Savel prihaja v Damask
Osel je mirno stopal in nosil Savla na hrbtu. Kakor prej je tudi sedaj potipal, če ima še torbo ob sebi. Še vedno je bila na njegovem levem boku. Kaj naj sedaj počne s pismi? Jezusa ne bo več preganjal. To mu je postalo jasno. Kako naj ga preganja, ko je doživel ob njem toliko usmiljenja in ljubezni. Kaj Jezus sedaj pričakuje od njega? Nič določenega mu ni rekel. Velel mu je, naj gre v Damask in tam bo vse zvedel. Kaj bo sedaj z njegovim življenjem? Toda kljub temu se ni vznemirjal. Bil je miren in z veseljem pričakoval, kaj se bo zgodilo. Občutek je imel, da bo začel nekaj povsem novega. Tisto, kar je preživel, je bilo daleč za njim. Kot da bi potonilo v meglo. Čutil je, da ga čaka prihodnost, ki bo polna sonca in svetlobe. Čutil je, da ga bo Jezus spremljal. To srečanje je doživel kot obisk in zagotovilo, da ga Jezus ne bo več zapustil. Mogoče se bo tudi v njem naselil tako, kakor pravi, da je v svojih učencih.
Dogodek pred Damaskom je Savla čisto spremenil. Kot da bi se mu odprlo neko novo okno, skozi katerega še ni nikoli gledal. Niti vedel ni, da obstaja. Počasi je začel razumeti Štefana, ki je bil ves spremenjen, odkar je srečal Jezusa. Postal je tako tih, zamišljen. Vedno je bil pripravljen pomagati. Nič ni gledal nase, ni se več trudil, da bi bil prvi med Gamalijelovimi učenci. Savlu se je zdelo, da razume, zakaj je Štefanovo obličje tako žarelo, ko je umiral. Pogled, s katerim ga je pogledal, je bil tako podoben Jezusovemu. Kot da bi ga skozi Štefanove oči pogledal Jezus. Ljubezen je sijala iz njih. A ne tista, ki bi bila narejena, ona pristna, ki vse veruje, vse prenese in vse odpusti. Besede, ki jih je izrekel, preden je izdihnil, sedaj drugače razume. Iskreno je prosil Očeta, naj Izraelcem ne prišteva tega dejanja kot zločin, saj niso vedeli, kaj delajo.
Štefan je moral že prej srečati Boga ljubezni. Strašnega Jahveja, ki trdo kaznuje napake svojega ljudstva, je zamenjal za Očeta, ki ljubi svoje otroke. Ne zamenjal! V Bogu je spoznal Očeta, ki se razodeva v usmiljenju. Toda ali niso tega napovedovali že preroki? Ali jih nismo znali poslušati in razumeti? Kaj je bilo z nami? Ezekijel je prerokoval, da bo Jahve kot dobri pastir, ki bo modro pasel svoje ljudstvo. Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Odpeljal jih bom izmed ljudstev, jih zbral iz dežel in pripeljal na njihovo zemljo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih višinah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod BOG. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.
Jezus je tisti poslanec, ki pase in ljubi svoje ljudstvo. Savlu je postalo jasno, da niso mogli sprejeti Boga ljubezni, ker so v sebi nosili krepko vtisnjeno podobo Boga maščevanja. Zato veliki duhovniki niso sprejeli Jezusa in ga niso priznali kot Božjega Sina, ker so pričakovali, da bo Mesija prišel in se maščeval vsem, ki so Izrael stiskali in trpinčili. Toda Jezus ljubi tudi tiste, ki so Izraela preganjali. To se mu je razodelo na poti, ko ga Jezus ni obsodil, kot preganjalca. Občutek ima, da ga bo vzel za sodelavca. Mar ni bolj osrečujoče doživeti odpuščanje, kot biti obsojen? Ko doživiš odpuščanje, si poln moči za nove naloge.
Bog ljubezni? Kako nekaj novega je bilo to za Savla. Bog, ki ljubi vse, posebej še tiste, ki so zašli, ne da bi sami vedeli. Kako lahkega se počuti, ko ga Jezus ni obsodil zaradi preganjanj. Zdi se mu, da ima v sebi moč, da bi vsem Izraelovim sinovom lahko klical, da je Jezus Bog, da ga je sam osebno srečal. To spoznanje je kipelo v Savlovi notranjosti. To srečanje je bilo nekaj tako velikega, da bi rad o tem govoril vsemu svetu. Mogoče bo lahko? Rad bi čim prej dočakal, kaj se bo zgodilo v Damasku. Vedel je, da bo tam zvedel vse, kar mora storiti. Tako zelo se je zanesel na besede, ki jih je slišal. Ve, da so popolnoma resnične. Kaj Jezus pričakuje od njega? Kaj mu bo razodel? Tako malo ga pozna, a ve, da ni tujec. Čuti ga kot prijatelja, kot spremljevalca. Zdi se mu, da se bo med Jezusom in njim še veliko zgodilo. Ali ga bo lahko še bolj spoznal? Ko bi lahko šel nazaj in učence povprašal, kdo je Jezus. Ko bi mu pripovedovali o njegovem nauku, njegovih čudežih, njegovi ljubezni. Ni mogoče, da bi samo on čutil to ljubezen. Čutili so jo vsi, ki so ga srečali, vsi, ki so ga sprejeli.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar