Za spreobrnjenje grešnikov
Tretje prikazanje angela je po Lucijinem prepričanju
moralo biti konec septembra ali v začetku oktobra, ker takrat v opoldanskih
urah niso hodili s paše domov. Po malici so šli molit v skalno votlino Loca do
Cabeso na drugi strani hriba. Najprej so molili rožni venec, nato so kleče in z
obrazom na zemlji začeli ponavljati angelovo molitev:
»Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate, ljubim te
nad vse …«
Lucija v drugem Spominu,
dopolnjeno s četrtim, poroča:
»Ne vem, kolikokrat smo ponovili to molitev, ko zagledamo,
da nad nami žari neznana svetloba. Vstali smo, da bi videli, kaj se dogaja.
Videli smo angela, ki je imel v levi roki kelih, nad katerim je lebdela
hostija. Iz nje je padlo v kelih nekaj kapelj krvi. Angel je pustil kelih
lebdeti v zraku. Pokleknil je poleg nas na tla in nam velel, naj za njim
trikrat ponovimo molitev:
‘Presveta
Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh,
molim te iz
dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri,
dušo in
božanstvo Jezusa Kristusa,
navzočega v
vseh tabernakljih sveta,
v zadoščenje
za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti,
s katerimi
ga žalijo ljudje.
Po
neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega
in
brezmadežnega Srca Marijinega
te prosim za
spreobrnjenje ubogih grešnikov.’
Nato je vstal, znova vzel v roke kelih in hostijo ter
dal hostijo meni, kar pa je bilo v kelihu, je dal piti Jacinti in Frančišku ter
hkrati rekel:
‘Vzemite
telo in pijte kri Jezusa Kristusa, ki ga nehvaležni ljudje strašno žalijo.
Zadoščujte za njihove zločine in tolažite svojega Boga.’
Znova je pokleknil na tla in z nami še trikrat ponovil
molitev k Presveti Trojici in izginil.
Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo
posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki
jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela
in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo
telesne čute. Še naprej smo ostali sklonjeni in smo ponavljali vedno iste
besede. Ko smo vstali, smo videli, da je noč in da je čas, da gremo domov.
V dneh po tem prikazanju smo hkrati opravljali svoja
dela, kakor da bi nas nosilo in usmerjalo isto nadnaravno bitje. Mir in sreča,
ki smo ju občutili, sta bila zelo velika, vendar le v naši notranjosti, in sta
naše duše popolnoma naravnavala k Bogu. Tudi telesna izčrpanost je bila zelo
velika.”
Ni komentarjev:
Objavite komentar