Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 31. oktober 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (10)



Savel prihaja v Damask
Osel je mirno stopal in nosil Savla na hrbtu. Kakor prej je tudi sedaj potipal, če ima še torbo ob sebi. Še vedno je bila na njegovem levem boku. Kaj naj sedaj počne s pismi? Jezusa ne bo več preganjal. To mu je postalo jasno. Kako naj ga preganja, ko je doživel ob njem toliko usmiljenja in ljubezni. Kaj Jezus sedaj pričakuje od njega? Nič določenega mu ni rekel. Velel mu je, naj gre v Damask in tam bo vse zvedel. Kaj bo sedaj z njegovim življenjem? Toda kljub temu se ni vznemirjal. Bil je miren in z veseljem pričakoval, kaj se bo zgodilo. Občutek je imel, da bo začel nekaj povsem novega. Tisto, kar je preživel, je bilo daleč za njim. Kot da bi potonilo v meglo. Čutil je, da ga čaka prihodnost, ki bo polna sonca in svetlobe. Čutil je, da ga bo Jezus spremljal. To srečanje je doživel kot obisk in zagotovilo, da ga Jezus ne bo več zapustil. Mogoče se bo tudi v njem naselil tako, kakor pravi, da je v svojih učencih.
Dogodek pred Damaskom je Savla čisto spremenil. Kot da bi se mu odprlo neko novo okno, skozi katerega še ni nikoli gledal. Niti vedel ni, da obstaja. Počasi je začel razumeti Štefana, ki je bil ves spremenjen, odkar je srečal Jezusa. Postal je tako tih, zamišljen. Vedno je bil pripravljen pomagati. Nič ni gledal nase, ni se več trudil, da bi bil prvi med Gamalijelovimi učenci. Savlu se je zdelo, da razume, zakaj je Štefanovo obličje tako žarelo, ko je umiral. Pogled, s katerim ga je pogledal, je bil tako podoben Jezusovemu. Kot da bi ga skozi Štefanove oči pogledal Jezus. Ljubezen je sijala iz njih. A ne tista, ki bi bila narejena, ona pristna, ki vse veruje, vse prenese in vse odpusti. Besede, ki jih je izrekel, preden je izdihnil, sedaj drugače razume. Iskreno je prosil Očeta, naj Izraelcem ne prišteva tega dejanja kot zločin, saj niso vedeli, kaj delajo.
Štefan je moral že prej srečati Boga ljubezni. Strašnega Jahveja, ki trdo kaznuje napake svojega ljudstva, je zamenjal za Očeta, ki ljubi svoje otroke. Ne zamenjal! V Bogu je spoznal Očeta, ki se razodeva v usmiljenju. Toda ali niso tega napovedovali že preroki? Ali jih nismo znali poslušati in razumeti? Kaj je bilo z nami? Ezekijel je prerokoval, da bo Jahve kot dobri pastir, ki bo modro pasel svoje ljudstvo. Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Odpeljal jih bom izmed ljudstev, jih zbral iz dežel in pripeljal na njihovo zemljo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih višinah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod BOG. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.
Jezus je tisti poslanec, ki pase in ljubi svoje ljudstvo. Savlu je postalo jasno, da niso mogli sprejeti Boga ljubezni, ker so v sebi nosili krepko vtisnjeno podobo Boga maščevanja. Zato veliki duhovniki niso sprejeli Jezusa in ga niso priznali kot Božjega Sina, ker so pričakovali, da bo Mesija prišel in se maščeval vsem, ki so Izrael stiskali in trpinčili. Toda Jezus ljubi tudi tiste, ki so Izraela preganjali. To se mu je razodelo na poti, ko ga Jezus ni obsodil, kot preganjalca. Občutek ima, da ga bo vzel za sodelavca. Mar ni bolj osrečujoče doživeti odpuščanje, kot biti obsojen? Ko doživiš odpuščanje, si poln moči za nove naloge.
Bog ljubezni? Kako nekaj novega je bilo to za Savla. Bog, ki ljubi vse, posebej še tiste, ki so zašli, ne da bi sami vedeli. Kako lahkega se počuti, ko ga Jezus ni obsodil zaradi preganjanj. Zdi se mu, da ima v sebi moč, da bi vsem Izraelovim sinovom lahko klical, da je Jezus Bog, da ga je sam osebno srečal. To spoznanje je kipelo v Savlovi notranjosti. To srečanje je bilo nekaj tako velikega, da bi rad o tem govoril vsemu svetu. Mogoče bo lahko? Rad bi čim prej dočakal, kaj se bo zgodilo v Damasku. Vedel je, da bo tam zvedel vse, kar mora storiti. Tako zelo se je zanesel na besede, ki jih je slišal. Ve, da so popolnoma resnične. Kaj Jezus pričakuje od njega? Kaj mu bo razodel? Tako malo ga pozna, a ve, da ni tujec. Čuti ga kot prijatelja, kot spremljevalca. Zdi se mu, da se bo med Jezusom in njim še veliko zgodilo. Ali ga bo lahko še bolj spoznal? Ko bi lahko šel nazaj in učence povprašal, kdo je Jezus. Ko bi mu pripovedovali o njegovem nauku, njegovih čudežih, njegovi ljubezni. Ni mogoče, da bi samo on čutil to ljubezen. Čutili so jo vsi, ki so ga srečali, vsi, ki so ga sprejeli.
p. Branko Petauer

sreda, 30. oktober 2013

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV



32. Novi kristjani

Ko pregledujem svoje zapiske in listine, vidim, da se je Petrov sloves, odkar je pri Lepih vratih čudežno ozdravil hromega Ozana, razširil ne le po Judeji in vsej Palestini, marveč je segel celo daleč čez morje. Vzrok je kaj preprost. Hromega Ozana so poznali vsi razpršeni Izraelci, to se pravi vsi, ki so prebivali v rimskem cesarstvu. Ko so namreč priromali v sveto mesto in zagledali nekdanjega hromca, ki je zdaj hodil in celo poskakoval ter bil popolnoma zdrav, so ga začudeni spraševali, kako je ozdravel. Ozan jim je povedal svojo zgodbo. Zdaj bi seveda vsi radi spoznali Petra in govorili z njim, ki je v Jezusovem imenu storil ta čudež. Če dodam še, da je Peter še naprej ozdravljal bolnike, ni čudno, če je apostolov ugled neprestano rasel. Zato je apostol od vseh strani, kjerkoli je bilo kakšno krščansko občestvo, neprestano dobival prošnje, naj jih pride obiskat. Ozdravljenja, ki jih je Peter storil v Jezusovem imenu, so bile nekakšne poverilnice, s katerimi je nebo potrjevalo poslanstvo Kristusovega namestnika. Peter je začel obiskovati krščanske občine v Judeji, potrjeval v veri tiste, ki so jo sprejeli, in jih organiziral.
Po takšnih opravkih je bil Peter nekoč namenjen k morski obali. Šel je po cesti iz Jeruzalema v Jafo ter se spotoma ustavil v Lidi. Ta kraj ni daleč od Arimateje in leži kakšnih dvanajst kilometrov jugovzhodno od Jafe. To je pravcati vrt, s samimi nasadi oranž in citron. Na tej poti je Petra spremljal Jožef Arimatejec, ki mi je potem pripovedoval, kaj se je v Lidi pripetilo.
»V Lidi so Petra zelo prisrčno sprejeli. Odšel je v shodnico ter začel, kakor ponavadi goreče in prepričevalno oznanjati Jezusov nauk. Ljudje so govorili: ‘On sam je bil priča, on je poznal Učenika in zdaj oznanja njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, ne da bi se koga bal.’
»So mu prinašali tudi bolnike, da bi jih ozdravil?« sem vprašal prijatelja.
»Si lahko misliš!« mi je odgovoril. »Želja po ozdravljenju najbolj vleče ljudi k človeku, ki jih lahko ozdravi. Peter jih je mnogo ozdravil. Najbolj pa je ljudi prijelo, ko je ozdravil moža z imenom Enej. Siromak je že osem let ležal v postelji, ker je bil hrom. Domači so prosili apostola, da bi ga prišel obiskat. Jaz sem ga spremljal.«
»Je bilo zraven še kaj drugih ljudi?« sem vprašal.
»Cela množica! Eneja so namreč vsi imeli radi, ker je ljudem naredil mnogo dobrega, ko je bil še zdrav. Ko je obolel, so ga iz hvaležnosti obiskovali. Peter je stopil v sobo, kjer je na postelji ležal Enej. Ubogi bolnik je apostola proseče pogledal. Ta pa mu je z vzvišeno oblastjo rekel: »Enej, Jezus Kristus te ozdravlja. Vstani in postelji si ležišče!«
»In je res vstal?«
»Pri tisti priči in brez vseh težav je Enej vstal in postlal posteljo. Potem pa je odšel s Petrom po mestu Lidi in nato celo do Šarona. Za njima pa je neizmerna množica pozdravljala Božjega odposlanca.«
»To so Petrove poverilnice!« sem zaklical. »Napovedi Jezusa, Božjega Sina, se izpolnjujejo, saj je Jezus svojim poslancem rekel, da bodo delali še večje stvari.«
»Torej potrpi,« je rekel Jožef, »ker ti povem za še večji čudež. Te 'poverilnice’, kakor jim ti praviš, so vplivale na ljudi v Lidi in Šaronu, da so prihajali željno prosit za krst.«
»Jih je Peter krščeval?«
»Sam ne bi zmogel vseh. Z nami je bilo več diakonov, ki so krstili. Peter je podnevi pridigal, ponoči pa je po Učenikovem vzgledu molil. Si kdaj bil v Jopi ali, kot ji tudi pravijo, Jafi?« me je vprašal Jožef.
»Kaj bi ne bil! Saj tja prihajajo moje ladje z blagom. Navadno stanujem v hiši neke ženske, ki je nenavadno dobrih rok in ki mi je nekoč dala več svojih draguljev, da jih prodam in denar razdelim revežem. Ta ženska je pravi apostol, ki je s svojimi dobrimi deli mnogo vernikov pridobila za Kristusovo vero.«
»Se ni imenovala Tabita?«
»Ne, mislim, da ji je ime Dorka.«
»To je le grški prevod njenega hebrejskega imena, ki pomeni ‘Gazela’. Naj ti povem, kaj je bilo z njo. Kakor si rekel, je polna dobrih del in rada je delila miloščino. Revnim vdovam je sama šivala obleke in jim jih dajala z denarjem vred. Tem dobrim delom je dodajala še duhovna dobra dela, ko jih je tudi z besedo učila ljubiti Jezusa Kristusa.«
»Rekel si, da jih je učila. Je mar umrla? To bi bila velika izguba za občestvo vernikov v Jafi.«
»Čudeži, ki jih je storil Peter, zlasti pri Eneju v Lidi, so se razvedeli po vsej deželi, in Jopa ni daleč. Zgodilo se je torej, da je Tabita v Jopi umrla, ko je bil Peter v Lidi. To je bil hud udarec za vdove, katere je pokojnica podpirala. Hvaležne so Tabitino truplo umile in jo položile v dvorano njene hiše, da jo zavijejo, preden jo pokopljejo. Vsi v občestvu so bili potrti, ker je umrla ženska, ki jim je toliko pomagala razširjati blagovest. Ker so vedeli, da je Peter po Enejevem ozdravljenju še v Lidi, so poslali k njemu dva moža s prošnjo: ‘Brez odlašanja pridi k nam!’ Peter je nemudoma odšel. Bil je ganjen, ko je videl žalovati vdove, ki so imele solze v očeh in so mu razkazovale halje in obleke, ki jih je sešila Gazela, ko je živela med njimi.«
»In kaj je storil?«
»Peter je žalujoče ženske odpravil ven, ker so s svojim tarnanjem povzročale velik trušč. Stopil je v dvorano, kjer je počivalo Tabitino truplo. Apostol je pokleknil in molil. Nato se je obrnil k truplu in rekel: 'Tabita, vstani!' Odprla je oči, in ko je zagledala Petra, je sedla. Dal ji je roko in ji pomagal vstati. Potem je poklical vernike ter vdove in jim jo predstavil živo.«
»Sklepam, da so tiste vdove zdaj od samega veselja še bolj vreščale,« sem omenil.
»Saj tudi so, in po vsej pravici. Seveda je po teh novih ‘poverilnicah’ spet mnogo ljudi v Jafi sprejelo vero v Gospoda.
Tabita je zato prosila apostola, da bi še ostal v mestu, jih učil in organiziral. Ponudila mu je stanovanje v svoji hiši. Peter je obljubil, da ostane nekaj časa, ni pa sprejel ponudbe, da bi stanoval tam. Za bivališče si je izbral hišo ubožnega strojarja Simona, ki je prebival ob morskem obrežju zunaj mesta. Tam, na strehi strojarjeve hiše, pred katero se razgrinja neizmerno morje, je prebil noč v molitvi.«
–––––––––
Nekega dne me je Kvart sicer prijetno, vendar povsem nepričakovano presenetil. Prišel je, me objel in zaklical: »Brat! Zdaj sem tvoj brat!«
Začuden sem ga pogledal in mu odgovoril: »Že dolgo te imam za brata, za svojega najboljšega prijatelja …«
Tedaj mi je Kvart s solznimi oči povedal: »Brat moj, zdaj sem – kristjan!«
»Kdo te je pa krstil?« sem se čudil. »Si se mar dal obrezati?«
»Nikakor ne! Nisem se dal obrezati. Ampak nebesa so že odprla vrata Kristusove vere poganskemu svetu: Peter me je krstil!«
Takrat je bilo še nekaj nezaslišanega misliti, da bi v nebeško kraljestvo, obljubljeno zgolj Abrahamovim otrokom, mogli biti pripuščeni tudi drugi, ki niso bili obrezani. Zato sem kar obstal od presenečenja. »Razloži mi to!« sem rekel.
»Ne čudim se tvojemu presenečenju, vendar je tako, kakor sem ti povedal. Nebeško kraljestvo je odprlo svoja vrata vsem, ki verujejo v Kristusa, v katerem se je dopolnila napoved, ki jo je Bog dal Abrahamu. Kakor je Učenik naročil: ‘Pojdite in učite vse narode!’ tako se zdaj evangelij oznanja tudi nam, ki smo bili pogani.«
»Razloži mi, kako se je moglo kaj takega primeriti?«
»Poznaš Kaja Kornelija?« me je vprašal Kvart.
»Centurija italske stotnije, s sedežem v Cezareji?«
»Njega! Čeprav je rimski vojak, je vendar zelo pobožen mož.«
»Kaj bi ga ne poznal,« sem odgovoril. »Kakor si rekel, je Božji mož, poln vere, čeprav je pogan, kakor tudi njegov sin, Kaj Oppij, o katerem je rekel Učenik, kakor se spominjam, da tolikšne vere, kot je Kajeva, ni našel v vsem Izraelu.«
»Kornelij ima prav tolikšno vero kot njegov sin Oppij. Odkar je videl, kaj se je godilo najprej na Kalvariji in potem o binkoštih, je začel trdno verovati, da je Jezus Božji Sin. Ker pa je vedel, da pogani nismo pripuščeni v Kristusovo kraljestvo, je v ponižnih molitvah prosil Boga, naj njega in njegove izjemoma sprejme v svoje kraljestvo, kakor je bil sprejel tudi razbojnika Dizmo. V Tobitovi knjigi je bral, da molitev, podkrepljena z dobrimi deli, pred Gospodom vse premore. Zato je revežem delal dobro in prav ponižno ter zaupljivo večkrat na dan molil.«
Kar zmedlo me je, ko sem slišal pogana tako govoriti.
»V prevodu je prebral nemalo vaših knjig, na pamet je znal psalme, ki jih je večkrat goreče ponavljal. Odkar pa sem ga naučil moliti Oče naš, ki sem ga slišal prvič iz ust tvojih otrok, se je najraje obračal k Bogu s to molitvijo. Ne moreš si misliti, kako mi je bilo pri srcu, ko sem videl rimskega vojaka klečati in moliti: 'Oče, Oče naš, ki si v nebesih ... Pridi k nam tvoje kraljestvo …' In njegova molitev je bila uslišana. Božje kraljestvo je prišlo k njemu, pa tudi k nam – poganom.«
Čudil sem se Kvartovemu pripovedovanju. Opazil je moje začudenje in se mi nasmehnil: »Ne čudi se, da sem tudi jaz prejel Svetega Duha. Počakaj in vse boš zvedel!«
»Zgodilo se je v Kornelijevi hiši,« je pripovedoval Kvart. »Bilo je podnevi, približno ob deveti uri. Naenkrat je Kornelij ves razburjen prihitel iz svoje sobe in rekel: 'Pravkar sem v prikazni razločno videl, kako prihaja k meni Božji angel, ki me je ogovoril: Kornelij! Zastrmel sem vanj in prestrašen vprašal: Kaj je, gospod? Angel mi je rekel: Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle k Bogu in spomnil se je nate. In zdaj pošlji nekaj mož v Jopo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter. Ta je gost pri strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.' Poklical je služabnika in enega vojaka ter jima ukazal takoj odriniti v Jafo in izvršiti, kar je angel naročil.
Ko sem slišal, da gredo po Simona Petra, ki ga tako dobro poznam, sem tudi jaz odšel z odposlancema. Drugi dan, ko smo se že bližali mestu, smo povprašali, kje je hiša strojarja Simona. Začudili smo se, ko smo zvedeli, da stojimo pred njo. Tedaj je stopil Peter s strehe, na kateri se je mudil, in rekel odposlancema: ‘Glejta, jaz sem tisti, ki ga iščeta. Kaj vaju je pripeljalo do mene?’ In povedala sta mu, kar jima je bil naročil Kornelij. Zdaj pa pomisli! Peter nas je povabil v hišo, nas pogostil in prenočil, čeprav smo bili pogani!«
»Da je Peter gostil in prenočil pogane, ne da bi se bal onečaščenja? Tega pa skoraj ne verjamem,« sem se zgražal.
»Pa je vendarle bilo tako! Saj sem tudi jaz, ki sem tudi pogan, bil z njimi v strojarjevi hiši. Ker sva s Petrom že stara prijatelja, mi je kasneje tole razodel: 'Okrog poldne sem se vzpel na teraso, da bi molil. Postal sem lačen in zaželel sem si jesti. Ko so jed pripravljali, me je naenkrat obšlo zamaknjenje. Videl sem odprto nebo, s katerega se je spuščala posoda, podobna velikemu platnenemu prtu; s štirimi vogali je obstala na zemlji. V njej so bile vsakovrstne štirinožne živali in laznina zemlje in ptice neba. In do mene je prišel glas: Vstani, Peter, zakolji in jej! Odgovoril sem: Ne, Gospod! Še nikoli nisem jedel nič omadeževanega in nečistega. Glas pa mi je drugič rekel: Kar je Gospod očistil, ne imenuj nečisto! To se je ponovilo še tretjič in posoda se je v hipu dvignila v nebo.'
'Kaj bi to pomenilo,' sem potem vprašal Petra. Tedaj mi je apostol rekel: 'Prav to sem se tudi sam spraševal, ko mi je rekel Duh: Glej, dva moža te iščeta. Vstani in stopi dol! Brez odlašanja odpotuj z njima, kajti jaz sem ju poslal.'«
»Ali sta bila odposlanca pogana?« sem hitel spraševati Kvarta.
»Kar nič ne dvomi o tem! Prav toliko sta pogana, kolikor sem jaz!« mi je zatrdil Kvart, nato pa nadaljeval svojo pripoved: »Drugi dan je Peter v družbi šestih bratov z odposlanci odšel v Cezarejo. Kornelij ga je že pričakoval s svojimi sorodniki in najbližjimi prijatelji. Ko je rimski stotnik zagledal Petra, je padel pred njim na kolena in ga počastil.«
»Rimljan, in še centurij povrhu, da je pokleknil pred Juda in ga počastil?« Kar ostrmel sem.
»Pa je le bilo tako,« je zatrdil Kvart. »In še hujše! Celo mi drugi pogani, ki nas je tam bilo mnogo, smo storili isto kot rimski centurij.«
»Kaj pa Peter na to?«
»Ganjen je prijel Kornelija za roke in mu velel vstati z besedami: 'Vstani, tudi jaz sem samo človek!' Kornelij je vstal, nakar smo odšli za njim v najlepšo dvorano v njegovi hiši.«
»Ali so izraelski bratje, ki so prišli s Petrom, tudi stopili v poganovo hišo?« sem vprašal.
»O, tisto pa ne, zunaj so ostali. Pač pa so skozi okna kukali, kaj se godi notri,« se je zasmejal Kvart. »Notri pa je bilo zbranih veliko ljudi. Tem je stoje spregovoril Peter, kakor govori človek, ki ima oblast: ‘Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu. Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega. Zato sem brez ugovora prišel, ko ste me poklicali. Toda rad bi vas vprašal, zakaj ste poslali pome?’
Nato je Kornelij povedal, da se mu je prikazal angel in kaj mu je naročil. Svojo pripoved je končal z besedami: ‘Lepo si storil, da si prišel. In tako smo zdaj vsi zbrani vpričo Boga, da slišimo vse, kar ti je naročil Gospod.’
Tedaj je Peter spregovoril: ‘Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in pravično ravna.’
Potem pa je Peter začel oznanjati Kristusa,« je nadaljeval Kvart. »Slovesno je pričal o Njem in zaključil svoje oznanjanje rekoč: ‘Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in je dal, da se je očitno prikazoval, ne vsem ljudem, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem, ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudem in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki. Vsakemu, kdor veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.’ V tem trenutku se je zgodilo nekaj čudežnega. Ko je Peter še govoril te besede, je prišel Sveti Duh nad vse, ki smo poslušali. Začutili smo, kakor bi v hiši zapihal prav hud veter, potem pa so se nad vsemi, ki smo bili v hiši, pokazali ognjeni jeziki in Sveti Duh je razlil nad nas svoje darove.«
»Kaj pa so k temu rekli Izraelci, ki so ostali zunaj?« sem vprašal Kvarta.
»Verniki judovskega rodu, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane; slišali so namreč, kako govorijo v različnih jezikih in hvalijo Boga. Vsi prestrašeni so se menili in ugibali sem in tja. Tedaj je Peter stopil pred vrata in spregovoril: ‘Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?’
Nato je naročil diakonom, ki so prišli z njim, naj vse krstijo. Izjema sva bila le Kornelij in jaz. Naju je krstil Peter.«
Ves prevzet sem rekel Kvartu: »Ali še veš, kolikokrat sem se spraševal: Kaj pa zdaj?«
»Na to vprašanje zdaj odgovarjajo nebesa. Gorčično zrno je pognalo in zrastlo, da že razteza svoje veje daleč prek Izraela. Nebo daje Petru nove poverilnice in oznanja, da je on skala, na katero je Kristus zgradil svojo Cerkev. Peter kot poglavar je odprl vrata nebeškega kraljestva poganom, saj so njemu bili izročeni ključi.«
In objel sem svojega novega brata. Tako sva se Jud in pogan združila v isti veri v Boga Kristusa in v istem krstu.
P. M. de Heredia

torek, 29. oktober 2013

Krvaveča hostija v Mehiki



Dne 24. julija 2013 je župnik p. José Dolores Castellanos Gudiño [Kasteljános Gudínjo] v župnijski cerkvi Marija Mati Cerkve v Mehiki kleče molil pred Najsvetejšim. Videl je nekakšno svetlobo in slišal glas, ki mu je rekel: »Zvôni, naj vsi pridejo, razlival bom blagoslov na vse navzoče, ves dan. Vzemi malo monštranco, ki jo imaš za osebno češčenje, in jo položi na oltar župnijske cerkve, zraven pa veliko monštranco. Ne odpiraj tabernaklja do treh popoldne, naredil bom evharistični čudež in čudež, ki ga bom storil, se bo imenoval ´Evharistični čudež učlovečenja Ljubezni pri naši Materi in Gospe´.«
Duhovnik ni mogel reči drugega kot: »Gospod, tvoj služabnik sem, naj se zgodi tvoja volja!« Potem je naredil, kakor mu je velel. Ob treh popoldne je z navzočimi molil k Najsvetejšemu Zakramentu. Ko je odprl tabernakelj, je videl, da je hostija prepojena s krvjo.
P.Lolo (kakor mu rečejo) je pozneje povedal, da Jezus želi, naj se časti njegovo telo in kri v povezanosti z Devico Marijo vsakega 24. julija. Slišal je tudi, naj se napravi niša, kjer bi bil za češčenje vsem ljudem in, da smejo vzeti delček krvaveče hostije, da bi raziskali, kar bi želeli.
Preiskave o pristnosti evharističnega čudeža bodo potekale v Guadalajari [Gua da la há ri]. Zaslišali bodo priče, komisija strokovnjakom pa bo preiskala delček spremenjene hostije, da ugotovi, ali je sprememba na posvečeni hostiji naravno razložljiva ali ne. V času preiskav pa bo hostija shranjena v tabernaklju in ne bo izpostavljena za češčenje.
Generalni vikar nadškofije Guadalajara v Mehiki msgr. Ramiro Valdés Sánchez je 1. avgusta 2013 obvestil, da nadškofija raziskuje možni evharistični čudež.

nedelja, 27. oktober 2013

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Naše napredovanje se je v počitniškem in dopustniškem času zelo upočasnilo, saj je kljub hudi vročini dozorelo le eno zrno. Poznala se je suša. Vztrajajmo! Začnimo znova! Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice ter za vztrajnost in svetost poklicanih. Vse sedanje težave se bodo rešile s poglobljeno in pomnoženo molitvijo!
Veseli smo novega papeža, ki se zelo trudi, da bi Cerkev zasijala v prvotni preprosti lepoti, z ljubeznijo da vsakega človeka, predvsem do najbolj ubogih in nesrečnih. Naj tudi to vpliva in daje pogum in zagon mladim, da se bodo raje odločali za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

petek, 25. oktober 2013

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (20)



Zakaj je v zadnjih stoletjih poraslo število nevernih? Mar ne v veliki meri zato, ker so prenehali moliti? Boga niso iskali na kolenih. Razumsko "seciranje" Boga brez molitvenega duha je oddaljevanje od Boga. Boga iščemo in najdemo predvsem v molitvi.
Danes marsikdo kljub dobri volji pogosto občuti, da ga ogroža nevera. Slavko rešuje svojo ogroženo vero z molitvijo. Tako je njegova vera z Božjo pomočjo neprestano odločanje za Jezusa Kristusa, za Boga:
»Neprestano me ogroža nevera, ki sem jo prisiljen doživljati kot stalno preizkušnjo. Upoštevati moram, da je zaklad moje vere shranjen v prsteni posodi moje človeške omejenosti. Zato z apostoli molim: 'Gospod, h komu pojdemo, Ti imaš besede večnega življenja.'«
Preden človek začne moliti, mora imeti vsaj začetek vere, odprtost za Boga. Kdor resnično veruje, ta je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez molitve. Molitev je hčerka vere. Vera je torej mati molitve. Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. Velja pa tudi obratno: »Povej mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera.« Če bomo napredovali v molitvi, bomo napredovali tudi v veri. Vera vernika se pri molitvi najbolj razodeva. Molitev je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši cvet.
V Boga v polnem pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Vsa verstva poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del.
Jacques Loew priporoča iskalcem Boga na podlagi lastne skušnje posebno molitev:
"Moji neznani in ljubljeni bratje, povedal bi vam rad, kako sem jaz, Jacques Loew, uboga para, ki ni nič boljši od kogarkoli med vami, našel Kristusa. Pokleknil sem in molil. Rekel sem: »Gospod, če resnično si, daj, da te spoznam!« Reci tudi ti tako ali kako podobno. Karkoli že, samo da pride iz tvojega srca. To sem ponavljal en mesec, dva meseca, šest mesecev. Ponavljaj tudi ti en mesec, šest mesecev ali tudi celo leto. Nekega dne boš tudi ti, kakor sem jaz za tolikerimi drugimi, za tistim možem iz evangelija, dejal: 'Verujem, Gospod, pomagaj mi v neveri!' In boš srečen, kakor sem srečen jaz."
"Gospod, če resnično si, daj, da te spoznam!" – Tako ali podobno so že mnogi začeli s svojo molitvijo. Spomnimo se samo na francoskega filozofa Maritaina, ki je dolgo molil: "Bog, če si, daj, da te spoznam." Bog se je tem iskajočim molivcem končno dal spoznati. Oklenili so se ga z osebno in dejavno vero.
Kristjan, ki hoče biti v navezi z Bogom, mora moliti vse življenje. Molitev je dihanje duše. Brez tega duhovnega dihanja duša umre. Še zlasti je potrebna molitev, ko človek pride v versko krizo. Tako je bilo z bogoslovcem Jožetom:
»V najhujšo krizo sem zašel v tretjem semestru, ko sem po nekem pogovoru s kolegi o veri in naravoslovju nenadoma začutil silne verske dvome. Niti eno minuto nisem mogel moliti ali biti v cerkvi, ne da bi si zastavljal vprašanje: 'Ja, ali sploh obstaja tisti, ki se nanj obračam z molitvijo? Ali si vsega skupaj ne umišljam? Ali bom vse življenje služil nekomu, ki ga sploh ni?'
Iz vseh teh kriz sem se nekako izvlekel, predvsem zato, ker sem se trudil, da tudi v takem stanju ne opustim molitve, čeprav se mi je zdela še tako brez smisla.«
Potrebno bi bilo, da bi se večkrat spomnili na Božjo navzočnost in dejavnost. Bog nam je bolj blizu kakor mi sami sebi. Tako se z njim lahko pogovarjamo, kadar koli hočemo. Vedno ga lahko nagovorimo, vedno mu lahko rečemo: Ti. Ni dovolj, da imamo v svoji glavi le zamisel o Bogu. Navzoči Bog se zame zanima, me ima rad, mi hoče dobro. Ko se postavim v Božjo navzočnost, sem pripravljen Boga poslušati in se ga s ponižno ljubeznijo oklepati. To velja še posebej, ko poslušam ali berem Sveto pismo, po katerem mi govori Bog sam.
Bog je nazvoč povsod, zato je molitev možna povsod. Vendar imajo vsa verstva tudi svetišča, ki so posebej namenjena za molitev in daritev. Svetopisemski človek se v psalmu zaveda prednosti svetišča, templja:
»Eno reč sem prosil od Gospoda,
za to se bom zavzemal:
da bi prebival v Gospodovi hiši
vse dni svojega življenja,
da bi zrl Gospodovo milino in premišljeval v njegovem templju.«
Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob njem izkušamo svojo majhnost in njegovo veličino: majhnost, če gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi v nas: »Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta« (2 Mz 3,1-5).
V molitvi včasih izkušamo Božjo odsotnost. S tem ni rečeno, da Bog ni navzoč. Le zaznavamo tega ne. Lahko pride tako daleč, da se človek čuti od Boga zapuščen. Tako je bilo z Jezusom na križu, ko je molil: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« S to svojo zapuščenostjo nas je odrešil vsake naše zapuščenosti. Potrebno pa je, da se vključimo vanj.
Po molitvi človek vedno bolj odkriva Boga in se Bog razodeva človeku. Dekle, ki je pozneje postala redovnica, takole popisuje prisrčno povezanost in pogovor z Bogom:
»Pogovor z Bogom me je vedno bolj privlačeval, tako da sem si zaželela biti vedno z Njim, služiti le Njemu. Ko sem v molku kakšne cerkve o tem premišljevala, sem čutila, kako me te misli zadovoljujejo in pomirjajo. Sklenila sem storiti korak v Njegov objem, toda prestati sem morala še precej nasprotovanja. Vendar sem ob tem ali prav zaradi tega doživljala enkratnost, nedopovedljivo veselje prijateljstva z Bogom. Pela sem s psalmistom: 'Ko se mi v srcu skrbi množijo, me razveseljuje tvoja tolažba.' Kako zaupno in goreče in s kakšno lahkoto sem takrat molila – govorila bolj živo kot z ljudmi. Pogovarjala sem se z Njim v šoli, na cesti, v avtobusu, najlepše in največ pa ob večerih pri sveti daritvi.
Končno je prišel čas, ko sem se Bogu lahko povsem izročila. Duša je svobodno poletela kot škrjanček pod nebo; tudi moja molitev je cvetela. Čutila sem, da me ljubi, in to mi je bilo vse. Nisem potrebovala ničesar drugega. Bog me je nosil na rokah.«
p. Anton

ponedeljek, 21. oktober 2013

Mislim, da je bil angel varuh

Lucija je začela pasti domače ovce leta 1915. Sestra Karolina, ki jih je do tedaj pasla, je bila stara že dvanajst let, zato je morala delati na polju. Lucija je za svoje tovarišice na paši izbrala Terezijo Matias, njeno sestro Marijo Rosa in Marijo Justino. Ko so nekega dne med aprilom in oktobrom 1915 pasle ovce na hribu Cabeso in opoldne pomalicale, jih je Lucija povabila, da so skupaj molile rožni venec, kar so z veseljem sprejele. Lucija v drugem Spominu pripoveduje:
»Komaj smo začele, zagledamo pred svojimi očmi, kot da lebdi v zraku nad drevjem neki lik, kot da bi bil iz snega, prosojen zaradi sončnih žarkov.
'Kaj je tisto?' so tovarišice napol prestrašene spraševale.
'Ne vem!'
Nadaljevale smo molitev s pogledom, uprtim v tisti lik, ki je izginil takoj, ko smo končale.«
Lucija je o dogodku molčala, njene tovarišice pa so vse povedale svojim družinam. Novica se je razširila in jo je zvedela tudi Lucijina mati ter je svojo hčerko izprašala o dogodku ter pogovor končala s prezirljivo kretnjo:
»Otročarije!«
Čez nekaj časa se je na istem kraju dogodek še dvakrat ponovil in so ga videle vse štiri pastirice. Lucija je bila tiho, njene tovarišice pa so doma zopet vse izklepetale. Ljudje so se začeli iz Lucije norčevati, ona pa je trpela. To tem bolj, ker je bila doslej navajena samo na izraze ljubezni. Pozneje je glede tega trpljenja zapisala:
»Ampak to ni bilo v resnici še nič. Nisem vedela, kaj mi je dobri Bog prihranil za prihodnost.«
Trpela pa je tudi mati. Precej slabe volje je vprašala svojo hčerko:
»Poglejmo torej; kaj pravite, da vidite tam?«
»Ne vem, mama, ne vem, kaj je.«

V Klicih fatimskega sporočila Lucija piše: »O tem prikazanju, ki se je velikokrat ponovilo na drugih krajih, so me veliko spraševali. Še vedno odgovarjam kot takrat: 'Ne vem, kaj je bilo, niti kaj je pomenilo.' Vendar pa mi je v duši ostalo tiho prepričanje, ki ga nočem skrivati: mislim, da je bil angel varuh. Morda je tako, ne da bi spregovoril, hotel, da bi začutili njegovo prisotnost in bi s tem pripravil duše, da bi se lahko izvršil Božji načrt.«
V četrtem Spominu glede vtisa, ki ga je to videnje pustilo, Lucija ugotavlja:
»To prikazanje mi je v duhu pustilo vtis, ki ga ne znam razložiti. Polagoma je ta vtis izginil. Mislim, da bi ga popolnoma pozabila, če mu ne bi sledili novi dogodki.«
p. Anton

nedelja, 20. oktober 2013

FATIMA – OKNO UPANJA (9) Bog si je izbral, kar je na svetu slabotno



Angel in Devica Marija nista izbrala slavnih kristjanov, visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ampak tri neuke otroke, ki si fatimskih dogodkov nikakor ne bi mogli izmisliti, če se ne bi resnično zgodili. Bog izbira majhne, slabotne in neuke, da osramoti tiste, ki mislijo, da so veliki, močni in učeni. Tako se bolj razodene veličina delovanja usmiljenega Boga. Sv. Pavel nas poučuje: »Kar je na svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre. In kar je na svetu slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil to, kar je krepko. In kar je na svetu neplemenito in zaničevano, si je Bog izbral, to, kar ni nič, da bi uničil to, kar je, da se nobeno meso ne bi ponašalo pred Bogom« (1 Kor 1,27–29).
Ko je Bog izbral tri preproste pastirčke, da v svoji ljubezni po njih svetu razodene velike reči, se je v Fatimi odprlo okno upanja. Tega okna noben človek s svojo hudobijo ne more zapreti, čeprav mu pogosto zapira vrata.
Glede sposobnosti fatimskih otrok za sprejem in posredovanje Marijinih sporočil je v razgovoru z De Carlijem kardinal Bertone tole povedal:
»Neizobraženi otroci imajo to prednost, da imajo prost um. Njihov um je tabla, ki je na razpolago Bogu. Še svež um fatimskih pastirčkov je bil namreč sposoben sprejeti sporočilo Naše Gospe in ga nespremenjenega sporočiti naprej. Prav zato so njihova poročila preprosta in neposredna; odsevajo preprostost in pristnost, ki sta značilni le za otroke ali za tiste, ki imajo otrokom lastno prostodušnost.«

petek, 18. oktober 2013

Predstavitev zbornika o p. Simonu Ašiču in 70-letnica mučeniške smrti p. Placida Grebenca

 
Mnogi že poznate Ašičeve priročnike o zdravilnih rastlinah. Letos pa je pri celjski Mohorjevi družbi, v sodelovanju s Cistercijansko opatijo Stična, izšla knjiga, ki nam omogoča še pogled v ozadje: SAMOSTAN STIČNA - DOMOVANJE PATRA SIMONA AŠIČA. Ta lepo opremljena in bogato ilustrirana knjiga, ki so jo napisali: Anton Nadrah, Luka Vidmar, Maja Ficko in Jože Kukman,  opisuje zgodovino cistercijanov od 12. stoletja dalje, pomembne osebnosti stiških menihov ter umetnostne in zgodovinske zaklade stiške opatije. Bralec bo p. Simona Ašiča doživel v novi luči, ko bo bral prikaz njegove duhovne podobe in predane pomoči bolnikom. Predstavitev zbornika bo v četrtek, 24. oktobra, ob 19.00 v župnijskem domu v Stični.
    Na isti dan ob 18.00 bo v stiški baziliki spominska mašna daritev ob 70-letnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca, ki je bil ubit 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah in je v cerkvenem postopku za razglasitev blaženim. Zbornik o p. Simonu Ašiču in knjigo o p. Placidu Grebencu si boste ob prireditvi lahko nabavili po znižani ceni.

Lepo vabljeni!

Sitik d. o. o.   in Cistercijanska opatija Stična

Buenos Aires 1998, »Mati, dobrodošla doma!«



Fatimsko svetišče se z veseljem spominja 19. aprila 1998, ko je msgr. Jorge Mario Bergoglio, sedanji papež Frančišek, v Buenos Airesu slovesno sprejel kip Marije Romarice iz Fatime.
Tisti dan je kip iz argentinske province S. Luis prihajal v argentinsko prestolnico, kjer ga je na »stičišču drevoredov« čakal sedanji papež Frančišek, ki je imel nalogo, da sprejme »Belo Romarico«.
Poleg msgr. Maria Bergoglia in številnih duhovnikov iz nadškofije Buenos Aires in škofije Avellaneda ter množice vernikov vseh starosti je bil tudi škof iz Avellanede msgr. Ruben H. di Monte, ustanovitelj »Fatimske misijonske družine« in pobudnik obiska fatimske Romarice v Argentini.
Po slovesnem sprejemu se je kip Marije Romarice s procesijo napotil med molitvijo in petjem po ulicah Buenos Airesa vse do Zavoda Fatimske Marije, kjer je sveto mašo daroval sedanji papež. Svoj nagovor je začel z besedami: »Mati, dobrodošla doma!« O Mariji je dalje govoril kot o materi, ki sprejema in tolaži svoje otroke, ki pozna njihove prošnje, želje in radosti. Dejal je: »Odprimo ji vrata svojih src in svojih domov. Odprimo ji vrata našega mesta. Ona ve, kam mora vstopiti. Ona ve, kje potrkati, koga potolažiti, katere rane pozdraviti. Ona ve za najbolj skrite prošnje in želje našega srca, ki jih ne upamo niti povedati.« Dalje je molil takole: »Draga mati! Dobrodošla doma! Prepričaj nas, da je Jezus živ, pomagaj nam, da ga zaznamo živega med nami. Nauči nas govorico nežnosti. Dobrodošla doma, Mati! Ozri se na naše družine, ti veš, kaj potrebujejo. Ozri se na naše mesto, ti dobro več, kam se moraš napotiti. Ozri se v moje srce, poznaš ga bolje od mene. Dobrodošla doma! Utrdi v meni vero, da je Jezus živ, da ne bi nikoli pomislil, da je on zame mrtev. Daj mi moč, o Mati. Podari mi nežnost, da bom drugim v oporo. Podari mi mir srca. Dobrodošla doma!«
Po sklepu bogoslužja, proti večeru, so kip prenesli v cerkev, ki je bila prva v Argentini posvečena fatimski Mariji, kjer je ostal do 23. maja.
Ta cerkev v Buenos Airesu je bila postavljena v zelo siromašni četrti, ki se je na začetku imenovala »Bajo Flores«, sedaj pa »Villa Soldati, kamor so prihajali delavci v velikih težavah. Leta 1950 je skupina prebivalcev te mestne četrti nabavila kip fatimske Marije in pred njo molila, da bi bili njihovi domovi obvarovani razlastninjenja, ki jim je grozilo. Bili so uslišani.
Fátima Luz e Paz

sreda, 16. oktober 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Marija Romarica v letu 2013



Portugalska, Francija, Španija, Italija, Brazilija in Filipini v letu 2013 gostijo kip Fatimske Marije Romarice.
Portugalska nadškofija Evora ima dolgo tradicijo ljudskih misijonov ob navzočnosti Marije Romarice iz Fatime. Sedanji nadškof msgr. Jose Francisco Sanches Alves se je po nastopu svoje službe odločil obnoviti in poglobiti to tradicijo, ki ima za cilj, da Fatimska Romarica postopoma obišče vse župnije v nadškofiji. Letos je bila od 16. februarja do 8. julija na ljudskem misijonu v župniji Arrailos. Od marca do julija je kip Marije Romarice št. 5 obiskal župnijo Mafra v nadškofiji Lizbona. Od 2. – 16. aprila je kip št. 6. obiskal župnijo Quinta do Anjo v škofiji Setubal ob 25. obletnici njene ustanovitve. V mesecu juniju (4. – 26.) je kip št. 6 obiskal župnijo Fatimske Gospe v Lizboni ob 75. obletnici župnije. Kip št. 2 je bil od 24. – 26. maja v župniji Naše Gospe od Luči v Maceiri, škofija Lizbona.
Od februarja do julija je bil kip Marije Romarice št. 4 v italijanski škofiji Livorno v organizaciji Marjanskega gibanja za razširjanje Fatimskega sporočila, ki ima sedež v tej škofiji. V organizaciji istega gibanja bo kip št 4. od aprila do oktobra obiskal še druge italijanske škofije. Geslo romanja je: »Z Marijo pred Evharistijo!« Romanje želi poglobiti vero in oznanjati Kristusa svetu po Marijinem Brezmadežnem Srcu. Tudi kip št. 11 bo v Italiji od aprila do septembra, in sicer v različnih škofijah. Zanj je zaprosil msgr. Russatto Mario, predsednik sekcije Svetovnega fatimskega apostolata. Kip št. 10 je od 19. do 24. maja gostoval v baziliki svete Marije v Impruneti - škofijsko svetišče v Firencah. Konec maja se je kip št. 10 napotil v župnijo sveta Maria Pancole v škofiji Siena in je tam ostal do 17. junija 2013.
13. maja je minilo 25 let, odkar je kardinal Lustiger izdal dekret, ki je baziliko Marije Srednice milosti v Parizu povzdignil v svetišče Fatimske Gospe in jo zaupal portugalskim izseljencem, čeprav je še naprej v službi škofije. Uradna otvoritev svetišča je bila 2. oktobra 1988 z mašo, ki jo je daroval pariški nadškof ob somaševanju patriarha iz Lizbone msgr. Antonia Roberia. Kip št. 2 je bil v tem svetišču v Parizu od 1. do 13. maja letos. Dogodka se je udeležilo več škofov in kardinalov, ki so na različne načine povezani s tem svetiščem.
Konec aprila pa je Fatimsko svetišče, da bi se moglo odzvati prošnji škofovske konference iz Brazilije, ki jo je predstavljal nadškof in metropolit iz Ria de Janeira msgr. Orani Joao Tempesta, nabavilo nov kip št. 12. Po blagoslovu v kapelici prikazovanj se je Marija Romarica podala na pot v Brazilijo, kjer bo obiskala večino škofij v tej deželi. To romanje, od 12. maja 2013 – 13. oktobra 2017, bo potekalo v koordinaciji  Fatimskega svetišča v Braziliji v Rio da Janeiro in Združenja  Tarde com Maria, iz iste škofije. Škofje brazilske škofovske konference so pokazali veliko zanimanje za udeležbo na tem dogodku evangelizacije ob stoletnici fatimskih dogodkov.
Od 24. – 26. maja se je odvijalo romanje kipa št. 3 v Španiji v škofiji Getafe v organizaciji Svetovnega Fatimskega apostolata.
Od 1. julija do 30. septembra bo kip Marije romarice št. 6 obiskal vsaj 25 škofij na Filipinih. Po besedah nadškofa iz nadškofije Jaro msgr. Angela N. Lagdameo je cilj tega Marijinega obiska poglobiti in poživiti pobožnost filipinskega ljudstva do najsvetejše Matere. Romanje koordinira Svetovni fatimski apostolat na Filipinih.
In končno bo kip št. 2 gostoval v portugalski župniji Cascais od 13. – 20. oktobra 2013. Želja župnije je: skleniti leto vere pod Marijinim varstvom.
Antonio Valinho

ponedeljek, 14. oktober 2013

Sadovi posvetitve in sprave



Prihajamo iz župnije Borovnica. Bilo nas je sedem otrok in smo doma živeli na kmetiji. V zgodnjem otroštvu sta nam zbolela oba starša; oče je imel raka sarkom in je umrl pol leta po odkriti bolezni, mama pa je imela levkemijo, s katero se je borila deset let. V tej svoji bolezni drugega ni mogla, kot da je za nas molila in darovala to trpljenje. Zaradi bolezni staršev smo živeli zelo skromno, vendar nas je ta preizkušnja zelo povezala. Naša mama je bila globoko verna žena. Zelo je častila Jezusovo in Marijino Srce in tudi nas spodbujala k obisku prvih petkov in sobot.
Drug za drugim smo si ustvarili družine in mislili, da bo bolje, saj nas je preizkušnja trpljenja naših staršev zelo zaznamovala. Vendar je kmalu po mamini smrti umrl brat in zapustil ženo z dvema malima otrokoma. Nato pa je še moj takrat dveletni sin dobil napade, podobne epileptičnim, ki so se ponavljali. Bila sem čisto iz sebe, kajti nisem vedela, zakaj se nam vse to dogaja. Zakaj toliko trpljenja? Naš gospod župnik Janez Šilar nas je potem povabil, da bi se pripravili na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu kot posamezniki in kot družine. Takrat še nismo vedeli, da je ena izmed Jezusovih obljub tudi ta, da bo zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršni koli stiski. Odzvali smo se povabilu gospoda župnika. Ko sem premišljevala o trpljenju naše družine in rodbine, sem pomislila, če ni morda to tudi zato, ker smo bili sorodniki po očetovi strani med seboj zelo sprti zaradi imetja. Neka gospa nam je svetovala, naj darujemo sveto mašo za pokojne in to smo tudi storili. Čez nekaj časa sem sanjala o starem očetu, ki me je v sanjah prosil pomoči. Oči so tako milo prosile, da nihče ne bi mogel odreči. To me je tako ganilo, da sem brata, ki je ostal na domačiji, prosila, da bi vse sorodnike povabili k spravni sveti maši in nato na našo domačijo. Brat se je tega bal, saj ni v človeški moči ozdravljati notranje rane, to lahko samo Jezus, vendar je privolil. V tednu pred to sveto mašo je zbolel sestrin mož za smrtonosno bakterijo mrso. Odpovedale so mu ledvice. Bilo je kritično. Sestra, torej njegova žena, mu je pred odhodom v bolnišnico skuhala čaj iz blagoslovljene vode. To je bilo vse, kar je lahko storila. V bolnici je bil tri dni, čakal je na transplantacijo. Po treh dneh so ledvice začele nenadoma delovati, stanje se je tako izboljšalo, da so ga takoj poslali domov. Preko tega posega nam je Jezus dal moči za spravno dejanje. Prišel je dan, ki smo si ga na tihem vsi tako želeli. Zbralo se nas je skoraj dvesto. Bilo je zelo lepo in blagoslovljeno. Vsi so dejali, kako so si tega trenutka sprave želeli. Verujemo in smo prepričani, da je bil ta dogodek sprave med nami sad Jezusovih obljub posvetitve Jezusovemu Presvetemu Srcu in Marijinemu Brezmadežnemu Srcu – zedinil bom sprte družine, pomagal družinam v kakršnikoli stiski ter naklonil mir njihovim družinam. Po tej spravi je nad nas zares očitno prišel Božji blagoslov, tudi epileptičnim podobni napadi, ki jih je imel moj sin, so se končali.
Vedno bolj smo se začeli povezovati tudi z različnimi duhovniki. Veseli smo, če pride k nam na obisk gospod župnik ali kakšen drug duhovnik. Njihova pričevanja in molitve nas zelo  nagovarjajo. Ob vsem tem tudi spoznavamo pomen in moč, ki jo je Jezus zaupal duhovnikom.
Na binkošti leta 2012 smo bili povabljeni, da se posvetimo in obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Posvetitev smo obnovili tudi na binkošti 2013. Na posvetitev smo se želeli čim bolje pripraviti z molitveno devetdnevnico in postom. Dogovorili smo se, da se je vsak dan nekdo postil ob kruhu in vodi. Eden izmed sadov te posvetitve je, da smo se od takrat naprej začeli z otroki zbirati ob sobotah k molitvi po Marijinih namenih. Molimo vsak zdravamarijo s skrivnostjo, preberemo odlomek iz Svetega Pisma ter kaj zapojemo. Čutimo in doživljamo, kako ob molitvi rastemo. Kljub velikim stiskam, ki jih otroci doživljajo, imajo močno zaupanje v Jezusa in Marijo. Vsi otroci se zelo razumejo med seboj in se borijo za resnico. Obhajamo tudi prve petke in sobote. Kadar imamo priložnost, gremo molit pred Najsvetejše. Naša odločitev je, da bomo Boga resno vzeli in se trudili živeti posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki je življenje po evangeliju. Ob vseh preizkušnjah, ki jih ni malo, doživljamo velike milosti in resničnost Jezusove obljube, ki jo je dal sveti Marjeti Alacoque (Alakok), da bo tolažil v trpljenju, dal obilen blagoslov pri njegovem delovanju in gorečnost tistemu, ki se bo posvetil Njegovemu Srcu.
Kot enega izmed sadov posvetitve doživljamo, da z veseljem sodelujemo v naši župniji. Nekateri otroci in mladi pojejo v zboru, drugi so ministranti, bralci beril, večji so animatorji in obiskujejo verouk, med nami je tudi ključar in sodelavka ŽPS.
Smo številčne družine, odprte za življenje. V naših otrocih zares vidimo velik Božji blagoslov in sad številnih molitev, še posebej naših pokojnih staršev. Hvaležni smo za milosti, ki jih prejemamo. Kljub negotovi prihodnosti z zaupanjem v Boga in s pogumom zremo naprej in molimo za blagoslov in prave odločitve. Danes naša širša družina sedmih bratov in sester šteje 44 otrok ter vnuka in vnukinjo. Za vse se sedaj zahvaljujemo Mariji.
Danes smo prišli in smo tukaj, da obnovimo svojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Želimo si in prosimo Gospoda, naj to našo posvetitev poglobi, in naj nas v tem letu vere v veri še bolj utrdi. Naj na Marijino priprošnjo nam vsem Bog obilno pomaga in nas blagoslavlja! Bogu hvala!
Jelka Kos

sobota, 12. oktober 2013

Sadovi molitve rožnega venca



Neka mati in sin sta prosila Frančiška, naj bi pri Devici Mariji izprosil zdravje za očeta in milost za sina, da mu ne bi bilo treba iti k vojakom. Frančišek ju je povabil, da so skupaj kleče molili rožni venec. Pridružili so se jim še drugi ljudje. Po poti do Irijske globeli so skupaj molili drugi del rožnega venca, v Irijski globeli pa še tretjega. Kmalu sta se vrnila v Irijsko globel mati in sin skupaj z zdravim očetom.
Lucija pripoveduje, da je k Jacinti prišel neki mož, ki je jokal kakor otrok. Dobil je poziv, da mora na vojsko, doma pa je imel bolno ženo v postelji in tri majhne otroke. Prosil je za ozdravljenje žene ali za preklic poziva. Jacinta ga je povabila, naj z njo moli rožni venec. Potem mu je rekla:
“Ne jokajte! Marija je tako dobra! Zanesljivo vam bo dala milost, za katero prosite.”
Ni pozabila na moža. Na koncu rožnega venca je zanj vselej zmolila zdravamarijo. Čez nekaj mesecev je prišel s svojo ženo in tremi otročiči, da se zahvali Mariji za obe prejeti milosti. Zaradi vročine, ki jo je dobil pred odhodom, je bil oproščen vojaške službe, njegovo ženo pa je Marija čudežno ozdravila.
Frančišek in Jacinta sta imela velikokrat v rokah rožni venec zlasti v svoji zadnji bolezni. Njuna mati je povedala, da sta zmolila tudi po sedem do osem rožnih vencev na dan.

petek, 11. oktober 2013

Fatimska pobožnost 2013 - v nedeljo 13. oktobra.



Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanje je:  v nedeljo 13. oktobra.

četrtek, 10. oktober 2013

»Sem Gospa rožnega venca«


Molitev rožnega venca je zelo poudarjena pri prvosobotni pobožnosti. Ne molimo samo enega dela rožnega venca, ampak o eni ali več skrivnostih tudi petnajst minut premišljujemo. Tako rožnemu vencu posvetimo več kot pol ure.
Molitev rožnega venca so v zadnjih stoletjih zelo priporočali papeži, a tudi Marija v več od Cerkve priznanih prikazovanjih, zlasti v Lurdu in Fatimi. Ta dragocena molitev je pri fatimskih prikazovanjih zelo v ospredju. Marija je med njimi vedno imela v rokah rožni venec. Zmeraj je pastirčkom naročala, naj rožni venec molijo vsak dan. Tega so se držali, čeprav domači družini nista imeli navade, da bi ga redno skupaj molili. Pastirčki so ga molili tudi pred začetkom prikazovanj.
Ko sta Lucija in Jacinta po prvem Marijinem prikazanju Frančišku povedali, da bo prišel v nebesa, a da bo prej po Marijini želji moral zmoliti še veliko rožnih vencev, je zelo zadovoljen vzkliknil: “O moja draga Gospa! Zmolil bom rožnih vencev, kolikor boš hotela!” Pogosto se je oddaljil od Lucije in Jacinte ter sam zase premišljeval ali molil rožni venec. Če mu je Lucija prigovarjala, naj se pride igrat, saj bo pozneje molil skupaj z njima, je odgovoril:
“Tudi pozneje bom molil. Ali se ne spomniš, da je rekla naša Gospa, da moram zmoliti veliko rožnih vencev?”
Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija razodela, da je “Gospa rožnega venca”. Pastirčkom je naročila:
»Še naprej vsak dan molite rožni venec!« 
Tako je rožni venec postal njihova vseživljenjska molitev.

Srečanja Bernardove družine 2013

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 13. oktobra, 10. novembra in 8. decembra

torek, 08. oktober 2013

pred Najsvetejšim



Kadar molimo rožni venec v prisotnosti Najsvetejšega zakramenta, takrat ljubimo Jezusa z Marijinim Srcem. Kadar molimo rožni venec pred Najsvetejšim, takrat darujemo Jezusu popolno češčenje Matere Božje.
Jezus sprejme našo uro češčenja, kot če bi jo molila Marija sama. Nista pomembni slabotnost naše vere in uboštvo naše ljubezni, Marija nas sprejme v svoje Srce in Jezus sprejme našo molitev kot molitev, ki prihaja z Srca njegove Matere. Marijino Brezmadežno Srce nadomesti pomanjkljivosti naše ljubezni.
Mati Terezija iz Kalkute

nedelja, 06. oktober 2013

Šopek Materi Mariji

Papeži in rožni venec

Blaženi Janez Pavel II., ki je uvedel svetli del rožnega venca, ga je vsak dan molil v vatikanskih vrtovih. Rožni venec so stalno molili vsi papeži.
Po dobi svetega Dominika (+1221) so številni papeži izdali dekrete, pisma in vsakovrstne spodbude za pospeševanje in poglabljanje ter naštevanje sadov molitve rožnega venca. Oglejmo si nekatere starejše:
- »Krščanski narodi prejemajo vsak dan po molitvi rožnega venca velikanske koristi« (Urban VI., + 1264).
- Zaupanje, ki ga je imel v rožni venec Bonifacij VII. (+1303), je bilo tako veliko, da je naročil, naj ga pokopljejo v oblačilih, ki so bila okrašena s skrivnostmi rožnega venca. To njegovo sinovsko zaupanje v sredniško vlogo Matere Marije je bilo tako izredno, da so po 300 letih našli njegovo telo nestrohnjeno.
- Klemen VIII. (+1394) je avtor vsaj devetnajstih dokumentov o rožnem vencu. Ob njegovi izvolitvi za papeža, ko je moral svoje kardinalsko oblačilo zamenjati s papeškim, so ga videli, kako je po žepih iskal svoj rožni venec.
- »Z rožnim vencem je sveti Dominik pomiril Božjo jezo nad Francijo« (Pavel II., + 1471).
- »Rožni venec nam je bil podarjen predvsem kot zaščita in varstvo v hudih nevarnostih, ki grozijo svetu« (Leon X., +1521).
- »Z molitvijo rožnega venca odženemo hudiča« (Hadrijan VI., +1523).
Un minuto con Maria



petek, 04. oktober 2013

Prof. dr. Anton Strle kot častilec Jezusovega in Marijinega Srca (1)



V letih 1961 do 1964 je prof. Strle redno ob sobotah in nedeljah prihajal kor teološki profesor pomagat v župnijo Preska, ker je bil župnik Mirko Bartol bolan (odrezali so mu nogo nad kolenom). Prof. Strle je pisal tudi oznanila in iz njih vidimo, kako zelo je pospeševal češčenje Srca Jezusovega in Marijinega brezmadežnega Srca, oboje v povezavi s prvimi petki, prvimi sobotami in prvimi nedeljami v mesecu.

a) Prvi petki
Poglejmo si najprej nekatere njegove zapise glede prvih petkov. 25. 2. 1962 je zapisal: »Zvečer v četrtek ob 5h sv. maša, pred njo in po njej spovedovanje pred prvim petkom. Petek je prvi v mesecu, ob 6h sv. maša (po možnosti z ljudskim petjem), po njej litanije presvetega Srca Jezusovega s posvetilno molitvijo in blagoslovom. Pred sv. mašo od 5h dalje in po njej spovedovanje.« Temu podobna so oznanila pred vsakim prvim petkom.
Zlasti v letu 1962 so vabila še bolj izrazita. Tako je 29. 7. 1962 vabil k prvim petkom tudi mlajše, tj. mlade in otroke: »V petek je prvi v mesecu, spovedujem uro pred sv. mašo in tudi med njo: pri sv. maši ljudsko petje. Tudi mlajši ste vabljeni, da opravljate pobožnost prvih petkov z zadostilnim sv. obhajilom v čast Srcu Jezusovemu.« Podobno povabilo zasledimo tudi 2. 9. 1962 z navajanjem razlogov: »V četrtek popoldne spoved pred 1. petkom: ob ½ 4 za šolsko mladino, proti večeru in v mraku za odrasle. Petek je prvi v mesecu. Zjutraj spoved od 5h dalje in tudi med sv. mašo, ki bo ob 6h z ljudskim petjem. Po sv. maši pred izpostavljenim Najsvetejšim litanije Srca Jezusovega z blagoslovom. Tudi mlajši in šolska mladina ste toplo vabljeni, da opravljate pobožnost prvih petkov z zadostilnim obhajilom v čast Srcu Jezusovemu. Tistim, ki 9 prvih petkov v mesecu zaporedoma pobožno prejmejo zadostilno sveto obhajilo v čast Srcu Jezusovemu, je Gospod sam po Marjeti Alacoque posebej obljubil srečno smrt v milosti Božji. In kaj si moremo želeti bolj važnega kakor to, kar je odločilno za vso našo večnost? Seveda zlasti otroci ne bodo opravljali prvih petkov, če ne boste za to poskrbeli starši, ki se pač ne smete bati, da bi otrok zbolel, če bo enkrat na mesec malo bolj zgodaj vstal in nekaj žrtvoval za svoj največji blagor.« Zelo podobno je oznanilo za naslednji mesec, ki ga je zapisal 30. 9. 1962: »V četrtek popoldne spoved pred prvim petkom; ob ½ 4 za šolsko mladino, proti večeru za odrasle iz bližine cerkve. Za ostale spoved zjutraj od 5h dalje in tudi med sv. mašo, ki bo ob 6h zjutraj z ljudskim petjem. Po sv. maši pred izpostavljenim R. T. litanije Srca Jezusovega z blagoslovom. Tistim, ki 9 prvih petkov zaporedoma pobožno prejmejo zadostilno sv. obhajilo v čast Srcu Jezusovemu, je posebej obljubljena srečna smrt v milosti Božji. Če količkaj morete, opravljajte prve petke, ki prinašajo toliko blagoslova in milosti. Poskrbite, starši, tudi za otroke, da bodo čim več opravljali prve petke.«
Opravljanje prvih petkov je bilo povezano z določeno žrtvijo. Tako je 2. 12. 1962 zapisal: »Petek je prvi v mesecu, zjutraj bo spovedovanje od 5h dalje, ob 6h tiha sv. maša … Ne pozabite na posebno obljubo presv. Srca Jezusovega tistim, ki pobožno opravljajo prve petke. Ne ustrašite se nekaj žrtve za najvišje dobrine.«
K vztrajnosti je spodbujal tiste, ki so redno opravljali prve petke in vedno znova vabil nove. Tako beremo 30. 12. 1962: »Petek je prvi v mesecu. Ne pozabite na zadostilno pobožnost v čast presvetemu Srcu Jezusovemu, zlasti na zadostilno sv. obhajilo. Vztrajajte v pobožnem opravljanju prvih petkov oziroma začnite jih opravljati. »Blagor njim, ki umrjejo v Gospodu!« In pravim častilcem Srca Jezusovega je takšna smrt še posebej obljubljena.« 27. 1. 1963 pa je zapisal: »Ne utrudite se v opravljanju prvih petkov; dosedanjim se pridružite novi, zlasti mlajši … Častilcem Srca Jezusovega Gospod sam obljublja : »Dal jim bom vse milosti, katere potrebujejo v svojem stanu.« In kdo izmed nas ne potrebuje veliko milosti za izvrševanje stanovskih obveznosti, tako važnih za našo zemeljsko, zlasti pa za večno srečo.«
Prof. Strle je očitno prišel v Presko vsak mesec že v četrtek pred prvim petkom, da je bil na razpolago za spoved in je bil v župniji tudi na prvi petek. Prvi petki so bili izrazito povezani z zakramentom spovedi. Da bi bilo bolj slovesno, je bilo po možnosti na ta dan pri maši ljudsko petje. Po maši so bile litanije Srca Jezusovega in obnovitev posvetitve Srcu Jezusovemu. Praktično je bila to neke vrste mesečna duhovna obnova na ravni župnije. Leta 1962 so bile maše po župnijah redno zjutraj, le izjemoma zvečer. Iz oznanil župnije Preska pa vidimo, da so bile prav zaradi prvih petkov maše občasno zvečer. Vse zato, da bi čim več ljudi moglo biti navzočih pri spovedi in pri maši za prvi petek.
dr. Andrej Pirš

sreda, 02. oktober 2013

Učitelj blaženega Alojzija Grozdeta



Naš gimnazijec in gojenec Marijanišča Lojze Grozde je zelo upošteval škofa Rožmana in se je glede češčenja Jezusovega in Marijinega Srca ter obhajanja prvih petkov in sobot zvesto ravnal po njegovih navodilih. Svojega škofa je upošteval tudi v vseh drugih zadevah. Tako so tudi naslednje škofove besede iz leta 1942 našle odmev pri našem mučencu, prefektu Marijine kongregacije, v njegovem nagovoru članom Marijine kongregacije v Marijanišču, 8. decembra 1942, tri tedne pred mučeniško smrtjo.
»Spreobrnjenje grešnikov vsebuje vse, kar si želimo: pravico, red, mir, ljubezen in tudi pravo svobodo. Ko bi se grešniki spreobrnili in začeli vestno izpolnjevati vse Božje zapovedi, bi med nami ne bilo več sovraštva, krivic, tatvin in laži, vladala bi pravica in Božja ljubezen, ne bilo bi bogokletja, ampak bi vsi vsepovsod Boga častili, molili in slavili. To bi bil res nov red, o katerem se danes toliko govori in ki ga od vseh strani obljubljajo. Novega reda pa ne bo in ga ne more biti, če ljudje ne bodo novi, pravičnejši in boljši. Iz brezboštva ne bo zrastel boljši red, ampak le še slabši, kot je sedaj. Nov, boljši red bo nastal, ko se bodo ljudje, v veliki večini vsaj, povrnili k Bogu in bodo osnovali na njegovih zapovedih novo družbo. Če tega ne bodo storili, je vsako upanje na zboljšanje prazno. Nikdar nam še ni bil tako potreben opomin sv. Pavla: 'Oblecite novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti' (Ef 4,24).
Če hočemo torej nov, boljši red, moramo prej postati novi, boljši ljudje. Če hočemo doživeti mir, moramo biti miru vredni in sposobni, da ga v svoje zveličanje prav uporabljamo. Če bomo grešili naprej kakor doslej, ne bomo miru vredni, ne sposobni ga sebi v dobro obrniti. Tedaj ne bomo doživeli pravega miru, kvečjemu le kratek odmor, po katerem bo prišla zopet nova, še hujša vojna, kakor je to Mati Božja v Fatimi napovedala.«
p. Anton

torek, 01. oktober 2013

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (5) Ljubitelj rožnega venca in slovenskega naroda



Kako je škof Rožman cenil rožni venec in kaj vse je pričakoval od te dragocene molitve za slovenski narod, vidimo iz njegovih besed leta 1942:
»Predragi v Gospodu! Kajne, vsi želite konec stisk in boljših, lepših časov. Vsi hočete živeti in želite, da ostane naš narod pri življenju in bi lahko mirno delal na vseh poljih človeškega udejstvovanja, se razvijal in rastel in tako vestno vršil nalogo, ki mu jo je Bog dal na zemlji v zboru drugih večjih narodov. Če to resno hočete, potem ubogajte Marijo in storite, kar nam naroča: Molite sv. rožni venec!
Ljubite ga, kakor ga ljubi Marija! Saj je tako zelo lepa molitev, nikdar dolgočasna, če ga znamo prav moliti. Molimo pa ga prav tako, da mislimo na skrivnost, ki je pravkar na vrsti, medtem ko desetkrat ponovimo angelski pozdrav: Zdrava, Marija. Usta izgovarjajo besede, misli pa se nam mudijo pri dogodkih iz Jezusovega življenja, ki so razdeljene v veseli, žalostni in častitljivi del rožnega venca.«
Škof posebej priporoča molitev rožnega venca za mir in za spreobrnjenje grešnikov:
»Moliti pa hočemo v tiste namene, katere je Marija v Fatimi napovedala in kateri so tudi za nas, zlasti v sedanji stiski, najbolj važni: za mir in za spreobrnjenje grešnikov, da nehajo žaliti Boga in izzivati njegove pravične kazni. Tako bodo prenehale tudi Božje šibe in grešniki bodo sebe zveličali.
Tudi med nami se Bog hudo žali, tudi z naše zemlje vpijejo grehi do neba po maščevanju. Nikdar še, odkar so naši davni pradedje sprejeli krščansko vero, v naš narod ni vdrlo brezboštvo in sovraštvo do vsega Božjega v tako strašni obliki kakor v teh bridkih časih. Sovraštvo do Boga je sploh najhujši greh, ki ga človek more storiti, in pritegne nase tudi najtežje kazni. Gorje človeku, gorje narodu, ki Boga sovraži, ker njega tudi Bog sovraži in ga čaka samo pogin, časen in večen. Če se je najhujši greh udomačil v našem narodu, ni čuda, da ga spremlja cela vrsta hudih in ogabnih grehov: umori, ropi, tatvine, lažnivo ovaduštvo iz maščevalnosti, obrekovanja in klevete. Vse te grdobije so se razlile kakor povodenj po vsej deželi in žalijo neskončno svetega Boga ter z bridkostjo brez mere napolnjujejo duše, ki že itak dovolj trpe. Iz teh grehov ne morejo dozoreti dobri sadovi; grešno deblo more roditi le zle sadove – in te grenke sadove uživamo zdaj in jih bomo še in vedno več, če se grešniki ne spreobrnejo.«
Posebno pretresljive so Rožmanove besede:
»Zaradi tega vas, predragi verniki, prosim, pri vaši ljubezni do naroda in pri vaši skrbi za lastno zveličanje vas rotim: Združimo se v enotno mogočno družino vnetih molivcev svetega rožnega venca za spreobrnjenje grešnikov. Saj tudi tistim, ki nas sovražijo in morijo, ne želimo drugega, kakor da se spreobrnejo in zveličajo, da bomo nekoč v nebesih pri Bogu Očetu zbrani v edinosti in ljubezni, ki se ne bo več spremenila.
Molitvi pa pridružimo še nadalje pokoro, s katero bomo za svoje in vseh ljudi grehe zadoščevali Božjemu Srcu Jezusovemu. Kakšno pokoro naj opravljamo? Nič ni treba dolgo iskati. To, kar nam vsak dan sproti prinese težkega, neprijetnega, vsako premagovanje, ki ga zahteva spolnjevanje Božjih zapovedi, vse to vzemimo mirno in vdano za pokoro, pa bomo vsak dan vredne zadeve zadoščevanja polagali Jezusu na oltar – take sadove, kakršne On od nas pričakuje.
Molitev svetega rožnega venca v duhu pokore naj postane naša narodna pobožnost, ker le po Mariji bomo deležni Božjega usmiljenja. Zlasti vabim in prosim družine, da uvedejo zopet redno skupno molitev svetega rožnega venca (...)
Ne morem si misliti lepšega prizora, kakor je družina, ki zvečer kleči pred sliko presvetega Srca Jezusovega, kateremu se je posvetila, in z rožnim vencem v roki moli. Dobesedno se v tem trenutku uresničuje, kar je Jezus obljubil: 'Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi' (Mt 18,20).
Zvedel sem, da so se v teh hudih stiskah po mnogih vaseh zbirali vsi prebivalci pri vaški kapelici in skupno molili rožni venec. To je prav in gotovo zaupna molitev ni bila zastonj, Bog jo je uslišal tako, kakor on ve, da je za duše najbolj koristno. Tudi farna družina naj se večkrat zbere v svoji farni cerkvi k skupni molitvi rožnega venca (…)
Vsak rožni venec pa molimo – poleg osebnih namenov, ki jih more vsak zase imeti – za mir in za spreobrnjenje grešnikov, zlasti med našim narodom. To bodi vsem skupen namen. Prav nič ne dvomim, da nas bo po Mariji ljubi Bog uslišal in nas storil vredne svojega usmiljenja, ko bomo tako enotni in sporazumni v skupnem namenu molitve. Saj je Gospod tako jasno in odločno zatrdil: 'Če se na zemlji dva izmed vas zedinita v kateri koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih' (Mt 18,19). Če je Jezus to obljubo dal že dvema, ki se zedinita v skupni prošnji, koliko bolj bo veljala, če se ves narod zedini v istem namenu, za katerega vztrajno moli!«

Pomembno obvestilo

Oddaja na Radiu Ognjišče: Pogovor o Fatimi in Marijinem dnevu v Rimu 12. in 13. oktobra 2013.
V soboto, 5. oktobra ob 16.00 bo na Radiu Ognjišče pogovor o fatimskih dogodkih in njihovem pomenu za današnji čas ter o Marijinem dnevu, ki ga je za 12. in 13. oktober 2013 napovedal papež Frančišek in nanj povabil vsa Marijanska združenja. Za to priložnost, ko bo izvršil posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, je papež v Rim povabil tudi Fatimsko Marijo Romarico. Vabljeni k poslušanju!

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA Bratu sta se prikazala Jezus in Marija


V samostanu Fontmorigny je živel brat konverz z imenom Robert. Tja so ga poslali iz Clairvauxa in ni pozabil Pravila ter strogosti, ki se jih je tam naučil, ampak je dajal bratom tega samostana zglede kreposti in vdanosti v vsem svojem vedenju. Imel je navado, da se je posvečeval z vdano službo blaženi Božji Materi Mariji in spominu svojega posebnega pokrovitelja sv. Bernarda. Ko je končno dopolnil tek sedanjega življenja, je spoznal gotovost svojega zveličanja in celo dan svoje smrti.
Pet dni pred smrtjo je zagledal v nekem videnju Gospoda Jezusa Kristusa in njegovo Mater skupaj z blaženim Bernardom, ki so stali v nekakšnem vrtu, katerega lepota in sijaj sta bili tako neizmerna, da to ni mogoče razložiti s človeškimi besedami. Brat pa, ki je to videl, je stal od daleč in ponižno prosil Božjega usmiljenja. Tedaj je rekla predobra Mati svojemu Sinu: “Gospod, moj Sin, kaj boš naredil s tem svojim služabnikom?” In Gospod Njej: ”Vse, kar ti ugaja, Mati!” Zaščitnica ubogih in tolažnica revnih je rekla: “Hočem torej, da ga pošlješ na kraj miru.” On pa Njej: “Naj se mu zgodi, kot hočeš!” Blažena Devica ga je vprašala: “In kdaj se bo to zgodilo?” Gospod je odvrnil: “Peti dan bo prišel in bo rešen.” Ko je videnje izginilo, je brat sporočil drugim to, kar je videl in slišal, in vsi so bili začudeni ter v napetem pričakovanju. Da pa bi dokazal resničnost razodetja, je brat, ko je zbolel in se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo po Gospodovi besedi, zapustil telo na peti dan, kot je rekel Gospod, ter bil sprejet v spokojnost in mir, ki presega vsak razum, in ki mu ga je deviška Božja Mati milostno pripravila s svojimi pobožnimi prošnjami.
Blaženi so vsi, ki ji zaupajo in se njej izročijo z živo predanostjo, kajti v svoji velikodušnosti bo nasula v njihovo naročje bogato, polno, prepolno zvrhano mero. V ostalem pa so bili bratje tega samostana zelo spodbujeni po tako srečnem sprejetju božjega moža v nebesa. Tudi sami so se navdušili za strogost Clairvauxa, katero so videli v njem in se posvetili češčenju sv. Božje Matere, naše Gospe, toliko bolj vneto, čim bolj so spoznavali, da vse, kar lahko zanjo naredijo, ni zgubljeno.