pričajo, da so Grki razmišljali o življenju in smrti, iskali smisel življenja, ki pa je bil nepreklicno »v  rokah bogov«. Ti pa so jim s svojimi človeškimi odlikami in slabostmi nepreklicno določali usodo, domovali pa so na najvišji gori Grčije, na Olimpu (50 m je višji od našega Triglava), ki smo ga na naši poti v obrisih zaznavali. Tudi znamenite Mikene, v Ahaji, zibelke prastare grščine, najdišče skrivnostne starogrške pisave (Linear A,  Linear B) smo občudovali. Mestne ruševine na strmem pobočju, vse iz časov  pred Kristusom, kamor vodijo znamenita »Levja vrata« s preklado v enem kosu nad podboji vrat, ki ji človeška moč ne more biti kos. Kdo in kako jo je izklesal, pretovoril in namestil? Velikani kiklopi? S kakšno tehniko? Koliko skrivnosti! In muzej, napolnjen s keramičnimi umetninami, nakitom v zlatu, poldragih kamnih! Vse to priča o sposobnostih, pogumu, moči in bogastvu nekdanjih Mikencev. Stopili smo tudi v Agamemnonovo grobnico. Njena notranjost se stožčasto vzpenja v višino, kot da hoče doseči neskončnost …
Po spoznavanju tega zamrlega antičnega sveta v vseh njegovih pojmovnih in tvarnih razsežnostih, kjer »kamen ni ostal na kamnu, ne da bi se zrušil« (potresi in vojne pred in po Kristusu), smo skušali doumeti, kako je na tej poganski kulturni podlagi začelo kliti in rasti krščanstvo – kot rešitev »ujetega človeka«, kot novo upanje, ki je spregovorilo o Božjem usmiljenju. Po vseh teh spoznanjih in izkušnjah smo obiskali Atene s Partenonom, se podali v Korint in Patras, kjer se je naš romarski lok sklenil. Za pot domov nas je čakala le še »morja široka cesta«, po kateri nas je mogočna grško-italijanska moderna ladja, Minoan Lines, po valovih in globinah Egejskega morja in Jadrana ponesla do Trsta.

dr. Martina Orožen

ponedeljek, 17. marec 2014

Eva Levalier

Eva Levalier, svoj čas najboljša francoska gledališka igralka, Magdalena 20. stoletja, se je odvrnila od grešnega življenja in se odločila za Boga na podlagi razgovora s preprostim podeželskim župnikom. Pogovarjala sta se o spiritizmu (klicanju duhov umrlih), s katerim se je nekaj časa ukvarjala tudi Eva. V razgovoru je vztrajno trdila: "Hudobnega duha ni."
Župnik ji je ugovarjal: "Gospa, jaz pa vam pravim, da je. Le pazite, da ne pridete k njemu!"
Te besede so jo zadele v živo. Začela je resno razmišljati o svojem življenju. Ko je bila še otrok, je oče prišel besen domov. V prepiru je ustrelil ženo in nameril samokres na hčerko Evo, a se je premislil. Nato je ustrelil še sebe. Pozneje je Eva zašla v potujoče gledališče in postala slavna igralka. Menjavala je moške, bila zelo bogata, a nikoli ni bila srečna.
Skupaj s hčerko Leono se je pripravila na spoved in na prvo obhajilo. Za vedno se je odpovedala gledališki slavi, veliko molila, se postila in vsak dan šla k maši in sv. obhajilu.
Vera je nekaj tako osebnega, da se je treba zanjo osebno odločiti. Prej ali slej je človek postavljen pred izbiro: za Boga ali proti njemu, za Kristusa ali proti njemu. Vera spada na področje temeljnih odločitev, ki jih mora napraviti vsak človek.
Gre najprej za temeljno izbiro, izvolitev Kristusa in po njem troedinega Boga. Ta izvolitev povzroči, da postane Kristus za vse življenje privlačno središče človeka, ki je napravil to izvolitev. Vse življenje je zaznamovano s tem središčem. Pri takšnem človeku je ljubezen do Kristusa tako močna, da človeka prešine do korenin njegovega bitja, da zagrabi celega človeka, ki hoče biti odslej samo v službi Kristusu in zaradi njega v službi bližnjemu. Le tako je mogoče biti v polnosti kristjan.
Marsikdo si izbere za svoje središče samega sebe; tak postane sebičnež. Kdor si izbere materialne dobrine, denar, postane skopuh. Kdor pa si izbere za svoje središče spolnost, postane razvratnež.
Človekova temeljna izvolitev Kristusa in odločitev zanj se razodeva tudi na zunaj s krščanskim življenjem in z izpovedjo vere. Ne more ostati samo v srcu.
Apostol Peter je izpovedal vero v Jezusa z besedami: "Ti si Kristus, Sin živega Boga" (Mt 16,16); Natanael z besedami: "Učitelj, ti si Božji Sin, ti si Izraelov kralj" (Jn 1,49); Marta pa: "Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet" (Jn 11,27). Stotnik je pod križem takole počastil Jezusa: "Resnično, ta človek je bil Božji Sin" (Mr 15,39). Najjasnejšo izpoved vere pa imamo pri apostolu Tomažu: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jn 20,28).

p. Anton

nedelja, 16. marec 2014

Pod Pascalovim vplivom je Newman zapisal


"Če obstaja le en pameten razlog, da je Sveto pismo resnično, da so nebesa nagrada za pokorščino, pekel povračilo za prostovoljen greh, je – prav gotovo – vredno, da žrtvujemo ta svet prihodnjemu. Vredno bi bilo, da bi, kakor pravi Kristus, zapustili vse, kar imamo, in šli za Njim ter svoje zemeljske dni preživeli v revščini in zaničevanju – vredno bi bilo to le na osnovi tistega razloga ...

Če bi Sveto pismo ne bilo resnično, bi v prihodnjem svetu ne bili nič na slabšem kot sicer. Če pa je Sveto pismo resnično, potem bomo, če mu ne verjamemo, neizmerno na slabšem, kakor če bi mu verjeli." 

sobota, 15. marec 2014

Pascal govori o posebni stavi:



"Preudarimo tedaj to stvar in recimo: 'Bog je – ali ga ni.' Na katero stran se bomo nagnili? ... Staviti morate. To ni dano na voljo. Porinjeni ste v to ... Pretehtajmo dobitek in izgubo, če se odločite za križ – da Bog je. Presodimo oba primera: če dobite, dobite vse (večno srečo v nebesih); če izgubite, ne izgubite ničesar (če bi namreč po smrti ne bilo ničesar). Brez omahovanja torej stavite, da (Bog) je." 

četrtek, 13. marec 2014

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (25) Moja odločitev zate je nepreklicna



Perzijska zgodba pripoveduje, kako se je neki človek sprehajal ob morski obali in našel vrečo polno kamenčkov. Začel jih je metati v galebe, ki so krožili nad morjem. V vreči mu je končno ostal en sam kamenček. Vzel ga je domov in doma ob luči ognja opazil, da ima v rokah pravi dragulj. Jezil se je sam nad seboj: "Jaz prismoda! Cela vreča je bila polna samih draguljev!" Vrnil se je k morju, toda vsi dragulji so potonili v globoki vodi.
Samo enkrat živimo. Za duhovne dragulje gre! Naše življenje je razmetavanje teh draguljev ali pa zbiranje. Pogosto ljudje ne spoznajo, da gre pri veri za silno pomembno zadevo. Zanje gre, za njihovo srečo na tem in na drugem svetu.

Gre za resnice, od katerih je odvisna moja večna sreča ali nesreča. Francoski mislec Pascal svari pred malomarnostjo glede vprašanja Boga in večnosti:
"Tu [pri vprašanju Boga in večnosti] ne gre za malenkostno korist kakega tujega človeka, da bi smeli tako nemarno ravnati; za nas same gre, in za naše vse! ... Ta malomarnost v zadevi, v kateri gre zanje same, za njihovo večnost, za njihovo vse, me bolj razjezi kakor gane, ob njej ostrmim in se zgrozim: zame je to pošastno ...
Premislite o tem in potlej povejte, če je mogoče dvomiti, da je edina dobrina v tem življenju upanje na drugo življenje in da je človek srečen samo, če si ga čimbolj utrjuje; in kakor za tiste, ki povsem trdno zaupajo v svojo večnost, ni več nesreč, tako tudi ni sreče za one, ki jim je ta luč povsem ugasnila."
Kdor ne veruje v Boga, bi v svoji neveri ne smel biti tako trden, da ne bi postavljal dvomov o njej. Če ima sebe vsaj nekoliko rad, si bo zastavil vprašanja:
"Kaj pa, če je res, da biva Bog, ki me je ustvaril? Da torej nisem proizvod slučaja in da tudi vesolje ni nekaj slučajnega. Kaj pa, če je res, kar piše v Svetem pismu:
'Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet rešil po njem' (Jn 3,16 s).
Kaj pa, če je res, da se je Bog, ki je postal človek, zame trudil vse zemeljsko življenje, zame umrl in vstal ter me sedaj pričakuje, da se z ljubeznijo povežem z njim? Da torej evangeliji niso bajke.
Kaj pa, če mašna daritev, sveto obhajilo, krst, birma, spoved, cerkvena poroka, cerkveni pogreb niso prazni obredi?

Kaj pa, če s smrtjo ni vsega konec? Če sem nesmrten in določen, da bom po smrti vedno živel v družbi poveličanega Kristusa, njegovih angelov in svetnikov? In če tega ne bom zaslužil, da bom zaslišal besede: 'Proč izpred mene!?'" 

sreda, 12. marec 2014

Obhajanje petih prvih sobot v rakovniški župniji v Ljubljani



Na Slovenskem je prvosobotno pobožnost z vso vnemo pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman prav v času druge svetovne vojne. Ob koncu leta 1942 je zato povabil svoje vernike, da bi s posvetitvijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu izpolnili Marijino željo iz Fatime. Posvetitev se je zgodila v nedeljo, 30. maja 1943, v soboto pred tem pa je bil spokorni in spravni dan. Po vseh župnijah, kjer je bilo mogoče, so opravili osebno (družinsko) in župnijsko posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Po mnogih slovenskih domovih so obesili sliko Srca Jezusovega in Srca Marijinega. V Ljubljani pa so pripravili posebno spravno slovesnost.
Glavna spravna slovesnost je bila zadnjo soboto v maju 1943 na Rakovniku. Bil je to »pretresljiv dan« s procesijo, ki jo je vodil škof Rožman s križem, bogoslovci pa so nosili podobo brezjanske Marije Pomagaj. V procesiji je bilo 25.000 vernikov, razvrščenih po župnijah, z župniki s križem v rokah: »Tri ure so korakale urejene množice in skupine iz vseh šol… proti cilju [na rakovniškem stadionu]. Po ulicah in prav tako po stadionu je odmevala molitev rožnega venca, petje Marijinih pesmi in litanij.«
Današnji čas ni dosti drugačen od opisanega zgoraj. Slovenski narod se je posvetil Mariji v prvem letu samostojnosti na praznik Marijinega vnebovzetja leta 1992. Bili smo obvarovani velikih nevarnosti. Še vedno živimo v razmerah, ko je notranji mir ogrožen, ko družine vse bolj opuščajo vsakdanjo molitev in evharistijo. Lahko smo prepričani , da je ta spravna in zadostilna pobožnost danes še toliko bolj potrebna kot nekoč. Njeno obnavljanje nas bo vodilo do poglobljenega krščanskega življenja in od nas odvrnilo mnogo stisk in nevarnosti.
Na Rakovniku smo začeli z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način 5. januarja 2013 in ga zaključili s prvo soboto v maju. Od 24. do 26. maja 2013 (od petka do nedelje) nas je obiskala na Rakovniku brezjanska Marija Pomagaj, ki nas je zbirala okoli sebe. Tako smo imeli v soboto celonočno češčenje z molitvijo rožnega venca, petjem Marijinih pesmi in litanij, ki smo ga ob 5.00 uri zjutraj zaključili z mašo. Zaključek tega čudovitega druženja je bila v nedeljo romarska maša s procesijo. To je bila tudi priprava na izročitev Božji Materi na njen največji praznik 15. avgusta.
Pobožnosti prvih petkov in prvih sobot redno obhajamo na Rakovniku skozi vse leto. To so milostni dnevi, ki prinašajo čudovite spremembe v naše življenje.

Jana Albert

torek, 11. marec 2014

Sem iz nebes

Sem iz nebes

Bila je sončna nedelja. Po maši so otroci odgnali ovce na pašo v Irijsko globel. Med pašo so použili skromno malico, kleče zmolili rožni venec in se začeli igrati. Bilo je skoraj poldne. Lucija pripoveduje:
»Ko smo se dne 13. maja 1917 z Jacinto in Frančiškom igrali nad pobočjem Cove da Iria, da bi naredili malo ograjo okoli nekega grmiča, smo nenadoma videli nekakšen blisk.
‘Bolje je, da gremo domov, ker se začenja bliskati. Najbrž bo nevihta.’
'Prav.'
In smo pričeli gnati ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli približno do sredine brega, skoraj tik do nekega velikega hrasta, smo spet videli, da se je zabliskalo. Ko smo napravili še nekaj korakov naprej, smo nad neko črniko zagledali neko gospo, vso belo oblečeno in sijala je bolj kot sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša svetloba, kakor če bi kristalno čašo, polno kristalno čiste vode, presevali žarki najbolj žarečega sonca. Obstali smo presenečeni in osupli. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v svetlobi, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.
Tedaj nam je naša Gospa rekla:
‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’
‘Od kod ste?’ sem jo vprašala.
‘Sem iz nebes.’
‘In kaj želite od mene?’
‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali semkaj šest mesecev zapovrstjo na trinajsti dan v mesecu ob isti uri. Potem vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem. Nato se bom vrnila semkaj še sedmič.’[1]
‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’
‘Da, pojdeš.’
‘In Jacinta?’
‘Tudi.’
‘In Frančišek?’
‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’
Tedaj sem se spomnila, da sem vprašala po dveh dekletih, ki sta pred kratkim umrli. Bili sta moji prijateljici in sta se pri moji sestri učili tkati.
'Je Marija das Neves že v nebesih?'
'Da, je!'
Zdi se mi, da je morala imeti kakšnih šestnajst let.
'In Amelija?'
'Bo v vicah do konca sveta.'[2]
Zdi se mi, da je morala imeti od osemnajst do dvajset let.
‘Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?’
‘Da, hočemo.’
‘Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.’
Ko je izgovorila te zadnje besede (Božja milost itd.), je prvič razprostrla roke in na nas razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v naša srca in v najgloblje globine naših duš. Videli smo sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer mnogo jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil tudi dan, padli na kolena in od srca ponavljali:
‘Presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v Najsvetejšem zakramentu.’
Po nekaj trenutkih je naša Gospa dodala:
‘Molíte vsak dan rožni venec, da boste izprosili svetu mir in konec vojne.’
Tedaj vpraša Lucija:
'Ali bo vojna trajala še dolgo ali je bo kmalu konec?'
'Tega ti ne morem povedati, dokler ti ne povem tudi tega, kdo sem
Takoj zatem se je pričela počasi dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v neizmerni daljavi. Luč, ki jo je obdajala, ji je tako rekoč utirala pot skozi zvezdnati svod. Zato smo včasih rekli, da smo videli, kako so se nebesa odprla.«
Marijino slovo sestra Lucija primerja z angelovim slovesom ob oznanjenju Mariji:
»Dvignila se je v nebo srečna, da prinaša Bogu ugoden odgovor kakor nekoč angel Gabriel. Tako je zdaj ona prinašala odgovor revnih pastirčkov, izbranih od Boga, da bi po njih posredoval svetu svoje Sporočilo.«
Z začetkom Marijinih prikazovanj je Bog pastirčkom in človeštvu še bolj odprl okno upanja, ker človeštvo zapira vrata pred Bogom in se s tem odloča za smrt namesto za življenje.
An


[1] Sedmič je Marija prišla 16. junija 1921, na predvečer Lucijinega odhoda v zavod sester dorotejk.
[2] Izraz »do konca sveta« pomeni »dolgo časa«; ali pa je pogojen: do konca sveta bo v vicah, če nihče ne bo zanjo molil ali daroval mašne daritve. 

ponedeljek, 10. marec 2014

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (13) Prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917



Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija

Mati Božja se je prikazovala Luciji, Frančišku in Jacinti v kraju Cova da Iria (izg. Kova da Iría; Irijska globel, Irijska kotlina, Dolina Iria), ki je bila last Lucijinih staršev. Irijska globel je od Aljustrela, rojstnega kraja pastirčkov, oddaljena dva kilometra in je nekoliko nižja od okolice. Fatimska Gospa se je vedno pojavila nad istim pritlikavim, trajno zelenim sredozemskim hrastičem, imenovanim črnika. Prikazala se je šestkrat, od maja do oktobra 1917, vsakokrat na 13. dan v mesecu, med dvanajsto in trinajsto uro, le avgusta je bila glede kraja, datuma in ure prikazanja izjema, ker je 13. avgusta otroke ugrabil in zaprl občinski upravitelj in so bili do 15. avgusta v zaporu. Tega meseca jih je nebeška Gospa obiskala 19. avgusta popoldne v kraju Valinhos.
Prikazala se je v trenutku, ne da bi pastirčki videli, kako prihaja. Preden se je pojavila, so videli luč, ki se je bližala. Ko so sveto Devico videli, je že bila nad črniko, na oblačku, ki se je rahlo dotikal krošnje. Vedno so jo videli vsi trije pastirčki. Lucija in Jacinta sta jo tudi slišali. Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija. Jacinta ni imela poguma, da bi spregovorila. Frančišek je slišal le Lucijina vprašanja in odgovore. Marijina sporočila sta mu deklici posredovali pozneje.
Navzoči ljudje Marije niso videli ne slišali, večkrat pa so videli steber dima, ki se je kakor kadilo dvigal nad množico, ali kako drugo znamenje. Deklici sta sprejemali sporočila nebeške Matere na nadnaraven način. Lucija je med videnjem večkrat povesila oči, ker jo je preveč slepilo.
Marija je imela glavo pokrito z naglavnim ogrinjalom, obdajal jo je zelo bleščeč sijaj, lepši od sončne svetlobe. Imela je rožni venec bele barve z belim križcem. Nikoli ni pozdravila Lucije z glavo ali z rokami in se ji tudi ni nikoli nasmehnila. Tudi po ljudeh se ni nikoli ozirala.
Lucija je večkrat naročila ljudem, naj pokleknejo in molijo. To ji ni naročila Marija, ampak je to storila sama od sebe, kar kaže na izreden pogum in samozavest dobrih deset let stare deklice. Vidci so med prikazanjem včasih stali, drugič pa so klečali. Imeli so sklenjene roke. Ko se je Lucija pogovarjala z Marijo, ni slišala pogovore, hrup in krike ljudi.

Ob prikazni prijazne nebeške Gospe so bili otroci silno presenečeni. Nič se je niso bali, kar dokazuje Lucijin sproščen pogovor z njo. Pozneje so spoznali, da 'bliski', ki so spremljali Marijin prihod, niso bili nič drugega kakor odsev luči, ki se je bližala. V tej luči je prihajala nebeška Gospa, a videli so jo šele, ko je že bila nad črniko.

nedelja, 09. marec 2014

Angelsko češčenje



Lep izraz vere božjega ljudstva je molitev angelskega češčenja, ki se v Braziliji imenuje Marijina ura. To je preprosta molitev, ki jo molimo v treh značilnih trenutkih dneva, in dajejo ritem našim dnevnim opravilom: zjutraj, opoldne in zvečer.
To je pomembna molitev. Vsi smo povabljeni, da jo molimo, saj nas spominja na trenutek svetlobe, ki je spremenil zgodovino, na utelešenje, ko je Božji Sin postal človek v Jezusu iz Nazareta.

papež Frančišek

sobota, 08. marec 2014

Evharistični značaj ikone Hodigitria



Ikone upodabljajo zemeljsko Cerkev, liturgični zbor, ki se povezuje z nebeško Cerkvijo; slednji je tudi zbor, ki neprenehoma moli in slavi Boga. V obeh zborih, v nebeškem in zemeljskem, je Devica Marija prva, Kraljica svetnikov, Mati Gospodova, Mati svetnikov.
Krščanska umetnost jo je po pravici imenovala »Sodelavka liturgije« (Pij XII.). V njej je videla in poudarila teološko vez, ki obstaja med evharistijo in Marijo.
Ikona Hodigitria je vzhodnjaškega izvora. Hodigitria pomeni »tista, ki vodi«. Marija je tista, ki kaže pot: Jezusa Kristusa. »Drži Otroka, ki blagoslavlja, ga kaže nam opazovalcem in se zdi, da nam hoče reči: On je življenje.«

p. Sergio Gaspari

petek, 07. marec 2014

Kraljica rožnega venca v Manduju na Šrilanki



Zgodba naše Gospe iz Manduja je zelo pretresljiva. Na začetku holandskega preganjanja so v mali vasici Mentai častili Marijo kot Kraljico rožnega venca. Holandskim hordam je bilo ukazano, da zatrejo to papeško praznoverje. Ko je bila cerkev že obkoljena, se je našlo nekaj pogumnih kristjanov, ki so prebili črto in rešili Marijin kip. Le kam naj bi ga skrili, če ne v središče neprehodne džungle? Tam so jo na koncu preganjanj našli v borni kapelici. Začela so se romanja v to čudovito oazo sredi džungle, oddaljeno približno 60 km. Marijini oblati so zgradili Kraljici rožnega venca enega največjih spomenikov na Vzhodu. Svetišče s svojimi stranskimi ladjami meri 75 metrov po dolžini in 22 m po širini.
Kraljica svetišča ni ostala ravnodušna spričo tolikšne gorečnosti. V svetišču namreč Marija neprenehoma obnavlja čudež posebne zaščite nad množicami romarjev. Tako kot okužbe najtežjih bolnikov, ki se v Lurdu potapljajo v bazene, ne okužijo nikogar, tako romarji na Cejlonu lahko brezskrbno hodijo po džungli, ne da bi se morali bati kačjega pika, medvedovih šap ali slona.
Brezmadežna je v Lurdu v Franciji odprla izvir sveže vode za telesna ozdravljenja ljudi, da bi jih mogla potopiti v nevidne bazene milosti. V Manduju, to je cejlonski Lurd, pa je Kraljica rožnega venca zaupala prahu na poti, ki vodi v svetišče, moč da ljudi ozdravi od kačjega pika.
Toda največje delo Gospe iz Manduja je reševanje grešnikov. Tam dnevno spoveduje trideset do štirideset spovednikov. Skupine katehumenov slavijo Boga in oblikujejo procesije, skratka goreče marijansko življenje prekipeva v svetišču.

Un minuto con Maria

četrtek, 06. marec 2014

Šopek Materi Mariji



»Oh, Devica iz Marne!«

Dne 3. januarja 1915 je ranjeni nemški duhovnik, ki je bil po bitki na Marni zaprt, umrl v francoski ambulanti, ki so jo oskrbovale redovnice. Pred smrtjo jim je dejal: »Kot vojak bi moral čuvati skrivnost, kot duhovnik pa mislim, da moram povedati, kar sem videl. Med bitko na Marni smo bili presenečeni, da smo bili premagani, saj smo bili številčno močnejši od Francozov in smo računali, da bomo kmalu prodrli do Pariza. Videli smo Marijo, ki je bila vsa oblečena v belo, opasana z modrim pasom in nagnjena proti Parizu … videli smo jo v hrbet in zdelo se je, da nas z desno roko odriva nazaj … To, kar sem videl jaz, so videli še mnogi drugi.« V tistih dneh, ko je ta nemški duhovnik to povedal, sta dva nemška oficirja vstopila v neko francosko ambulanto Rdečega križa. Spremljala ju je medicinska sestra, ki je znala nemško. Ko sta vstopila v nek prostor, kjer je bil kip lurške Marije, sta se spogledala in rekla: »Oh, Devica iz Marne!«

Un minuto con Maria

sreda, 05. marec 2014

Pogovori z Jezusom

Ljubi te vsa Sveta Trojica

Predragi Božji otrok, ne ljubim te samo jaz. Ljubi te tudi moj Oče, ljubi te Sveti Duh, ki je vez ljubezni med Očetom in menoj.
Oče se je na nek način iz ljubezni do tebe in tvojega odrešenja odpovedal meni, ki sem njegov ljubljeni Sin. Dopustil je, da so me sovražniki zgrabili, me obsodili in pribili na križ. Na križu sem zato občutil zapuščenost, ne le od ljudi, ampak tudi od Očeta. Od tod moje boleče vprašanje in moj krik: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?
Učlovečenje in smrt na križu sta najbolj čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje Očetove ljubezni do tebe in do vseh ljudi vseh časov. Ko me je nebeški Oče daroval in je po meni poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost, dobrota in ljubezen.
Apostol Janez, ki mi je bil v času mojega zemeljskega življenja posebej pri srcu, je napisal najlepše besede o Božji ljubezni:
Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.
Moj Oče prav danes daje mene tebi, ker te ljubi. Daje me še posebej v evharistični daritvi in v svetem obhajilu, da bi se ti ne pogubil, ampak bi imel večno življenje, to je delež pri tistem življenju, ki je v Sveti Trojici. Mar ni to nekaj čudovitega?!
Pomisli na besede istega apostola: Ljubezen spoznavamo po tem, da je On dal življenje za nas. Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil.
Apostol Janez, ki je bil tri leta v moji šoli, ni spoznal samo moje ljubezni, ampak tudi ljubezen mojega Očeta in Svetega Duha. Izkustvo Božje ljubezni ga je nagnilo k ljubezni do Boga in do ljudi.


Moj Gospod, nikoli nisem pomislil, da je bilo tvoje učlovečenje in rojstvo v revnih jaslih ter grozna smrt na križu tudi Očetova žrtev iz ljubezni do mene in vsega človeštva. Naj me resnica o tej neizmerni Božji ljubezni, ljubezni vse Svete Trojice, popolnoma prevzame in naj postane najpomembnejše spoznanje v mojem življenju. Kako resnično je, da je Bog ljubezen! Samo on je ljubezen, mi pa smo glede ljubezni tako zelo slabotni! Stalno nas ogroža sebičnost. Sveta Trojica, hvala ti za vso ljubezen in potrpljenje ter usmiljenost z nami. Hvala ti za mašno daritev, v kateri se nam najbolj približaš in se nam podarjaš ter nas učiš, kakšna je resnična nesebična ljubezen. 

torek, 04. marec 2014

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (10)



Škof Rožman kot mož molitve

Jakob Kolarič je zapisal:
»Škof Rožman je rad poudarjal, da ni dovolj za narod delati, za narod je treba tudi moliti. Morda ni noben Slovenec v času njegovega škofovanja toliko molil za naše ljudstvo kakor on. Kakor se je očak Jakob celo noč bojeval z Bogom in ga nazadnje premagal z molitvijo, tako se je škof Rožman na kolenih s sklenjenimi rokami bojeval za slovenski narod od tistega dne dalje, ko je prejel škofovsko posvečenje, posebno še v letih vojne in revolucije, ki so za narod bila bolj črna kakor najtemnejša noč« (Rožman III, 121).
Rožmanov osebni stražnik Franc Gaber je ob četrti obletnici škofove smrti zapisal: »Ko bi človek mogel zbrati vse ure, ki jih je pokojni škof preklečal pred Najsvetejšim, bi gotovo šle v leta; koliko rožnih vencev je šlo preko njegovih ustnic; koliko križevih potov je premišljeval, ve le Bog.«
Neki osebi je škof rekel: »Meni je blagor našega naroda, predvsem njegov večni blagor, prva in glavna skrb …« Nekoč mi je zaupal, da gre zvečer, po končanem delu, in tega je imel vedno silno veliko, v kapelo, kjer vztraja v molitvi, dokler ga zaspanost ne prisili k počitku, in to pozno v noč«(Rožman III, 121–122).
Dr. Francu Bajlecu je dejal: »Slovenci se pri delu za svoj narod vse premalo spomnimo na Boga. Sploh za narod vse premalo molimo. Jaz vam povem, da tako rekoč noč in dan molim za ves naš narod in ga stalno blagoslavljam. Neprenehoma prosim tudi našo Kraljico, naj naš narod ne bi bil med tistimi, ki naj bi po fatimski napovedi bil zapisan uničenju in bi kot narod preminil« (Rožman III, 122).
24. oktobra 1941 je v pastirskem pismu duhovnikom zapisal: »Gospod je svoji Cerkvi obljubil nepremagljivost, toda mi 'stražniki Siona' ne smemo brezdelni čakati na končno zmago, marveč moramo z molitvijo in žrtvijo vse svoje osebnosti sodelovati, da med našim narodom Cerkev zmaga.«
Jakob Kolarič z nekaterimi drugimi škofa Rožmana imenuje »naš veliki slovenski Mojzes«. Pravi, da »se je dobro zavedal, da njegove roke v molitvi za hudo preizkušani narod ne smejo omahniti in da ga v molitvi morajo podpirati vsi verniki, kakor sta nekdaj Aron in Hur podpirala roke Mojzesu, vodniku izraelskega ljudstva, da se niso utrudile, ko jih je od jutra do sončnega zahoda držal kvišku v prošnji, da bi Izrael zmagal Amalečane« (Rožman III,142).


ponedeljek, 03. marec 2014

Poslovil se je familiar in prijatelj Hubert Patzelt



»Vse se je začelo v Stični,« je gospod Hubert Patzelt, pokojni častni član stiškega samostana, večkrat ponavljal. Bilo je pred več kot 40 leti, ko sta poleti leta 1973 Hubert Patzelt, 47-letni direktor realke v Ebrachu v Nemčiji, in njegova žena Ingeborg prvič prišla v stiški samostan. Takrat je bil predstojnik samostanske družine, ki je štela 18 članov, opat Rafael Ašič. Nemška gosta je sprejel vedno gostoljubni in živahni prior pater Simon Ašič. Kaj ju je gnalo v Stično? Vedela sta, da se med cistercijanskimi samostani omenja tudi Stična, v katero so prišli prvi menihi iz samostana Rein pri Gradcu. Zanimalo ju je, če samostan sploh še obstaja.
Zakonca Patzelt sta se zelo razveselila samostanske skupnosti. Videla sta, da so menihi živeli v skromnosti in da bi bilo potrebno marsikaj obnoviti, saj so bila samostanska poslopja preluknjana še od časa 2. svetovne vojne. Od takrat naprej sta nam Hubert in Ingeborg na različne načine zelo veliko pomagala. Pri tem je imela odločilno vlogo Hubertova bolezen.
Leta 1982 je Hubert zbolel za rakom in je zato moral predčasno stopiti v pokoj. Bogu se je zaobljubil, da bo delal za naš samostan, če ozdravi. Res je popolnoma ozdravel in je od takrat naprej skupaj s svojo ženo z ljubeznijo spremljal vsa dogajanja v našem samostanu in mu bil kot desna roka v pomoč. Bog mu je naklonil še več kot 30 let dobrih del polnega življenja. Spada med največje dobrotnike stiškega samostana.
Zelo velik je njegov delež pri obnavljanju samostanskih poslopij. Za materialno pomoč pri obnavljanju stiškega samostana je v Nemčiji pridobil skoraj 400 botrov, ki so s svojimi prispevki pomagali pri obnavljanju obsežnih samostanskih poslopij, ki smo jih dobili nazaj od države v zelo slabem stanju. Leta 1985 je namreč ustanovil »Društvo prijateljev opatije Stična«.
Z več muzejskimi zbirkami je polagal prve temelje Slovenskemu verskemu muzeju, ki se je pozneje preimenoval v Muzej krščanstva na Slovenskem. Prve muzejske zbirke je ob sodelovanju svoje žene in patra Avguština Novaka sam postavil in tudi financiral, kakor je bila tudi vsa druga njegova dejavnost v prid Slovenije in Cerkve na Slovenskem popolnoma brezplačna. Prav za pripravo zbirk in za izdelavo makete romanskega in baročnega samostana je porabil zelo veliko časa in materialnih sredstev. Posebno pomemben je bil njegov prispevek pri pripravi jubilejnih razstav: leta 1985 za 850-letnico obstoja stiškega samostana; leta 1990 za 900-letnico rojstva sv. Bernarda; leta 1998 za 900-letnico cistercijanskega reda in hkrati 100-letnico obnovitve samostana; leta 2006, ko smo praznovali 850-letnico posvetitve stiške bazilike.
Za jubilejni zbornik Stična ob jubilejih 1098 – 1898 – 1998 v spomin na 900-letnico cistercijanskega reda in 100-letnico obnovitve našega samostana je napisal tri znanstvene razprave. Če bi sešteli njegovo brezplačno delo za naš samostan in za stike med Slovenijo in Nemčijo, bi morali ugotoviti, da je bilo tega dela za več let, če računamo, da je vsak dan delal po več kot 8 ur. Ker je stiški samostan prvovrsten kulturnozgodovinski spomenik, je s podpiranjem tega spomenika g. Hubert Patzelt zaslužen za ves slovenski narod.
Zelo veliko uspehov je imel pri navezovanju osebnih stikov med pripadniki obeh narodov, zato je imel med Slovenci številne znance in prijatelje. Ko je organiziral prihod nemških gostov v Slovenijo, je pri nas zanje organiziral tudi različne koncerte. Tako so se medsebojne vezi zelo poglobile.
Na Patzeltovo pobudo sta se pobratili nemška občina Hirschaid in naša občina Ivančna Gorica. Prijateljske povezave so se že zelo dobro utrdile in se še poglabljajo.
Prejel je več odlikovanj za vse te in druge številne zasluge. Cistercijanska opatija Stična ga je 16. maja 1985 sprejela za familiara, to je častnega člana. Za častnega občana ga je sprejela tudi Občina Ivančna Gorica. Slovenska škofovska konferenca pa mu je leta 1988 podelila svoje najvišje odlikovanje – odličje sv. Cirila in Metoda, ki mu ga je izročil takratni ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar.

p. Anton

nedelja, 02. marec 2014

Srečanja Bernardove družine v letu 2014




Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 9. marca, 13. aprila, 11. maja, 8. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v cerkvi), 14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra. 

sobota, 01. marec 2014

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 MAREC

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014


MAREC
1. – 2. Skupnost Emanuel
6. – 7. Franci Trstenjak, srečanje za medije
7. – 9. Bernardova družina, posvečeni JMS in drugi
7. – 9. P. Maksimilijan File, birmanci
7.  ob 20h v cerkvi vigilija za mlade
9.  ob 14.30 Bernardova družina
14. – 16. P. Maksimilijan File, birmanci
20. – 23. P. Vital Vider, zakonci z otroki
22. zj. – 23. Tilen Draksler, Glasbena šola
26. ob 9.00 duhovniki novomeške škofije
28. – 30. Skupnost Emanuel, moški
28.  ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

29. Dolinšek, duhovniki in ŽPS 4. diakonata