Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 21. januar 2014

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O pobožnem bratu Lovrencu v Clairvauxu



V Clairvauxu (Klervóju) je živel bogaboječ redovni brat z imenom Lovrenc. Bil je tako zelo pobožen in spokoren mož, da je zelo veliko let stalno molil v zakristiji, ko je varoval trupla blaženega spoznavalca Bernarda in Malahija. Redko so ga našli, da ne bi molil in pretakal solze. To stopnjo čistosti in vdanosti pa ni dosegal brez Božje milosti in velikega truda, kajti v začetku samostanskega življenja so ga mučile mnoge skušnjave in moral se je vsak dan vaditi v boju proti strupenim nagovarjanjem hudobnih duhov. Neko noč, ko se je po nočni molitvi v sobi znašel sam, glej, se je nečisti duh premikal okoli njega z rjovenjem in tožbami. Brat je naredil znamenje križa na čelu in ga vprašal, kdo je. Zviti malopridnež pa je hotel neizkušeno in nežno srce prestrašiti in mu je odgovoril: “Jaz sem tisti, ki je skušal Joba in ga tepel.” Pri teh besedah se je brat, ki je bil novinec v redovniškem stanu, zelo prestrašil, zbežal od obličja hudobnega duha in ga pozneje ni več videl.

Po smrti blaženega Bernarda pa se je zgodilo, da je Filip, prior (opatov namestnik) v Clairvauxu, poslal prav tega brata zaradi neke samostanske zadeve k Rogerju, siciljskemu kralju. Ko je prišel v Rim in zvedel, da je ta kralj prav pred kratkim umrl, je osupnil in ni vedel, kaj naj naredi. Tedaj se je spomnil na svojega svetniškega očeta Bernarda, kateri ga je pogosto pošiljal ob različnih prilikah in bil vedno uspešen. Zato je začel moliti: “Moj oče, moj oče! Zakaj si nas zapustil? Gorje mi, sveti oče, kaj naj rečem ali kaj naj, ubogi revež, storim, ko nimam nasveta in pomoči? Ko si še živel in mi dajal naloge, sem pogosto potoval k različnim ljudstvom brez skrbi, bil zaradi tebe v mnogih deželah in povsod prijazno sprejet, ker sem prinašal tvoja pisma in tvoje pozdrave, ki so jih kralji in prelati sprejemali kot nebeški blagoslov. Vsi odličniki so se veselili tvoje pohvale. Sedaj pa, ko si mrtev, je obenem s teboj umrla naklonjenost do mene in ne bo nikogar več, ki bi podal roko tujemu in pomoči potrebnemu. Glej, kralj, ki te je s čisto vdanostjo ljubil, je umrl. Na njegovem mestu je njegov sin, še mladenič, ki te morda niti ne pozna. Če jaz sedaj pridem k njemu, ki je tako daleč in bi me zavrnil, bom občutil neutolažljivo bolečino, če se bom moral vrniti po tako utrudljivem potovanju, ne da bi kaj opravil. Če pa se jaz takoj vrnem, ne da bi poskusil izvršiti nalogo, se bojim, da me bodo obdolžili lenobe in nespameti. Podeli, prosim, pomoč, daj nasvet ubogemu, in ne presliši vzdihovanja obžalovanja vrednega ubogega služabnika.” Ta blaženi oče se mu je še isto noč prikazal in ga potolažil na čudovit način z naslednjimi besedami: “Kaj je vzrok, brat, da tako dvomiš nad Božjim usmiljenjem in mojo pomočjo? Kdaj ali kje si čutil, da ti je manjkala moja podpora v tvojih potrebah? Ali misliš morda, da sem sedaj, ko sem prišel pod Gospodovo oblast, šibkejši kot nekoč, ko sem še živel? Pojdi torej, v prepričanju, da bo šlo vse dobro. Pri tem bodi prepričan, da sem te jaz poslal.” Ko je svetnik povedal to in še več drugega, se je brat popolnoma omehčal v svojem srcu, in ko je njegovo srce občutilo preveliko veselje, je zajokal od vdanosti. Zbudil se je z mokrimi očmi in lici ter spoznal, da je bil tudi vzglavnik ves premočen od solz. Zgodaj zjutraj je nadaljeval pot. Ko je zapustil mesto, je srečal množico trgovcev, ki so šli na Sicilijo trgovat. Ti so spoznali, da je iz Clairvauxa in so ga radi sprejeli v svojo sredo. Ponudili so mu tudi oskrbo in bili na razpolago, kar je bilo potrebno za vsak dan. Ko so mu omogočili pristop k siciljskemu kralju, je naletel na veliko milost v njegovih očeh. Uspel je, ne samo v zadevi, zaradi katere so ga poslali k njegovemu očetu, ampak je kralj odprl tudi svoje zaklade in poslal po tem bratu precej zlata za gradnjo nove cerkve v Clairvauxu, iz spoštovanja do svojega pokojnega očeta. Omenjeni brat se je tako vrnil v Rim, naletel tam ponovno na tako dobrohotnost, da je po zaslugi darov kardinalov in drugih Rimljanov ter njihove radodarnosti mogel odpeljati iz mesta 10 bivolov, katere je ob velikem začudenju vseh, pripeljal do Clairvauxa z Božjo pomočjo in pod Božjim varstvom ter po zasluženju njegovega svetega očeta. Kajti, kdo se more zadosti čuditi temu, da je mogel slaboten in star mož z dvema mladima fantoma po tako dolgi poti dobro ohranjene, nepoškodovane tako velike in divje živali, dvakrat večje od volov, prignati skozi nevarne pokrajine, mimo razbojnikov in rokovnjačev, posebno še, ker takih živali na tej strani Alp do tedaj še niso poznali? Nekega dne se je mogel izogniti zlobnežem le s težavo. Vendar je prestal vse te nevšečnosti brez škode, ker je Bog varoval svojega zvestega služabnika zaradi molitev sv. Bernarda. Nekoč se je zgodilo, da je moral iti skozi mesto pod oblastjo vodje roparjev, katerih nasilnosti ni mogel nobeden ubežati, če jih ni presegal po moči. Ko je zgodaj zjutraj svetila že zarja in je zapustil travnik, kjer je z živalmi prenočil, je na vso moč prosil Boga in sv. Bernarda, naj ga rešita te grozeče nevarnosti. In glej, zdelo se mu je, da prihajata od daleč naproti dva moža, ki sta nosila v svojih rokah prižgano svečo. Polagoma sta prišla skoraj do njega, nato sta nenadoma izginila izpred njihovih oči in dala božjemu služabniku upanje, da bo ušel. Ko je stopil v hudičevo gnezdo, so ga zadržali in naskočili od vseh strani, da ga oplenijo. Po Božji previdnosti pa so ob isti uri prišli častitljivi možje. Ko so spoznali, da je iz Clairvauxa, so ga osvobodili iz rok napadalcev in dosegli, da je mogel oditi z vsem, kar je imel. Končno je prišel v Clairvaux. Vpeljal je po velikem začudenju vse živali nove vrste, katerih število se je vsak dan bolj množilo, tako da so se razširile od tega kraja po mnogih provincah. Brat pa se je znova posvetil duhovnemu študiju in prevzel svete dolžnosti, ki mu jih je izročil sv. Bernard, na svoje stare rame z vso navdušenostjo. Upal je s ponižno gotovostjo, da bo po zasluženju in molitvah njega rešen večne kazni in užival večne dobrine, ker ga je usmiljeno rešil iz tolikih nevarnosti na potovanju in v svoji milosti privedel nepoškodovanega v svoj Clairvaux.

Ni komentarjev:

Objavite komentar