Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 30. november 2013

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo



V zadnjem mesecu so na podlagi našega prizadevanja dozorela štiri zrna. Vztrajajmo! Začnimo znova! Mesec oktober nas vabi k molitvi rožnega venca. Kdor ne more moliti, lahko svoje trpljenje daruje za duhovne poklice, njihovo stanovitnost in svetost. Dovolj je, če rečemo: »Gospod, naj bo to, kar bom danes trpel in potrpel, za duhovne poklice!« Tako lažje prenašamo križ, križ pa postane zaslužen za nebesa, na zemlji pa koristi za rast, stanovitnost in svetost duhovnih poklicev.
Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

petek, 29. november 2013

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (21) Razodevaš se mi v Svetem pismu




Neko dekle, ki je pozneje postala redovnica, je odkrila dragoceni zaklad Svetega pisma na duhovnih vajah: "Prve duhovne vaje so mi odprle oči za Sveto pismo. Začela sem ga prebirati in iskati v njem smernice za življenje. Spoznala sem odločnost evangelija, pa tudi starozaveznih prerokov. Ta odločnost se mi zdi neizčrpen vir moči, ki veje iz svete knjige. Moč, ki ti daje poguma, da v življenju poskušaš vedno misliti na to, da te Bog ljubi. Ljubi tako zelo, da je poslal svojega Sina, da bi tebe, mene, nas vse odrešil. Stara zaveza pa mi zagotavlja, da pri Bogu ni časovnosti in da njegova ljubezen traja večno."
Na podlagi razmišljanja o naši vesti in o zunanjem svetu lahko sklepamo, da Bog biva. Z naravno lučjo svojega razuma ga iz stvarstva lahko z gotovostjo spoznamo. Ne moremo pa na ta način o Bogu veliko povedati. Bog sam nam mora razodeti, kakšen je, če hoče, da ga bolje spoznamo in vzljubimo.
Kardinal Newman naglaša, kako pomembno je, da je človek za Božje razodetje sprejemljiv, sicer ga ne bo sprejel: "Predstavljajmo si zdaj dva različna človeka, ki ju je ravnokar dotekla vest, da je prišlo oznanilo iz nevidnega sveta. Kako se bosta odzvala?
Jasno, na tistega, ki ga je iskal, se ga nadejal ali vsaj hrepenel po taki milosti, bo to oznanilo čudovito delovalo. V globini ga bo prizadelo, ga presunilo do dna. In če bo le videl, da oznanilo odgovarja na njegove potrebe, si ne bo mogel kaj, da mu ne bi verjel, če količkaj trdnega zanj govori. Vsekakor bo začel temeljito preiskovati, kaj sporočilo razkriva, in storil bo vse, da odkrije tisto, kar vsebuje, najsi bo veliko ali malo.
Nasprotno pa človeka, ki je brez prave religiozne pripravljenosti, o kateri sem govoril, to sploh ne bo ganilo. Táko sporočilo ga ne zanima. Ne bo si vzel truda, da bi se z njim ukvarjal. Sedel bo doma, zadovoljen sam s sabo. Niti toliko mu ni mar, da bi vstal in pogledal."

Po Svetem pismu, tej prvi in najodličnejši knjigi sveta, nam govori Bog sam tudi danes. Treba mu je prisluhniti z odprtim srcem. Neka študentka je zapisala:
"Pred kratkim opravljene duhovne vaje v tišini – v eni sami molitvi – so me pripeljale do globljih spoznanj in osebnih doživetij Božje navzočnosti. Spoznala sem, kaj pomeni okušati Božjo besedo, kako me Bog nagovarja z vsako besedo, ki jo je dal zapisati v Sveto pismo. Da, Gospod ni govoril samo ljudem svojega časa in apostolom, ampak govori tudi danes. On govori ravno meni! 'Pripravite pot Gospodu in zravnajte mu steze' (Mr 1,3b). 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju' (Mr 1,17)."
Vera je po redni poti iz oznanila. Sveti Pavel namreč piše:
"'Kdorkoli bo klical Gospodovo ime, bo zveličan. Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca? In kako naj oznanjajo, če niso poslani? Kakor je pisano: 'Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrem!' Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: 'Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju?' Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa posredovanje Kristusove besede" (Rim 10,13-17).

Celotno Sveto pismo je usmerjeno na Kristusa. Sv. Hieronim pravi: "Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa."
Evangelij je veselo sporočilo, Kristusovo oznanilo. S to besedo označujemo tudi vero v Jezusa Kristusa, krščansko vero, življenje po Svetem pismu. Evangelij je Božji dar za rešitev človeštva in vsakega posameznega še tako zavrženega človeka. Jezus takega še posebej išče. V še tako zavoženo življenje evangelij prinaša luč in življenje, če le najde vsaj nekaj odprtosti in dobre volje.
Če evangelij sprejemamo z vero, dobi naše življenje popolnoma nov smisel. V evangeliju je na prvem mestu človek, ki šele ob Jezusu dobi svoje pravo mesto.
Jezusovo evangeljsko sporočilo in njegova odrešenjska dejavnost moreta rešiti svet. "Če bi evangelija ne bilo, bi ga bilo treba iznajti, če bi bilo to mogoče, da bi človeka osrečili," pravi danes duhovni pisatelj Bosmans.
To se sliši precej drugače od Voltairove napovedi pred več kakor dvesto leti, da bo čez sto let Sveto pismo pozabljeno in shranjeno v muzejih. Po sto letih je v Voltairovi hiši Ženevska biblična družba postavila svoj sedež in iz nje začela skrbeti za tiskanje in razširjanje Svetega pisma v čim več jezikih.

Globlje srečanje z evangelijem, srečanje, ki človeka presune do dna duše, je posebna milost, posebna Božja luč. Človek morda leta in leta Božjo besedo bere, jo posluša in se mu ne zdi nič posebnega. Nekega dne pa ga zadene v živo. Človek je od veselja in sreče ves iz sebe.
Evangelij je za vsakega človeka, starejšega in mlajšega, učenega in neizobraženega. Božja beseda nagovarja tudi otroka. Pravzaprav mora vsak postati kakor otrok, sicer bo ob polni skledi Božje besede ostal lačen. Potrebna je sprejemljivost z vero in preprostim srcem, ki je lačno in žejno resnice.
Evangelij je treba doživeti, sicer ostane podoben mrzlemu predmetu, o katerem lahko le razmišljaš, ga študiraš. Samo veren človek, ki v evangeliju srečuje Osebo, Jezusa Kristusa, more evangelij prav doumeti. Neveren človek morda odkrije v evangeliju lepe misli, ne more pa razumeti njegove globlje vsebine.
Da bo branje in poslušanje Svetega pisma srečanje z živim Bogom, je treba, da se Božji besedi bližamo z vero, molitvijo, ponižnostjo in vztrajnostjo.
Kadar je bil ruski pisatelj Fjodor Mihajlovič Dostojevski (+ 1881) otožen ali v dvomih, je vedno odprl evangelij in bral, kar je bilo napisano na prvi strani, ki se mu je odprla. Tudi pred smrtjo je vzel v roke evangelij.

Že starozavezni prerok Izaija je zapisal besede, ki razodevajo moč Božje besede: "Kakor pride dež in sneg izpod neba, in se ne vrača tja, dokler zemlje ne napoji, oplodi in stori, da zabrsti, da dá sejalcu seme in kruha uživalcu, tako je z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni brez uspeha, dokler ne opravi, kar sem hotel, in izpolni, za kar sem jo poslal" (Iz 55,10 s).
Prerok Jeremija razodeva posebno lakoto po Božji besedi: "Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral; tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca" (Jer 15,16).
Apostol Pavel pravi, da je evangelij "Božja moč, dana v rešitev vsakomur, ki veruje" (Rim 1,16). Kristjan, ki začne s poglobljenim duhovnim življenjem, hitro odkrije to Božjo moč evangelija.

Pri veri se opiramo na veljavo Boga, ki je nekaj o sebi povedal. On se ne more motiti in nas ne more varati. Nanj se lahko popolnoma zanesemo. Zato tudi te resnice, ki našemu razumu niso razvidne, z razumom sprejemamo, ker se pri njih zanesemo na Božji Razum, Dobroto in Ljubezen. Vera razuma ne uničuje, ampak ga dopolnjuje.
Tako na podlagi Božjega razodetja sprejemamo, da so v Bogu tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Človeški razum brez Božjega razodetja ne bi mogel te verske resnice nikoli spoznati.
Zelo pomembno je vprašanje, kaj je o sebi, človeku in svetu razodel človeštvu Bog sam. Če tega ne upoštevamo, smo v nevarnosti, da si bomo Boga in Jezusa Kristusa predstavljali po svoji človeški zamisli.

Vera ni samo pritrditev razuma razodeti resnici. Vera je v drugem, globljem pomenu pritrditev Bogu samemu, sprejem Boga, popolna izročitev Kristusu, prepustitev sebe in vsega njemu, popolno zaupanje vanj, deležnost njegovega življenja, njegove izročenosti Očetu od rojstva do smrti. V tem je vključena tudi volja po spolnjevanju njegovih zapovedi. "Da" ne rečemo samo neki trditvi o Bogu, temveč Bogu samemu. Gre za stalno hrepenenje po Bogu, ki ga kaže zapis neke redovnice:
"Rada bi, da bi se srce moglo napolniti z Božjo besedo in da bi to besedo stalno znala premišljevati in ponavljati. Kajti ne pustijo me več mirno besede: 'Glej, pridejo dnevi, ko bom poslal v deželo glad, ne glad po kruhu in ne žejo po vodi, marveč glad, da bi slišali Božjo besedo (...) in iskali bodo Božjo besedo, pa je ne bodo našli« (Am 8,11). Ter: »Jedli bodo in se ne bodo nasitili« (Ag 6,1)."
V Božjem razodetju po nauku 2. vatikanskega koncila »nevidni Bog iz preobilja svoje ljubezni nagovarja ljudi kakor prijatelje in občuje z njimi, da bi jih povabil in sprejel v svoje občestvo« (BR 2.4).

Vera je nujno povezana s krščanskim življenjem. To se vidi iz Jezusovih besed: "Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo" (Lk 11,28). "Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in spolnjujejo" (Lk 8,21).
Tudi Marija je svojo vero povezovala z življenjem, kar kaže njeno življenjsko geslo: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi."
p. Anton

četrtek, 28. november 2013

Marijin dan 12. in 13. oktobra s papežem Frančiškom



V Fatimi intenzivno molijo za duhovni uspeh pomembnega svetovnega dogodka v okviru leta vere, ki bo v Vatikanu 12. in 13. oktobra: »Giornata Mariana« ali Marijin dan. To je dogodek, na katerega so povabljena vsa Marijanska združenja. Iz Fatime pa bo na papeževo povabilo v Rim prihitela Fatimska Marija. Na ta pomemben dan, ki nas spominja na zadnje prikazanje v Fatimi in na sončni čudež, bo papež ves svet posvetil Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Sočasno pa bo iz Rima v Fatimo poromal papežev odposlanec in državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone in v tamkajšnjem svetišču vodil slovesnosti (dva dni pred iztekom svojega mandata).
povzela po Luz e Paz D. Č.

PROGRAM SREČANJA ROMARJEV IN ČASTILCEV JMS 29. NOVEMBRA 2013 V STIČNI


 Ob 17h  srečanje z romarji v Rim 12. In 13. oktobra 2013

-v opatovi kapeli: pozdrav predsednika, namen srečanja romarjev
- rožni venec Božjega usmiljenja za uspeh srečanja (ga. Dragica)
-v Jegličevi dvorani:
            -projekcija fotografij z romanja (g. Severin)
            -posamezna izkustva z romanja, kaj je ostalo v spominu (vsak romar nekaj pripravi)
            -želje za naprej, kako ostanemo povezani
            -češčenje Jezusovega in Marijinega Srca, širjenje posvetitve
            -prvi petki in prve sobote
            -glasilo »V Materini šoli« in knjižice V šoli Najsvetejših Src
            -organiziranje molitvenih skupin, kjer jih ni
            -razno
-ob 19h v obednici večerja

-ob 20h v Jegličevi dvorani predvajanje slik o Fatimi (g. Severin)    
Ob 19.30 spovedovanje: p. Branko, g. Koželj
-v opatovi kapeli
            -uvodna misel:
            -izpostavitev Najsvetejšega, pesem: Najsvetejši, tebe počastimo (št. 90)
-žalostni del rožnega venca, vmes fatimska pesem (št. 21) (poskrbi ga. Dragica)
Oznanila: Prošnje k fatimski MB; beseda življenja
Kratek odmor, čaj
-          Izpostavitev SRT, pesem: Jezus, ti si vinska trta (št. 86,1)
-          Litanije Matere božje (odpevi na 6 vzklikov)
-          Očenaš in zdravamarija za tiste, ki so se priporočili fatimski  MB
-          obnovitev posvetitve JMS (Molitve in pesmi, št. 11)
-          pesem za blagoslov: Jezus, ti si vinska trta (št. 86,2)
-          Blagoslov z Najsvetejšim

SVETA MAŠA: V čast Jezusovemu Srcu (misal, str. 831)
Vstop in darovanje: Božje milostno Srce (št 16)
Obhajilo: Jezus naj živi (št. 85)
Sklep: Jaz sem otrok Marijin (št. 30)

Lepo vabljeni vsi, ki Vas zanima!                      P. Anton Nadrah

torek, 26. november 2013

Relikvije blaženih pastirčkov




Predstavniki italijanskega mesta Trani so 10. julija sprejeli v kapelici prikazovanj relikvije blaženih pastirčkov. Sestra Angela Coelho, postulatorka za kanonizacijo pastirčkov, je relikvije blaženih Jacinte in Frančiška izročila župniku tega mesta in vse navzoče povabila k posnemanju njunega življenja ter k molitvi za njuno kanonizacijo.

ponedeljek, 25. november 2013

Škofje, ki so poromali v Fatimo



Na romanju v Fatimi se je od 17. Do 19. junija mudil brazilski škof msgr. Adair Guimaraes s skupino 30 romarjev pripadnikov »Obra de Maria«. V svojem nagovoru je povedal, da je prišel v Fatimo prosit za mir, za svetovni dan mladih in za svojo domovino Brazilijo, da bi bila osvobojena rane abortusa in številnih drugih grehov, ki so ji vsiljeni s hudim avtoritarizmom.
Fatimsko slovesnost 12. in 13. julija je v Irijski globeli vodil msgr. Luis Quintero Fiuza, škof iz Tuy-Viga v Španiji. Poudaril je pomen fatimskega sporočila in njegovo aktualnost.
S skupino mladih je v Fatimo poromal tudi škof iz Lurda msgr. Nicolas Brouwet. V nagovoru je poudaril sorodnost lurškega in fatimskega sporočila molitve in pokore, ki je namenjeno vsem, vendar, da bi ga razumeli, moramo postati majhni.
12. julija je prišel v Fatimo s sestrami klarisami tudi španski škof škofije Coria Cacares, msgr. Francisco Cerro. Naslov njegovega nagovora se glasi: »Hočem, da veš, da sem tvoja mati«.

nedelja, 24. november 2013

Potovanje Marije Romarice po Italiji



Več kipov Marije Romarice je trenutno v Italiji. Enega izmed njih je sprejel v Pantheonu v Rimu msgr. Ernesto Madara, predsednik narodnega marjanskega gibanja za razširjanje Fatimskega sporočila. Kip je ostal v Pantheonu od 13. do 19. maja. Od tu se je Marija Romarica napotila v baziliko in župnijo S. Pankraca v Rimu. Poleg župnika Ernesta Zielonka jo je sprejel predstojnik bosonogih karmeličanov, predstavnik policije ter številni redovniki in redovnice iz celega Rima. Od tu je Marija odšla v Neapelj v baziliko svetega Frančiška, kjer jo je sprejel msgr. Luccio Lemmo.

sobota, 23. november 2013

Mladim je pri srcu Fatimska Romarica



Marija Romarica iz Fatime je obiskala šolsko ustanovo »Francesco Crispi« v Ragusi v Italiji. 350 študentov jo je sprejelo s pesmijo in molitvijo v veliki šolski dvorani. V prvi vrsti je bila ravnateljica Maria Grazia Carfi in predstavnik škofije g. Giorgio Occhipinti, ki je mladim predstavil fatimsko sporočilo. Po tem dogodku so Marijo Romarico sprejele bosonoge karmeličanke.

petek, 22. november 2013

Fatimska Romarica na SDM v Braziliji



Mladi Portugalci so na svetovni dan mladih pripotovali s kopijo originalnega kipa Fatimske Kraljice rožnega venca, da bi ga podarili Svetišču Kristusa Kralja v Rio de Janeiru. Kip so po maši blagoslovili in so ga nato mladi Brazilci in Portugalci v procesiji, med prepevanjem fatimske pesmi, pospremili v svetišče. Tam so ga namestili poleg kipa Naše Gospe Aparecide in takoj se je začela reka romarjev, ki so ga želeli počastiti.

četrtek, 21. november 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Kaj je novega v Fatimi?



Posvetitev službe papeža Frančiška Marijinemu brezmadežnemu Srcu

V Fatimi se zelo veselijo novega papeža Frančiška in njegove predanosti Mariji. Veselijo se, da so na njegovo izrecno željo portugalski škofje posvetili njegov pontifikat Fatimski Mariji 13. maja 2013. Posvetitvena molitev portugalskih škofov se začenja z besedami: »Presveta Devica Marija, tukaj, pred teboj, smo zbrani portugalski škofje in brezštevilna množica vernikov ob 96. obletnici tvojega prvega prikazanja pastirčkom v tej Irijski globeli, da bi uresničili naročilo papeža Frančiška in tebi, Fatimska Devica, posvetili njegovo službo rimskega škofa in vesoljnega pastirja. Tebi, Gospa, ki si mati Cerkve, posvečamo službo novega papeža: napolni njegovo srce z Božjo nežnostjo, ki si jo v največji meri izkusila ti, da bo mogel objeti vse ljudi z ljubeznijo tvojega Sina Jezusa Kristusa (…) Ti si nam tukaj nakazala, da je molitev odločilna pot k spreobrnjenju. Pomagaj Cerkvi, da postane ljudstvo, ki moli v edinosti s svetim očetom Frančiškom, ki je prvi molivec tega ljudstva, in z zaslužnim papežem Benediktom XVI., ki se je odločil za pot tihega molivca in s tem povabil Cerkev, naj se poda na pot molitve (…) V sporočilih trem pastirčkom si poudarila papeževo službo, službo 'moža v belem'. Trije zadnji papeži so poromali v to tvoje svetišče. Samo ti, Gospa, in tvoja materinska ljubezen do Cerkve more položiti v srce papeža Frančiška željo, da poroma v to svetišče, da bi mogel s tega oltarja sveta blagosloviti človeštvo, mu sporočiti, da ga Bog ljubi, da ga Cerkev ljubi, in da ti, Mati človeštva, vodiš z nežno ljubeznijo vsakega posebej po poteh odrešenja.«

sreda, 20. november 2013

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu v župniji Metlika



V sklopu priprav ob 70-letnici posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je bila po naročilu papeža Pija XII v Sloveniji izvršena leta 1943, smo se tudi v župniji Metlika, na pobudo našega župnika, g. Jožeta Pibernika, posvetili Srcu Jezusa in Marije.
Po poučitvi smo se vsi, ki smo se odločili za posvetitev, (nekateri za obnovitev posvetitve, nekateri so se posvetili prvič) prijavili gospodu župniku. Posvetitev smo izvedli pri Sveti maši, 07. Junija, tako da smo skupno brali posvetitveno molitev, drug za drugim izgovorili svoje ime in molitev s skupnim branjem zaključili.
Naš župnik, ki nas ob posebnih priložnostih rad preseneti, je to storil tudi tokrat. Na stranskem oltarju, kjer je podoba Srca Jezusovega, je bila za vsakega pripravljena čudovita slika s podobo Srca Jezusovega in Marijinega, pod katero je bilo izpisano ime in priimek posameznika in datum posvetitve.
K posvetitvi sva pristopila skupaj z možem. Ko sem prejela sliko s podobo najsvetejših Src in z najinim imenom, me je preplavil mir. Zazrla sem se v Jezusove in Marijine oči in v srcu začutila: »še bolj najina.«
Z veseljem sva sliko odnesla domov, jo uokvirila in ji dodelila viden prostor. Sliko sva sprejela kot spomin in opomin. Kot spomin na dan, ko sva postala še bolj Jezusova in Marijina. Kot opomin pa, da sva se v skladu s posvetitveno molitvijo zavestno in popolnoma odpovedala grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu ter da bova s svojim življenjem posvetitev vsak dan znova potrjevala in obnavljala.
Mož pove:
»Zame je bilo to prvič – zelo zanimivo in začutil sem neko novo pridobitev, skratka nekaj posebnega. Sam obred me je zelo prevzel. Začutil sem svojo zavezo in tudi obveznost k zaobljubi.«
Anica in Anton Šuklje

ponedeljek, 18. november 2013

Rešitev sveta je v molitvi rožnega venca in češčenju Marijinega Srca



Pater Agostino Fuentes je bil postulator za beatifikacijo fatimskih vidcev Frančiška in Jacinte. Zato je imel prost dostop do pogovora s sestro Lucijo. Ob svojem obisku, 26. decembra 1957, sta se dotaknila zelo občutljivih tem. Ta izjemen pogovor je bil objavljen – z dovoljenjem cerkvenih oblasti – v Združenih državah, leta 1958, v reviji očeta Ryana, Fatima Findings, in 22. junija 1959 v portugalskem dnevniku A Voz:
»Ona [Marija] je rekla mojima bratrancema in meni, da se je Bog odločil, da bo dal svetu zadnji dve zdravilni sredstvi proti hudobiji, ki sta sveti rožni venec in pobožnost do Marijinega Brezmadežnega Srca. To sta zadnji dve možni sredstvi, kar pomeni, da drugih ne bo (...) Ko je Bog prisiljen kaznovati svet, si prej prizadeva, da bi ga opomnil in ozdravil z vsemi drugimi mogočimi sredstvi. Ko vidi, da svet ne daje nobene pozornosti Njegovim sporočilom, tedaj, kot pravimo v našem nepopolnem jeziku, nam 'z nekim strahom' ponuja zadnjo možnost rešitve, posredovanje Njegove presvete Matere. To dela 'z nekim strahom' zato, ker če tudi to zadnje sredstvo ne bo imelo uspeha, ne bomo več mogli upati v nobeno vrsto odpuščanja z nebes, ker smo se omadeževali s tistim, kar Evangelij imenuje greh proti Svetemu Duhu (...) Vidite, pater, presveta Devica je hotela dati v tem koncu časov, v katerem živimo, novo učinkovitost molitvi svetega rožnega venca. Ona je tako okrepila njegovo učinkovitost, da ne obstaja težava, kolikor koli težka, materialne ali, predvsem, duhovne narave, v zasebnem življenju vsakega od nas ali v življenju naših družin ali celo v življenju ljudstev in narodov, ki je ne bi mogla rešiti molitev svetega rožnega venca (.... Končno pobožnost do Brezmadežnega Srca Marije, naše presvete Matere, sestoji v tem, da jo imamo za sedež usmiljenja, dobrote in odpuščanja ter za varna vrata, skozi katera bomo vstopili v raj.«
Antonio Socci, Četrta fatimska skrivnost, str. 226

sobota, 16. november 2013

Rožni venec in zmaga nad turško nevarnostjo



Papežu Piju V. se je leta 1571 posrečilo prepričati kristjane, da so se združili in opremili ladjevje, enakovredno turškemu (250 ladij). Dne 7. oktobra 1571 so kristjani pri Lepantu z zelo maloštevilnimi izgubami porazili turško ladjevje ter naredili konec mitu o muslimanski nepremagljivosti na morju. Ni bila rešena samo Evropa, ampak je šlo za zgodovinski preobrat, ker se je tedaj začel zaton turške grožnje za Evropo.
Zgodovinar Fernand Braudel piše: »Zmaga je pomenila konec revščine, konec resničnega kompleksa o podrejenosti krščanstva, konec turškega prvenstva. Krščanska zmaga je zaprla pot sovražniku, ki je bil zelo nevaren.« Ta zmaga je ostala v spominu Cerkve kot Marijina zmaga zaradi dveh dogodkov: Karel V. je poklonil admiralu, knezu Doriju iz Genove, podobo Božje Matere iz Guadalupe. Pripovedujejo, da je v najbolj nesrečnem trenutku – ko je bila njegova ladja izolirana in se je bal, da je premagan – obupan pokleknil in se priporočil Devici in nenadoma so se dogodki obrnili v nasprotno smer.
Predvsem pa je v času boja, v na stotine kilometrov oddaljenem Vatikanu, papež Pij V. imel videnje Božje Matere, ki je pomirila svetega očeta z zmago: »Medtem ko je bil zaposlen z delom s svojimi kardinali, je naenkrat odprl okno, gledal nebo in nato povabil navzoče, naj se združijo z njim v zahvali Bogu za veliko zmago, ki jo je On ravno dosegel. Pij V. se ni obotavljal in je pripisal to veliko zmago molitvam bratovščin rožnega venca. Naročil je, naj zmago pri Lepantu praznujejo vsako leto. Od 18. stoletja dalje je bil praznik rožnovenske Matere Božje uveden po vsej Cerkvi.
Odločilna zmaga na Dunaju, ki jo je dosegel poljski kralj Ivan II. Sobieski leta 1683, je drugi primer moči posredovanja rožnovenske Matere Božje.
Rožni venec je glede na začetek molitev ubogih. Nastal je kot molitev za tiste, ki niso znali latinščine in niti niso znali brati, da bi brali in molili latinske psalme. Je klic ubogih v duhu k Jezusovi Materi, zato je tako mogočna in rodovitna molitev. V dvajsetem stoletju jo je Božja Mati sama priporočala kot najmočnejše orožje. Tako v Fatimi, ko ji je pripisala moč za končanje vojne, in v Medžugorju, ko je razodela njeno moč, da odvrne vojno.


četrtek, 14. november 2013

Šopek Materi Mariji Zgodba o tovarni rožnih vencev



Med nebom in zemljo obstaja tovarna, kjer angeli serijsko proizvajajo rožne vence v ritmu molitve očenaša in zdravamarije pod dobrohotnim vodstvom nadangela Gabrijela. Ko so rožni venci izgotovljeni, jih nesejo pred Devico Marijo in ona pripne na vsak rožni venec poseben namen. Nato jih množica angelov poštarjev raznese po vsej zemlji: to so urgentni rožni venci.
Urgentni rožni venci se ne razlikujejo od rožnih vencev, ki jih proizvajamo tu doli na zemlji, po zunanjem videzu, ampak po nebeški moči, ki spodbuja k molitvi. Tako se dogaja povsod po svetu, ob vsaki nočni ali dnevni uri, ne glede na kraj: doma ali v cerkvi, na delovnem mestu ali na ulici ali sredi blatnega polja, ko kdo ob pogledu na ta neznani ali znani družinski molitveni pripomoček, začuti nezadržno spodbudo h goreči molitvi, brez posebnega namena, razen tistega, ki ga je na rožni venec pripela Devica Marija. Dovolj je, da se ta oseba natančno v tistem trenutku ustavi in nameni nekaj trenutkov molitve za neznano dušo, ki potrebuje urgentno pomoč, da bi se sprožila obsežna nebeška reševalna akcija. Takrat nastane velik vrvež med angeli pomočniki, ki jih koordinira, spremlja in vodi sam Jezus.
Odkar se je Bog Oče ob stvarjenju sveta odločil, da ne bo storil ničesar brez človeka, so v nebesih, da bi mogli ukrepati, odvisni od volje in sodelovanja ljudi. Nadangel Gabrijel se dobro zaveda, da je prejel častno poslanstvo, ko je šel prosit Devico Marijo za najpomembnejšo privolitev, da bi lahko po njej prišel med nas sam Božji Sin in odrešil vse človeštvo.
Un minuto con Maria

sreda, 13. november 2013

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 34. Tkalec šotorov



V Jonadabov tabor na Sinaju sem se vrnil k poroki svoje hčerke Rahele.
Stari očak mi je omenil: »Dragi moj Ben Hered, rad bi ti pokazal res nekaj izrednega; šotor, ki bosta v njem prebivala bodoča zakonca. Ne da bi pretiraval, ti lahko rečem, da nisi še videl tako krasno izdelanega šotora.«
In zares sem moral pritrditi Jonadabu, ko sem videl šotor, ki ni bil še dokončan. Otipal sem blago, iz katerega je bil narejen. To je bil šotor, vreden kralja!
»Najbolj se boš pa začudil, da tega šotora ni stkal Rehabovec, marveč tujec. Tisti je, ki tamle sedi in tke. Ime mu je Savel.« Mož je vstal in naju spoštljivo pozdravil.
Bil je še mlad, nizke rasti in nekam visokih ramen. Njegova glava pa je bila nekaj posebnega: ovalnega obraza, orlovskega nosu, goste brade, jasnega in visokega čela, izpod košatih obrvi pa se je svetilo dvoje črnih oči, iz katerih bi skoraj lahko rekel, da so se sipale iskre. Ko naju je pozdravil, se je spet lotil dela. Z nama je hodil Sila.
»Po Silovem priporočilu sem ga sprejel in se res ne kesam,« je rekel očak. »Že kot tkalec je bolj spreten kot katerikoli drugi, kar sem jih kdaj videl. Še bolj čudovit in izreden pa je kot človek. Navzlic vsemu prigovarjanju ni maral prav nobenega plačila za svoje odlično delo, ampak zgolj hrano. Niti prenočišča noče v taboru. Po končanem delu in po skromnem prigrizku gre v našo cerkev, kjer dolgo časa moli, potem se udeleži naših molitev. Ponoči pa odide na goro, kjer si je za bivališče izbral – votlino.«
»Kako, praviš, da mu je ime?« sem vprašal.
»Savel iz Tarza je,« je smehljaje se povedal Sila.
»Savel iz Tarza – pa tukaj?« sem se skoraj prestrašil. »Najhujši sovražnik Kristusovih vernikov?...«
Nič manj kot jaz se ni začudil dobri Jonadab, ko je slišal, od kod je doma ta Savel. Tega imena so se bale vse cerkvene skupnosti od Jeruzalema do Damaska. Rekel je: »Sprejel sem ga le, ker mi ga je Sila izrecno priporočil ...«
 Sila pa se je zasmejal: »Že celih deset mesecev dela z nami, in se nisi pokesal, še manj pa se boš, ko boš slišal zgodbo o tem nenavadnem možu. Če želiš, bom povabil drevi Savla, da nam bo povedal kaj iz svojega življenja.«
In res se nas je v očakovem šotoru zbralo nekaj poslušalcev, med njimi midva s Kvartom. Ko je vstopil mali mož, sem opazil, da je imel res rahlo krive noge, kot so mi povedali o njem. Vsi navzoči smo vstali in ga pozdravili.
Vljudno nam je odzdravil ter kar začel: »Po posredovanju predragega mi Sila me je častitljivi očak povabil, naj vam povem svojo zgodbo, kar rad storim. Imenujem se Savel, doma sem iz Tarza, kjer sem se tudi rodil. Moj oče je bil tkalec šotorov in pri njem sem se izučil te obrti.
Nekoč je prišel v Tarz rimski cesar Pompej. Moj oče ga je sprejel v svojo hišo, nakar je hvaležni Pompej njemu in potomcem podelil rimsko državljanstvo. Torej sem rimski državljan, čeprav Hebrejec iz Benjaminovega rodu. V otroških letih sem preveč tekmoval v teku in skoku, zato pa sem zdaj tak, da so mi dali ime Savel, kar pomeni, kakor veste: mož, ki raca.«
Vsi smo se zasmejali tej njegovi prostodušni razlagi svojega imena, s čimer se je vsem prikupil.
»Oče, ki je bil pristen Hebrejec in goreč pristaš farizejske šole, me je kmalu poslal v eno izmed teh, kjer sem se že zgodaj navzel tega nauka. V tej ločini so bili zbrani najostrejši branilci postave in resnični domoljubi zoper tujo vladavino in sovražniki rimskih prijateljev saducejev.« Smeje se je pogledal Kvarta, ki je stal zraven njega.
»Že odraslega so me poslali v Jeruzalem v Gamalielovo šolo, kjer sem se seznanil z mladeničem nenavadnih darov, ki je prav tako ljubil domovino in ki sem z njim takoj sklenil prijateljstvo. Štefan ...«
Opazil je, da smo se ob tem imenu vsi zdrznili, zato je Savel žalosten nadaljeval: »Resnica, bila sva si najboljša prijatelja, dokler si kasneje najini nazori niso prišli navzkriž, nakar sem se ločil od njega in sem s svojo navzočnostjo celo odobril njegovo smrt.« Nato je vzneseno nadaljeval: »Fanatično sem ljubil svojo domovino, svojo vero in svoje rojake. Zvedel pa sem, da je nastala neka nova verska ločina, ki je naglo naraščala in grozila, če je ne ustavimo, da bo uničila mojo, edino pravo vero.
Brž sem odšel iz Tarza v Jeruzalem. Kar sem tam videl, me je navdalo z žalostjo, ogorčenjem in jezo nad izdajalci naroda in vere, ki so dan za dnem množili vrste nazarencev. Zvedel sem, da je bil tudi moj prijatelj Štefan med njimi. Poskušal sem ga prepričati, v kakšni zmoti je, on pa je z nadčloveško silo, oprt na postavo, igraje pobil vse moje razloge. Zato sem si mislil, da je ta človek, ki je mene tako lahko ugnal, med vsemi najhujši. Ali naj dopustim, da bo edino prava vera v Jahveja izničena? Če nihče drugi ne bo branil pravega Boga, ga bom jaz, čeprav bi me to stalo življenje! Srečen bi bil, če bi umrl za tako sveto stvar!
Nato se je začel boj. S Štefanom sem razpravljal v Gamalielovi šoli, on pa je mirno in s čudovitim znanjem Svetega pisma kar razcefral moje razloge, a prepričati me ni mogel. Niti on, niti noben živ človek bi me ne mogel prepričati, da bo Jahvejevo bivališče, tempelj, razdejano, postava razveljavljena, moj narod razpršen in da preide na neobrezance obljuba, ki je bila dana zgolj Abrahamu in njegovim potomcem. Takšne trditve so bile pravo bogokletje zame, pristnega Hebrejca in prepričanega farizeja. Postava, nam sveta postava, je terjala, da mora bogokletnik umreti, biti kamnan. V mojih očeh je bil Štefan bogokletnik, ki je zaslužil smrt. Izraelovo starešinstvo in ljudstvo ga je obsodilo, jaz sem sodbo odobril in bil priča njegove junaške smrti. Umrl je za resnico, ki pa sem jo jaz imel za bogokletje. Preden je izdihnil, me je Štefan pogledal in rekel: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Jaz pa sem na to v srcu odgovoril: »Vsi bogokletniki, kakršen si ti, ki trdijo, da Nazarečan stoji na Božji desnici, bodo umrli enake smrti kot ti. Postavo je treba izpolnjevati!«
Mislil sem na preroka Elijo, ki je dal poklati Baalove svečenike in prosil sem Boga, naj mi da, kakor Elizeju, dvojnega preroškega duha, da se mi ne bo tresla roka, ko bom ugonabljal sovražnike svojega Boga, svoje postave in svojega naroda. Vsak dan sem hodil v tempelj, se tam vrgel na tla pred Gospoda in molil, naj mi da moči, da pokončam njegove sovražnike, kakor je počel kralj David.
A Štefanova smrt me ni potolažila, še podžgala je mojo gorečnost. Hodil sem po mestu, kar bruhal grožnje na Nazarečanove učence in stikal za njihovimi pristaši. Vdiral sem v hiše, lovil moške in ženske in jih pošiljal v ječe. Vsak, kdor je le mogel, je zbežal, dokler se ni razvedelo, da v Jeruzalemu ni nobenega nazarenca več. Zvedel pa sem, da jih je mnogo zbežalo v Damask. Zato sem prosil velikega duhovnika, ki mi je dal pisma za damaščanske shodnice, da smem prijeti in prignati v Jeruzalem člane te ločine, če jih je kaj tam. V najbolj oddaljene kraje bi šel iztrebljat te sovražnike mojega Boga, moje postave in mojega naroda.«
Pripovedovanje tega iskrenega moža me je res pretreslo, saj je iz njegovih ust govoril moj rod.
»Takšno je bilo moje duševno stanje, ko sem odhajal v Damask, nisem pa mogel pozabiti pogleda in besed mojega prijatelja, katerega smrt sem odobril. Njegove oči so zrle vame, a ne sovražno, marveč neizmerno ljubeče, in ustnice so šepetale: ‘Odpuščam ti in prosim Gospoda Jezusa, naj ti ne prišteva tega greha!’
A tudi Gamalielove besede so mi venomer brnele po ušesih: ‘Roke proč od teh ljudi in izpustite jih. Kajti če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.’ Damask je bil že pred menoj. Na prsi sem pritiskal pooblastilna pisma, da smem zapreti vse nazarence. Mislil sem: ‘To delo ne more biti od Boga! In ker ni od Boga, ga bom jaz pomagal uničiti!’ Komaj sem na tihem ponovil te besede in prosil Boga, naj mi pomaga, ko me je nenadoma zaslepila močna luč z neba. Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ’Savel, Savel, zakaj me preganjaš?’ Vprašal sem: ‘Kdo si, Gospod?’ Glas pa je odgovoril: 'Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš!' Vprašal sem: ‘Kaj naj naredim, Gospod?’ Gospod pa mi je velel: ‘Vstani in pojdi v Damask! Tam boš zvedel vse, kar moraš storiti.’ Naglo sem vstal, a videl nisem nič. Bil sem telesno slep, kakor sem bil dotlej slep na duši.
Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano. Bili so zmedeni, ker sem oslepel in niso vedeli, kaj naj naredijo z menoj. Zato sem jim rekel: 'Odpeljite me v mesto!' Tako so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask.
Pripeljali so me v hišo nekega rojaka, ki mu je bilo ime Juda. Kasneje sem zvedel, da je kristjan. Ko je videl, da sem slep, me je prav ljubeznivo sprejel in me, ne da bi spraševal, kdo sem, odpeljal v svojo sobo. Vprašal me je: 'S čim naj ti ustrežem?' Odgovoril sem mu: 'Prosim, pusti me samega, pusti me moliti ...' Cele tri dni nisem zaužil niti grižljaja, čeprav me je mož zelo silil. Ves ta čas sem samo molil in prosil Gospoda Jezusa, katerega sem bil preganjal, ko sem lovil njegove, da naj mi odpusti mojo slepoto in mi pove, kaj naj storim: 'Gospod, daj da vidim!' Pa mi ni bilo do telesnega vida, ki sem ga izgubil, pač pa do duševnega.
Tako sem tri dni ponižno in stanovitno premolil. Tedaj pa je potrkal na vrata neki Ananija. Pristopil je k meni in mi ljubeznivo položil roki na glavo, rekoč: ‘Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.’ In v hipu so mi padle mrene z oči. Spet sem videl. Ampak zdaj je bilo vse drugačno, tudi jaz sem bil spremenjen, ves drug, nov človek. Ljudje, ki so stali okoli, so se me še zelo bali kot zagrizenega Kristusovega preganjalca. Jaz sem še nekaj trenutkov molčal.
Potem pa sem pokleknil pred Ananijo, ga prijel za roke in zaklical: 'Verujem, verujem v Gospoda Jezusa, ki mi je dal telesni in tudi duševni vid. Verujem, da je Gospod Jezus – obljubljeni Mesija, Božji Sin ... Hočem biti krščen!' Ananija je prijel vrč, ki je stal tam, in mi iz njega vlil vodo na glavo, govoreč: 'Pavel, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha!'«
Ne da bi še kaj rekel, je Savel vstal, odšel iz šotora in odhitel v svojo votlino na Sinajski gori.
Savla, ki smo ga poslej na njegovo željo klicali Pavel, smo nadvse spoštovali, zlasti še, ko nam je Sila polagoma povedal, kako je sam Gospod razodel v videnju Ananiju, da je Pavel posoda, ki si jo je izbral, da ponese njegovo ime tudi med pogane.
P. M. de Heredia

torek, 12. november 2013

Pričevanje z nove maše v Zagrebu



Prijateljski zakonski par iz Zagreba me je 16. junija 2013 povabil v župnijo N. Tavelića na novo mašo najmlajšega sina Josipa, ki je njun sedmi otrok. Bilo je čudovito. Najbolj pa me je nagovorilo dejstvo, ki mu še nikoli nisem bila priča, da je novomašnik ob sklepu svoje prve mašne daritve pokleknil pred kip Fatimske Marije in se posvetil njenemu Brezmadežnemu Srcu. Dovolil mi je, da bralcem naše revije posredujem prevod posvetilne molitve, in se vsem priporoča v molitev:

Presveta Devica Marija, moja Mati in Kraljica! V tem trenutku, do katerega me je pripeljala ljubezen in milost tvojega Sina Jezusa, večnega in velikega Duhovnika, želim jaz, Josip, sin v Sinu, posvetiti vse svoje bitje tvojemu materinskemu brezmadežnemu Srcu, da bi mogel zvesto spolnjevati Očetovo voljo.
Izročam ti svoj razum, da bi v njem vedno živele le Božje zamisli. Izročam ti svoje oči, da bi iz njih izviral le Božji pogled. Izročam ti svoja jecljava usta, da bi pogumno oznanjala Božje besede. Izročam ti svoje slabotne roke, da bi po njih tvoj Sin izvrševal velika dela, dajal svoje telo v hrano, umival grešne duše in mnoge privedel na pot rešitve. Izročam ti svoja klecava kolena in šibke noge, da bi vedno stopale po Božjih stezah. Predvsem ti izročam svoje plaho in krhko srce ter ga polagam v tvoje sveto Srce, ker samo tam lahko najde zaščito, tolažbo in moč.
Nevesta Svetega Duha, sprejmi mojo človeškost in vse moje slabosti ter mi izprosi neprecenljiv dar preobrazbe v tvojega Sina. Mati duhovnikov, sprejmi moje duhovništvo in mi pomagaj s svojo mogočno priprošnjo, da nikoli ne odpovem v tem vzvišenem poklicu, da se ne prepustim svoji sebičnosti, privlačni moči sveta in zankam hudobnega duha. Mati, tebi je meč prebodel srce. Nauči me objemati križe in sprejemati trpljenje, ki mi ga bo podaril tvoj Sin za posvetitev duš in rešitev sveta.
Mati Cerkve, poln čudenja in hvaležnosti zaradi tvoje neprestane navzočnosti med nami, želim biti pod tvojim vodstvom apostol Božjega usmiljenja, presrečen, da lahko vsak dan obhajam sveto daritev na oltarju. Mati usmiljenja, poslušaj krik nevrednega služabnika, objemi vse brate duhovnike in vse Božje ljudstvo.
Naša Mati, zmeraj nas obiskuj, tolaži in nam pomagaj. Brani nas s svojo čistostjo, varuj nas s svojo ponižnostjo, in objemaj nas s svojo materinsko ljubeznijo.
Dragica

nedelja, 10. november 2013

Nagovor nadškofa Marjana Turnška na Ptujski Gori 8. junija 2013



Dragi bratje duhovniki, dragi častilci Jezusovega in Marijinega Srca (JMS), dragi romarji (…), prav iskreno in prisrčno pozdravljeni. Zbrani smo, da bi se združili v molitvi in izročitvi Marijinemu Srcu, ki se nenehno izroča Srcu svojega Sina in vsi skupaj našemu nebeškemu Očetu. Kajti to je cilj in smisel človekovega življenja. Vsi upamo, da bomo to nekoč dokončno dosegli v nebesih, kjer je že Marija. Na tej zemlji, v tem življenju, pa se tudi s pomočjo posvetitve Marijinemu in Jezusovemu Srcu lahko približujemo temu cilju, da že vnaprej okušamo v tisti meri, v kateri nam ga naš Gospod, ki nas neskončno ljubi, da okušati. Bog daj, da bi ga danes okušali v veliki meri. Okušali njegovo bližino, njegov mir, pa Marijino bližino in njeno priprošnjo. Sebe, svoje družine, ves slovenski narod in našo domovino pa v srcu posvetimo Marijinemu in Jezusovemu Srcu že v tem trenutku.

Dragi bratje v duhovniški službi, dragi častilci JMS, ki ste skupaj s člani odbora za pospeševanje češčenja Svetih Src skupaj na čelu s patrom Nadrahom danes tukaj zbrani na svojem letnem srečanju (...) Praznik Marijinega brezmadežnega Srca (MBS) je kakor na nek način podaljšek včerajšnjega slovesnega praznika Jezusovega Srca. Ker sta ti dve Srci neločljivo med seboj povezani, zato ju lahko praktično praznujemo skupaj kar dva dni. In zato tudi posvetitev obema Srcema na nek način odgovarja resnici. Marija je namreč nenehno združena s svojim Sinom, z Jezusom. Ves čas. Že od Nazareta, ko ga je spočela, preko Betlehema kjer ga je rodila, Egipta kamor je z njim bežala, vrnitve nazaj v Nazaret, življenja z njim tudi v času javnega delovanja vse do Kalvarije, ko ga je mrtvega sprejela v naročje, v dvorano zadnje večerje, binkoštno dvorano, sledila mu je na goro Vnebohoda in preko svoje smrti je nenehno z njim tudi v nebesih. Zato tudi ti dve Srci zares spadata skupaj. Marijino Srce je neločljivo usidrano v Srcu njenega Sina, v Jezusovem Srcu.
Dragi bratje in sestre, z veseljem smo danes tukaj, da se Bogu zahvalimo za to milost, da smemo in moremo vstopati v to skrivnostno zvezo, v ta skrivnostni odnos med Marijo in Jezusom. Da se lahko po posvetitvi tema dvema Srcema upodabljamo po njuni drži, po Marijini drži in po drži Boga, ki je postal človek zato, da bi nam pokazal, kako naj kot ljudje živimo. V Sloveniji ste prav vi, dragi molivci, dragi častilci obeh Src in vsi drugi, ki smo povezani z Marijo in ji želimo nekako slediti v njenem zgledu in ji dopustiti, da nas poveže s svojim Sinom, poklicani, da ne molimo samo zase, ampak da v molitev pritegnemo tudi svoje najbližje, družine, svojo okolico, svoj narod. V dokumentu, ki si ga je Cerkev na Slovenskem postavila kot krovni dokument pastoralnega delovanja, zlasti nove evangelizacije, je izredno močno izpostavljena potreba po molitvi. In prav tisti, ki ste se posvetili obema Srcema, ki obhajate prve sobote in prve petke, ste lahko jedro molivcev v Sloveniji, ki bodo pritegovali druge, ki bodo molili za druge, pa jih tudi pritegnili v to skrivnostno dogajanje pogovora z Bogom, kajti, na žalost, Slovenija se je znašla z nečastnim nazivom, da je dežela v Srednji Evropi, kjer ljudje najmanj molijo.
Dragi bratje in sestre, vabim in prosim vas, da pomagamo Sloveniji, da se znebi tega nečastnega naslova. Pa ne zato, da ne bi tega naslova imeli, ampak zato, da bi se molitev v resnici razširila med nami. Glejte, prav to pomeni častiti Marijino in Jezusovo Srce: stopiti v ta skrivnostni svet odnosa z Bogom, pogovora z Bogom, v molitev.
V današnjem evangeljskem odlomku smo pravzaprav slišali vrhunec Matejevega evangelija, v katerem Jezus sam zapoje, bi lahko rekli, na nek način, Magnifikat: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.« Malo prej je rečeno, da se je Jezus razveselil v Svetem Duhu. To je isto veselje, kot ga ima Oče. Jezusovo in Očetovo veselje je isto, eno veselje. In kje je vzrok tega veselja? Jezus se veseli tega, da je Oče razodel skrivnost njunega odnosa med Sinom in Očetom malim, tistim, ki so ponižni, ki so pripravljeni in sposobni, kakor Marija, ki je gotovo prva med temi malimi, vstopiti v ta odnos. Glejte, to je molitev: vstopiti v pogovor, v odnos, ki ga imata Sin in Oče, Bog Sin in Bog Oče. V ta skrivnostni odnos ljubezni, v ta krogotok ljubezni, nas Bog vabi in želi da vstopimo v njega.
Vendar je možno vstopiti v to skrivnostno dogajanje med Bogom Sinom in Očetom samo, če smo ponižni. In tukaj nam je Marija velik vzgled in zato tudi velika priprošnjica. Bog daj, da bi čim več ljudi v naši domovini bilo malih. Kajti Bog je mogočnim in razumnim odtegnil svoje spoznanje. Dal ga pa je malim in ponižnim. Zato gojimo in vzgajajmo svoje srce in srca naših bližnjih v tej evangeljski majhnosti.
Ko se danes oziramo v Marijino brezmadežno Srce in poslušamo in smo prej poslušali tudi njena naročila v Fatimi in drugod, se lahko najprej ob njej začudimo in z veliko hvaležnostjo se zanjo zahvalimo Bogu. Kajti Marija, ki je tako združena z Jezusovim Srcem, s svojim Sinom, je mogočna in zmore veliko, zelo veliko. Zmore nagovoriti otroke v Lurdu in Fatimi in preko njih tisoče in tisoče in milijone ljudi, preko preprostih otrok. Je sposobna zbrati v svojih romarskih središčih milijone in milijone romarjev, da prisluhnejo njenemu Sinu. Je sposobna zdraviti bolne na telesu, je sposobna izprositi zdravje in ozdravitev odnosov v zakonih in družinah, ki so že tik pred razpadom. Je sposobna v zadnjem trenutku preusmeriti kroglo, ki drvi naravnost v papeževo srce.
In zato, dragi bratje in sestre, sem prepričan, da je sposobna preusmeriti tok zgodovine tudi v Sloveniji, tam, kjer je to najbolj potrebno … v osebni zgodovini posameznika, družin, pa tudi našega celotnega naroda. Potrebno je le, da se čim večje število molivcev odzove njeni prošnji po več molitve in po boljši molitvi, po bolj kvalitetni molitvi, torej po tej molitvi, kakor smo jo videli v odnosu med Sinom in Očetom. Kajti to je tudi smisel in cilj človekovega življenja našega in naših bližnjih.
Marija je poleg molitve naročila tudi post in priporočila dobra dela, miloščino. Vse to troje molitev, post in dobra dela, miloščina, je nekaj, kar s češčenjem Marijinega in Jezusovega Srca želimo ponovno vnesti v večji meri v versko življenje v naši domovini, v Cerkvi na Slovenskem.
Ena izmed velikih nalog, ki nam jih Marija naroča, je zadoščevanje, zadoščevanje za žalitve in grehe, ki jih ljudje povzročamo Bogu in tudi Marijinemu Srcu, Marijini občutljivosti. Zato je morda prav, da nekaj misli razmislimo tudi o zadoščevanju. Prav je treba razumeti zadoščevanje. Ni dovolj samo neko čustveno približevanje Mariji, kakor da moramo zdaj mi Marijo tolažiti, ali še več, kakor da moramo zdaj mi Jezusa tolažiti. Oba sta že v nebesih, kot človeka. Zadoščevanje je vabilo, da vstopimo in se pridružimo bolečini Marije in Jezusa nad grešniki, bolečini, ki izhaja iz ljubezni do grešnikov. Zato je prav, da se varujemo, da v nobenem primeru grešnikov, tudi čisto konkretnih, ki jih vidimo in srečujemo v vsakdanjem življenju, ne obsojamo. Marija in Jezus jih ne obsojata, ampak v ljubezni se jim želita približati, seveda ne na silo, ker samo svobodno stopata v odnose in lahko svobodno odrešujeta in nas želita imeti za orodje tega, da bi lahko onadva prišla s svojo priprošnjo in Jezus s svojo odrešilno milostjo do njihovih src, do njihovih spreobrnjenj.
Zato vas, dragi molivci, prosim, da bi v tem času priprave na obnovitev posvetitve Mariji 15. avgusta ob 70-letnici prve posvetitve našega naroda Mariji in ob pripravi na stoletnico fatimskih dogodkov čez tri leta, še posebej molimo in prosimo za naslednje stvari:
1)Prvo sem že omenil, to je naše slovensko prizadevanje za novo evangelizacijo, zlasti na področju molitve, da bi se vrnili posamezniki in družine k molitvi.
2) Potem vas prosim, da bi molili za našo domovino, za spravo v naši domovini, za poštenje, za pošten in pravičen družbeni red v naši domovini, v naši državi. Vsi smo poklicani k temu, da ga vzpostavimo. Smo ravno v dneh, ko se zopet odpirajo rane ob znanih in še neznanih grobovih pobitih bratov in sester med in po drugi svetovni vojni. Sveti Srci nas vabita, da začutimo predvsem ljubezen do rabljev, do tistih, ki so to povzročali. Spreobrnjenje teh si Jezus najbolj želi. In naša naloga je, da s češčenjem in zadoščevanjem Marijinemu in Jezusovemu Srcu sodelujemo pri tej bolečini Boga samega in Marije ob ljudeh, ki se še niso spreobrnili, ob ljudeh, ki so še vedno zajeti v zlo in jim Bog ne more posredovati svoje odrešenjske ljubezni, čeprav jih je za to ustvaril in si to neizmerno želi.
3) Naslednja stvar, za katero vas prosim, da bi veliko molili in zadoščevali, je dejstvo, da se med nami kristjani in katoličani, mnogi, mnogi mladi, ki se odločajo za skupno življenje, ne poročijo, ne sklenejo zakramenta svetega zakona. To je velika duhovna rana. Bog, kateremu kristjan pripada po krstu, želi, da bi dva kristjana, ki sta se odločila za skupno življenjsko pot, to svojo človeško ljubezen uresničevala kot zakrament. Kakor pri sveti maši vzame kruh in se naseli v tem kruhu, da nam je blizu, tako se želi naseliti v ljubezni moža in žene Božja ljubezen, da bi bila na poseben način, zakramentalen način, blizu njima, njunim otrokom, njunim sorodnikom, njunim sosedom, sodelavcem, župniji, Sloveniji, v Cerkvi na svetu. Glejte, tudi zaradi tega umanjkanja prisotnosti te zakramentalne Božje ljubezni po zakramentu svetega zakona med nami, je vedno težje uresničevati pošteno in pravično življenje med nami.
4) In še en vidik, se mi zdi, ki je med nami, ki je potreben velikega zadoščevanja, to je rak rana hotenih splavov. Glejte v letu 2011 je bilo v Sloveniji opravljenih okoli 4.300 hotenih splavov. V času od leta 1979 do leta 2011 jih je bilo v Sloveniji opravljenih kar 378.000. Torej danes v Sloveniji manjka vsaj 381.000 ljudi starih do 34 leti. Ampak razsežnosti so še večje. Na svetu, v Ameriki, so od leta 1973 do 2011 opravili 55 milijonov hotenih splavov. Na Kitajskem prav tako od 1973, ko je začel veljati zakon o enem otroku, je bilo opravljenih nad 350 milijonov hotenih prekinitev nosečnosti. Ne govorim o krivdi, ne govorim o obsojanju, ampak govorim o zlu, ki se preko teh resničnosti naseljuje med nami, naseljuje v svetu. Za te ljudi, kdo moli? Ne za te, ki so bili splavljeni. Tudi za te je treba moliti. Ampak sem prepričan, da je zanje že poskrbel Bog. Moliti je potrebno za te ljudi, ki so bili v to vpleteni, ti še trpijo, ti so ujeti, kolikor se še niso zatekli v Jezusovo Srce preko Marijinega Srca v stiskah, v bolečinah; ti so še na poti neodrešenja. In zanje trpi Marijino in Jezusovo Srce. In zanje mora trpeti tudi naše srce.
Dragi bratje in sestre, to je nekaj nalog, ki stojijo gotovo v tem trenutku pred nami in vas iskreno in prisrčno vabim, da bi se brez vsakega obsojanja pridružili tej Božji ljubezni, temu, čemur se je razveselil Jezus v današnjem evangeliju: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, ker si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.« Bodimo zavestno in hote mali in se pridružujmo tej Božji ljubezni, ki se želi na nov in nov način razlivati v srca tistih, ki najbolj trpijo in so od Boga najbolj oddaljeni. Amen.

sobota, 09. november 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (11) Na Ravni ulici



Ko bi Pavel mogel kolo časa zavrteti za nekaj let nazaj! Hodil bi s Štefanom in poslušal Jezusove besede, poslušal njegov nauk. Bežal je od njega, ko ga je imel možnost srečati. Danes bi ga iskal, da bi ga čim bolj spoznal. Mogoče bo še lahko zvedel več o Jezusu od njegovih učencev. Toda, glej! Saj so Jezusovi učenci tudi v Damasku. Zaradi njih gre v mesto. K njim gre, da bi jih zvezal in polovil. Kaj če bi jih vprašal o njihovem učeniku. Ali mu bodo hoteli kaj povedati? Najbrž bi se ga bali in se poskrili.
Premišljeval je in se spraševal o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Le zakaj je Bog tako posegel v njegovo življenje? Ali se to zgodi z vsakim, ki sreča Jezusa? Ali Jezus vsakemu dá pozabiti to, kar je bilo, in pred njim odpre toliko novega? Ni se čutil, da bi bil med izbranci, ki bi bili vredni posebnih Božjih darov. Mogoče Bog ne gleda na osebo in ne išče za sodelavce tiste, ki so po človeškem prepričanju pravični. O, ko bi lahko globlje spoznal Gospodovo misel!
Bolj ko so se bližali mestu, bolj živahni so postajali pogovori v karavani. Nekateri so si klicali, kje bodo prenočili. Savel je spoznal, da se bližajo mestu. S spremljevalci so se začeli pogovarjati, kje bodo prenočili. Savel ni poznal mesta. Zato je svetoval, naj se nastanijo nekje čisto blizu vrat, skozi katera bodo vstopili. Najbrž bo tam dovolj možnosti, da najdejo prenočišče.
Kmalu so začutili utrip mesta. Bili so pred Sončnimi vrati. Vstopili so in prišli na veliko in dolgo ulico, ki se je imenovala Ravna. Kar tukaj so sklenili poiskati prenočišče. Počakali so pod stebriščem, ki je bilo na vsaki strani ulice. Dva izmed mož pa sta šla iskat prenočišča. Ni trajalo dolgo, ko sta se vrnila in rekla, da sta čisto blizu našla prenočišče. Skupaj so odšli, da se nastanijo. Hiša je bila last nekega Izraelca, ki se je imenoval Juda. Zadovoljni so bili. Osla so privezali zunaj in pomagali Savlu, ki še vedno ni nič videl, da je vstopil v prostor. Bilo je skromno bivališče, ki pa bo zadoščalo, dokler Savel ne bo izvedel, kaj mora storiti.
Možje so šli iskat nekaj za pod zob. Zadnji dan so bolj malo jedli. Nič niso počivali, ker so želeli čim prej priti v mesto. Dogodek s Savlom jih je še bolj zmedel, da so čisto pozabili na hrano. Sedaj so se jim začeli oglašati želodci. Savel je ostal na blazini. Še vedno je bil v mislih pri tem, kar se je bilo zgodilo. Sklenil je, da ne bo ne jedel ne pil, dokler ne zve tega, kar mu je obljubil Jezus. Tri dni je vztrajal v postu. Ni mu bilo težko, saj ga je vse, kar je bilo povezano z nedavnim dogodkom močno zaposlovalo. Njegovo mišljenje se je popolnoma spremenilo. Kar je prej zavestno potiskal v ozadje, je bilo sedaj glavna vsebina njegovih misli. Jezus! Kaj se bo še zgodilo? To ga je tako zaposlovalo, da ni čutil nič lakote. Ostajal je v stanovanju in čakal.
V prikazni je videl moža, ki je vstopil in položil roke nanj. In glej, spregledal je. Savel je bil zaradi tega videnja še bolj v pričakovanju. To videnje mu je dalo novo gotovost, da se bo nekaj velikega zgodilo.
Proti večeru tretjega dne se je ob stanovanju pojavil neki mož, ki je spraševal za Savla. Savlu se je zdelo čudno, kako bi ga mogel v Damasku kdo poznati. Bil je Hananija, tako kot je bilo v videnju razodeto. Peljali so ga k Savlu. Ta je bil tiho in je napeto pričakoval, kaj bo ta mož povedal.
p. Branko Petauer

petek, 08. november 2013

Poudarjanje ljubezni presvetega. Srca Jezusovega



V 1. številki Ljubljanskega škofijskega lista za leto 1942 je 28. januarja na prvih osmih straneh objavljeno škofovo pastirsko pismo za leto 1942 o ljubezni presvetega Srca Jezusovega. Minila sta že dva prva petka s presenetljivo veliko udeležbo vernikov. Škof vernike najprej pohvali, da »v velikem številu in vneto« opravljajo pobožnost devetih prvih petkov, in poudari, da »je to leto pri nas prav posebno posvečeno presvetemu Srcu Jezusovemu. Njegovemu posebnemu varstvu smo se izročili. Trdno zaupam, da nas ne bo zapustilo, če le mi pri njem zvesto vztrajamo.«
Nadpastir ljubljanske škofije omeni dve milostni leti: 1935 kot leto evharističnega kongresa in 1939 kot leto mednarodnega kongresa Kristusa Kralja. Za leto 1942 pa pravi, da »se je začelo v znamenju Jezusovega presvetega Srca. To znamenje nam obeta vse dobro, saj je znamenje in sedež neizmerne Božje ljubezni do nas. Ko častimo in molimo presveto Srce, častimo in molimo Božjo ljubezen, kateri smo dolžni vso hvaležnost. Da bi mogli Božjo ljubezen bolj razumeti in jo razločneje videti, se je Sin Božji učlovečil, si privzel pravo in resnično človeško srce, da nas je mogel ljubiti tudi s človeškim srcem in na človeški način (…)
Jezusovo presveto Srce za vso neizčrpno ljubezen do nas ne zahteva in ne pričakuje od nas nič drugega kakor to, da ga tudi mi ljubimo, resnično, vdano in hvaležno. Glavni namen pobožnosti do presvetega Srca je, da se naše duše vnamejo v ljubezni do Jezusa.«
Škof na podlagi Svetega pisma in posebnega razodetja sv. Marjeti Mariji Alacoque razlaga, kako nas Jezus ljubi in kako mu moramo vračati našo ljubezen. Ljubiti ga moramo »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem« (Mt 22,37).
Dr. Rožman poudari pomen uresničevanja Božjih zapovedi: »Koliko Jezusa v resnici ljubimo, spoznamo po tem, kako spolnjujemo Božje zapovedi.« »To je namreč Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3). Škof nato razloži, da niso težke tistim, ki Jezusa ljubijo in izpolnjujejo zapovedi iz ljubezni do njega.
Na koncu pastirskega pisma se škof z vprašanjem, ki terja odgovor vsakega posameznega poslušalca, očetovsko in prisrčno obrne na vernike svoje škofije:
»Ko smo zdaj nekoliko premislili ljubezen Jezusovega Srca do nas in smo spoznali, kako naj ga ljubimo z vsem mišljenjem, z vso dušo in z vsem srcem, kaj bi, dragi verniki, odgovorili Jezusu, če bi vas vprašal imenoma kakor Simona – Petra: 'Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?' (Jn 21,16). Ali bi mogel ti, mož, in ti, žena, ti, fant, in ti, dekle, in ti, nedolžni otrok, ali bi mogli vsi odgovoriti vsevednemu Jezusu tako odkrito kakor Peter: 'Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.' Če morete takoj tako odgovoriti, blagor vam. In če si še ne upaš tako odgovoriti, ker se bojiš, da bi Jezus videl neresnico v tvojem srcu, naj bi to, presvetemu Srcu Jezusovemu posvečeno leto v tvojem za Boga že mrzlem srcu vnelo veliko in gorečo ljubezen, ki te bo osrečila za čas in za večnost. Če boste pobožnost prvih petkov prav opravljali, tako da se boste skesano in odkritosrčno spovedovali in sveto obhajilo ponižno in pobožno prejemali, bo presveto Srce v vas vžgalo to ljubezen in boste v njej rastli od meseca do meseca. Potem se ne bojim več za vas in za vaše duše, naj pride nad nas, kar hoče, ker 'vemo, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu' (Rim 8,28)«.
p. Anton

četrtek, 07. november 2013

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (6)

Častilec presvetega Srca Jezusovega

Ljubezen do Srca Jezusovega razodevajo njegovi spisi

Za škofa Rožmana je značilno, da je bil velik častilec Jezusovega in Marijinega Srca, kar dokazuje tudi besedilo na novomašni podobici 4. avgusta 1907: Sladko srce mojega Jezusa, daj, da te vedno bolj ljubim! Sladko srce Marijino, bodi moje rešenje!
Ko so leta 1925 slovenski jezuiti prevzeli uredništvo in upravo Glasnika presvetega Srca Jezusovega, je dr. Gregorij Rožman, ki je bil takrat profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, začel vanj pisati različne članke, leta 1928 v vseh dvanajstih številkah slika možem in fantom Srce našega Kralja: Kralj in središče vseh src, Neustrašenost, Pogum, Nepremagljivost, Velikodušnost, Neutrudljivost, Radodarnost, Miroljubnost, Srčnost, Požrtvovalnost, Zvestoba.
Dr. Jakob Kolarič je v knjigi Škof Rožman zapisal: »Kdor te članke prebira, nujno pride do zaključka, da jih je dr. Rožman zasnoval ob vznožju oltarja. Kajti nikjer drugod kakor pred tabernakljem ne bi mogel tako prodreti v globine Jezusovega Srca, ki jih v teh člankih odkriva tudi nam. Zdi se, da je vsaka beseda, ki jo je dr. Rožman tukaj zapisal, bila zajeta iz Božjega Srca, nato pa globoko doživeta v njegovem lastnem srcu. So mar ta premišljevanja sad svete ure, ki jo je dr. Rožman opravljal že v ljubljanskem Marijanišču? Saj so to bile ure, v katerih je v nočni tišini najlažje prisluškoval utripom Jezusovega Srca« (I, 213–214).
V letu 1929 je za isto revijo napisal članek Srce Jezusovo – vse ljubezni vredno. Tu je zapisal stavek, ki je zelo značilen za nadaljnje Rožmanovo življenje: »Večje ljubezni ni od ljubezni, ki se daruje prostovoljno v smrt, in sicer v mučno in sramotno smrt na križu. Le najpopolnejša ljubezen more storiti, kar je storil Jezus za nas« (str. 141–142).
Dne 7. junija 1929 je v zvezi z imenovanjem za škofa v svoj dnevnik zapisal: »Praznik presv. Srca Jezusovega. Danes sem na kapiteljski seji predložil stolnemu kapitlju svojo bulo. Pomemben dan zame in za škofijo! Dober omen: pod zaščito presvetega Srca! Verujem in zaupam, da moja tolikokrat ponavljana molitev ne bo zastonj: Presveto Srce Jezusovo, v Te zaupam! Drugi Te častijo z gorečo ljubeznijo, spokornimi deli in trdim samozatajevanjem itd. Vsega tega jaz v svoji slabosti, površnosti in nedoslednosti ne morem. Hočem Te častiti z neomahljivim zaupanjem.«
Že kot ljubljanski škof je 1931 za Glasnik napisal članek: Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src. Na koncu članka je napisal: »Še jih je mnogo, katerim Jezus ni središče njihove ljubezni, njihovih želja. Tudi tem možem in fantom je treba odpreti oči, razvneti srca, da spoznajo, kdo je njih večni kralj ljubezni, kje je središče njihovih src. Vsa srca morajo to spoznati in čutiti. A to spoznanje je velika Božja milost. Zaradi tega jo moramo izprositi …« (str. 149–150).

sreda, 06. november 2013

torek, 05. november 2013

Iz samostanske kronike



Med najvažnejšimi dogodki v našem samostanu v tem času je vsekakor srečanje slovenske verne mladine na tretjo soboto v septembru, to je 21. septembra 2013. Imeli smo že 32 festival »Stična mladih« pod geslom: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence.« Udeležilo se ga je več kot 6.000 mladih. Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan, pridigal pa je pomožni ljubljanski škof dr. Anton Jamnik. Od škofov je bil navzoč tudi celjski škof in apostolski administrator mariborske nadškofije dr. Stanislav Lipovšek.
Na večer pred srečanjem mladih je bila nočna vigilija mladih, ki je običajno na prvi petek. Tokrat se je tega molitvenega srečanja udeležilo veliko več mladih kakor običajno.
V soboto, 5. oktobra, je bila seja upravnega odbora družbe Sitik d. o. o. Odbor je pregledal poslovanje omenjene družbe v letu 2012 in do konca junija v letu 2013.
V prostorih tako imenovane Stare opatije so bili urejeni dodatni prostori za otroški vrtec, ki že nekaj časa deluje blizu stare žitnice.
kronist

ponedeljek, 04. november 2013

Sedemdesetletnica mučeniške smrti patra Placida Grebenca



Dne 24. oktobra 1943 so komunistični partizani iz sovraštva do vere v gozdu pri Grčaricah po krutem mučenju usmrtili cistercijanskega patra Placida Grebenca. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.
Pater Placid (Alojzij) Grebenc se je rodil 12. junija 1909 v globoko verni kmečki družini kot tretji od desetih otrok v vasi Dolenji Lazi 2, župnija Ribnica na Dolenjskem. Še istega dne je otroka v farni cerkvi v Ribnici na ime Alojzij krstil kaplan Ivan Plahutnik. Otrokova mati je bila Marija, rojena Knavs, oče pa Franc Grebenc, ki je kot fant hotel postati duhovnik, a je moral prekiniti študij in prevzeti domačo kmetijo. Kar štirje otroci so izbrali duhovni poklic. Cistercijan v Stični je bil poleg patra Placida tudi njegov mlajši brat pater Maver (Jožef), dve rodni sestri pa sta postali redovnici usmiljenki.
Leta 1919 je kot gojenec privatne gimnazije za dečke prišel v cistercijanski samostan Stična in tam 1924 začel z noviciatom. Naslednje leto je izpovedal prve, 1930 pa večne zaobljube. Leta 1931 mu je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman podelil mašniško posvečenje. Po končanem študiju teologije v Ljubljani je bil na samostanski župniji Stična nekaj časa kaplan, od leta 1935 pa do svoje smrti pa ekonom takrat zelo razvejane in razvite samostanske ekonomije.
Leta 1941 so Slovenijo zasedli Nemci, Italijani in Madžari. Samostan Stična z okolico je spadal v italijansko Ljubljansko pokrajino. Komunistična partija Slovenije je izrabila okupacijo in v okviru Osvobodilne fronte organizirala ne samo narodnoosvobodilni boj, ampak tudi revolucijo, s katero je hotela po vojni priti na oblast. Prizadevala si je, da bi polagoma odpravila vsako vero. Zato so bili posebej na udaru duhovniki. Komunisti so od 1942 dalje pobijali verne ljudi, ki zaradi svojega prepričanja z njimi niso hoteli sodelovati. V okolici Stične so v tem času ubili 17 nedolžnih kristjanov, ki so se najbolj odlikovali v doslednem verskem življenju. Zato je v obrambo življenj po mnogih krajih Slovenije nastala tako imenovana »vaška straža«, ki so jo sestavljali v glavnem kmečki ljudje. Verni ljudje, ki niso hoteli sodelovati s komunisti, so videli v vaških stražah edino rešitev.
Predstojnik patra Placida, opat dr. Avguštin Kostelec, ga je določil za duhovno oskrbo vaške straže, kar je nekaj časa izvrševal. Po razpadu Italije, 8. septembra 1943, so področje Stične zavzeli partizani in p. Placida zaprli. Obtožili so ga, da je bil med ustanovitelji vaške straže v Stični, on pa je to vedno odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, pač pa je veliko ljudi rešil iz rok Italijanov, vaških stražarjev in internacije. Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj zakopali. Leta 1944 so truplo patra Placida, skupaj z drugimi pobitimi, prekopali in s krščanskim pogrebom zakopali na pokopališču rojstne župnije Ribnica. Ob prekopu je bil narejen uradni zapisnik. Kot vzrok smrti je v zapisniku navedeno: strel v glavo, razbita lobanja. Ob izkopu so bili navzoči: sestra pokojnega patra Placida Ivanka, rodni brat pater Maver Grebenc in duhovnik Ivan Lavrih, ki je bil v Grčaricah skupaj z njim zaprt, a si je pozneje z begom rešil življenje in ga je Bog ohranil kot dragoceno pričo za mučeništvo patra Placida. Te priče so povedale, da je imel pokojni pater velike rane in podplutbe po vsem telesu in razbito spodnjo desno čeljust. Okrog vratu je imel poleg duhovniškega kolarja tudi rožni venec, znamenje njegovega molitvenega življenja.
Pater Placid je ostro nasprotoval predvsem iz verskih razlogov načelom in ravnanju komunistične partije, kar je tudi javno in z dejanji pokazal ter svaril pred komunizmom. Pred sodiščem je izjavil, da »mora komunizem obsojati, ker mu tako predpisuje njegova vera«. Ker se svojim nazorom ni odpovedal, je bil usmrčen.
Da je bil razlog usmrtitve patrovo nasprotovanje brezbožnemu komunizmu, kaže zapis o njem v stiškem Nekrologu (original v latinščini): "Leta 1943 je umrl pater Placid Grebenc, ekonom, ki so ga zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu po kapitulaciji Italije komunisti zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa ga v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi borci za vero in domovino, ki so bili obenem ubiti."
Pater Placid se je zelo trudil za krepostno življenje in je bil znan kot dobrotnik vse okolice. Vse njegovo življenje in ravnanje kaže, da je smrt sprejel z globoko vero in ljubeznijo do Kristusa in Cerkve. Njegov zadnji dan, kakor ga popisuje očividec, duhovnik Ivan Lavrih, dokazuje, da je šel naproti mučeništvu svobodno in zavestno ter je mučiteljem tudi odpustil, trpljenje in smrt pa potrpežljivo sprejel. V potrpežljivosti se je vadil vse življenje, saj je zelo vdano prenašal težko bolezen, ki se je večkrat ponavljala. V potrpežljivosti ga je vzgajalo zahtevno samostansko življenje, še posebej v času 2. svetovne vojne. Končna šola te kreposti je bil njegov enomesečni zapor z nadležnimi zasliševanji, zasramovanji, mučenji in s hudim stradanjem.
Vseh 23 zapornikov so z žico med seboj povezali, da bi jih v vrsti odgnali v smrt. Tedaj je pater Placid – ko je videl, da jih skozi odprto okno gleda duhovnik Ivan Lavrih – zaklical: »Absolutio!« (spovedna odveza!). Zdaj že pokojni duhovnik Lavrih je vsem 23 mučencem na skrivaj skozi okno podelil skupno zakramentalno odvezo. Glede Placidovega mučeništva je 2003 zapisal: »Sloves glede mučeništva p. Placida je bil ves čas navzoč. Kjerkoli je bil kak pogovor o njem, je bil pogovor o mučeniku. Enako pri pisanju o njem.«
Knjiga o patru Placidu z naslovom Popolna posvetitev Bogu se še dobi v Stični.
p. Anton

Fatimska svetišča po svetu



Svetišče Zakopane na skrajnem jugu Poljske je bilo zgrajeno med leti 1987-1997. Na prvo soboto v mesecu in na praznik Marijinega brezmadežnega Srca ga je Janez Pavel II., med svojim obiskom na Poljskem, posvetil. Na praznovanje obletnice 16. junija letos so povabili rektorja fatimskega svetišča p. Cabecinhasa, ki je v svojem nagovoru poudaril povezanost svetišča Zakopane s svetiščem v Fatimi tudi v osebi Janeza Pavla II. Poudaril je tudi besede, ki jih je ob prikazanju v mesecu juniju Marija rekla Luciji: »Ne izgubljaj poguma. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo zavetje na tvoji življenjski poti, ki te bo pripeljala do Boga.«

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 NOVEMBER


7. – 10. P. Vitali Vider, zakonci z otroki
8. ob 20.00 vigilija za mlade v cerkvi
10. ob 14.30 Bernardova družina
17. popoldne molitvena za duše v vicah
22. – 24. P. Andraž Arko, filmski maraton
29. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca
29. – 1. 12. Trbovlje, župnijski sodelavci