Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 28. januar 2014

Kot eksorcist se vsaj vsak teden srečam s kakšno ženo, ki je naredila splav

To so težke travme za te žene in njihove družine. Okoli 80% teh žena zboli za lažjo ali težjo obliko depresije, psihoze … Psihoterapija in psihiatrična zdravljenja so po navadi neuspešna, ker je vzrok bolezni na duhovnem področju in ne na psihičnem. Zato je to zdravljenje bolj simptomatsko in ne odstranjuje vzroka bolezni. Potrebno je odstraniti vzrok, če želimo, da bo ta žena ozdravela. 
Zato je potrebna temeljita spoved z odvezo in odvezo cenzure. Potem sledi duhovno spremljanje, ki je po mojih izkušnjah nujno povezano s kakšno sv. mašo za tega abortiranega otroka. Pri tej sv. maši se tega otroka izroči Jezusu in ko ga mati poimenuje, ga s tem sprejme in tako postane lahko njej sopotnik in priprošnjik pri Bogu. Takšna evharistija je čudovito zdravilo za to družino. Z evharistijo odpremo vrata božji milosti, da lahko deluje v tej družini. Vem samo to, da ta družina zelo potrebuje to sv. mašo, ker je tudi zakrament ozdravljanja. 
Zato imam veliko sv. maš za abortirane otroke in njihove družine. Velik problem teh žena je, da si ne morejo odpustiti tega greha, in evharistija je lahko to zdravilo. 

Zelo pomembno se mi zdi, da je potrebno v ta proces vključiti tudi očeta tega otroka, ker je on ravno tako odgovoren in včasih še bolj kot mati, ker velikokrat očetje zahtevajo splav. Pomembna je tudi molitev za osvoboditev in za notranje ozdravljenje. 

Po vsem tem duhovnem zdravljenju vidim tudi mesto psihoterapije.

Največji problem je pri ženah, ki uporabljajo abortivno kontracepcijo in se sploh ne zavedajo teh splavov, vendar ti abortirani otroci kljub temu negativno delujejo na to mater, očeta in potomce. 


Povem jim, da se ti otroci dejansko »obesijo« na to družino in hočejo to zadevo razrešiti. Ta uporaba je danes množična. Žene to uporabljajo kot nekaj normalnega in vsakdanjega. Ko jim razložim, kako ta stvar deluje, se zgrozijo in tudi same povedo: »Veste, šele sedaj razumem, da neki xy problem, ki ga imamo v družini, izhaja ravno iz uporabe abortivnih sredstev.« Velikokrat se zgodi, da prihaja tudi do okultnih vplivov in manifestacij zla na bližnjih sorodnikih. Splav je namreč lahko tudi vstopno mesto za delovanje hudega duha ... Takrat se pa stvar še bolj zakomplicira ...
duhovnik eksorcist

sobota, 25. januar 2014

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 36. Poroka



Danes je bilo poglavitno središče tabora na vzvišenem prostoru, kjer je stala drug ob drugem sedem šotorov bodočih zakoncev, šotor mojega zeta pa v sredini. Ob vhodu je vihral Jonadabov prapor, najspoštljivejši znak tega rodu. V šotorih so ženske urejale še zadnje podrobnosti.
Ker naj bi se obred obhajal pod milim nebom, so za ženine in neveste ter za njihove poročne priče napravili velik oder, ki je bil tako postavljen, da je novoporočence lahko videl vsakdo od koderkoli v taborišču.
Komaj se je na obzorju prikazala večernica, že so v taborišču zadoneli rogovi. Mene so lepo poučili, kako naj se obnašam. Oblekel sem torej najlepšo tuniko ter odšel v šotor, kjer me je pričakovala moja hčerka Rahela, oblečena kot rehabovska nevesta. Pri njej so bile očakova žena, ženinova mati in Marta. V tej obleki je bila lepa in očarljiva kot kraljica. Pri sinu Rafaelu pa me je kot očeta zastopal Kvart, oblečen kot rehabovski starešina, kar se mu je izredno podalo. V mojem imenu je moral prositi za mojo bodočo snaho, ki ji je bilo ime Estera.
Ko sem stopil k svoji hčerki, je pred šotorom častitljivi Jonadab trikrat udaril ob ščit, ki je visel ob vhodu. Zavese, ki so zastirale vhod v šotor, so se razmaknile in v spremstvu starešin je vstopil Jonadab, se mi globoko priklonil ter v svojem jeziku po stari navadi spregovoril tele besede: »Slavni Ben Hered iz Benjaminovega rodu, očak Rehabovcev Jonadab ti je na voljo in pričakuje tvojo hčer, katero si dobrotljivo dal v zakon mojemu vnuku Jonadabu III. Ali je deklica pripravljena?«
»Tukaj jo imaš, očak Rehabovcev, Jonadab! Pripravljena je v poročni obleki tvojih prednikov. Kje pa so deklice, ki naj jo spremljajo?«
Tedaj sta vstopili dve skupini mladenk s prižganimi svetilkami.
»Tukaj so!« mi je odgovoril Jonadab. »Prišle so, ker bi ji rade svetile po poti, da se z nogami kam ne zadene.«
Premagal sem ganjenost, podal hčerki roko in jo odpeljal ven med dvema vrstama mladenk, ki so nama svetile. Stopili smo navzdol na majhen trg, kjer so nas čakali pripravljeni konji. Deklice so obesile svetilke na za to pripravljene drogove ter spretno poskakale vsaka na svojo belo kobilo. Jaz sem Raheli hotel držati streme, pa se mi je zasmejala in zajezdila kot druge. Zajahal sem krasnega konja, ki ga je deček držal za uzdo. Krenili smo proti nekakšnemu vrtu, ki je bil obdan z visokimi palmami. Tukaj se je začenjala več kot pet kilometrov dolga jezdna cesta.
Tedaj sem opazil, da nam prihaja naproti morje lučk. Ženini s spremstvom so odhajali po neveste. Prijezdili so v divjem diru. Nato smo se ob srebrni mesečini in ob svitu neštetih bakel razvrstili v svatbeni sprevod okoli tabora ter nazadnje prijezdili do obširne ploščadi, na kateri naj bi se opravil poročni obred. Ženini in neveste z očeti in družicami so stopili na ploščad, drugi pa so stali spodaj. Na ploščadi so nas že pričakovali Jonadab s starešinami, pa Sila in Pavel.
Očetje smo svoje hčere slovesno izročili ženinom, potem smo se pa umaknili v ozadje. Jonadab je z globokim glasom prebral Petrovo pismo; vsi so ga spoštljivo poslušali.
Zdaj je spregovoril Sila: »Preljubi moji sinovi v Jezusu Kristusu! Vaš rod bo zdaj prvikrat nadvse slovesno obhajal poroko sedmero dvojic po Kristusovem nauku. Zakonska pogodba med možem in ženo, ki je doslej bila le družinska in civilna zadeva, bo poslej med Kristusovimi verniki, ne samo dobila prvotno čistost, marveč je tudi povzdignjena v svetost zakramenta ter tako deležna nadnaravne moči in do smrti neločljiva; hkrati pa deli zakoncem posebno milost, da morejo prenašati zakonske težave, ki izvirajo iz naše, po grehu oslabljene narave. Ta veliki zakrament podeljuje staršem tudi posebno milost pri vzgoji otrok. Slišali ste že prelepe nasvete, ki vam jih daje Peter, Kristusov namestnik na zemlji. Ker pa nam je nebo naklonilo, da zdaj biva med nami Pavel, izvoljena Božja posoda, sem ga prosil, naj vam on spregovori, preden nadaljujemo s to zakramentalno pogodbo, pri kateri pa smo mi zgolj priče pred Bogom in Cerkvijo.«
Nato je vstal Pavel. Ker je precej kratkoviden, so bile njegove oči vse rdeče, a so se mu živo bleščale. Čeprav je malce jecljal, so bile njegove besede nenavadno jasne in so mu prihajale iz ust tako žareče, kakor žari železo na kovaškem ognju. Takole je začel:
»Milost vam in mir od Boga, našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa!
Hvaljen Bog, kateri nam je dal Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe, da bi nas rešil iz sedanjega hudobnega veka po volji Boga in Očeta našega, ki mu bodi slava na vekov veke!
Posnemajte Boga kot ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor tudi Kristus ljubi nas. Skrbno torej glejte, kako bi hodili, ne kakor brez modrosti, ampak kakor modri.
Boga hvalim, da se vi ne upijanjate z vinom, v čemer je razbrzdanost, marveč se krepčate z Duhom. Med seboj govorite s psalmi in slavospevi, pojete Gospodu in ga slavite v svojih srcih.
Zdaj pa, ko obhajate poroke, bi vam rad razložil, kako velik je ta zakrament, ki ga je Kristus postavil.
V tem zakramentu je velika skrivnost, ker pomeni zvezo Kristusa z Njegovo Cerkvijo. Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo samega sebe, da bi jo posvetil, potem ko jo je očistil s kopeljo vode in besede. Hotel je imeti to Cerkev pred sabo v vsem sijaju, brez madeža, gube ali česa podobnega, namreč sveto in brezmadežno. Tako ste tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev; smo namreč udje njegovega telesa. Zatorej naj vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.
Žene, bodite podrejene svojim možem, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi, ki je njegovo telo.
Pomnite, kar je pisano: Zato bo mož zapustil očeta in mater in se navezal na svojo ženo in bosta v dveh eno telo. Ne pozabite, da je zakonska zveza skrivnost, ki upodablja razmerje Kristusa do Cerkve.
Vsak naj torej ljubi svojo ženo, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev, žena pa naj ljubi in spoštuje svojega moža, kakor Cerkev ljubi Kristusa.
Božja milost z vami! Gospoda Jezusa Kristusa neminljivo ljubite! Amen.«
Ta Pavlova razlaga, kaj pomeni zakrament svetega zakona, je na vse navzoče napravila globok in trajen vtis.
Zdaj je Sila pristopil k moji hčeri in njenemu ženinu, vprašal njo, ali hoče postati ženinova žena, njega pa, ali hoče njo za ženo. Tako je po vrsti vprašal tudi vse druge. Vsi so mu odgovorili, da hočejo, nakar je Sila slovesno izjavil: »Pred Bogom in njegovo Cerkvijo izjavljam, da ste združeni v zakonu. V imenu Boga in njegove Cerkve vas blagoslavljam. Dajte si poljub miru!«
Stari očak je prvi poljubil svojo novo hčer, ko je še prej izročil svojemu vnuku prstan. Ta je prstan nataknil na prstanec svoji ženi in jo poljubil. Prav tako so storile tudi druge dvojice.
Sedem pisarjev je v sedmerih listinah, ki so jih potem shranili v arhiv, zapisalo pričevanje, da so zakoni bili pravilno sklenjeni vpričo Boga, Cerkve in starešin.
Veličasten zbor je zapel 127. psalm: »Blagor vsem, ki se boje Gospoda, in hodijo po njegovih potih!« S hriba so drugi pevci ponavljali besedilo kot odmev.
Potem smo vsi navzoči novoporočence pospremili do njihovih šotorov, pri čemer so jim moški svetili z baklami, družice pa s svetilkami. Pred vsakim šotorom so mlada zakonca pričakovale obe materi in babici. Ženinova mati je snahi najprej dala poljub miru, nato pa nagovorila sina in ga pozivala k zakonski zvestobi. Mlademu je na prst nataknila prstan in ga opomnila, kaj zahtevajo starodavne šege tega rodu, naj z nevesto tri noči prečujeta v molitvi. Nato so ženske odšle in pustile zastor pri glavnem vhodu v šotor odprt.

Med grobno tišino, ki je zdaj zavladala, mi je rekel Jonadab: »Zastori pri vsakem šotoru bodo odgrnjeni tri noči, šele četrto noč jih bodo spustili.«

torek, 21. januar 2014

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O pobožnem bratu Lovrencu v Clairvauxu



V Clairvauxu (Klervóju) je živel bogaboječ redovni brat z imenom Lovrenc. Bil je tako zelo pobožen in spokoren mož, da je zelo veliko let stalno molil v zakristiji, ko je varoval trupla blaženega spoznavalca Bernarda in Malahija. Redko so ga našli, da ne bi molil in pretakal solze. To stopnjo čistosti in vdanosti pa ni dosegal brez Božje milosti in velikega truda, kajti v začetku samostanskega življenja so ga mučile mnoge skušnjave in moral se je vsak dan vaditi v boju proti strupenim nagovarjanjem hudobnih duhov. Neko noč, ko se je po nočni molitvi v sobi znašel sam, glej, se je nečisti duh premikal okoli njega z rjovenjem in tožbami. Brat je naredil znamenje križa na čelu in ga vprašal, kdo je. Zviti malopridnež pa je hotel neizkušeno in nežno srce prestrašiti in mu je odgovoril: “Jaz sem tisti, ki je skušal Joba in ga tepel.” Pri teh besedah se je brat, ki je bil novinec v redovniškem stanu, zelo prestrašil, zbežal od obličja hudobnega duha in ga pozneje ni več videl.

Po smrti blaženega Bernarda pa se je zgodilo, da je Filip, prior (opatov namestnik) v Clairvauxu, poslal prav tega brata zaradi neke samostanske zadeve k Rogerju, siciljskemu kralju. Ko je prišel v Rim in zvedel, da je ta kralj prav pred kratkim umrl, je osupnil in ni vedel, kaj naj naredi. Tedaj se je spomnil na svojega svetniškega očeta Bernarda, kateri ga je pogosto pošiljal ob različnih prilikah in bil vedno uspešen. Zato je začel moliti: “Moj oče, moj oče! Zakaj si nas zapustil? Gorje mi, sveti oče, kaj naj rečem ali kaj naj, ubogi revež, storim, ko nimam nasveta in pomoči? Ko si še živel in mi dajal naloge, sem pogosto potoval k različnim ljudstvom brez skrbi, bil zaradi tebe v mnogih deželah in povsod prijazno sprejet, ker sem prinašal tvoja pisma in tvoje pozdrave, ki so jih kralji in prelati sprejemali kot nebeški blagoslov. Vsi odličniki so se veselili tvoje pohvale. Sedaj pa, ko si mrtev, je obenem s teboj umrla naklonjenost do mene in ne bo nikogar več, ki bi podal roko tujemu in pomoči potrebnemu. Glej, kralj, ki te je s čisto vdanostjo ljubil, je umrl. Na njegovem mestu je njegov sin, še mladenič, ki te morda niti ne pozna. Če jaz sedaj pridem k njemu, ki je tako daleč in bi me zavrnil, bom občutil neutolažljivo bolečino, če se bom moral vrniti po tako utrudljivem potovanju, ne da bi kaj opravil. Če pa se jaz takoj vrnem, ne da bi poskusil izvršiti nalogo, se bojim, da me bodo obdolžili lenobe in nespameti. Podeli, prosim, pomoč, daj nasvet ubogemu, in ne presliši vzdihovanja obžalovanja vrednega ubogega služabnika.” Ta blaženi oče se mu je še isto noč prikazal in ga potolažil na čudovit način z naslednjimi besedami: “Kaj je vzrok, brat, da tako dvomiš nad Božjim usmiljenjem in mojo pomočjo? Kdaj ali kje si čutil, da ti je manjkala moja podpora v tvojih potrebah? Ali misliš morda, da sem sedaj, ko sem prišel pod Gospodovo oblast, šibkejši kot nekoč, ko sem še živel? Pojdi torej, v prepričanju, da bo šlo vse dobro. Pri tem bodi prepričan, da sem te jaz poslal.” Ko je svetnik povedal to in še več drugega, se je brat popolnoma omehčal v svojem srcu, in ko je njegovo srce občutilo preveliko veselje, je zajokal od vdanosti. Zbudil se je z mokrimi očmi in lici ter spoznal, da je bil tudi vzglavnik ves premočen od solz. Zgodaj zjutraj je nadaljeval pot. Ko je zapustil mesto, je srečal množico trgovcev, ki so šli na Sicilijo trgovat. Ti so spoznali, da je iz Clairvauxa in so ga radi sprejeli v svojo sredo. Ponudili so mu tudi oskrbo in bili na razpolago, kar je bilo potrebno za vsak dan. Ko so mu omogočili pristop k siciljskemu kralju, je naletel na veliko milost v njegovih očeh. Uspel je, ne samo v zadevi, zaradi katere so ga poslali k njegovemu očetu, ampak je kralj odprl tudi svoje zaklade in poslal po tem bratu precej zlata za gradnjo nove cerkve v Clairvauxu, iz spoštovanja do svojega pokojnega očeta. Omenjeni brat se je tako vrnil v Rim, naletel tam ponovno na tako dobrohotnost, da je po zaslugi darov kardinalov in drugih Rimljanov ter njihove radodarnosti mogel odpeljati iz mesta 10 bivolov, katere je ob velikem začudenju vseh, pripeljal do Clairvauxa z Božjo pomočjo in pod Božjim varstvom ter po zasluženju njegovega svetega očeta. Kajti, kdo se more zadosti čuditi temu, da je mogel slaboten in star mož z dvema mladima fantoma po tako dolgi poti dobro ohranjene, nepoškodovane tako velike in divje živali, dvakrat večje od volov, prignati skozi nevarne pokrajine, mimo razbojnikov in rokovnjačev, posebno še, ker takih živali na tej strani Alp do tedaj še niso poznali? Nekega dne se je mogel izogniti zlobnežem le s težavo. Vendar je prestal vse te nevšečnosti brez škode, ker je Bog varoval svojega zvestega služabnika zaradi molitev sv. Bernarda. Nekoč se je zgodilo, da je moral iti skozi mesto pod oblastjo vodje roparjev, katerih nasilnosti ni mogel nobeden ubežati, če jih ni presegal po moči. Ko je zgodaj zjutraj svetila že zarja in je zapustil travnik, kjer je z živalmi prenočil, je na vso moč prosil Boga in sv. Bernarda, naj ga rešita te grozeče nevarnosti. In glej, zdelo se mu je, da prihajata od daleč naproti dva moža, ki sta nosila v svojih rokah prižgano svečo. Polagoma sta prišla skoraj do njega, nato sta nenadoma izginila izpred njihovih oči in dala božjemu služabniku upanje, da bo ušel. Ko je stopil v hudičevo gnezdo, so ga zadržali in naskočili od vseh strani, da ga oplenijo. Po Božji previdnosti pa so ob isti uri prišli častitljivi možje. Ko so spoznali, da je iz Clairvauxa, so ga osvobodili iz rok napadalcev in dosegli, da je mogel oditi z vsem, kar je imel. Končno je prišel v Clairvaux. Vpeljal je po velikem začudenju vse živali nove vrste, katerih število se je vsak dan bolj množilo, tako da so se razširile od tega kraja po mnogih provincah. Brat pa se je znova posvetil duhovnemu študiju in prevzel svete dolžnosti, ki mu jih je izročil sv. Bernard, na svoje stare rame z vso navdušenostjo. Upal je s ponižno gotovostjo, da bo po zasluženju in molitvah njega rešen večne kazni in užival večne dobrine, ker ga je usmiljeno rešil iz tolikih nevarnosti na potovanju in v svoji milosti privedel nepoškodovanega v svoj Clairvaux.

sobota, 18. januar 2014

V pričakovanju



V Letu svetnikov je o svetem Martinu zapisano, da je bil do konca življenja omamljen, ko je pomislil, da se je Bog učlovečil. Da je Bog postal človek in bival na tem »našem« svetu, je svetega Martina nenehno vznemirjalo in ga napolnjevalo z občudovanjem in čudenjem. Težko mu je bilo razumeti, kaj je Boga nagnilo, da se je sklonil tako nizko h grešnemu in padlemu človeku. Kadarkoli je premišljeval o tej čudoviti resnici, sta ga do dna srca pretresla Božje ponižanje in velika ljubezen do človeka. Mogoče se je spraševal s psalmistom: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« Kaj človek pomeni Bogu, da se mu je tako približal in postal eden izmed nas.
Spoznanje o Božjem ponižanju ga je vedno znova vodilo v ponižnost in ljubezen do vseh ljudi, posebej do ubogih in grešnikov. Tako se jim je približal, da so v njem videli Božjega poslanca, moža, po katerem govori Bog sam.
Pred nami so božični prazniki, ki nam hočejo povedati, da se je Bog učlovečil. Če smo preko leta bili zakopani v skrbi vsakdanjega življenja, je božični praznik enkratna priložnost, da se zopet zdramimo in začutimo Božjo ljubezen, ki nas obdaja vsak trenutek. Tudi nas bi morala misel, da se je Bog učlovečil, zame in zate, tako zelo nagovoriti, da bi bili omamljeni tako kot sveti Martin. In to nam Cerkev želi omogočiti s svojo bogato liturgijo, ki v nas dan za dnem skuša buditi hrepenenje po Odrešeniku.
Ne bomo kar naenkrat padli v božično praznovanje. Cerkev nas z adventno liturgijo počasi budi iz vsakdanje naglice in želi, da se ustavimo in razmislimo, kaj se dogaja. Dan za dnem nam kliče, da Odrešenik prihaja tiho, mirno, ne da bi delal hrup. Božič ni hrupni praznik, marveč praznik tihega in veselega srečanja z Gospodom. Bistvo praznovanja se dogaja v srcu, v notranjosti in ne na ulicah in trgih.
Advent je čas priprave na ta čudoviti dogodek, ko Bog prihaja na zemljo. Božično praznovanje je zelo odvisno od adventa. Če nam advent »uide«, potem tudi božič ne bo tisto, kar bi moral biti.
V današnjem času je še toliko bolj potrebna pazljivost, ker nam trgovci že pred začetkom adventa vsiljujejo zamisli, kaj vse potrebujemo za lepo praznovanje. Toda njih prava božična skrivnost, učlovečenje Božjega Sina, prav malo zanima. Oni nam z bogato ponudbo želijo prazniti denarnice, zato nimajo v mislih verskih nagibov.
Cerkev pa hoče ravno obratno. Rada bi nas obrnila v notranjost, v globino človeškega srca. Želi nam dopovedati, da se tisto najlepše božično dogajanje zgodi prav v tihoti mojega in tvojega srca. Zato je advent čas, ko nas Cerkev vodi v pričakovanje. Umirjenost in tiha spokornost adventa naj bi v nas budila misel, da se bo največja skrivnost božične noči zgodila prav v mojem in tvojem srcu in ne na praznično razsvetljeni ulici. Jezus prihaja v moje srce, zato me adventna liturgija kliče k temeljiti pripravi. Ni potrebno nakupovanje, ne razpredanje na tisoče lučic po drevesih, potrebno je iti vase in odpreti svoje srce Gospodu, ki prihaja. On želi priti k človeku. Želi, da bi razumeli njegovo ljubezen, ki ga sili, da »zapušča« nebes nebesa in se spušča v moj vsakdan, poln greha in bede.
Advent je čas priprave srca. Človek bi moral iti vase in vedno bolj globoko odkrivati, kaj se bo pravzaprav zgodilo v božični noči. Bog se sklanja k meni osebno in me želi razveseliti. Želi mi povedati, da zanj nisem le številka v pozabljenih registrih, ampak živi človek, ki je čudovit v Božjih očeh.
Počasi naj bi v adventu doumeli to čudovito Božjo namero. Dan za dnem bolj bi moralo rasti veselje in hrepenenje v človekovem srcu. Hkrati pa tudi zavest da smo ubogi in usmiljenja vredni grešniki. Pa čeprav sem grešnik, četudi sem pozabljal na Božje zapovedi in delal po svoje, Bog ni pozabil name. Ljubi me z Božjo ljubeznijo in se vedno znova sklanja k meni, da bi me osrečil. Prihaja mi naproti z usmiljenjem in odpuščanjem. Zato naj bo eno izmed glavnih adventnih opravil dobra spoved. Ta naj očisti srce in obnovi prijateljstvo z Bogom. Šele v obnovljeni ljubezni se v srečanju med Bogom in človekom lahko zgodi tisti najbolj čudoviti božič, kar jih je mogoče: Bog se je naselil v človekovem srcu, ki je nezadržno hrepenelo po njem.
Samo to je tisti najbolj čudoviti božič. Vse drugo je samo zunanje, ki lahko polepša srečanje med Bogom in človekom, ne more pa ga nadomestiti. Advent je namenjen tihi poti v človekovo lastno srce, da spozna sebe samega in prosi za očiščenje vsega, kar bi lahko oviralo Jezusu pot do srca. V teh štirih tednih bi morali odkrivati, kako velika ljubezen je nagnila Boga, da se je tako globoko sklonil in hoče obiskati, ne kogarkoli, ampak mene in tebe osebno. Zato je Božič namenjen prav meni in tebi, brat, sestra, osebno. Bog prihaja zato, da bi mene osrečil s svojim prihodom. Zato se more pravi božič zgoditi samo v meni, v moji notranjosti.
Ne nakupovanje in brskanje po trgovinah, ne preračunavanje, kaj lahko še kupim, da bom imel čim več dobrot za božič. Potrebno je pobrskati po lastnem srcu in tam narediti red. Tam se bo zgodilo najsvetejše srečanje z Bogom in to bo resnični božič, ki bo spremenil moje življenje. Brez pomena je vse zunanje, če ni Njega, po katerem in zaradi katerega je božič.

p. Branko Petauer

petek, 17. januar 2014

Žetev je velika, delavcev pa malo




Smo sredi adventnega časa. To je čas veselega pričakovanja Gospodovega prihoda. Seveda tudi čas priprave na ta prihod. Tu ima poseben pomen molitev. »Več in bolje moliti!« so zapisali naši škofje v knjižici Pridite in poglejte. To velja tudi pri molitvi za duhovne poklice. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Nekateri pa boste zmogli za duhovne poklice darovati rožni venec ali iti k delavniški maši. Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

četrtek, 16. januar 2014

Božja ljubezen nas vabi v prijateljstvo

Bog nas hoče osrečiti in se nam podariti. Pušča pa nam svobodo. On nas ne prisili, da bi ga sprejeli. Če ga sprejmemo, se med njim in nami sklene prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.
V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot božje prijatelje.
Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. On je rekel apostolom: "Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam" (Jn 15,14).
Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež.

Boštjan govori o prijateljstvu med Bogom in človekom takole:
"Bog mora človeku postati prijatelj, kateremu lahko vse zaupa, kajti Bog ni neki oddaljeni Bog, ampak je Ti.
Kakšen odnos do Boga naj zavzame človek, nam prav lepo prikaže zgled dveh, ki se imata resnično rada, tako rada, da sta pripravljena ob vsakem trenutku darovati tudi svoje življenje za drugega. Mislim, da prav tak odnos kaže na pristno vero v Boga, kajti vera ni samo v tem, da priznaš Boga, temveč v tem, da stopiš z Njim v oseben stik in se ravnaš po Njegovih besedah in zgledih."

p. Anton

sreda, 15. januar 2014

Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična

 Mi pogosto ljubimo bližnjega iz sebičnih nagibov; od njega pričakujemo kakih koristi zase. Če koga ljubimo zaradi njega samega, ker njemu želimo dobro, je to prava, nesebična ljubezen. Tako nas ima rad Bog. On ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Bog nas ljubi, ker hoče nam dobro, ker nas hoče bogato obdarovati.
Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih mnogo božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje.
Vse, kar nas obdaja, je božji dar za nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben božji dar, posebno božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas. Neizmernost in moč stvarstva, njegova lepota, različnost in harmonija nam govorijo: Bog nam s svojo ljubeznijo služi.
Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. To se je zgodilo z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem Božjega Sina in s poslanjem Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje božje ljubezni do nas. Z učlovečenjem se je Bog dal vsem ljudem, s prihodom Svetega Duha se razen tega daje še posebej vsakemu posamezniku. Z učlovečenjem je Bog prišel med nas, s prihodom Svetega Duha pa v nas. Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.

Sv. Janez Evangelist je zapisal:
"Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,9–10).
Sv. Pavel navdušen vzklika:

"Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?" (Rim 8,31–32).

torek, 14. januar 2014

Sveto pismo božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni

Jezus nas uči, naj se na Boga obračamo kot na Očeta. Najlepšo molitev, ki nas jo je naučil, začenjamo z besedami: "Oče naš, ki si v nebesih" (Mt 6,9). Kristjani smo božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5). Sv. Janez vzklika: "Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče! Celo božji otroci se imenujemo in to tudi smo" (1 Jn 3,1). Bog nas ima resnično rad, neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: "Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi radi mene in verujete, da sem prišel od Boga" (Jn 16,27).
Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Papež Janez Pavel I. je 10. septembra 1978 rekel: "Bog je očka, še bolj pa je mati."

Ta misel je navzoča že v Stari zavezi. Pri preroku Ozeju Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:
"Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega sina... Efraima sem učil hoditi, jemal sem jih v svoje naročje, pa niso spoznali, da sem skrbel zanje. Z vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti" (Oz 11,1-4).
Seveda je božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere:

"Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te napisal" (Iz 49,15–16).

ponedeljek, 13. januar 2014

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (23)



Čeprav se je leto vere s praznikom Kristusa Kralja uradno končalo, se naše prizadevanje za poglabljanje v veri ne sme končati. Cilj leta vere je bil namreč ravno v tem, da se naša vera vse življenje krepi in da vedno bolj rastemo v Bogu. Zato tudi v našem glasilu nadaljujemo s temo Poglabljanje v veri.

Ti si ljubezen

1. Mati Terezija pripoveduje:
"Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge božja ljubezen, kot ste bile zame.'"

Človekovo srce je ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki je Ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja. On je naš najboljši Oče, naš največji Prijatelj, naše Vse. Ljubi nas neskončno bolj, kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin se nam je iz ljubezni osebno približal do Otroka, do Zavrženca na križu, do podobe kruha in vina, do lačnega in žejnega, do tujca in nagega, do bolnika in zapornika. Povedal je namreč, da je v vseh teh on sam navzoč (prim. Mt 25,31-45).
Svojo ljubezen do nas je Bog pokazal že s stvarjenjem sveta in človeka, ki ga je postavil za krono stvarstva. S svojo ljubeznijo svet in človeka neprestano vzdržuje v bivanju.
Sveto pismo razodeva, kako se Bog zanima za človeka. Spomnimo se na starozavezne očake in preroke, na Jezusa Kristusa, Devico Marijo, apostole in druge Jezusove učence.
Mati Terezija je pripovedovala o svojem srečanju z gobavci:
"Na tisoče gobavcev imamo. Tako so veličastni, tako so čudoviti v svoji iznakaženosti. Vsako leto jim v Kalkuti priredimo božično razvedrilo. Pretekli božič sem prišla k njim in jim razložila, da je njihova bolezen božji dar, da jih Bog posebno ljubi, da so mu zelo dragi in da njihova bolezen ni greh.

Starejši mož, popolnoma iznakažen, se mi je skušal približati in mi je rekel: 'Ponovite to še enkrat. Dobro mi je delo. Do sedaj sem vedno poslušal, da nas nihče nima rad. Čudovito je vedeti, da nas ima Bog rad. Prosim, ponovite to!'"

nedelja, 12. januar 2014

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (11)



Vdano prenašajte trpljenje

Drugo prikazanje angela je bilo ob vodnjaku na vrtu Lucijinih staršev, kjer so se na vrhu vodnjaka ravno igrali. Imenovali so ga Arneiro. O tem prikazanju je Lucija v četrtem Spominu, ob upoštevanju drugega, povedala:
»Drugo prikazanje je moralo biti sredi poletja, v dneh najhujše vročine, ko smo pred poldnevom gnali čredo domov, da se odpočije, preden jo proti večeru spet ženemo past.
Najhujšo vročino smo preživljali v senci dreves ob že večkrat omenjenem vodnjaku. Kar naenkrat smo pred seboj zagledali istega angela.
‘Kaj delate? Molíte! Mnogo molíte! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!’
‘Kako naj se žrtvujemo?’ sem vprašala.
‘Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir! Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.’
Te angelove besede so se vtisnile v naša srca kakor luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.
Zato smo začeli od tega trenutka dalje darovati Bogu vse, kar nas je bolelo, a takrat še nismo iskali drugih oblik zatajevanja ali pokore, razen da smo bili več ur sklonjeni do tal in smo ponavljali molitev, ki nas jo je naučil angel.«
Frančišek, ki je samo videl angela, slišal pa je le Lucijo, je po nekaj trenutkih po odhodu angela začel pogovor z Lucijo, ki zelo dobro pokaže notranje razpoloženje vseh treh pastirčkov. Lucija ga je v četrtem Spominu takole zapisala:
»'Govorila si z angelom, kaj ti je povedal?'
'Nisi slišal?'
'Ne! Videl sem le, da je govoril s teboj. Slišal sem, kaj si mu ti rekla, toda kaj je on tebi rekel, tega ne vem.'
Ker nadnaravno razpoloženje, v katerem nas je pustil angel, še ni povsem pojenjalo, sem mu rekla, naj naslednji dan vpraša mene ali Jacinto.
'Jacinta, pa mi ti povej, kaj je rekel angel.'
'Jutri ti povem. Danes ne morem govoriti.'
Naslednji dan me je vprašal takoj, ko me je zagledal:
'Si spala to noč? Jaz sem vso noč mislil na angela in na to, kaj je rekel.'
Tedaj sem mu vse povedala, kar je rekel angel pri prvem in drugem prikazanju, toda zdelo se je, da ni razumel, kaj angelove besede pomenijo, in je vprašal:
'Kdo je Najvišji? Kaj pomeni: Presveti Srci Jezusa in Marije bosta prisluhnili vašim prošnjam …?'
In ko je slišal odgovor, se je zamislil, potem pa je prekinil molk z novim vprašanjem. Toda moj duh še ni bil popolnoma prost vsega in rekla sem mu, naj počaka do naslednjega dne, ker takrat še nisem mogla govoriti. Brez nestrpnosti je čakal, toda ni zgubil prve prilike, da je takoj zastavil nova vprašanja, kar je nagnilo Jacinto, da mu je rekla:
'Glej, o tem ne smemo preveč govoriti!'
Ne vem, kaj smo čutili, kadar smo govorili o angelu. Jacinta je rekla:
'Ne vem, kaj čutim. Ne morem ne govoriti ne peti in se ne igrati; nobene moči nimam.'
'Jaz tudi ne,' je odgovoril Frančišek, 'a to ni pomembno. Angel je lepši kot vse. Mislimo rajši nanj.'«

Žrtev je okop naše molitve

Sestra Lucija razlaga naročilo: »Kaj delate? Molite! Mnogo molite!«:
»Vprašanje: 'Kaj delate?' ni očitek. Je samo klic k najbolj nujnemu in pomembnemu, se pravi k molitvi, k našemu srečanju z Bogom v molitvi duha, ki mora biti vsakdanji pogovor duše z Gospodom.«
Vidkinja takole pojasnjuje pomen besed: »Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja«:
»Bog nima načrtov usmiljenja samo s ponižnimi pastirčki. Z vsakim od nas ima Bog načrt usmiljenja, milosti, odpuščanja in ljubezni.«

Pastirčki so globoko doživljali Božjo ljubezen, ki je kraljica vseh kreposti. Ko je Lucija opisala drugo angelovo prikazanje, je zapisala, da so se angelove besede vtisnile v njihova srca kakor luč, ki jim je pomagala, da so mogli razumeti, kdo je Bog in kako jih ljubi in kako hoče biti ljubljen.
Fatima je z »načrti usmiljenja« tudi odgovor na načrte uničenja Cerkve in krščanstva, ki so v dvajsetem stoletju z nastopom komunizma dosegli svoj vrhunec. Zato je fatimsko razodetje med posebnimi razodetji najbolj vznemirljivo, najpomembnejše in najbolj »politično«. Pri drugem prikazanju je Devica Marija Luciji povedala, da bo ta načrt usmiljenja povezan s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«
Glede angelovega naročila: »Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!«
vidkinja pravi:
»Žrtev je okop naše molitve. Je moč, ki našo molitev podpira. Najprej žrtev nas samih, naših neprimernih želja, odpoved grešnim teženjem, ki izhajajo iz čutnosti, sebičnosti, pretiranega iskanja udobnosti in iz častihlepnosti. Potem prostovoljno sprejete in prostovoljne žrtve, da bi jih darovali Gospodu kot ponižen dar ljubezni in hvaležnosti.
Jezusovo in Marijino Srce sta pozorni na to molitev in žrtve, jih sprejemata in prinašata Očetu kot sad njegovega odrešenjskega dela za rešitev človeštva. To je tisto, o čemer govori sveti Pavel: dopolnjevati v nas, kar manjka Kristusovemu trpljenju.
Kristusovemu trpljenju manjka tisto, kar pripada nam kot udom njegovega skrivnostnega telesa: združiti našo molitev z njegovo in našo žrtev z žrtvijo Kristusa Odrešenika.«
Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Noben klic ni tako pomemben kakor ta. Kdor ga presliši, je v nevarnosti večnega pogubljenja. Za spreobrnjenje gre tam, kjer se človek odvrne od grešnega življenja in začne novo življenje, ki je skladno z Božjo voljo.

Molitev pastirčkov ni povezana le s Srci Jezusa in Marije ter seveda z Najvišjim, ampak tudi z žrtvami. Z njimi dobi molitev mnogo višjo vrednost in učinkovitost. Na Lucijino vprašanje, kako naj se žrtvujejo, je angel med drugim pojasnil, naj delajo žrtve »kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov«. Ko žrtvi damo ta namen, postane zelo učinkovita molitev.
Pravzaprav je zelo veliko, če iz ljubezni darujemo Bogu vse, kar nas boli. Trpljenje spada med največje probleme človeštva. Kako bi si ljudje olajšali življenje in kako mnogo bolj bi bili srečni, kot so zdaj, če bi vse, kar jih boli, darovali Bogu.
Na podlagi angelovih besed in Božjega delovanja so otroci »doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike«.

Kristjani v trpljenju ne gledamo le nekaj negativnega. Hodimo za Kristusom, ki je pred nami in za nas nosil križ in nas na njem odrešil. Tako mu s svojo skromno ljubeznijo vračamo njegovo neizmerno ljubezen. Čim večja je ljubezen, tem manjša je teža še tako težkega križa. Naša vera trpljenja ne odvzame, pač pa ga zelo dobro osmisli. Če vidimo smisel, še tako težak križ postane znosen.
Fatimski pastirčki so s sprejemanjem trpljenja reševali ljudi za večnost. Spoznali so, kako nekaj dragocenega so križi, če jih vdano sprejmemo in darujemo Bogu v zadoščenje za grehe in za spreobrnjenje grešnikov. Sami so pri tem rastli v svetosti in zoreli za nebesa. Jacinta, Frančišek in Lucija danes ne bi bili to, kar so, če ne bi šli skozi trdo šolo trpljenja.
Če gledamo z vidika večnosti, ki je edini pravi pogled, noben križ ni pretežak. Kadar nam Bog pošlje ali dopusti trpljenje, nam da tudi dovolj milosti, da ga moremo zveličavno prenašati.

p. Anton

sobota, 11. januar 2014

Posvetitev Libanona Marijinemu brezmadežnemu Srcu



V nedeljo, 16. junija 2013, je antijohijski maronitski patriarh kardinal Boutros Bechara Rai posvetil Libanon in ves Bližnji Vzhod Marijinemu brezmadežnemu Srcu v libanonskem narodnem Marijinem svetišču v Harissi. Svetišče in okolico je napolnila velika množica vernikov v goreči molitvi, da bi ta posvetitev preprečila širitev konflikta iz Sirije v Libanon. O tem pomembnem dejanju posvetitve smo se pogovarjali z bratom Charbelom Bteichom iz maronitskega reda Blažene Device Marije.

Patriarh Rai je v nedeljo posvetil Libanon in ves Bližnji Vzhod Marijinemu brezmadežnemu Srcu s prošnjo, da bi bili vsi narodi tega dela sveta osvobojeni “grehov, ki vodijo v sovraštvo, napadalnost in nasilje”. Kako je maronitski red sprejel to novico?
Brat Bteich: Maronitski red Mariamita in vsa Cerkev je sprejela z velikim veseljem to priložnost za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Libanon je Marijina dežela v vzvišenem pomenu te besede, saj vsi tukajšnji patriarhi nosijo Marijino ime. Naš narod ima veliko zaupanje v Božjo Mater in ona je zanj vir upanja. V tem smislu je posvetitev kot krona vere Libanona in Bližnjega Vzhoda, vere, ki se je oblikovala v tej močni marijanski duhovnosti.

Ali nam lahko pojasnite pomembnost tega dejanja in predvsem, v čem je bistvo posvetitve? Če pomislimo na “primere” iz preteklosti – eden pomembnejših je posvetitev, ki jo je blaženi Janez Pavel II. izvršil leta 1984 – se zdi, da je posvetitev skoraj kot “egzorcizem” grehov in zla tega sveta …
Brat Bteich: Cilj je posvečevanje naroda in dežele – ne samo Libanona, ampak celotnega Bližnjega Vzhoda – in vzpostavitev miru v srcih, v družinah in med narodi, spričo sporov, ki so tako hudi in boleči v Siriji in v vsej regiji … Vendar posvetitev ni neko magično dejanje z avtomatičnimi učinki, ampak je klic na pomoč, ki lahko pride samo od Boga, hkrati pa je klic k poglobljenemu krščanskemu življenju, ki velja za vse vernike. Namreč, pred posvetitvijo, ki jo je izvršil Janez Pavel II. 25. marca 1984 v edinosti z vsemi škofi sveta, so bile že izvršene druge posvetitve. Na primer posvetitev Pija XII. leta 1942, ki je ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. In potem julija 1952 posvetitev Rusije z apostolskim pismom Sacro Vergente Anno. S tem hočem reči, da je dobro, da se dejanja posvetitve ponavljajo, ker je posvetitev povezana z zavezo, z odzivom življenja, in doseže svojo maksimalno rodovitnost samo takrat, kadar je naravnanost našega srca usklajena s tem, kar Devica pričakuje od nas. Ravno v tem smislu je ob posvetitvi leta 1984 blaženi Woityla takole prosil Marijo: “Razsvetli predvsem tiste narode, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.”

Kakšo je sedanje stanje na Bližnjem Vzhodu, ki je spodbudilo patriarha k temu dejanju?
Brat Bteich: Tukajšnje probleme bi lahko strnili v tri točke: vojna v Siriji, ogroženost Libanona (ki ga na vse načine vlečejo, da se udeleži spora), zelo zapleteno politično in zelo kritično gospodarsko stanje. Patriarh Rai je torej izvršil to dejanje zato, ker v Libanonu nimata nikoli zadnje besede smrt in obup. Kljub tako težkim razmeram ljudje živijo in upajo. Povabljeni smo torej, da se spomnimo, da je človeško bitje Božji dar, ki je vreden spoštovanja in ima pravico, da živi v svobodi. In ravno zato, ker je Božji dar, se Bog nikoli ne oddalji od njega. Zato je dejanje posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu z naše strani nekakšna utrditev te povezanosti z Bogom, potrditev, da se zavedamo, da je samo pri Bogu naša rešitev.

V svoji homiliji je kardinal dejanju posvetitve pridružil tudi muslimane, ko je spomnil, da je Libanon edina država, v kateri praznik Marijinega oznanjenja 25. marca skupaj obhajajo muslimani in kristjani kot državni praznik. Vera in zaupanje v Devico Marijo sta torej stični točki tudi med različnimi veroizpovedmi?
Brat Bteich: Točno. 25. marec, Marijino oznanjenje, poleg tega, da je za kristjane pomemben praznik, je tudi državni praznik za ves Libanon. V pluralističnem kontekstu Libanona je namreč vseskozi navzoče vztrajno iskanje stičnih točk med kristjani in muslimani, ne le na socialni in civilni ravni, ampak tudi na duhovni! Kljub veliki različnosti se v Mariji dejansko srečujejo različne veroizpovedi, ki so prisotne na libanonskem ozemlju. Zato je kardinal Rai vse vpletel v dejanje posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ker zadeva vse prebivalce Libanona, ne le kristjane.

To je bilo torej pomembno dejanje za “državo”, ki je “deležna porodnih bolečin brez konca”, kot je dejal Benedikt XVI. med svojim obiskom septembra 2012. Zaslužni papež je vedno poudarjal svojo močno povezanost z “Deželo ceder” in njenimi prebivalci …
Brat Bteich: Benedikt XVI. nam je ob nekem privatnem srečanju dejal, da je bilo zanj znamenje Božje previdnosti dejstvo, da je bil cilj njegovega zadnjega apostolskega potovanja ravno Libanon. On ljubi to deželo, jo nosi v srcu in moli za njeno svobodo, ker – kot je dejal – jo vidi kot “most med Vzhodom in Zahodom in kraj srečevanja med religijami, zato je njegova vloga zelo pomembna”. Njegove besede so odsev besed Janeza Pavla II., ki je dejal, da je zanj Libanon “več kot država, da je sporočilo. Ta pozornost papežev do naše dežele je jasno znamenje resnične vrednosti Libanona pred Bogom.

Kakšne so vaše osebne želje za Libanon?
Brat Bteich: Osebno sem prepričan v preroško vlogo, ki jo Libanon lahko ima zaradi navzočnosti kristjanov. Čeprav so številčno manjšina, so sredstvo, preko katerega bo Bog odprl in vzbudil nove oblike vere in evangelizacije. To se dogaja s prevzemanjem odgovornosti samih kristjanov. In v tej odgovornosti je odločilno, da kličemo Devico Marijo in priznamo njeno edinstveno vlogo ….

Zenit

petek, 10. januar 2014

Sirija: mesto Aleppo posvečeno Marijinemu brezmadežnemu Srcu


Velika udeležba katoličanov različnih obredov

Katoliški škofje iz Aleppa so na praznik Marijinega Vnebovzetja sirsko mesto Aleppo posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Kot je za Zenit povedal nek pričevalec, ki je bil navzoč, je dogodek organiziral karmeličanski samostan naše Gospe iz Sirije in katoličani različnih obredov.
Na pobudo duhovnikov in laikov iz Aleppa je kip Matere Božje, Kraljice miru, od meseca junija dalje obiskal vse cerkve in župnije tega mesta. V vsaki cerkvi se je Marija mudila tri dni. Iz stolnice latinskega obreda blizu samostana je Marijin kip prispel v Karmeličanski samostan v nedeljo 4. avgusta ob 19.00 in tam ostal do srede 7 avgusta.
Pesmi, molitev rožnega venca in druge oblike molitve so se vrstile ves čas. Karmeličanska skupnost in navzoči verniki so »z velikim zaupanjem« izrekli svoje osebne namene in vse tiste, ki so jih verniki že zaupali Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Tridnevnica pred samim praznikom Vnebovzetja je bila zaznamovana s posebnim programom. V vsem mestu je bil ponedeljek posvečen duhovnikom, torek redovnikom in sreda laikom. Vsak dan so bila organizirana spokorna bogoslužja, ki so nudila vernikom možnost obhajanja zakramenta sprave in trenutke skupne molitve.
Redovnice karmeličanke so se v ponedeljek postile. V torek so skupaj molile rožni venec in v sredo so se zbrale pri celodnevnem češčenju. Z obredom posvetitve pa so se na praznik Vnebovzete povezale tako, da so ob isti uri molile rožni venec. (Karmeličanska skupnost v Aleppu je globoko povezana s skupnostjo Fayum v Egiptu, kjer se stanje vedno bolj slabša...)
Dopoldne 15. avgusta je sveto mašo daroval msgr. Antoine Audo, kaldejski škof iz Aleppa in predsednik sirske Karitas. Pred obredom posvetitve mesta se je razvila kratka procesija z Marijinim kipom iz cerkve latinske obreda v sirsko-katoliško stolnico, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju.
Popoldne ob 18.30 pa je bila slovesna maša. Posvetitev Aleppa je bila izvršena po maši, in sicer po prebranem evangeliju o Obiskanju, nagovoru in tradicionalnih arabskih napevih. Sledila je še procesija znotraj cerkve med petjem litanij Matere Božje. Na koncu je zbor vernikov izrekel posvetilno molitev. Obred so vodili štirje katoliški škofje iz Aleppa: grški, armenski, sirski in kaldejski. Žal nista mogla biti navzoča dva katoliška škofa oziroma latinski, ki se je pred kratkim odpovedal službi iz zdravstvenih razlogov, in maronitski, ki se trenutno nahaja v Libanonu, tudi on iz zdravstvenih razlogov. Navzočnost štirih škofov je bila velika milost za vse, saj je pričevala o edinosti katoličanov različnih obredov v Aleppu. Posebne molitve so bile izrečene za dva pravoslavna škofa (grški in sirski), ki sta bila ugrabljena v mesecu aprilu in se o njih nič ne ve.
Udeležba pri obredu posvetitve je bila zelo goreča in številčna, saj v stolnici ni bilo prostora za vse. Številni duhovniki, redovniki in redovnice so spremljali svoje škofe. Dogodek je bil »piš upanja in zaupanja, ki je zavel skozi naša srca,« je povedal eden izmed navzočih. Tudi muslimani so sprejeli procesijo z velikim spoštovanjem.
 »Naj po posredovanju naše in Božje Matere vzklije v srcih nas vseh resnična želja po miru, zasidrana v Gospodovi ljubezni,« je povedal pričevalec, ki je bil navzoč, in dodal: »Zelo se veselimo skorajšnje posvetitve sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo bo 13. oktobra izvršil papež Frančišek.

Zenit

četrtek, 09. januar 2014

Marijino prikazanje v kraju Lipa na Filipinih



Dne 6. decembra 1948 je škof iz Lipe msgr. A. Verzosa blagoslovil kraj prikazanja, imenoval komisijo za preiskavo in izjavil, da je bila Devica Marija "vir dežja vrtničnih lističev".
Svetišče Lipa na Filipinih temelji na prikazanju Device Marije leta 1948, ki ga je spremljal dež vrtničnih lističev. 12. septembra 1948, okrog 17.00 ure, se je novinka iz Karmela v Lipi, Teresita Castillo, sprehajala po samostanskem vrtu. Nenadoma je zagledala Devico Marijo. Ta ji je naročila, naj se vsaka sestra redovnica posveti njej po navodilih svetega Grigniona Montfortskega.
V nedeljo, 26. septembra 1948, ji je Devica Marija ponovno naročila: (…): "Ne pozabite se posvetiti meni 7. oktobra. (...) Jaz sem Srednica vseh milosti." Nato se je 13. oktobra pojavil dež "vrtničnih lističev".

V petek, 12. novembra 1948, je Teresina videla Devico Marijo po sveti maši. "Veliko molite, hčerke moje, za preganjane. Molite za duhovnike. To, kar prosim tukaj, je ista stvar, za katero sem prosila v Fatimi. Delajte pokoro za tiste, ki ne verujejo. To je moje zadnje prikazanje na tem kraju."

sreda, 08. januar 2014

Šopek Materi Mariji Če bi ji moral reči, »Izgini, pojdi proč od mene!«



Odrastel sem v katoliški veri, vendar sem po svojem spreobrnjenju iskal Boga povsod, razen v svoji matični Cerkvi. Protestanti so hoteli, da bi postal pastor, kar je bilo zelo mikavno. Hkrati pa mi je nadškof iz Liona msgr. Barbarin ponudil štipendijo za študij teologije, ki pa je bila skromnejša od protestantske.
Potem pa se je zgodilo nekaj izrednega, medtem ko sva z ženo premišljevala o obeh predlogih. Rekla sva si: »In kaj naj narediva z Devico Marijo?« Do nje nisem čutil nobene privlačnosti. Ko so mi starši povedali, da so me izročili njenemu varstvu, me je to dejstvo vznemirilo. Sedaj pa sem nenadoma začutil, da bi na mestu umrl, če bi se moral ločiti od Marije, če bi ji moral reči: »Izgini, pojdi proč od mene!« Nemogoče je, odpovedati se sveti Devici Mariji.

Alain Noël

torek, 07. januar 2014

Krik iz ciborija


(Pričuje redovnica, sestra Emmanuel Maillard, avtorica knjige Skrito Dete Medžugorja)

Ko sem neko noč malo podaljšala čas svojega češčenja v kapelici svoje skupnosti, sem stopila k tabernaklju, da ga zaprem in ugasnem sveče. V Franciji namreč lahko člani Skupnosti blagrov, ki so napravili zaobljube, izpostavijo Najsvetejši zakrament, vendar brez dotika. Smejo le odpreti vratca tabernaklja, v katerem je izpostavljena mala monštranca.
Ker sem bila sama v kapelici, sem si vzela čas, da ob Jezusu opravim še zakristijska dela in se z njim pogovarjam. Konec koncev, mar nisem njegova zaročenka? Bila sem torej poleg njega s ključem v roki in pripravljena, da ga zaklenem do naslednjega jutra. Toda moje srce je začutilo očitek vesti: številni kristjani si morejo le želeti, da bi ga vsaj eno uro, zlasti sredi noči, častili, jaz pa mu zaklepam vrata? Ta hip je majhna podrobnost vzbudila mojo pozornost. Malo voska s sveče je kanilo na leseni okvir vrat. Začela sem odstranjevati sledove voska, ko me je nekaj kriku podobnega preplašilo. Glas ni prihajal iz monštrance, temveč iz ciborija, ki je bil v zadnjem delu tabernaklja in je vseboval veliko hostij. Krika nisem zaznala s telesnim sluhom, a je še močneje odzvanjal v mojem srcu. Človeška srca imajo namreč najmočnejše antene.
Jezus mi je hotel nekaj povedati. Čeprav ni bilo tristo sedemdeset Jezusov, kolikor je bilo hostij v tem ciboriju, je Jezus zares živel v vsaki hostiji. Jezus je bil eden, toda pomnožen.
Bilo je, kakor da mi vsaka hostija pojasnjuje o ključnem trenutku, ki se ji pripravlja, da ga doživi v prihajajočih dnevih. Zdelo se mi je, da je vsaka hostija vedela, kateri duši, kateri osebi je namenjena. Vsaki hostiji je bila namenjena edinstvena dogodivščina ljubezni, raznolikost možnosti pa je bila vredna občudovanja! Nekatere hostije bodo morale stopiti v srca, ki so zanje nebesa, za druge pa je bil to sestop v pekel. Pravzaprav je krik, ki je odzvanjal v mojem srcu, bil krik tesnobe.
Številne hostije so v agoniji. Vedo, da bodo sprejete v nevredna bivališča, kjer vladajo grehi, ki vodijo v smrt. Nekatere hostije so zgrožene čakale na krik, podoben kriku zarodka deteta, ki čuti prihajajočo smrt in se nezavedno skriva v telesu svoje matere pred posegom naprave, ki ga bo nasilno izvlekla. To je bil tihi krik nedolžnega, ki se ne more braniti s svojim malim telescem, če ga ona, ki ga nosi, ne ljubi. Bil je to krik Boga, ki je to majhno, negibno telesce, lažje od pšeničnega zrna, kljub vsem tveganjem in nevarnostim hotel zaupati rokam ljudi.
Vsaka hostija ve tudi za dan in uro, ko bo vstopila v srce osebe, ki jo bo prejela. Močno prevzeta občudujem Jezusovo zavedanje. On vse ve, vidi vse, vse predvideva, a vendar dopušča, da z njim ravnajo kakor z jagnjetom. K sreči se večina hostij naprej veseli, da se bo mogla zediniti s svojimi prijatelji.

Ko sem to noč zaprla tabernakelj, sem si prizadevala ohraniti sporočilo, ki mi ga je dal Jezus – sporočilo, ki ga še nisem docela dojela. Šele v nebesih, ko se bom srečala z Bogom iz obličja v obličje, bom zares doumela njegov krik na pomoč. Zdaj mi je jasno eno: Jezus me vabi, da ga v duhu častim ne le v vseh tabernakljih sveta, temveč v srcih vseh tistih, ki prejemajo obhajilo, dobrih kakor tudi slabih, zato da bo Jezus, kadar bo ponovno trpel, ko ga bodo ubijali, prejel vsaj skromen obisk ljubezni, siromašen delček pozornosti, ki ga bo tolažil. 

ponedeljek, 06. januar 2014

Razočaranja zaradi neupravičenih pričakovanj




Nekateri so pričakovali, da bo po opravljenih deveterih prvih petkih vse trpljenje nenadoma prenehalo, a to se ni zgodilo. Po končanih devetih prvih petkih je škof v obsežnem pismu vernikom ponovno spregovoril o prvih petkih, kar kaže, kako so mu bili pri srcu. Nadpastir vernike pohvali: »Vneto in z mnogimi žrtvami ste se te pobožnosti udeleževali.« Hkrati zavrne napačne predstave: »Morda nekateri niso zadovoljni s sadovi naše skupne pobožnosti prvih petkov. Pričakovali so več, kakor pa vidijo. Upali so, da bo Jezus čudežno napravil konec vsem stiskam in vojni ter da bo z devetim prvim petkom zasijal toliko zaželeni mir. Zdaj pa, ko se to ni zgodilo, so kar nekako razočarani. Dragi verniki, kdor je gojil v svojem srcu take nade, ni imel razsvetljene vere. Kajti kdor je iz globoke in prav razsvetljene vere opravljal pobožnost prvih petkov, je sicer pričakoval gotovo pomoč od Jezusovega presvetega Srca, a ne takšne, kakršno si je sam želel, marveč takšno, kakršno spozna vsevedni Jezus za pravo, dobro in nam zveličavno pomoč. In taka pomoč je ali rešitev iz najhujših nadlog, ki nas težijo, ali pa milost, da moremo vse nadloge tako prenesti, da so nam v zveličanje. Vsi, ki presveto Srce Jezusovo časte in mu s spokornim duhom zadoščujejo za grehe in žalitve vseh ljudi, s to pobožnostjo rastejo v vedno večjo in vedno gorečnejšo Božjo ljubezen. 'Tistim pa, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu,' pravi sv. Pavel (Rim 8,28), tudi nadloge in stiske.«

nedelja, 05. januar 2014

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Prof. dr. Anton Strle (1915-2003) in njegova marijanska usmeritev



Sestre uršulinke vedo povedati, kako navdušeno je prof. Strle v njihovi cerkvi v Ljubljani prepeval pred Najsvetejšim litanije Matere božje. Sam se spominjam, da sem ga približno deset let pred smrtjo peljal z avtomobilom domov, pa mi je med potjo predlagal, da bi molila litanije Matere božje. »Jih ne znam na pamet in tudi nobenega besedila nimam pri roki,« sem mu odgovoril. »Jaz pa jih znam,« mi je odgovoril in začel moliti naprej. Prof. Strle je bil marijansko usmerjen. To si hitro začutil ob stiku pri njem. Pa si vsaj na kratko, kar po kronološkem redu, to poglejmo.
Globoko doživetje Boga pri desetih letih je gotovo spremljal tudi prisrčen odnos do nebeške Matere, a neposrednih poročil o tem nimamo (vsaj kolikor mi je trenutno znano). Zelo zgovorne so Strletove besede v pismu 9. 9. 1980. V njem pove, da mu je za zgodnjo očetovo smrtjo (ko še ni hodil v šolo) v gimnaziji umrla mati (to je bilo 8. 1. 1932, ko je bil v četrti gimnaziji). Tedaj si je »izbral drugo Mater. Ta me je varovala tudi v najstrašnejših položajih naravnost čudovito.« Po smrti svoje telesne matere si je izbral Marijo za svojo duhovno mater.
Kot novomašnik (posvečen je bil 29. 6. 1941) si je izbral geslo Povsod Boga. Kartuzijanu p. Nikolaju Bregantu, s katerim je sodeloval pri izdaji cele vrste knjig, je v pismu 19. 6. 1981 povedal: »Zdaj mi postaja jasno, da ni bilo brez pomena zame, ko me je Gospod v svoji previdnosti nagnil, da sem si za novomašno podobico vzel geslo: 'Povsod Boga!'. Zraven sem imel v mislih še 'Ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!'« Tu vidimo, da ima Strletova osredotočenost na Boga izrazito marijanski naglas.
V Strletovem dnevniku imamo pomenljiv zapis glede njegove marijanske naravnanosti. 5. IX. 1943 je zapisal: »Rekolekcija: premišljeval sem o popolni pobožnosti do Marije v smislu Grignionovega nauka. Vsega se moram darovati po Mariji Jezusu. Z ničemer ne smem svobodno razpolagati. Svoje volje ne smem preklicati. … Bog, Marija in Jezus Kristus naj bo vsa navezanost. – Vse v črti Marija – Jezus – Bog.« V dnevniku, ki ga je pisal kot bogoslovec in mlad duhovnik (od leta 1937 do 1945), vedno znova vidimo, kako je svoja premagovanja povezoval s priprošnjo k Mariji.
Tudi svoj študij je izročil Mariji. 18. XII. 1943 je zapisal v dnevnik: »Danes sem delal rigoroz iz splošne teologije. Položil sem ga Mariji v roke. Saj je to sobota, Mariji posvečen dan. Pred Marijo Pomagaj v stolnici sem sklenil, da naj bo to Marijin doktorat, ako se mi bo posrečil. Marijini in Njenega Sina časti naj bo posvečen.« Vse svoje znanstveno delo je posvetil Mariji in se je tega tudi držal.
Po vrnitvi iz petletnega zapora (1947-1952) je škof Vovk Strleta poslal v Planino pri Rakeku. Izrazito se je začel poleg dušnopastirskega dela posvečati študiju ravno v povezavi z Marijinim letom 1954. Šmarnice za to leto je deloma napisal on (v večjem delu pa kanonik Šimenc). To leto se je praznovala stota obletnica razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju in prof. Strle se je posvetil intenzivnemu študiju mariologa Schönlebna, ki je to versko resnico krepko branil že dolgo pred njeno razglasitvijo.
Ko je prof. Strle na začetku leta 1959 odhajal iz župnije Planina v Ljubljano, je v župnijsko kroniko zapisal: »Pri delu mi je bilo geslo: Marija in presv. evharistija; napravil pa sem v smislu tega gesla komaj polovico tega, kar mi je v srcu tlelo že prvi dan, ko sem zvedel: v Planino greš.« Žal je čudoviti zapis v kroniki nekdo deloma prelepil s sliko, a je malo naprej le mogoče prebrati v latinščini zapisane besede Hvala Bogu in Mariji (laus Deo et Mariae). S temi besedami se je prof. Strle poslovil od župnije Planina pri Rakeku.
Iz pisma Luka Cirimotića, z dne 22. 12. 1962, zvemo, da je bil Strle v znani božji poti Letnica. Luka Cirimotić v omenjenem pismu piše, da je škof ordinarij (dr. Smiljan Čekada) ustanovil odbor za posvetitev škofije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. A zaradi škofove navzočnosti na koncilu ni dosti narejeno. Strleta prosi, da bi podal dogmatične temelje za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Strle je odgovoril 27. 12. 1962. Z veseljem se spominja srečanja v Letnici, srečanja z bogoslovci in s škofom. Glede Cirimotićeve želje o dogmatičnem temelju za posvetitev pa, da bo prav kmalu, vsaj poleti, začel pisati skripta za mariologijo. Obljublja, da bo tudi posvetitvi Mariji posvetil posebno poglavje. Pove, da je o tem delno že predaval, bogoslovcu Kastelicu pa je dal razpravo znanega škofa Ancela, ki posebej govori o aktualnosti Grignionove pobožnosti za duhovnika in tudi o dogmatičnih temeljih nekoliko. V istem pismu Strle svetuje Luku Cirimotiću, da v škofiji vpeljejo Unionem apostolicam, ki ima za geslo 'Omnia pro Sacratissimo Corde Jesu per immaculatam Mariam' in ima zelo koristno shedulo, ki je Strleta npr. naučila zgodnjega vstajanja. »Moj ideal je bil že od prvih semeniških let: izčrpati se v službi Bogu po Marijinem posredovanju.« V tem pismu Strle zatrjuje, da če bodo duhovniki vsak dan pol ure meditirali in zmolili del rožnega venca, bo s tem pridobljeno vse drugo.
Kot profesor na Teološki fakulteti je predaval mariologijo in napisal v ta namen obsežna skripta. Vedno znova je v duhu sv. Ludovika Grigniona branil vlogo in pomen božje Matere v življenju vsakega kristjana. Prav po njegovi zaslugi so kartuzijani leta 1980 izdali celoten prevod Grignionove knjige Popolna podaritev samega sebe po Mariji. Globoko je bil prepričan, da je naša vera konkretna in življenjska le, če se oklepamo Device Marije.

p. Andrej Pirš

sobota, 04. januar 2014

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (8)

Nadaljevanje prakse prvih petkov

V Ljubljanskem škofijskem listu se škof septembra 1942 po končanih devetih prvih petkih zopet oglasi. Ugotavlja, da se je s prvim petkom v septembru »končal prvi turnus vsenarodne zadostilne pobožnosti v čast presv. Srcu Jezusovemu«. Veseli se, da »dosedanja poročila dokazujejo, da je res ves narod sprejel pobudo za to zadostilno pobožnost z velikim razumevanjem in vneto gorečnostjo«.
Škof želi, da se ta pobožnost nadaljuje: »Pobožnost prvih petkov naj postane naša ljudska pobožnost. Jezusova ljubezen do nas je nespremenjena, zato smo mu hvaležno ljubezen še nadalje dolžni. Grehi in žalitve Boga med našim ljudstvom, žal, še niso prenehale, zato smo žaljenemu Božjemu Srcu dolžni še naprej zadoščevati. Prvi petki v mesecu naj ostanejo slovenskim vernikom za vso prihodnost dnevi zadoščevanja iz ljubezni: spomin na težke dni, vir tolažbe in moči za prihodnje preizkušnje in ob svojem času najiskrenejša zahvala presvetemu Srcu za rešitev.
Dušni pastirji naj vernike povabijo, da to pobožnost devetih prvih petkov nadaljujejo: tisti, ki je še niso začeli, naj jo začno zdaj, kdor le more, naj začne novo vrsto devetih petkov, kolikor mogoče mnogi naj dajejo z vrednim, pobožnim in ponižnim prejemanjem svetega obhajila Jezusu zadoščenje za žalitve vseh ljudi, posebno pa našega naroda.«
V oktobru 1942 škof spodbudi vernike k nadaljevanju: »Pobožnosti prvih petkov v zadoščenje presvetemu Srcu Jezusovemu ne bomo nehali opravljati. Nadaljujmo jo, kakor nadaljuje Jezus s svojo potrpežljivo ljubeznijo do nas in kakor – Bogu bodi potoženo – nadaljujejo tudi grešniki žaliti Boga in izzivati njegove pravične kazni. Prav zaradi tega tudi mi ne smemo nehati izkazovati Jezusu resnično ljubezen in mu dajati zadoščenje za grehe, ki se gode zlasti med našim narodom. Zgodovina je priča, da morda še nikdar doslej člani našega naroda niso v tolikem številu tako vnebovpijoče grešili in Boga žalili, kakor prav v teh mesecih, ki smo jih z grozo preživeli in jih še preživljamo.«
Kolarič je k tem škofovim besedam zapisal: »Škof je v te kratke, z veliko bolečino zapisane besede, strnil vse strašne zločine komunistov, ki so tiste mesece leta 1942 pobili na tisoče nedolžnih Slovencev, mnogo izmed njih šele po zverinskem mučenju. Tako imenovano 'osvobojeno ozemlje' je bilo spremenjeno v klavnico. Padali so možje in žene, fantje in dekleta, padali so tudi otroci, iztrebljene so bile cele družine, padali so duhovniki. Od junija do konca septembra je bilo umorjenih 12 duhovnikov ljubljanske škofije.
Škof spodbuja: »Oživiti je treba v srcih ljudi vero v Boga in Božje pravice, oživiti pravičnost in ljubezen, potem pa pravično preurediti gospodarske razmere, za kar je pokojni veliki papež Pij XI. v svoji socialni okrožnici 'Quadragesimo anno' začrtal pot.«


petek, 03. januar 2014

Duhovne vaje za odrasle od 17. do 22. 02. 2014 in od 14. do 19. 07. 2014




V tišini se pogovarjamo z Bogom in hkrati s postom spoznavamo sebe in svoje meje. Skušali se bomo držati starega meniškega vodila, ki predpisuje skromno vsakodnevno uživanje hrane v popoldanskih urah. Premišljevanja po temah: 1. Post zdravilo zame; 2. Post, boj zoper slabosti; 3. Post, moja molitev k Bogu; 4. Post, moja osvoboditev in razsvetljenje; 5. Post v moji prihodnosti. Prijavite se lahko do zadnjega tedna pred začetkom na samostanski tel.: 01/7877 100 ali voditelju p. Krištofu: 031/314 044 ter na Email - opatija@amis.net

četrtek, 02. januar 2014

Srečanja Bernardove družine v letu 2014




Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 12. januarja, 9. februarja, 9. marca, 13. aprila, 11. maja, 8. junija, 20. Avgusta (ob 19.00), 14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra. 

sreda, 01. januar 2014

Duhovne prireditve v Stični v letu JANUAR 2014

3. ob 20.00 vigilije za mlade
3. – 5. P. Maksimilijan, birmanci
11. – 12. Skupnost Emanuel
12. ob 14.30 Bernardova družina
17. – 19. P. Andrej Benda, zakonci z otroki
19. – ob 14.30 molitev za duše v vicah
23. – 26. P. Vital Vider, zakonci z otroki

31. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca