Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 30. september 2013

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 - OKTOBER


4. ob 20.00 vigilija za mlade v cerkvi
5. – 6. Skupnost Emanuel
11. – 13. P. Andrej Benda, zakonci z otroki
13. ob 14.30 Bernardova družina
13. ob 19.30 fatimska pobožnost
18. – 20. Ciril Čuš, molitvena skupina za duše v vicah
18. – 20. Aleš Makovac, pevski zbor
20. popoldne molitvena skupina za duše v vicah
25. – 27. Marko Brozovič, Vera in luč
25. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

sobota, 28. september 2013

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O videnju, po katerem je bil samostanski novinec osvobojen skušnjav




Neki klerik iz reda regularnih klerikov je prišel v cistercijanski samostan Clairvaux (izg. Klervó) v želji po strožjem in bolj svetniškem življenju. Sprejeli so ga lepo, pa tudi sam se je potrudil, da je okrasil čas noviciata s prijetno dišečimi cvetlicami svojega življenja. Ko se je z velikim trudom odvadil prijetnostim prejšnjega življenja in izvolil novo, trdo življenje, ki je manj ugajalo njegovi notranjosti, so se vzdignili v njegovem srcu viharji različnih skušnjav. Pred očmi njegovega srca so se vrstile predstave, ki jih je imel, ko je bil še v svetu. Zviti sovražnik mu je prišepetaval, da so razumne in častne. Pred cistercijanskimi pravili pa, po katerih se je moral sedaj ravnati, je bežal njegov še neoblikovani duh in se jih je ustrašil, ker so bila zanj surova in neprijetna. Toda Božje usmiljenje je potegnilo ubogo, sem in tja omahujočo ovčico v svoji dobroti z zmotnega pota in jo okrepilo z dobrim sklepom.

Imel je nočno videnje, in glej, na oblakih neba je prišel veličastni Gospod, da bi sodil svet v pravičnosti in vsakomur poplačal po njegovem zasluženju. Medtem je videl red cistercijanov, ki se je postavil ločen od drugih, z velikim številom članov in v njegovi sredi je stal sijajen svetnik, okrašen z nebeško slavo. Ko se je ta svetniški zbor pomaknil od svojega prostora naprej, da je stopil pred Boga, je stopal omenjeni svetnik na čelu sprevoda z velikim navdušenjem. Drugi redovi so dali prihajajočemu prostor z velikim spoštovanjem in se mimoidočim priklonili. Zdelo se je, da so jim čestitali k njihovemu prednostnemu mestu. Tudi sam Gospod Jezus je potegnil svetnika k sebi s poljubom miru ter odlikoval njega in vse njegovo moštvo. Novinec, ki je to videl, se je z velikim začudenjem vprašal, kakšna je tista skupnost pravičnih, ki je zaslužila, da jo je Gospod tako počastil s posebno prednostjo pred drugimi redovi. In rečeno mu je bilo, da je to cistercijanski red, tisti sijajni svetnik pa sv. Bernard, prvi opat v Clairvauxu. Takoj ko je to slišal, je prišel k sebi kot iz zamaknjenja in rekel samemu sebi: "Ali nisem bil kot novinec v cistercijanskem redu, v tistem velikem samostanu v Clairvauxu? Zakaj sem v svoji nedelavnosti tako ohromljen in ne hitim, da bi se pridružil tej slavni skupnosti, da bi z njimi bil deležen večne blaženosti?" In pri teh besedah je z vsemi močmi pospešil korak, toda nekaj ga je zadrževalo, da ni bil v stanju pomikati se naprej. Neka zavita in grčava veja se je namreč tako ovila okoli njegovih nog od vseh strani, da se je zaman trudil, čeprav se je napenjal, da bi to oviro odstranil. Zato se je jezil sam pri sebi, da mu je s to veliko oviro onemogočeno tako veliko dobro. Ko se je gibal z vsem telesom, da bi se osvobodil, se je zbudil, se zavedel videnja, obrnil moško jezo, ki jo je čutil v spanju, v budnem in razumnem stanju proti vezem skušnjave, s katero je bil privezan. Nato je odstranil iz zavesti prejšnje navade, ki jih je bil sprejemal z užitkom in s pomočjo katerih je nečistoval, s tako veliko strogostjo iz svojega srca in ni več privolil, da bi ga obvladale. Svete predpise cistercijanov pa si je prilastil z vsem hrepenenjem svojega srca in dosegel z njimi po strmi in ozki poti venec večne blaženosti.

četrtek, 26. september 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (9) Savel jezdi na oslu



Možje, ki so hodili z njim, so videli samo svetlobo. Niso pa nikogar videli, ne slišali. Ko so opazili Savla, kako je ves iz sebe, ves spremenjen, so se čudili. Pomagali so mu na osla, da bi hitreje in bolj varno prišli v mesto. Vse skupaj ni trajalo dolgo. Ko je Savel padel na tla in je posvetila čudovita rumena svetloba, jih je postalo strah. Pokleknili so poleg Savla, da bi mu pomagali, če bi se mu kaj hudega zgodilo. Savel je bil na pol pokonci in je gledal v nebo. Imeli so občutek, da se z nekom pogovarja in nekoga gleda. Glasu iz njegovih ust niso slišali. Sami pri sebi so mislili, da je videl prikazen.
Savel je bil ves oslabel od tega dogodka. Ni mogel hoditi, ker je bil kot slep. Oči je imel normalno odprte, videl ni nič. Na oslu so razporedili prtljago, ki jim je še ostala, in nanj položili Savla. Ta je ves tih in zamišljen sedel na oslu in gledal v daljavo. Pot do mesta so prehodili skoraj molče. Nič ga niso vpraševali, kaj se je z njim zgodilo. Šli so tiho drug ob drugem in le poredko so izmenjali kakšno besedo.
Savel je bil od tega čudovitega dogodka ves prevzet. Ni mu bilo do tega, da bi govoril. Pred njim je bil še vedno živ Jezusov obraz. V duhu ga je gledal. Samo Jezus je bil v njegovih mislih. Skušal je iskati po spominu, kar je vedel o Jezusu. Ni vedel veliko. Tu in tam se je spomnil kaj malega, kar mu je pripovedoval Štefan. Ni rad poslušal. Nejevoljen je bil na prijatelja, da mu je govoril o Jezusu. Bil je istih misli kot veliki duhovniki in farizeji, da ta človek dela zmedo med ljudmi in jih odvrača od vere očakov. Slišalo se je, kako je zbiral velike množice, ki so ga poslušale z odprtimi usti. Za mnoge so pravili, da so se spreobrnili. Nekatere je ozdravil različnih bolezni. Slišati je bilo, da je celo hude duhove izganjal. Veliki duhovniki so se jezili nad njim, ker je odpuščal grehe. To vendar more samo Bog. Pravili so, da se je delal Božjega Sina. Kako vendar? Saj Jahve nikoli ni razodel, da ima Sina.
Glava je bila polna misli in vprašanj. Toda eno mu je bilo jasno. Jezus, ki ga je srečal, je nekdo, ki je velik. Pred njim bi pokleknil vedno, kadar bi ga videl. Tako veličasten je in tako preprost hkrati. Iz njegovega pogleda je sijala dobrota, ki je osvajala. Ni bil kakor drugi dostojanstveniki. Ti so bili vzvišeni in tu in tam so kateremu izmed ljudstva namenili skromen pogled. Jezus pa ga je gledal z ljubeznijo. Ni mu očital, da je preganjal njegove učence, čeprav mu je rekel, da preganja njega. Savel ni mogel razumeti, da je Jezus sam v vseh svojih učencih. To je bilo zanj nekaj novega.
Vedno je mislil, da je Jahve nekje daleč od ljudi. Od zgoraj jih strogo in vestno opazuje, ter hitro posreduje, če delajo slabo. Podoba o Jahveju je bila strah vzbujajoča. Jezus pa je bil tako drugačen. Nič se ga ni bal. Vedno bi ostal pri njem. Vse drugo bi pozabil, zapustil, samo da bi bil z Jezusom. Nekoč mu je bilo nekaj groznega, da bi pomislil, da je Jezus Bog. Kaj takega bi niti v sanjah ne upal. Toda danes? Vse bolj ga preveva misel, da je Jezus res Bog. Božji Maziljenec, ki je prišel na svet. Torej so se časi obiskanja dopolnili. Bog je res prišel med svoje ljudstvo. Preroki so to pogosto napovedovali. A njihove napovedi so bile vse drugačne. Dan Gospodovega prihoda so slikali kot dan groze in strašnih dogodkov. Izaija ga slika kot dan krutosti in gorja:
Glej, dan GOSPODOV prihaja, poln je krutosti, togote in srdite jeze, da deželo spremeni v puščavo in iztrebi njene grešnike iz nje. Kajti zvezde neba in njegova ozvezdja ne bodo več dajala svoje svetlobe, sonce bo otemnelo že ob svojem vzhodu in luna ne bo več odsevala svoje svetlobe. Kaznoval bom svet za njegovo hudobijo, krivičnike za njihovo krivdo, uničil bom napuh prevzetnih, ponižal bom ošabnost nasilnih.
Joel v svoji prerokbi pravi, da bo to dan, ki bo strašen. Gospod bo naredil popolno razdejanje: Da, blizu je dan GOSPODOV, kot razdejanje prihaja od Mogočnega.
Prerok Amos svari ljudi, naj ne hrepenijo po dnevu Gospodovega prihoda:
Gorje vam, ki hrepenite po dnevu GOSPODOVEM! Čemu vam bo dan GOSPODOV? Tema bo in ne luč: Kakor človek, ki beži pred levom, pa ga naskoči medved, pride domov in se z roko nasloni na steno, pa ga piči kača. Mar ni dan GOSPODOV tema in ne luč, mrak brez svetlobe v njem.
Če je Jezus res Gospod, ki mora priti, se je dan Gospodov že zgodil, že se je uresničil. Nič ni bilo razdejanja, nič strahote, nič groze, ki so jo napovedovali preroki. Prišel je čisto tiho, neopazno in bil med ljudmi. Danes lahko Jezusu čisto mirno reče, da je Božji Sin. Kaj se je v njem spremenilo?

p. Branko

torek, 24. september 2013

LETO VERE - POGLABLJANJE V VERI (19) Vera je Božji dar




Vera je najprej in predvsem Božji dar, dar Svetega Duha človeku. Sveti Duh nagiblje srce in ga s pomagajočo milostjo obrača k Bogu.
Tisti, ki že imajo globoko vero, se večinoma zavedajo prvenstva Božjega daru. Kdor se za svojo vero še bori, pomen Božje milosti za vero težje razume. Mirko na svojem primeru dobro pokaže, kako samo naravni razlogi za vero ne zadostujejo:
"Zakaj jaz verujem? Zakaj moj brat, ki je imel iste starše, enako vzgojo, iste brate in sestre, isto naravno okolje, veruje manj trdno kot jaz? Zakaj ne veruje moj sošolec, s katerim sva skupaj prebila leta in leta, imela podobne interese, isti prostor za razvedrilo? Zakaj ne veruje prijatelj iz vajeniških let? On, ki me je vedno očaral s svojo plemenitostjo, razumnostjo, možatostjo, pred katerim sem zardeval, ko sem videl, kako podlih misli in nagibov sem bil zmožen v položaju, v katerem je on pokazal vso lepoto in izoblikovanost svojega značaja. Zakaj on ne veruje, jaz negodnik pa imam to srečo? ...
Gotovo vere ne bo mogoče pogojevati samo z dobro vzgojo, dobrim okoljem, dobrim ... Vera je veliko več in ni odvisna samo od teh preprostih pogojev, ki jih more vzpostaviti in zagotoviti človek sam. Vere tudi ne morejo vliti v človeka razlogi, ki bi jih bilo mogoče samo razumsko razložiti. Razlogi, ki so bili zame dokazi in potrditev v veri, so bili drugim brez pomena ...
Ne vzgoja ne zgled staršev ne prijatelji ne verouk ne kake druge okoliščine mi ne bi mogli dati vere, če me ne bi Bog sam poklical ... Vero sprejemam v življenju kot Božji dar, podobno kakor oko svetlobo ... Vera je v meni kot dar, katerega nisem sam zaslužil, dar, ob katerem se bom vedno čutil dolžnika.
Danes tega daru ne bi mogel več zavreči, postal je bistveni del mojega življenja, brez njega bi moje življenje izgubilo svoj smisel, ne bi bilo več življenje, ampak životarjenje."
Noben človek ne bi mogel v krščanskem pomenu besede verovati, če tega daru ne bi prejel od Boga. Vera je predvsem dar Boga, ki se nam razodeva. Je pa tudi odgovor človeka na ta Božji dar. Vera ni samo nekakšen nazor, prepričanje o obstoju Boga in o resničnosti verskih resnic. Vera je mnogo več.
Bog se je v zgodovini človeštva na različne načine razodeval, na najpopolnejši način v Jezusu Kristusu. Treba je, da objektivno razodevanje, priobčevanje Boga človek na neki način osebno zaznava, spoznava, sicer ne bo mogel priti do osebne vere.
To spoznavanje Boga se dogaja v Cerkvi, v Božjem ljudstvu. Jezus je navzoč sredi svojega ljudstva. Tu ga najlaže odkrijemo. V bratski in sestrski skupnosti smo pri odkrivanju Boga in izročanju Bogu drug drugemu v oporo.

Pisatelj Pisma Hebrejcem govori o pomenu vere: "Je pa vera temelj tega, kar kdo upa, prepričanje o stvareh, ki se ne vidijo" (Heb 11,1).
Kardinal Newman utemeljuje nezadostnost umskih razlogov za verovanje in potrebnost volje in zlasti milosti pri verovanju:
"Dokazi in razlogi za vero ne prisilijo nikogar, da veruje – kakor razlogi za dostojno vedenje nikogar ne prisilijo, da se dostojno vede.
Poslušnost sledi iz volje, biti poslušen, in vera iz volje za verovanje.
Sami moremo uvideti, kaj je prav, tako v verskih zadevah kakor glede poslušnosti; toda hoteti, kar je prav, tega ne zmoremo brez milosti, ki jo podarja Bog ...
Ni potrebno dejanje vere za pritrditev resnici, da je dvakrat dve štiri. Ne moremo drugače, kakor da temu pritrjujemo; zato pri tem tudi ni nobenega zasluženja. Zaslužno pa je, če verujemo, da je Cerkev od Boga, kajti čeprav je tu močnih razlogov na pretek, bi ob njih konec koncev le lahko nergali, se pritoževali, da niso dovolj jasni, lahko bi s pritrditvijo odlašali, lahko dvomili, če bi hoteli. Tu le milost lahko preobrazi zlo voljo v dobro."
Včasih Bog preseneti z milostjo vere tudi takega človeka, ki se je iz vere celo norčeval. Morda je kdo za takega človeka veliko molil. Ali mu je Bog poslal poseben križ, ki ga je zresnil.
Francoski pesnik Jean Richepin (+ 1926) je izdal zbirko bogokletnih pesmi. V pesmi Molitev bogotajca pripoveduje, kako je šel sam v cerkev, pokleknil na mrzli kamen in govoril Bogu: "Tajim te in nikakor ne bom uklonil ponosnega tilnika pod tvoj jarem ... Poglej me; naredi konec mojim dušnim bojem. Če res si, tedaj pošlji nadme svojo strelo in me vredno kaznuj za mojo nevero! – Pa glej, strele ni in jaz lahko spet vstanem zdrav in zapustim tvoj hram! Kratko malo: tebe ni!"
Čez nekaj let so ljudje v časopisih brali čisto kratko novico: Jean Richepin je stopil v Alžiru v – najstrožji red trapistov.

Marsikdo se sprašuje: "Če je vera Božji dar, zakaj Bog ne da tega daru vsem ljudem? Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali, za zveličanje pa je potrebna vera v Boga. Pismo Hebrejcem govori o potrebnosti vere za zveličanje:
"Brez vere pa ni mogoče biti [Bogu] všeč; kdor namreč prihaja k Bogu, mora verovati, da jè in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik" (Heb 11,6).
Drugi vatikanski koncil uči, da je milost vere ponudena vsakemu človeku, čeprav s tem ni rečeno, da bo na viden način postal kristjan in član Cerkve:
"Ker je namreč Kristus za vse umrl (prim. Rim 8,32) in ker je poslednja človekova poklicanost v resnici samo ena, to se pravi Božja, moramo biti prepričani, da Sveti Duh na način, ki je znan Bogu, vsem ljudem podarja možnost, da se pridružijo tej velikonočni skrivnosti" (CS 22,5).
Kdo je tega milostnega povabila deležen že v jutru svojega življenja, drugi v svojem življenjskem poldnevu, tretji ob večeru svojega življenja. Francoski mislec Gustave Thibon lepo pravi:
"Brez dvoma je vera tudi dar; mislim, da je ponuden vsakomur vsaj enkrat v življenju. Vprašanje je le, če ga zna sprejeti in ceniti. Morda je v življenju človeka, ki ne veruje, trenutek, ko je prezrl ali zavrnil Božje povabilo."
Francoski pesnik in pisatelj Paul Claudel pravi: "Luč ni nikoli odrečena tistemu, ki jo z iskrenim srcem išče."
Merton piše v delu Življenje in svetost:
"Vera je zastonjsko prostovoljni Božji dar. Podarjena je tistim, ki so ta dar pripravljeni sprejeti v preprostosti in ponižnosti srca, ki ne stavljajo svojega upanja na veljavo politične oblasti ali človeškega ugleda, ampak na besedo Boga, ki govori v svoji Cerkvi. Bog pa vero odreka tistim, ki se zakrknjeno oprijemajo človeških predsodkov in bajk plemenskega, narodnostnega ali razrednega napuha."
Mati Terezija pravi:
"Stvar posameznika je, kateri Cerkvi pripada. Če misli in verjame, da je ta zanj edina pot k Bogu, je to pot, po kateri prihaja Bog v njegovo življenje. Če ne pozna nobene druge poti, če nima dvomov, da bi čutil potrebo po iskanju, takrat je to njegova pot k odrešenju. Ampak v trenutku, ko ima duša možnost spoznanja in hoče vedeti več o Bogu, več o zaupanju, več o religiji, mora začeti z iskanjem, in če ne išče, potem zablodi. Bog da vsaki duši, ki jo je ustvaril, priložnost soočiti se z njim, da ga sprejme ali zavrne."
Ker je vera darovana, se je ni mogoče naučiti, kakor se v šoli naučimo raznih podatkov, čeprav je za vero potreben tudi pouk. Na ta dar je treba tudi čakati, znati potrpeti, predvsem pa po njem neprestano hrepeneti in zanj prositi.

Veliko ljudi pride do osebne vere v Boga po krajši ali tudi daljši poti mučnega iskanja. So pa tudi izredni primeri nenadnega spreobrnjenja in spoznanja Boga. Sv. Pavel je skoraj v trenutku iz preganjalca kristjanov postal največji misijonar za Kristusa. Tudi v najnovejšem času se dogajajo nenadna spreobrnjenja. So otipljiv dokaz za Božje bivanje in delovanje.

Zelo znan primer nenadnega odkritja Boga je književnik André Frossard, ki je svoje trenutno spreobrnjenje popisal v knjigi Bog biva, srečal sem ga:
"Srečal sem ga nepričakovano – slučajno, bi dejal, če lahko pri takšnih dogodkih sploh govorimo o slučaju – in strmel sem, kakor bi strmel človek, ki bi v Parizu za cestnim ovinkom zagledal pred seboj namesto znanega trga ali križišča morje, ki bi pljuskalo v hiše in se pred njim razprostiralo v neskončnost.
To je bil trenutek osuplosti, ki traja še danes. Na Božje bivanje se še zdaj nisem navadil.
Ob sedemnajsti uri deset minut, ko sem iskal nekega prijatelja (ki je za kratek čas v cerkvi molil), sem vstopil v majhno cerkev v Latinski četrti in jo zapustil ob sedemnajsti uri petnajst minut obogaten s prijateljstvom, ki ni bilo od tega sveta.
Vstopil sem kot skeptik in ateist, kot skrajni levičar; še večja kot moj skepticizem in ateizem pa je bila moja brezbrižnost; zanimale so me drugačne stvari, kot je nekakšen Bog, o katerem mi ni prišlo niti enkrat na misel, da bi ga bil zanikal, tako zelo se mi je že od nekdaj zdelo, da je le plod človeškega strahu in nevednosti. Nekaj minut kasneje sem izstopil kot 'katoliški, apostolski, rimski' kristjan, prerojen in povzdignjen; čutil sem, kako me prešinja nekaj novega, kako me odnaša s seboj val neizčrpnega veselja.

Dvajset let mi je bilo, ko sem vstopil. Ko sem odhajal, sem bil na krst pripravljeni otrok ..."

Danes popoldne, ob 16h bo Medjugorsko srečanje v stolnici na Dunaju

Prenos v živo si lahko ogledate na  http://www.marytv.tv Prikazanje Matere Božje bo ob 18.40.

ponedeljek, 23. september 2013

V tvoje roke, Mati, izročamo papeža Frančiška



13. marca letos je bil izvoljen za papeža kardinal Jorge Mario Bergoglio, nadškof iz Buenos Airesa v Argentini, ki si je izbral ime Frančišek. Izvolitev novega papeža nas je presenetila, saj je prvi papež iz Latinske Amerike. Tudi ime nas je presenetilo, saj je prvi papež z imenom Frančišek. Čeprav se zavedamo, da je pri izbiri tega imena igral odločilno vlogo sveti Frančišek Asiški, ne moremo prikriti našega veselja, da je papež izbral ime enega izmed fatimskih vidcev, ki so gojili veliko ljubezen do svetega očeta in so veliko molili zanj.
Takoj po izvolitvi je prišla do izraza papeževa pobožnost do Device Marije, saj je že naslednji dan poromal v baziliko Marije Velike in molil pred njeno milostno podobo. Ta pobožnost in vdanost Mariji ga je nagnila, da je prosil patriarha iz Lizbone, kardinala Josea Polikarpa, naj posveti njegov pontifikat fatimski Mariji. Kardinal je to papeževo prošnjo razodel portugalskim škofom na seji škofovske konference na začetku aprila, ko je dejal, da ga je po konklavu papež Frančišek kar dvakrat prosil, naj posveti njegovo petrinsko službo fatimski Mariji. Že v svojem prvem govoru je namreč papež povedal kardinalom, da izroča svoj pontifikat mogočni priprošnji Matere Marije, ki je naša Mati in Mati Cerkve.
Kot odgovor na to prošnjo papeža Frančiška je zbor portugalskih škofov posvetil njegov pontifikat fatimski Mariji na mednarodnem romanju 13. maja 2013. Portugalski škofje so k udeležbi pri dejanju posvetitve povabili celotno Božje ljudstvo. Vernike so povabili k posnemanju fatimskih pastirčkov, ki so čutili veliko odgovornost, da molijo za svetega očeta. Ta edinost s papežem, ki jo izražamo predvsem v molitvi, je namreč sestavni del fatimskega sporočila.

p. Carlos Cabecinhas – rektor fatimskega svetišča

nedelja, 22. september 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Papeževa povezanost z Marijo v Fatimi



V nagovoru pred molitvijo Angelovega češčenja je papež Frančišek 17. marca 2013 v kontekstu svojega razmišljanja o Božjem usmiljenju omenil obisk Fatimske Romarice v Argentini leta 1992. Po informacijah iz arhiva našega svetišča, se je papež skliceval na romanje od maja do februarja 1992-1993, ko je Fatimska Romarica obiskala Argentino in Urugvaj. Kip se je potem še enkrat vrnil v Argentino in obiskal obe državi ter ga je ob prihodu slovesno sprejel mons. Bergoglio, sedanji papež Frančišek.
V Fatimskem svetišču smo se zelo razveselili, da je papež ob svojem prvem angelovem češčenju omenil Fatimsko Romarico. S škofom na čelu smo mu poslali naslednje sporočilo: »Škof in romarji iz škofije Leiria – Fatima Vam izražamo globoko edinost, vdanost in ljubezen. Tukaj izročamo Vas in Vašo službo Fatimski Gospe, medtem ko z ganotjem pričakujemo, da Vas nekega dne pozdravimo kot romarja v Fatimi. Že sedaj Vam kličemo: »Dobrodošli, papež Frančišek«

revija Luz e Paz.

sobota, 21. september 2013

Šopek Materi Mariji - Sv. Bernard o Mariji




Kdo je ta devica, tako časti vredna, da jo pozdravlja angel; tako ponižna, da se je zaročila s tesarjem? Kako čudovito zlitje devištva in ponižnosti! Kako ugaja Bogu ta duša, v kateri ponižnost zvišuje dragocenost devištva in je devištvo kras ponižnosti. Si predstavljaš, kakšnega spoštovanja je vredna ta, pri kateri ponižnost povzdiguje rodovitnost, porod pa posvečuje devištvo? O njej slišiš, da je devica, slišiš, da je ponižna; če ne moreš posnemati devištva ponižne, posnemaj ponižnost device. Seveda je devištvo hvalevredna krepost, a ponižnost je bolj potrebna; prva je svetovana, druga zapovedana; k prvi si povabljen, druga ti je ukazana. O prvi je rečeno: Kdor more doumeti, naj doume; o drugi pa: Kdor ne postane kakor ta otrok, ne pride v nebeško kraljestvo; prva je torej zasluženje, druga dolžnost.

petek, 20. september 2013

Šopek Materi Mariji - Izvor češčenja Matere Usmiljenja v kraju Ajaccio





V 6. stoletju se je kmetu po imenu Tonio Botta iz kraja Sveti Bernard blizu Savone v Italiji, medtem ko je delal na polju, prikazala Devica Marija. Videl jo je na veliki skali, ki je štrlela iz hudournika, s pogledom uprtim v nebo in razširjenimi rokami, kot pravo posrednico. Izgovorila je le eno besedo: »Usmiljenje!«
Vest o tem prikazanju je razveselila ljudi po vsej pokrajini. Češčenje Matere Usmiljenja se je naglo razširilo po vsej takratni Genovski republiki.
Sto let kasneje je neki kapitan, velik častilec Device Marije, po imenu Orto, postavil na vhodna vrata svojega posestva blizu Ajaccia kip Device Marije. Nekega dne, ko se je med tamkajšnjimi prebivalci vnel spor in je grozilo prelitje krvi, se je nenadoma zaslišal svarilni ukaz, ki je prihajal iz kipa. Prestrašeni udeleženci spora so takoj odnehali.
Pobožni kapitan je takoj naročil nov še lepši kip od prejšnjega. Ta kip Matere Usmiljenja je prispel v Ajaccio iz Genove leta 1645.

Un minuto con Maria

četrtek, 19. september 2013

Šopek Materi Mariji - Naša afriška Gospa, prosi za nas in za muslimane



Na alžirskem gričevju, v baziliki Naše afriške Gospe, je pod glavnim oltarjem nameščen napis: »Naša afriška Gospa, prosi za nas in za muslimane!«
Te priprošnje k Devici Mariji ni nikoli nihče izbrisal. Tako muslimani kot kristjani prihajajo na ta kraj, da bi se zatekli k Mariji, in ji prinašajo cvetje.
Poleg tega napisa pa je tam še en napis z besedami svetega Avguština (+ 430), in sicer v francoskem, arabskem in kalibskem jeziku: »Bratska ljubezen izhaja iz Boga in je Bog sam!«

Le kdo lahko premišljuje te besede in še naprej verjame, da ima pravico ubijati v imenu Alaha? 

torek, 17. september 2013

Pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, v zavetju Jezusovega in Marijinega Srca




V večnost se je zapisala že skoraj polovica dni za mnoge Slovence zelo težkega, a za mnoge Slovence tudi zelo milostnega, lahko rečem kar Marijinega leta 2013. Eden izmed takih dni je bil tudi v soboto, 8. junija, ki ga je Bog po Mariji naklonil slovenskim vernikom, zlasti tistim, ki smo se v zavetju Jezusovega in Marijinega Srca zbrali pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, da bi se kot častilci Jezusovega in Marijinega Srca znova mogli zavestno posvetiti in izročiti njunima Srcema, da bi z njuno pomočjo ohranjali svoja srca čista ter bi po njuni neskončni ljubezni in usmiljenju do človeka mogli rasti v ljubezni do njiju, posnemali njune kreposti, skrbeli za molitev, zadoščevali za grehe in živeli po evangeliju.
Ko smo se romarji vzpenjali po peš poti k svetišču, kjer se človek ob skrivnostih rožnega venca lahko že prične poglabljati v Božjo ljubezen, da bi lahko odprtega srca in odprtega duha vstopil v baziliko, nas je že od daleč pozdravila Marija in nas nežno objela s pesmijo, ki je odmevala izza debelih cerkvenih zidov. Že zbrani številni romarji so prepevali Mariji v čast in slavo. Gorska Mati Božja je svoj mogočni plašč razpirala kot običajno, a kot steber novega upanja človeštvu kazala na Srci Jezusa in Marije, spletena iz rož, na katerih je stala. Svetišče je bilo polno, še posebej čudovit je bil pogled na množico otrok, ki se je posedla kar po tleh pred glavnim oltarjem. Čutila sem Marijino veselje ob pogledu na te otroke, morda je katerega od teh otrok dosegel njen glas: »Dragi otroci, vas in vaših čistih src sem najbolj vesela, računam na vašo vero in vašo ljubezen do mene.«
Ker je bila ta dan prva sobota, smo pred sveto mašo opravili prvosobotno pobožnost z molitvijo rožnega venca na fatimski način, med desetkami smo delali družbo Mariji s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca ter kratkimi mislimi o fatimskih dohodkih in sporočilih pastirčkom Luciji, Frančišku in Jacinti. Te misli so nas opomnile na potrebo po zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Sledila je sveta maša, ki jo je ob somaševanju štirinajstih duhovnikov daroval nadškof dr. Marjan Turnšek. V nagovoru je posebej opozoril na Marijin klic v Fatimi, ko je človeštvo sveta povabila k spreobrnjenju, molitvi in zadoščevanju za žalitve in grehe, s katerimi žalimo Boga. Posebej me je nagovorila njegova misel: » Zadoščevanje je vabilo, da se pridružimo bolečini Jezusa in Marije nad grešniki.« Le kakšna mora biti Tvoja bolečina, o Mati Marija, ko trpiš za vse človeštvo? Meni se kot materi moja bolečina, ko trepetam za svoja dva otroka, včasih zdi neznosna. Čutim, kako resnična je misel, da je ljubezen zemeljske matere v primerjavi z ljubeznijo nebeške Matere Marije le mala neznatna kapljica v oceanu ljubezni.
In prav te male kapljice ljubezni zemeljskih mater in očetov, ki svoje trpljenje darujejo Mariji in Jezusu, pomagajo graditi nov svet in nov čas, čas, ko bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Čeprav statistike kažejo, da slovenski narod med srednjeevropskimi narodi najmanj moli, pa čutim, da so srca tistih, ki so se ogrela ob Srcih Jezusa in Marije, zelo goreča, molijo, ne samo za svoje bližnje, ampak tudi za tiste, ki so se najbolj oddaljili od Boga. To je poudaril tudi nadškof Turnšek, ko je dejal: »Prav tisti, ki ste se posvetili obema Srcema, ki obhajate prve petke in prve sobote, ste lahko jedro molivcev v Sloveniji, ki bodo molili za druge, pa tudi nje pritegnili v to skrivnostno dogajanje pogovora z Bogom.« Posebno nas je nadškof Turnšek povabil, da svoje molitve in trpljenje darujemo za novo evangelizacijo, za obnovitev posvetitve Mariji 15. avgusta ob 70. obletnici prve posvetitve našega naroda Mariji, predvsem pa, da bi se posamezniki in družine vrnili k molitvi ter za spravo v slovenskem narodu.
Letošnje leto je izjemno Marijino leto, povezano s to 70. obletnico prve posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pri nas je prvosobotno pobožnost vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Ravno tako kot pred 70. leti, smo tudi letos od januarja do maja vsaj v nekaterih župnijah pričeli z obhajanjem petih prvih sobot kot pripravo na obnovitev posvetitve Mariji. Nekatere župnije so z obhajanjem prvih sobot pričele kasneje in jih bodo zaključile ob slovesni posvetitvi Mariji, 15. avgusta.
Sad teh molitev in opravljanja prvih sobot je gotovo tudi vrnitev pokojnega škofa Gregorija Rožmana v domovino, saj je na to vrnitev čakal kar 68 let. Z upanjem na njegovo veliko priprošnjo pri Bogu za ves slovenski narod smo se od njega poslovili 13. aprila v ljubljanski stolnici.
Da bi bilo sadov obhajanja petih prvih sobot in posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu še več, vsakega izmed nas Marija po obljubi desetletni fatimski vidkinji Luciji vabi k popolnemu zaupanju vanjo z besedami: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Ta Marijina obljuba ne velja samo za nas posameznike, to obljubo bo Marija uresničila v družinah, ki so se oz. se še bodo posvetile Njenemu brezmadežnemu Srcu, in nazadnje, to je pot, po kateri se bo prenovil ves slovenski narod.
Rezi Kadunc


ponedeljek, 16. september 2013

FATIMA – OKNO UPANJA (8) Angelček, ti pravim




Zdravnik dr. Karel Mendes je Jacinto 8. septembra 1917 svoji bodoči nevesti Prazeres takole predstavil:
Jacinta je bila »zelo majhna, zelo zadržana, le počasi se mi je približala. Vzel sem jo in posedel na skrinjo. Angelček, ti pravim (…) Na glavi ruta z rdečimi vogali, konci so zavezani zadaj. Ruta je že stara in strgana. Suknjica ni bila lepa niti po pranju. Krilo z rdečkastim odtenkom, a izjemno široko, kakor je običaj v teh krajih. Takšna je obleka našega angelčka. Oči črne in očarljivo živahne; nenavadna celota, ki nas ne vem zakaj privlači. Zelo plašna. Potem ko sem se nekaj časa zadržal z njo, je prišel Frančišek (…) Jacinta se je začela opogumljati. Malo zatem je prišla še Lucija. Ne moreš si predstavljati Jacintinega veselja, ko jo je zagledala. Vsa se je vzradostila, stekla ji je naproti in je ni več izpustila« (BL (22–23).
An


nedelja, 15. september 2013

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot - Rešitev prihaja iz Fatime

Rešitev prihaja iz Fatime


Poleg tega, da je škof Rožman fatimske dogodke omenil že septembra 1942 v zvezi z molitvijo rožnega venca, je o njih obširneje spregovoril v oktobrski škofijski okrožnici, kak teden pred odhodom v Rim. Zaskrbljeni pastir takole razmišlja:
»'Kaj naj storimo, bratje?' sprašujemo s poslušalci prve Petrove pridige (Apd 2,37). Kaj naj storimo, da postanemo vredni miru in boljših dni mi in ves narod in vsi kristjani?
Predragi! V velikih stiskah in hudih nevarnostih je bila kristjanom pomočnica vedno Marija, Božja in naša mati. Tudi našim prednikom in nam. K njej se zatecimo in njo vprašajmo, kaj naj storimo.«
Značilno je, da je škof Rožman že takrat spoznal, da rešitev prihaja iz Fatime. Tega leta je v slovenščini prvič izšla knjiga, ki jo je napisal Srečko Zamjen, Fatima, Marijina beseda sedanjemu svetu. Kakor takratnega papeža Pija XII. imenujemo 'papež Fatime', tako bi lahko škofa Rožmana imenovali 'škof Fatime', saj je bil med vsemi dosedanjimi slovenskimi škofi najbolj povezan s Fatimo. Takole je 30. oktobra 1942 prvič nekoliko več uradno poročal o fatimskih dogodkih, medtem ko jih je pred enim mesecem le omenil:
»Pred petindvajsetimi leti, ko je bila prejšnja svetovna vojna na višku, se je v Fátimi na Portugalskem trem pastirčkom prikazovala Mati Božja Marija skozi šest mesecev od maja do oktobra vsakega trinajstega v mesecu. Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec v čast Materi Božji v ta namen, da bi se vojna skoraj končala, češ da samo Ona more izprositi ljudem to milost. To naročilo je Marija mesec za mesecem ponavljala, naj ljudje vztrajajo v molitvi sv. rožnega venca, če hočejo doseči konec vojne.
Marija je priporočila molitev rožnega venca, ki ji je najljubša molitev, katero najraje uslišuje. Molijo naj ga za mir, da ga ona čimprej izprosi. – Ali nismo še v težji stiski, kakor leta 1917, – in z nami skoraj ves svet? Nihče drug nam milosti miru ne more izprositi kakor Marija, Kraljica sv. rožnega venca in Kraljica miru.


Še drug namen je Mariji posebno pri srcu. Ob prikazovanju meseca avgusta je Mati Božja še to dodala: 'Molite, veliko molite in darujte žrtve za grešnike! Vedite, da pade mnogo, prav mnogo duš v pekel, ker ni nikogar, ki bi se žrtvoval in molil zanje.' Tako opominja Marija tudi nas, da molimo za spreobrnjenje grešnikov, da bi nobena duša ne bila pogubljena, ampak bi se vsak grešnik spreobrnil in svojo dušo rešil za nebesa.
In še nekaj je Marija z resnim in žalostnim glasom povedala:'Ljudje naj se poboljšajo! In molijo naj za odpuščanje svojih grehov! Naj ne žalijo več našega Gospoda, ker je že preveč žaljen! Če ljudje ne bodo nehali žaliti Boga, se bo razvnela druga, še hujša vojna. Bog bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, z lakoto in s preganjanjem Cerkve in papeža … dobre bodo mučili, več narodov bo uničenih.'

Tako je Marija napovedovala pred petindvajsetimi leti – in mi zdaj doživljamo Božjo kazen, ker se ljudje niso spreobrnili, ampak so po zadnji vojni Boga še huje žalili kakor prej.«

sobota, 14. september 2013

FATIMA – OKNO UPANJA Vedno mi je prinesla lilijo

Jacintino prijateljstvo z Lucijo je bilo nekaj izrednega. Po Marijinih prikazovanjih Frančišek in Jacinta, zaradi vedno pogostnejših obiskov radovednih ljudi, po mamini določitvi nista hodila z Lucijo na pašo, da sta odgovarjala na različna vprašanja obiskovalcev. Lucija piše v prvem Spominu:
»Na pobočju hriba je bilo mnogo različnega cvetja, med njimi je bilo mnogo lilij, ki jih je imela Jacinta zelo rada. Kadar me je zvečer prišla čakat na pot, mi je vedno prinesla lilijo, če pa je ni našla, pa kakšno drugo cvetlico. Zanjo je bilo največje veselje biti poleg mene, obirati cvetne listke in jih metati name.
Moja mati se je začasno zadovoljila s tem, da mi je določila pašnik. Tako je vedela, kje sem, da me je po potrebi lahko poklicala. Kadar je bil pašnik blizu, sem svojima prijateljema sporočila in sta prišla k meni. Jacinta je tekla vso pot proti meni. Nato je izčrpana sedla, me klicala in ni nehala, dokler ji nisem odgovorila in ji stekla naproti.«


petek, 13. september 2013

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (4)




Apostol rožnega venca


Dne 25. septembra 1942 je v Ljubljanskem škofijskem listu škof Rožman, ko je najprej povabil, naj pobožnost prvih petkov »postane naša ljudska pobožnost«, pozval vernike in pri tem omenil tudi Fatimo:
»Tej pobožnosti prvih petkov pridružimo še molitev rožnega venca. Zakaj? Prepričani moramo biti, da samo Marija, Kraljica miru, more svetu izprositi mir. Da nam Bog po Marijini priprošnji podeli mir, moramo postati miru vredni in sposobni mir sprejeti in ga zveličavno uporabljati, ne pa tako kakor po zadnji vojski, ko se je mir zlorabljal za še hujše žalitve neskončno svetega Boga. Miru vreden in sposoben ga uporabljati v svoje zveličanje bo naš narod tedaj, ko se bo resno in resnično spreobrnil. Zaradi tega moramo mnogo, mnogo moliti za spreobrnjenje grešnikov. Dva razloga posebno sta, ki nas morata nagibati, da molimo za grešnike. Enega je posebno poudarila prebl. Devica Marija sama, ko se je pred 25 leti prikazovala trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem. Rekla je, da gre mnogo duš v večno pogubljenje zato, ker verniki ne molijo za njihovo spreobrnjenje; nedolžne pastirčke je opominjala, naj pogosto molijo sveti rožni venec za spreobrnjenje grešnikov. Pomislimo samo, kako strašno je, če duša pade v večno pogubljenje, iz katerega ni rešitve – in če je ta duša istega rodu, nam v sorodstvu jezika in krvi in nam tako najbližja! Ali nismo dolžni, moliti za spreobrnjenje grešnikov med nami, da bi se nobena duša za večno ne pogubila?
Ko bi se grešniki med nami spreobrnili, bi bile skoraj vse težave in bridkosti odstranjene. Ne bilo bi več prelivanja krvi, umorov in ubojev, ne več krivic, laži, ropov in tatvin, ne bilo bi več nevoščljivosti, mržnje in sovraštva, vladala bi pravica in krščanska ljubezen. Koliko mirnejše in lepše bi bilo življenje že na tem svetu. – To je drugi razlog, da poživimo med verniki pobožno molitev rožnega venca.
Rožni venec naj postane zopet redna skupna molitev vseh krščanskih družin – tudi farne družine! Priporočajte družinam, da molijo vsak dan skupno rožni venec – če ni mogoče celega, vsaj eno desetko (eno skrivnost), da se bo tako ves narod združil v eno samo molitveno armado za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Zlasti letošnjo rožnovensko pobožnost porabimo v to, da poživimo in razširimo družinsko molitev svetega rožnega venca. Če bo priložnost dana, bom objavil še točnejša navodila za to 'rožnovensko akcijo'.

Z rožnim vencem hitimo k Mariji, Srednici vseh milosti, s prošnjo za mir in za spreobrnjenje grešnikov, presvetemu Srcu Jezusovemu pa zadostujmo za vse žalitve – potem pa brez strahu pričakujmo bodočnost, ki bo v vsakem slučaju nam in dušam nam v vodstvo izročenih v zveličanje.«

četrtek, 12. september 2013

FATIMA – OKNO UPANJA (8) Jacintini beli jagenjčki




Lucija, Frančišek in Jacinta so bili v vsakem pogledu normalni otroci in se niso razlikovali od drugih fatimskih otrok enake starosti.
Zaradi sorodstvenih vezi so se Lucija, Frančišek in Jacinta sicer povezovali med seboj, a ta povezanost je postala mnogo tesnejša šele tedaj, ko so začeli skupaj pasti in jih je leta 1916 obiskal in nagovoril angel miru. Že v jeseni leta 1915, ko je Lucija začela pasti, sta jo Frančišek in Jacinta počakala, da je prignala čredo domov. Takrat so se na dvorišču Lucijinih staršev začeli skupaj igrati. Lucijo sta imela raje kakor druge otroke in sta zlasti po prikazovanjih angela in Marije iskala le Lucijino družbo. Lucija pa se pred letom 1917 ni raje družila z njima kakor z drugimi otroki. Jacintina družba ji je bila včasih celo zoprna zaradi njenega malenkostnega značaja, ker je hitro »pasla trmo in se cmerila«, Frančišek pa se ji je zdel premalo živahen.
Ker bi se Frančišek in Jacinta s svojo sestrično rada igrala tudi v času paše, sta po mnogih prošnjah dosegla od svoje mame, da jima je zaupala ovce, verjetno zato, da se je znebila tolikšnega moledovanja. Lucija v prvem Spominu poroča:
»Z neznanskim veseljem sta mi prišla povedat novico in domenili smo se, kako bomo vsak dan združili čredi (…) Pridobili smo si prijateljstvo ovčic, ker smo jim razdelili svojo malico. Zato smo se lahko brezskrbno igrali, ko smo prišli do pašnika, saj se ovce niso oddaljile od nas. Jacinta je zelo rada poslušala odmev glasu iz globoke doline. Radi smo posedli po velikih skalah na vrhu gore in se zabavali z glasnim klicanjem imen. Marijino ime je najbolje odmevalo. Jacinta je včasih prevpila vso zdravamarijo in pri tem izgovarjala naslednjo besedo šele, ko je utihnil odmev prejšnje.«
Zelo radi so peli in plesali. Doma so jim priporočili, naj po malici molijo rožni venec.
Kako se je Jacinta povezovala z Jezusom, kaže naslednja Lucijina pripoved v prvem Spominu:
»Jacinta je rada stiskala k sebi bele jagenjčke, jih objemala in poljubljala, zvečer pa jih je v naročju nosila domov, da se ne bi utrudili.
Nekega dne se je na poti domov postavila v sredo črede.
'Jacinta, zakaj hodiš tam sredi med ovcami?' sem jo vprašala.
'Da delam tako kot Jezus na podobici, ki sem jo dobila: tudi on stoji sredi mnogih ovac, eno pa drži v naročju.'«


sreda, 11. september 2013

Svetniki častijo presveto Srce Jezusovo (2)

Sv. Janez Eudes (+ 1680), véliki častilec Srca Jezusovega, je prvi sestavil besedilo za molitveno bogoslužje in mašno daritev na čast Srcu Jezusovemu in je odločilno pripomogel k temu, da so 20. oktobra 1672 z odobritvijo mnogih francoskih škofov prvikrat slovesno praznovali praznik Srca Jezusovega. Zapisal je: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti enakega duha, enako dušo, enako življenje, enaka čustva, enako srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje, vaše vse.« Svetnik je vedno povezoval češčenje Marijinega in Jezusovega Srca. Je začetnik liturgičnega češčenja Srca Jezusovega in Marijinega.
Sv. Marjeta Marija Alacoque (Alakok, + 1690), sestra reda Obiskanja svete Marije, je bistveno pripomogla k razširitvi češčenja Srca Jezusovega. V videnjih je prejela naročila Jezusa samega, naj se širi češčenje njegovega Srca in naj bo na petek po osmini praznika sv. Rešnjega telesa uveden praznik Srca Jezusovega. Na osnovi teh prikazovanj se je po mnogih ovirah, nasprotovanjih in ponižanjih ob koncu njenega življenja razvilo češčenje Srca Jezusovega najprej znotraj njene redovne skupnosti, nato pa postopoma po vsej Cerkvi.
Na osnovi njenih zapisov in zapisov sodobnikov se je izoblikovalo tako imenovanih »12 obljub ali sadov Srca Jezusovega«, ki so jih deležni častilci Srca Jezusovega. Močno se je razširila pobožnost prvih petkov, posvetitev družin in posameznikov ter zadostilna pobožnost.
V svoji okrožnici o Srcu Jezusovem leta 1956 papež Pij XII. poudarja, da je po zaslugi sv. Marjete Alacoque pobožnost do Srca Jezusovega postala splošno razširjena v Cerkvi.
Ko je Marjeta v osmini praznika sv. Rešnjega telesa leta 1675 klečala pred Najsvetejšim, ji je Božji Učenik pokazal svoje Srce in dejal:
»Glej to Srce, ki je ljudi tako silno ljubilo, da si ni ničesar prizaneslo ter se je popolnoma izničilo in použilo, da jim izpriča svojo ljubezen; v zahvalo pa prejemam od večine le nehvaležnost, ki jo kažejo s svojim nespoštovanjem, bogoskrunstvi, mlačnostjo in prezirom, s kakršnim se obnašajo do mene v tem zakramentu ljubezni. Kar pa me še najbolj žali: celo meni posvečena srca se tako obnašajo. Zato zahtevam od tebe, naj bo prvi petek po osmini sv. Rešnjega telesa poseben praznik, posvečen časti mojega Srca, katerega naj slave s prejemanjem svetega obhajila, z vračanjem časti in s pokoro, da mu tako zadoščujejo za nečast, ki mu je bila storjena, ko je bilo izpostavljeno na oltarjih. Obljubim ti, da bo moje Srce bogato obsipalo s svojo ljubeznijo vse tiste, ki mu bodo izkazovali to čast in bodo skrbeli, da se mu zadoščuje.«
Poljski mistikinji sv. Favstini Kowalski (+ 1938) se je Srce Jezusovo razodelo kot polnost Božjega usmiljenja. Postala je glasnica Božjega usmiljenja. Bila je tesno povezana s Srcem Jezusovim in ga v svojem Dnevniku večkrat omenja. Za čas težav in skušnjav je svetovala: »Včasih je dobro zateči se brez besed v prebodeno Srce Jezusovo. S tem je sovražnik že premagan« (št. 145). V molitvah in pesmih, ki jih je sama sestavila, je doživljala Srce Jezusovo kot polno usmiljenja.
Sv. Favstini se je Odrešenik prikazoval v drugačni podobi kakor sv. Marjeti Mariji Alakok. Ta je v videnju gledala skupaj z Jezusom tudi njegovo prebodeno telesno srce, obdano s trni; iz njega so švigali plameni ljubezni, nad srcem pa je bil križ. Na podlagi takšnega videnja je Srce Jezusovo tudi upodobljeno na slikah in kipih.
Sv. Favstina je videla skupaj z Jezusom le dva pramena žarkov, ki sta izhajala iz nevidnega Jezusovega srca. Označevala sta kri in vodo, ki sta pritekli, ko je vojak prebodel Jezusovo srce. Globlji pomen teh dveh pramenov žarkov je enak kakor pri apostolu Janezu, ki govori o vojakovem prebodu Jezusove strani (prim. Jn 19,33–37). Svetnica je po Jezusovem naročilu poskrbela, da je slikar na podlagi njenega videnja naslikal podobo Božjega usmiljenja z napisom spodaj: »Jezus, vate zaupam!« Ko je bila podoba izpostavljena za javno češčenje, so jo ljudje imeli za posebno upodobitev Srca Jezusovega. Ta podoba je bliže svetopisemski resničnosti na Kalvariji kakor klasična podoba. V globini gre pri obeh podobah za isto stvarnost, za Presveto Srce Jezusovo in njegovo ljubezen do človeštva. Pri sv. Favstini je Srce Jezusovo poudarjeno kot simbol neizmernega Božjega usmiljenja.
Na kratko, kakor na platnu, smo si ogledali nekaj svetnikov in njihov odnos do presvetega Srca Jezusovega. Oni so duhovno bogastvo in upanje Cerkve za vse čase. Papež Janez Pavel II., ki bo kmalu prištet k svetnikom, je seznam svetnikov in blaženih znatno povečal, saj je v času svojega pontifikata razglasil 482 svetnikov in 1.338 blaženih. Zdaj se veseli v njihovi družbi!

An

ponedeljek, 09. september 2013

Fatimska pobožnost 2013



Fatimsko pobožnost bomo obhajali v stiški baziliki z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato bo ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo:

  • v petek 13. septembra in v 
  • nedeljo 13. oktobra.


sobota, 07. september 2013

Svetniki častijo presveto Srce Jezusovo (2)



Sv. Albert Veliki (+ 1280), učitelj sv. Tomaža Akvinskega, ni bil le velik naravoslovec in filozof ter teolog, ampak tudi častilec Srca Jezusovega. Povezoval ga je s sveto evharistijo. Zapisal je: »Saj evharistija, ki nam jo je naklonil s toliko ljubeznijo svojega Srca, ni najmanjši del njegovega Srca.«
Dejansko najlažje in najbolje častimo Srce Jezusovo v sveti evharistiji. Mnogi svetniki so tako ravnali. Mistiki, npr. sv. Marjeta Alakok (+ 1690) in sv. Favstina Kowalska (+ 1938), so doživljali razodetja Božjega Srca prav v zvezi s češčenjem Najsvetejšega ali pri mašni daritvi.
Nemški mistik bl. Henrik Suzo (Seuse) (+ 1366) je v svojem življenju dobro posnemal kreposti Jezusovega Srca, njegovo češčenje pa je širil tudi s svojimi spisi. Češčenje Srca Jezusovega je pri bl. Henriku povezano s sotrpljenjem z Jezusom, saj se je z njim povezoval prav po poti trpljenja, ki ga je bil v svojem življenju v obilni meri deležen, zlasti, ko ga je neka ženska lažno obtožila, da ima z njo nezakonskega otroka. Pogosto je premišljeval Kristusovo trpljenje v Getsemaniju. Bl. Henrik Suzo nas uči, kako naj se v najbolj bolečih trenutkih še posebej povežemo s Srcem Jezusovim.
Sv. Katarina Sienska (+ 1380), sozavetnica Evrope, je v posebnem videnju na mistični način doživela zamenjavo svojega srca z Odrešenikovim Srcem. V prikazanju ji je Gospod dejal: »Glej, moja ljuba, zvesta hči, vzel sem ti tvoje srce in ti izročil svojega.« Po hudih notranjih preizkušnjah je imela mistično videnje Jezusovega Srca in neke vrste zaroko z Jezusovim Srcem.
Sv. Peter Kanizij (+ 1597), drugi apostol Nemčije, avtor znanih katekizmov, je leta 1549, nekaj ur pred svojimi slovesnimi zaobljubami, imel posebno duhovno videnje Srca Jezusovega. V svoj Duhovni dnevnik je zapisal: »Moja duša je na nek način ležala na tleh, povsem lenobna, nečista, popačena od grehov in strasti. O Zveličar, tedaj si mi odprl tako rekoč svoje Presveto Srce. Naročil si mi, naj pijem iz tega vira. Vodo zveličanja naj bi zajemal iz tvojega vira. Tedaj sem začutil vročo željo, da bi se name razlili iz tega vira potoki vere, upanja in ljubezni. Žejalo me je po uboštvu, čistosti in pokorščini. Drznil sem se približati tvojemu Presvetemu Srcu in potešiti svojo žejo. Nato si mi obljubil oblačilo, ki naj bi pokrilo mojo golo dušo. Oblačilo je bilo sestavljeno iz treh kosov: miru, ljubezni in stanovitnosti.«
Cerkveni učitelj in zavetnik pisateljev in časnikarjev, sv. Frančišek Saleški (+ 1622), je v neki pridigi o sv. Janezu Evangelistu dejal: »Dva razloga hočem navesti, zaradi katerih nam je Gospod hotel odkriti svojo sveto stran. Prvi je ta, da lahko beremo misli njegovega Srca, ki so le misli ljubezni do človeka. Odpreti nam je hotel svojo stran, da spoznamo, kako zelo nam želi podariti prebogate milosti svojega Božjega Srca in Srce samo. Drugi razlog je, da se skrijemo in odpočijemo v njegovi strani, v njegovem Srcu, ki se nam je odprlo, da nas sprejme z neizrekljivo ljubeznijo in dobroto ter nam služi kot zatočišče v vseh naših bridkostih.«

Ko je s sv. Frančiško Šantalsko ustanovil red Obiskanja svete Marije, je dal redovnicam nalogo, naj bodo posebne častilke presv. Srca. V grbu, ki ga je določil zanje, je upodobljeno Jezusovo Srce, prebodeno z dvema puščicama in obdano s trnjevo krono. Prav v ta red je kasneje vstopila sv. Marjeta Marija Alakok in kot redovnica prejela znana razodetja Srca Jezusovega. 

petek, 06. september 2013

Pridite in poglejte!

Ne pozabite na duhovne vaje, ki se začno v stiškem samostanu
jutri, v petek, 6. septembra, ob 18.00 in se končajo v nedeljo, 8. septembra, po kosilu.
Snov po dokumentu: Pridite in poglejte.
Spremljevalec: p. Anton Nadrah
V nedeljo ob 8.30 veliko presenečenje!

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC



Ko je papež Frančišek ob svetovnem dnevu mladih 2013 v Braziliji prispel v Svetišče Aparecida, da bi daroval sveto mašo s škofi te pokrajine, se je kratko zadržal v dvorani Dvanajsterih apostolov pred kipom Device Aparecide in tam zmolil naslednjo molitev:
Mati Aparecida, kot Ti nekega dne tako se danes počutim pred Teboj in Bogom, ki mi izroča življenjsko poslanstvo, katerega obrisov in meja ne poznam in njegovo zahtevnost komaj slutim. Toda v svoji veri, po zaslugi katere »pri Bogu ni nič nemogoče«, se Ti, Mati, nisi obotavljala, in se tudi jaz ne morem obotavljati.
Zbor: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.
S Teboj in po Tvojem zgledu tudi jaz sprejemam svoje poslanstvo. V tvoje roke izročam svoje življenje. Pojdiva: Ti – Mati, in jaz – sin hodiva skupaj, verujva skupaj, bojujva se skupaj in skupaj zmagujva, tako kot sta vedno hodila skupaj Ti in tvoj Sin.
Zbor: Žena, glej, tvoj Sin, glej, tvoja Mati.
Mati Aparecida, nekega dne si prinesla v tempelj svojega Sina in ga posvetila Očetu [per consacrarlo al Padre], da bi bil popolnoma razpoložljiv za svoje poslanstvo. Prinesi danes mene k istemu Očetu, posveti me Njemu z vsem kar sem in kar imam [consacrami a Lui con tutto quello che sono e con tutto quello che ho].
Zbor: Tukaj sem, pošlji mene!
Mati Aparecida, izročam v tvoje roke in prinašam pred Očeta naše in tvoje mlade, svetovni dan mladih: koliko moči, življenja in naboja tli in prekipeva v njih in je lahko v službi življenja in človeštva.
Zbor: Oče, sprejmi in posveti [santifica] svojo mladino.
In končno, Mati, te prosim, ostani tukaj in vedno sprejemaj svoje sinove in hčere, ki romajo k Tebi, vendar pojdi tudi z nami, stoj nam vedno ob strani, spremljaj poslanstvo velike družine vernikov, zlasti ko križ postane težak, podpiraj naše upanje in našo vero.
Zbor: Bodi zvest do smrti in dal ti bom krono življenja. Amen.

sreda, 04. september 2013

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo




V času od prejšnje številke smo napredovali za štiri zrna. Vsem naj dobri Bog na Marijino priprošnjo obilno povrne. Vztrajajmo še naprej! Pregovor pravi: »Od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.« Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujejo za nove duhovne poklice.
Molitev naj velja tudi za vse štiri nadškofe, ki so v zadnjih letih odstopili in za oba nova nadpastirja ter sploh za Cerkev na Slovenskem in vse njene duhovnike.

Kdor more, bo kdaj dal tudi za svete maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal. 

torek, 03. september 2013

Svetovni dan mladih 2013 – posvečen fatimski Devici



Dne 13. maja, na praznik naše Fatimske Gospe, je nadškof Ria de Janeira in predsednik Krajevnega organizacijskega odbora za izvedbo Svetovnega dneva mladih 2013, msgr. Orani Joao Tempesta, posvetil romarje in prostovoljce Devici Mariji med mašo, ki jo je daroval v Marijinem svetišču v Fatimi na Portugalskem. Msgr. Tempesta je molil z naslednjimi besedami:
»O Fatimska Devica, kot romar na portugalski zemlji, s srcem polnim veselja, posvečam Tvojemu brezmadežnemu Srcu vse mlade, ki se pripravljajo na Svetovni dan mladih 2013 v Rio de Janeiru. Ponižno Te prosim, posreduj pri Bogu za Krajevni organizacijski odbor, za vse prostovoljce, ki so angažirani v različnih službah tega velikega dogodka. Prosim Te, o Kraljica, da ščitiš Svetovni dan mladih, da bi mogel biti zanje močna izkušnja srečanja s Tvojim ljubljenim Sinom. Prosim Te tudi, da vsak dan vliješ v srce vsakega izmed njih globoko ljubezen do Tvojega Sina, ki edini more dati smisel našemu življenju. Prosi ga, naj pokliče mlade učence in misijonarje za to naglo spreminjajočo se družbo.«
Nadškof je prosil tudi za Cerkev in za papeža Frančiška:
»Še naprej posreduj za Cerkev, Kristusovo nevesto, in za papeža Frančiška, da bi vsi mi mogli pričevati svetu, kako zelo nas Bog ljubi in hrepeni po tem, da bi mu ljubezen vračali!«
S kardinalom iz Brazilije je somaševal kardinal patriarh iz Lizbone, 37 škofov in 390 duhovnikov.
Luz e Paz


ponedeljek, 02. september 2013

Vabilo na romanje v Rim Srečanje s papežem Frančiškom in Fatimsko Marijo Romarico

Vabilo na romanje v Rim
Srečanje s papežem Frančiškom in Fatimsko Marijo Romarico

Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu se želi odzvati vabilu papeža Frančiška in zato skupaj z Aritoursom od 11. do 13. oktobra 2013 organizira z avtobusom romanje v Rim. Prisrčno vabljeni, da v molitveni povezanosti s svetim očetom in Materjo Marijo izprosimo nove in številne milosti za poglobitev vere, ki jih nujno potrebujemo.
V petek, 11. oktobra, zjutraj: odhod z avtobusom v Rim.
V soboto, 12. oktobra: romanje na grob sv. Petra, češčenje Najsvetejšega, ogled bazilike Marije Snežne, skupaj s papežem Frančiškom sprejem Marije Romarice, možnost nočnega češčenja.
V nedeljo, 13. oktobra, dopoldne: na Trgu sv. Petra udeležba pri papeževi mašni daritvi, odhod domov.
Cena: 199 Eur.
Informacije in prijave: Aritours, Slomškov trg 7, 2000 Maribor, tel: 02/252 16 19; info@aritours.si.

nedelja, 01. september 2013

Duhovne vaje in tečaj »Pridite in poglejte«



Od tega besedila, ki je izšlo v posebni knjižici, naši škofje veliko pričakujejo in nam naročajo, naj bi ga skupaj obravnavali.

Od 6. septembra ob 18.00 do 8. septembra po kosilu povabljeni v stiški samostan člani Bernardove družine in posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu pa tudi vsi drugi, ki jih zanima prihodnost vernosti slovenskega naroda.

Skušali bomo odgovoriti na vprašanje, kaj lahko prav mi storimo in kako naj to storimo. Prijavite se na tel. 01/78 77 100 ali na elektronsko pošto: anton.nadrah@rkc.si.