Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 16. februar 2014

Leto 2013 v znamenju 70–letnice posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu



Leto 2013 je bilo v Sloveniji zaznamovano  z obhajanjem 70. obletnice posvetitve našega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Po naročilu naših škofov smo se na obnovitev te posvetitve pripravljali po naših župnijah (tako kot pred 70 leti) z obhajanjem zadostilne pobožnosti petih zaporednih prvih sobot v mesecu, kot jo je naročila Marija v Fatimi pred skoraj 100 leti.
Vendar je prav, da v tem kontekstu osvetlimo prve zametke ponovnega oživljanja prvosobotne pobožnosti v slovenskem prostoru. Ti zametki segajo v leto 2011, ko je gospod dr. Marjan Turnšek prevzel odgovornost za mariborsko nadškofijo. Zaradi zelo težkih razmer je vedno znova prosil za molitev in je tudi z veseljem sprejel predlog Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da v mariborski stolnici obhajamo pobožnost petih prvih sobot od januarja do maja 2012, na fatimski način. Marijinemu vabilu k zadoščevanju se je odzvalo lepo število gorečih vernikov. Pobožnosti pa so se redno udeleževali tudi g. nadškof Turnšek in upokojeni g. nadškof Kramberger ter g. škof Smej. Na sklepni prvosobotni pobožnosti v maju je g. Turnšek, z obrazcem molitve papeža Benedikta v Fatimi leta 2010, Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetil vse duhovnike svoje nadškofije.
Čutila se je želja in potreba, da prvosobotno pobožnost zadoščevanja nadaljujemo še nekje drugje v mariborski nadškofiji. S podporo g. nadškofa Turnška in minoritskega provinciala p. Milana Kosa smo to uresničili v Marijinem čudovitem svetišču na Ptujski Gori od avgusta do decembra 2012. Sklepna prvosobotna pobožnost je bila ravno na praznik Brezmadežne. Vendar je tisto noč po vsej državi zapadlo ogromno snega in je ob močnem vetru še naprej padal ves dan. Sneg in veter sta na Ptujski Gori popolnoma zametla vhodna vrata v baziliko. Po človeško je bilo zaradi razmer na cesti potovanje iz Notranjske preko Ljubljane na Ptujsko Goro nemogoče. Enako težak dostop je bil tudi z mariborske strani. In vendar nam je Marija dala moč, da smo se z zaupanjem podali na pot in nas pod svojim plaščem zbrala v lepem številu. Mnogi so ta dan izrekli svojo prvo osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in podpisani kartonček izročili v nadškofove roke. Dvajsetletni fant z Notranjske je ob vrnitvi domov poročal svojemu očetu: »Oče, ne veš, kakšen občutek je to, kot ti ob posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu seže v roko sam g. nadškof in ti čestita!«
Takrat, v decembru 2012, je bilo že znano, da je g. Stres povabil vse duhovnike, naj v letu 2013 ob 70. obletnici posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu obhajajo prvosobotno pobožnost v svojih župnijah kot pripravo na obnovitev posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Goreče smo prosili Marijo, vsak za svojega župnika, da bi sprejel to škofovo povabilo in organiziral v župniji prvosobotno pobožnost na fatimski način. In prav vsi smo bili uslišani!
Marija pa nas ni nehala presenečati, saj se je v letu 2013, ravno med obhajanjem prvosobotne pobožnosti, vrnil domov škof Gregorij Rožman, tisti, ki je bil pred 70 leti pobudnik posvetitve. Med prvimi v Evropi se je odzval na to Marijino rotečo prošnjo po zadoščevanju za žalitve Boga. Prav tako je med prvimi v Evropi, takoj za Portugalsko, svoj narod posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Boleč meč je presunil naša srca ob odstopu obeh nadškofov. Vendar nas je potolažila misel: Ko je pred skoraj 100 leti po Božjem naročilu Marija prišla v Fatimo prosit za zadoščevanje za grehe sveta, se ni obrnila na povzročitelje greha, ampak na nedolžne fatimske pastirčke, ki so se njenemu povabilu nemudoma odzvali.
Poleg tega se je v tem letu, 13. oktobra 2013, zgodil prvi Marijin dan v Vatikanu, namenjen vsem Marijinim združenjem, vsem Marijinim častilcem. Za to priložnost je Rim obiskal originalni kip fatimske Marije Romarice s kroglo, ki je vgrajena v njeno krono in ki je 13. maja 1981 hudo ranila papeža Janeza Pavla II. Ko so jo nosili po trgu svetega Petra, se je posebej ustavila na mestu atentata in smo vsi skupaj v zahvalo, da je Marija papežu rešila življenje, zmolili zdravamarijo. Nato se je Marija ustavila za kakih 30 minut na za to določenem mestu ob obelisku in ravno tam, čisto zraven, se je povsem slučajno nahajala skupina častilcev Fatimske Marije iz Slovenije s p. Antonom Nadrahom. Razumeli smo, da se mu je s to bližino Marija želela zahvaliti za vse, kar je storil za razširjanje njenega sporočila med Slovenci in širše.
Ko so potem Marijo od tam odnesli na ploščad, kamor je prihajal sveti oče, je glavni organizator Marijinega dneva, mons. Fisichella, papežu Frančišku predstavil skupine z vsega sveta, tako da je naštel imena nekaterih držav. Med vsemi je edino Slovenijo omenil ne samo z imenom, ampak z  dostavkom, ko je papežu predstavil romarje in Slovenije, ki ob 70. obletnici posvetitve tega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu prosijo papeža, da temu narodu podeli poseben blagoslov. In ta blagoslov je p. Nadrah prejel ob rokovanju s svetim očetom Frančiškom po maši v nedeljo poleg fatimske Marije Romarice.
Mučenci so bili resnično na delu, saj smo na poti domov iz vtisov v avtobusu ugotovili, da je skoraj vsak imel "tovrstnega priprošnjika" v svoji družini. Tudi nov veter, ki ga je v Slovenijo prinesel Peter Opeka, to dokazuje. Sin tistega, ki je bil poslan v smrt, da se Peter ne bi rodil, sedaj prinaša Sloveniji luč in upanje. Kaj vse bomo še videli, če bomo le verjeli, da Bog vse (prav vse, tudi finančne in druge škandale) obrne v dobro tistim, ki ga ljubijo!

Dragica Čepar

Ni komentarjev:

Objavite komentar