Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (8)

Nadaljevanje prakse prvih petkov

V Ljubljanskem škofijskem listu se škof septembra 1942 po končanih devetih prvih petkih zopet oglasi. Ugotavlja, da se je s prvim petkom v septembru »končal prvi turnus vsenarodne zadostilne pobožnosti v čast presv. Srcu Jezusovemu«. Veseli se, da »dosedanja poročila dokazujejo, da je res ves narod sprejel pobudo za to zadostilno pobožnost z velikim razumevanjem in vneto gorečnostjo«.

Škof želi, da se ta pobožnost nadaljuje: »Pobožnost prvih petkov naj postane naša ljudska pobožnost. Jezusova ljubezen do nas je nespremenjena, zato smo mu hvaležno ljubezen še nadalje dolžni. Grehi in žalitve Boga med našim ljudstvom, žal, še niso prenehale, zato smo žaljenemu Božjemu Srcu dolžni še naprej zadoščevati. Prvi petki v mesecu naj ostanejo slovenskim vernikom za vso prihodnost dnevi zadoščevanja iz ljubezni: spomin na težke dni, vir tolažbe in moči za prihodnje preizkušnje in ob svojem času najiskrenejša zahvala presvetemu Srcu za rešitev.

Dušni pastirji naj vernike povabijo, da to pobožnost devetih prvih petkov nadaljujejo: tisti, ki je še niso začeli, naj jo začno zdaj, kdor le more, naj začne novo vrsto devetih petkov, kolikor mogoče mnogi naj dajejo z vrednim, pobožnim in ponižnim prejemanjem svetega obhajila Jezusu zadoščenje za žalitve vseh ljudi, posebno pa našega naroda.«

V oktobru 1942 škof spodbudi vernike k nadaljevanju: »Pobožnosti prvih petkov v zadoščenje presvetemu Srcu Jezusovemu ne bomo nehali opravljati. Nadaljujmo jo, kakor nadaljuje Jezus s svojo potrpežljivo ljubeznijo do nas in kakor – Bogu bodi potoženo – nadaljujejo tudi grešniki žaliti Boga in izzivati njegove pravične kazni. Prav zaradi tega tudi mi ne smemo nehati izkazovati Jezusu resnično ljubezen in mu dajati zadoščenje za grehe, ki se gode zlasti med našim narodom. Zgodovina je priča, da morda še nikdar doslej člani našega naroda niso v tolikem številu tako vnebovpijoče grešili in Boga žalili, kakor prav v teh mesecih, ki smo jih z grozo preživeli in jih še preživljamo.«

Kolarič je k tem škofovim besedam zapisal: »Škof je v te kratke, z veliko bolečino zapisane besede, strnil vse strašne zločine komunistov, ki so tiste mesece leta 1942 pobili na tisoče nedolžnih Slovencev, mnogo izmed njih šele po zverinskem mučenju. Tako imenovano 'osvobojeno ozemlje' je bilo spremenjeno v klavnico. Padali so možje in žene, fantje in dekleta, padali so tudi otroci, iztrebljene so bile cele družine, padali so duhovniki. Od junija do konca septembra je bilo umorjenih 12 duhovnikov ljubljanske škofije.

Škof spodbuja: »Oživiti je treba v srcih ljudi vero v Boga in Božje pravice, oživiti pravičnost in ljubezen, potem pa pravično preurediti gospodarske razmere, za kar je pokojni veliki papež Pij XI. v svoji socialni okrožnici 'Quadragesimo anno' začrtal pot.«