Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 14. avgust 2013

Ne bojte se! Ne izgubljajte poguma! (nagovor p. Antona Nadraha 13. maja 2013)

Evangelij nam poroča o srečanju dveh velikih žena: Marije in Elizabete, ki sta se kot sorodnici že prej dobro poznali, ne samo na zunaj, ampak v globini svojih src. Čeprav je Marija z Otrokom pod srcem, hiti na pomoč sorodnici Elizabeti, ki je veliko starejša od nje in tudi pričakuje otroka. Nista govorili o vremenu, politiki, gospodarski in finančni krizi, ampak o tem, kako Bog deluje v njunih srcih. Marija je s svojim prihodom in pozdravom prinesla v Elizabetino hišo izreden Božji blagoslov. Elizabeta je spoznala Marijino veličino in jo izrazila z besedami: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Božja Mati je svojo svetost izžarevala na Elizabeto in njenega otroka, bodočega svetnika Janeza Krstnika, vélikega Kristusovega predhodnika in spokornega pridigarja. Marija je bila polna Svetega Duha, saj je pod srcem nosila Odrešenika sveta, tudi Odrešenika Elizabete in Janeza Krstnika.

Pomenljivo je, da je v tem trenutku čudovitega srečanja dveh vélikih žena in dveh vélikih otrok Marija zapela svojo čudovito pesem »Magnificat – Moja duša poveličuje Gospoda«. Marija s hvaležnostjo poveličuje Gospoda, ker jo je tako čudovito ustvaril in odrešil. Poveličuje Gospoda, ker se je Božji Sin v njej učlovečil in ji s tem storil velike reči. Božja Mati tudi zdaj v nebeški slavi kar naprej poveličuje Gospoda, ker jo je z dušo in telesom vzel v nebesa in jo čudovito poveličal. Poveličuje Gospoda, ker je postala Mati Cerkve, moja in tvoja duhovna Mati.

Kakor k Elizabeti pred več kakor 2000 leti, je ista Marija pred skoraj 100 leti prihitela k trem fatimskim pastirčkom in po njih k vsemu človeštvu, k vsem tistim, ki jo hočejo poslušati. Nekoč je hotela pomagati stari ženi, ki je pričakovala otroka, zdaj je prišla na pomoč človeštvu, ki se je močno oddaljilo od Boga. Na Zahodu so ga hoteli odpraviti in zatreti vsako vero prostozidarji, na Vzhodu pa komunisti. Danes se je zelo uveljavil praktični ateizem in materializem, ko večina ljudi živi, kakor da ni Boga ne njegovih zapovedi in zato nobenega upanja za čas po naši smrti.

Marija je Mati in kot Mati je zaskrbljena za svoje otroke, za njihovo večno usodo. Kdor se je z otroško ljubeznijo oklene, ga bo zanesljivo pripeljala do večne sreče pri Bogu v nebesih.

Zdaj smo v tretjem letu priprave na fatimsko stoletnico, ko se zbiramo ob Marijinih besedah: »Ne bojte se!«, s katerimi je opogumila fatimske pastirčke že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, natanko pred 96 leti. Te besede je izrekel že angel ob prvem prikazanju, eno leto prej, spomladi 1916: »Ne bojte se, sem angel miru!«

Po človeški pameti bi pričakovali, da bo Marija pastirčkom odvzela vse križe. Pa ni bilo tako, še zlasti za desetletno deklico Lucijo ne. Takoj po prvem prikazanju se je zanjo od strani lastne matere in rodnih sester začelo veliko trpljenje, ko so jo imele za lažnivko, ki vara ljudi. Lucija je zato prosila Božjo Mater, naj vse pastirčke vzame v nebesa. A ona ji je odgovorila, da bo Jacinto in Frančiška vzela kmalu, Lucija pa bo ostala na zemlji, da bo širila češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.

To je velika milost, ki jo je treba odkupiti s križem! Marija zato Luciji ni odvzela križa, jo je pa z materinsko ljubeznijo čudovito potolažila: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Poleg besede: »Ne bojte se!« je še druga Marijina beseda: »Ne izgubljaj poguma!«

Za vsakega izmed nas, ki je častilec Marijinega brezmadežnega Srca, velja: »Ne boj se! Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« To so čudovite besede. Dobro bi se bilo ob njih večkrat ustaviti. Zlasti, ko nas teži kak križ.

Te in podobne tolažilne besede pogosto najdemo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Besede: »Ne bojte se!« hočejo v nas zbuditi zaupanje do Marije, do angela in sploh do Boga. Smo v Marijinih in Božjih rokah. Še več: Smo v Marijinem in Jezusovem Srcu. Nimamo se česa bati. Kako pomembno je zaupanje za srečno življenje že tu na zemlji! Čeprav križi ostanejo, jih z zaupanjem lažje sprejemamo in prenašamo. Kar pride iz Božje roke, po Božjem dopuščenju, je za nas dobro, čeprav tega na začetku ne uvidimo.

V duhu se povežimo z vsemi tistimi, ki so zdaj kot romarji v Fatimi ob Mariji. Marijin kip med nami, ki je darilo iz Fatime in je narejen po milostnem fatimskem kipu, nas povezuje z vsemi dogodki, ki so se pred skoraj sto leti zgodili in razodevajo Marijino usmiljeno ljubezen do grešnega in zablodelega človeštva.

Marija je pri sorodnici Elizabeti v vsej ponižnosti napovedala: »Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.« Blagrujemo jo tudi mi, ki smo danes prišli k fatimski slovesnosti. Zahvaljujemo se ji, da nas je sprejela za svoje otroke in posreduje za nas pri Gospodu.

Danes bi lahko Marijino pesem takole spremenili: »Moja duša poveličuje Marijo, ker se je ozrla na propadajoče človeštvo, ker ga hoče rešiti za nebesa. Moja duša poveličuje Marijo, ker po njej najbolj zanesljivo pridemo k Bogu. Moja duša poveličuje Marijo, ker nam je razodela svoje čudovito materinsko Srce, polno ljubezni, polno usmiljenja. Moja duša poveličuje Marijo, ker nam je zagotovila, da bo končno zmagalo njeno brezmadežno Srce.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar