Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 31. avgust 2013

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 - SEPTEMBER

6. – 8. p. Anton Nadrah, Bernardova družina

7. – 8. Skupnost Emanuel

8. ob 14.30 Bernardova družina

13. – 15. mag. Jože Kukman, Zdravo življenje

13. – 15. p. Andrej Benda, Zakonci z otroki

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

15. molitvena skupina za duše v vicah

21. festival mladih

27. ob 20h češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

nedelja, 25. avgust 2013

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV - 31. Zaročenca


»Dragi moj Ben Hered,« me je ogovoril Jonadab. »Ker zdaj tukaj nimaš posebnih opravkov, bi rad, da bi z otrokoma prišel na Sinaj. Boš videl, kako lepo je že urejeno tvoje bivališče. Zdaj je v Arabiji najlepši letni čas in ves moj rod je zbran pod Sveto goro.«

»Prav rad bom prišel in tudi otroka bom vzel s seboj. Vesela bosta, če bosta mogla počitnice preživeti pri tebi in tvojem rodu. Rada jezdita; zdaj imata sijajno priliko, da se dobro naučita pri tako izvrstnih učiteljih.«

»Pa tudi ti,« je nadaljeval Jonadab, »boš lahko pregledoval, urejal in si zapisoval pisma, ki so ti jih prinesli tvoji uslužbenci od vsepovsod ... Sicer pa,« in očak se je nasmehnil, »sem te prišel nekaj prosit.«

»Karkoli želiš,« sem mu naglo odgovoril. »S čim bi ti mogel ustreči!«

»Meni prav za prav ne, pač pa mojemu vnuku Jonadabu III., čeprav bi bil tudi jaz zelo počaščen.« Smehljaje si je gladil svileno, belo brado.

»Tebi in tvojim sem od srca rad na voljo.«

Tedaj je očak vstal, se mi globoko priklonil in prav slovesno spregovoril: »Mislim na tvojo hčerko Rahelo.«

Kajpada sem pri tisti priči razumel, za kaj gre. Ko pa sem stoletnega starčka videl pred seboj globoko sklonjenega, sem se zmedel, čeprav me sicer redko kdaj kaj spravi v zadrego. V svoji zmedi sem tudi jaz brž vstal, a Jonadab je ostal še naprej globoko sklonjen.

Rekel sem mu: »Prosim te, sedi!«

»Ne sedem, dokler ti sedeč ne slišiš moje prošnje …«

Nič ni pomagalo. Moral sem sesti, na kar je on spregovoril: »Rabi Ben Hered, očak Rehabovcev Jonadab ti izreka tole prošnjo: V svojem imenu, v imenu svojega sina Jonadaba II., v imenu svojega vnuka Jonadaba
III. in v imenu vseh poglavarjev našega rodu te vprašam: Ali si pripravljen dati roko svoje hčere Rahele (in se je še spoštljiveje priklonil) mlademu Jonadabu III., ko ti sporočim pogoje za to zvezo?« V pričakovanju odgovora je očak umolknil.

Nato sem kar se da slovesno odgovoril: »Častiti očak Rehabovcev! Pripravljen sem dati roko svoje hčere Rahele, brž ko bom slišal tvoje pogoje, ki že vnaprej vem, da bodo nad vse častni.«

»Hvala ti, rabi,« je odvrnil Jonadab, »ker si mi pritrdilno odgovoril. Pogoji pa, ki so jih odobrili vsi poglavarji našega rodu, so naslednji: Najprej ugotovi, kako utripa srce tvoje hčere in poizvedi, ali je njeno srce še prosto in ni že navezano na koga drugega, čeprav še na skrivaj.

Če je še prosta, ji takoj naznani ime in pogoje njega, ki si želi njene roke, Jonadaba III., prihodnjega vrhovnega poglavarja Rehabovcev.

Če bo privolila v to zvezo, ne da bi ji ti delal najmanjšo silo, ji povej, ker ni živela med nami in ker ne pozna naših šeg in navad, kako želimo, da bi brez vsakršne obveznosti preživela v našem rodu šest mesecev, in sicer po naše, pod varstvom moje žene in moje snahe, matere mojega vnuka.

Če bo po preteku tega časa, ko bo imela priložnost spoznati svojega bodočega moža, še zadovoljna, bom to sporočil glavarjem, na kar bo po običajih našega rodu najslovesnejša zaroka.«

Nato se mi je spet globoko priklonil, rekoč: »Pričakujemo tvojega odgovora!« ter slovesno odšel v spremstvu glavarjev, ki so ga pričakovali pred vrati. Jaz pa sem bil tako zmeden, da niti vstal nisem.

»Hudirja, domine! To je bilo pa zares slovesno in po pravici! Je res prav resna zadeva, če hočejo sprejeti v svoj rod tujko za ženo svojega bodočega poglavarja!« je spregovoril Kvart, ki je takoj nato vstopil. »Ne zameri mi, ampak slišal sem vse.«

»Ravno prav si prišel. Svetuj mi, kaj naj storim.«

»Prepričan sem, da ne dvomiš, kako je ta zveza za tvojo hčer prav primerna.«

»Seveda ne dvomim! Ampak, le kako naj zdaj uganem, za koga bije hčerino srce! Ko bi še živela njena mati!«

»Ne žalosti se, domine! Kar je minilo, je minilo …«

»Že prav, ampak, kaj naj storim?«

»Samo hipec počakaj, pa boš imel rešitev, mnogo lažje, kakor si misliš,« mi je odgovoril Kvart in odhitel iz sobe.

Jonadabova resnost me je vsega zmedla. Vpričo tega očaka sem se zdel sam sebi kot otrok. V tem se je vrnil Kvart, za njim pa je prišla Marta.

»Domine, kar Marti vse povej, pa bo ona pri tvoji hčeri prevzela materino vlogo.«

Takoj sem razumel pametni Kvartov načrt in velik kamen se mi je odvalil od srca. Brez ovinkov sem povedal Marti, kaj se je zgodilo. Smehljaje se me je poslušala.

Ko sem končal, mi je rekla: »Dragi rabi, kar vidno ti pomagajo nebesa. Jonadab je odlična partija za Rahelo, a srce tvoje hčere ...«

Nagrbančil sem čelo in brž vprašal: »Je že oddano komu?«

»Ne, rabi, nič se ne boj! Že dalj časa je oddano mlademu Jonadabu.«

»Je to mogoče? Da je moja hči že zaljubljena vanj?«

»Seveda je, a ona tega še niti ne ve, pač pa jaz. Deklica se niti ne zaveda, da ji je srce že oddano Jonadabu. Mar nisi opazil, da nam mladi Jonadab vselej kaj prinese v dar, kadar Rehabovci pridejo iz puščave? Ne veš, kako je Rahela vesela, ker nam Jonadab prinaša tista darilca. In kaj bi govorila, kako se veseli šele on, ko tvoja hči darilca sprejema. Z eno besedo: od strani tvoje hčere ne bo nobenih ovir,« je smeje se zaključila Marta.

»Torej to takoj sporočim očaku … »

»Ne počenjaj mi takšnih neumnosti!« se je razvnel Kvart. »Saj si sam videl, kako resno starček obravnava to zadevo. Tvoja prenagljenost bi mu bila kaj malo všeč.«

»Mislim, da imaš prav. Ampak – kaj naj tedaj storim?«

»Najmanj osem dni odlašaj z odgovorom. S hčerjo hodi v tempelj molit, da te bodo Rehabovci videli z njo. Pogovarjaj se z njo, kakor bi jo kaj spraševal ali kakor bi jo skušal pregovoriti. Raheli pa seveda o vsem tem ne zini niti besedice! Saj bi se sirotica prestrašila takšne slovesnosti. Ali se mar ti nisi?«

»Prav imaš!« sem se nasmehnil. »Ampak, nazadnje bom moral hčer vendarle vprašati.«

»Čez en teden, ne prej. Marta bo pomagala in tvoja hči nam bo brez besed razodela svoje želje.«

In tako sem tudi storil. Večkrat sem tako ukrenil, da so me Rehabovci videli zunaj z Rahelo. Zelo resno sem se pogovarjal z njo. Konec tedna mi je Marta pripeljala hčer in mi vpričo Kvarta kar tako mimogrede rekla: »Rabi, zdaj boš pa že moral začeti misliti na to, kako boš Rahelo omožil, saj je že pravo dekle.«

Rahela je zardela, jaz pa sem se zasmejal: »Marta, mislim, da imaš prav.« A Kvart je dodal: »Katerega ji pa izberemo za moža? Biti mora postaven mladenič, ves moški in prav prikupen, kakršen je na primer Jonadab.«

Uboga Rahela je vsa zardela skrila obrazek Marti na prsi. Tedaj sem jo pritegnil k sebi in ji rekel: »Bi ti bil Jonadab všeč, hčerka? Meni bi bil zelo všeč.« Hčerka me je namesto odgovora začela objemati.

Kvart se je pa oglasil: »Torej vedi, da je stari Jonadab prišel k tvojemu očku prosit tebe za zakon s svojim vnukom …«

Rahela me je spet objela in začela od veselja jokati. Zelo nežno ji je zdaj rekla Marta: »Ti je všeč? Kaj ne, da ti je? Ne bodi neumna, pa mi po tihem povej!«

In moja hčerka je prislonila ustnice Marti na uho in ji zašepetala odgovor.

»Tako torej,« sem povzel, »zdaj pa pojdem to sporočit očaku, ki že več dni pričakuje odgovora, kakor tudi mladi Jonadab. Pojdemo na Sinaj, kjer bomo preživeli prav prijetne počitnice. Ti boš tam spoznavala rehabovske šege in navade. Če ti bodo všeč, se bo vse drugo uredilo. Si zadovoljna?«

Z novimi hčerinimi poljubi je bila zadeva s te strani urejena. Marta je objela Rahelo, na kar smo nemudoma odšli novico povedat Mirjam. Ta je mojo hčerko pobožala in poljubila, odobrila zaroko in jo blagoslovila.

»Zdaj te pa zares čaka naloga, da to sporočiš Jonadabu,« se mi je smejal Kvart.

»Uganil si moje misli. Kaj naj pa zdaj storim?«

»Še danes pošlji Jonadabu prav spoštljivo sporočilo, v katerem ga prosi, da bi te jutri dopoldne sprejel v svojem šotoru. Njegov odgovor bo seveda pritrdilen. Jutri pa v spremstvu častitljivega Samuela in celega tropa služabnikov ter prav lepo oblečen odidi k očakovemu šotoru. Služabniki in jaz z njimi bomo ostali pred vrati. Vstopila bosta le vidva s Samuelom.«

»In potem?«

»Potem si boš pa že sam pomagal!« se mi je zasmejal Kvart.

Tako je tudi bilo. Ampak noč sem prečul brez spanca, ker sem se bal, da se osmešim. Hvala Bogu, vse se je prav lepo izteklo. Le potem doma, ko sva bila sama, bi Kvart skoraj od smeha počil, tako se je norčeval iz moje slovesne drže. In mislim, da se mi bo smejal tudi, kdor bo to bral ...

––––––––––

Že čez nekaj dni je iz Jeruzalema odrinila karavana proti puščavi. Marta je spremljala mojo hčer. Obe sta jezdili na mogočni kameli. Vsi drugi pa smo rajši jezdili na konjih v spremstvu Rehabovcev. Očak je bil ves srečen, kaj pa šele ženin! Ta se ni ganil od kamele, na kateri sta sedeli obe ženski, edini v vsej karavani.

Naš prihod na Sinaj je bil pravcato zmagoslavje, ker je očak že vnaprej sporočil, da prihajamo. Ko sta Marta in Rahela stopili s kamele, sta ju sprejeli očakova žena in ženinova mati v spremstvu vseh drugih žensk iz rodu. Dekleta pa so kar obsula s cveticami bodočo ženo mladega Jonadaba.

Čez dva tedna je Rahela postala že prava Rehabovka v veliko presenečenje in zadovoljstvo Sare, žene častitega očaka, ki mi je rekel: »Dragi moj rabi, tvoja hčerka je prava lepotica. Pridobila si je že srca vseh naših mladenk, poročene ženske jo cenijo, Rehabovci pa spoštujejo. Najbolj pa jo ima rada njena bodoča tašča Noemi, ki jo že kar razvaja.«

»V veliko veselje in zadoščenje mi je, da se moja hčerka tako lepo obnaša. Upam, da bo vredna nekoč postati žena rehabovskega očaka.«

A tudi sam sem bil srečen med temi ljudmi tako čistih običajev in navad in kateri so se že spreobrnili h Kristusovemu nauku. Po mojem je bil rehabovski rod vzor, kakšno naj bo pravo krščansko občestvo.

Jonadab je že prve dni zaprosil Petra, naj mu pošlje koga izmed svojih učencev, ki bi imel največ pravega duha, da bi prebival med rodom, da bi ljudi učil in bi jih med rehabovskimi mladci vzgojil nekaj, ki bi bili vredni, da bi Peter nanje položil roke. Po Božjem navdihu je Peter to nalogo izročil Silu, ki je poznal Kristusa in je bil res mož pravega apostolskega duha.

Med Rehabovci je Sila našel za svojo misijo že čudovito pripravljena tla. V tem rodu je bil farizejski duh popolnoma neznan. In od tistega dne, odkar so glavarji z množico možakov sprejeli sveti krst in je nanje prišel Sveti Duh, so z dušo in telesom začeli služiti Kristusu, prvi s svojim zgledom sam častiti očak.

Prvič me je Jonadab peljal v osrednje poslopje, kjer je bila shodnica, kakor sem že drugje enkrat omenil. Presenečen sem opazil na koncu dvorane oder, na njem pa oltar, nad njim pa velik križ. Udeležil sem se večerne pobožnosti. Peli so psalme, na koncu pa je otroški zbor zapel Oče naš.

Ko smo odhajali iz shodnice, v kateri so se zdaj zbirali verniki, je bila že noč in zvezde so sijale na temnem puščavskem nebu. Jonadab je opazil, kako me je ta pogled prevzel, pa mi je rekel: »Stopiva gor na obronke Svete gore, od koder bova bolje videla nebesni svod.«

Molče sem stopal za njim, dokler se nisva usedla na skalo. Tedaj je spregovoril: »Rabi, ne neham se zahvaljevati Bogu, ker mi je ohranil življenje, da sem spoznal in poslušal nebeškega Učenika, in pa, da sem z Božjo in Silovo pomočjo mogel vzgojiti naše občestvo, kjer so zdaj vsi eno srce in ena duša ... V tem vidim nebeško plačilo za čiste običaje našega rodu. Že takrat, ko si bil prvič med nami, si lahko opazil, kako spodobno žive moji ljudje, ki po naročilu našega očeta Rehaba niso nikoli pokusili opojne pijače. Zdaj pa, ko pijejo iz posvečenega keliha, se Rehabovci vzorno vedejo.« Očaku se je glas od ganjenosti tresel, pa tudi jaz sem bil vzhičen.

Nato pa je z drugim glasom spregovoril: »Drugi Božji blagoslov pa je, da je bila tvoja hči Rahela izbrana za ženo mojega vnuka. Nam je bil zakon vedno nadvse svet. Drugod jim je ženitovanje le priložnost za požrtijo, mož pa more nazadnje dati ženi ločitveni list, če se jo je naveličal. Mi pa po Božji dobroti nikoli nismo poznali mnogoženstva, še mnogo manj pa poznamo ločitev. Zato smo veseli besed, s katerimi je Jezus po pravici grajal Izraelovo trdosrčnost glede ločitve: ‘Ali niste brali, da je Stvarnik na začetku ustvaril človeka kot moža in ženo ter rekel: Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje. Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žena, od začetka pa ni bilo tako.’ Zato se zahvaljujem Bogu, da sem bil rojen v tem svojem rodu.

Hočem torej, da se zakon med tvojo hčerjo in mojim vnukom kar najslovesneje sklene, saj bo morebiti to ženitovanje zadnje, ki ga bodo videle moje oči. Želim, da bi ta zakon bil vzor zakonov med Kristusovimi verniki. Čez šest mesecev bo zaroka, čez eno leto pa poroka! Da bi me le Bog ohranil dotlej pri življenju!«

––––––––––

Tako se je tudi zgodilo. Preden sem čez šest mesecev odšel, smo slavili zaroko vpričo vseh častitih rehabovskih glavarjev, ki so podpisali listino.

Jaz sem se s Kvartom in Marto moral vrniti v Jeruzalem. Hčerko Rahelo sem prepustil dobremu varstvu Sare in Noemi v upanju, da se bom spet vrnil, ko bo minilo dogovorjeno leto.

»Kaj pa Rafaelček?« se mi je nasmehnil Kvart.

»Z nami pojde!« sem mu odvrnil. Ko sem potem to omenil sinu, je menil, da bi bilo bolje, da bi ostal pri Jonadabu, če mu dovolim, ker ga ima Jonadab zelo rad in ker mu ugaja življenje tukaj. »Sicer pa,« je še rekel, »bi bil tukaj pri svoji sestri.«

Nisem mu mogel oporekati in sem mu rad dovolil, s čimer je bil prav zadovoljen.

Ob slovesu je bil Rafaelček bolj vesel, kakor bi ob slovesu smel biti. Kvart, ki je mladca opazoval, je k temu pripomnil: »Ni čudno, ko je pa še mlad in poln življenja. Nomadsko življenje ga gotovo zelo mika. Sicer pa,« je dodal Kvart in pomežiknil, »mislim, da ima očak še kakšno vnukinjo, ki …« Oba sva se zasmejala in spodbodla konje.

torek, 20. avgust 2013

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA - O častitem možu Gerardu, menihu in poznejšem opatu v Clairvauxu

Cistercijanski red se je po zaslugi svetega Bernarda začel hitro širiti Ker pa je častivredni oče vroče želel, da bi žel sadove pri severnih ljudstvih, prav tako kot pri drugih, je poslal na prošnjo bogaboječe žene, švedske kraljice, skupnost bratov v to pokrajino. Menihi in bratje konverzi, določeni za to, da posredujejo neizobraženim in divjim ljudem red redovništva in vzgoje, so se užalostili in hoteli s prošnjami, kolikor so le mogli, doseči, da ne bi bili poslani proč v barbarske dežele, ker bi tam pogrešati tako pomembnega očeta.
 
Svetniški opat pa jim je odgovoril: “Kaj delate, moji ljubljeni bratje? Zakaj mučite mojo dušo z nerazumnimi solzami in prošnjami? Ali sledim morda pri tej odločitvi svoji volji in ne mnogo bolj volji Boga, ki ga moramo vsi ubogati?” Pred njim so ležale obleke, svete posode in druge reči za bogoslužje, ki naj bi jih bratje vzeli s sabo. Ker jih je hotel prepričati o tem, da je bila to Gospodova odločitev, je visoko dvignil pladenj, ki je bil določen, da sprejme na duhovnikove roke izlito vodo, pritisnil s prstom na njegovo dno in rekel: “Glejte, to bo za vas znamenje, da vas je poslal Gospodov Duh.” Tedaj se je lahko videlo, da se je trda in neelastična kovina vdala na čudovit način mehkemu prstu tako zelo, da se še danes pozna, kako velik je bil prst. Kolikor je znotraj popustila, toliko je od zunaj nabrekla.
 
V pričevanje za tako velik čudež se hrani z največjim spoštovanjem ta pladenj v zakristiji samostana, ki ga je ustanovil takrat svetniški oče. Ko so omenjeni bratje spoznali, da je bila božja milost jasno navzoča, so uničili želo razjedajoče žalosti, in se veselili, čeprav niso šli k zelo oddaljenim in v hudi klimi ledenega severa razstresenim ljudstvom brez duhovnega strahu. S pobožnim zaupanjem so sprejeli, da jih bo spremljala ista božja milost po zaslugah in molitvah njihovega svetniškega očeta.

Med njimi pa je bil tudi mlad mož, z imenom Gerard. Bil je doma iz Srednje Nemčije v mestu Utrecht in je bil dobro razpoložen ter imel tudi preprostost golobice. Bil je še bolj nezadovoljen kot drugi in se pritožil s solzami božjemu možu : “Preblaženi oče, jaz, bedni mladi fant, sem zapustil očetno hišo, vse preziral, kar bi bilo vredno želja in ljubezni.
 
Zato sem, gnan od ljubezni do Reda, prišel k tvoji očetovski dobroti v upanju, da bom mogel uživati tvojo prijetno navzočnost, ki me bo poučevala z nauki in zgledom, pomagala s svojim zasluženjem in molitvami, da bi našel varnost pred nevihto skušnjav in ognjem mladostne poželjivosti v senci te svetniške skupnosti. Z vsem srcem si želim in hrepenim, da bi pričakal sodni dan med telesi naših bratov, ki počivajo na tem pokopališču. In glej, ti me danes odganjaš od svojega obličja in izgubljam udeleženost pri tej svetniški skupnosti, in k temu bom še prikrajšan za zaželeni pokop.
 
Zato, predvsem zato zelo trpim, kajti srce mi bobni v prsih.” Iz sočutja do mladega moža se je božji mož potrudil pomiriti njegovo od žalosti zadeto dušo z ljubeznivimi besedami. V svojem preroškem duhu je videl to, kar se bo zgodilo po 50 letih, in mu napovedal: “Pojdi, preljubi sin, kamor te pošilja Sveti Duh v svoji milosti in delaj kot prizadeven delavec na Gospodovem polju! Obljubim ti v Gospodovem imenu in ti zagotavljam, da boš umrl v Clairvauxu, kot si želiš, in boš skupaj z nami pričakoval, ter ne boš prevaran, slavni prihod nebeškega Ženina.” To tako osrečujočo obljubo pobožnega očeta je brat sprejel kot poroštvo svojega hrepenenja in se zelo razveselil. Vedel je namreč, da človek, čigar so dokazi znamenj in čudežev potrdili kot svetišče modrosti in resnice, ne sme varati.
 
Šel je torej in je v samostanu, kamor je bil poslan, da ga ustanovi z drugimi brati, navdušeno opravljal naloge priorja, oskrbnika, ter dosegel službo in hkrati ime opata kot dar božje milosti. Čeprav je nerad sprejel to čast – hotel je raje ostati varen na nižjem mestu, kot da bi bil v nevarnosti na visokem položaju – je okrasil prevzeto službo s sijajem bogaboječega življenja. Ker pa je zaradi majhnega števila klerikov komaj kdo iz tiste dežele vstopil v Red, je poslal Gospod svojemu zvestemu služabniku izobražene in modre ljudi iz Nemčije in Anglije, zaradi česar se je v tisti deželi okrepila vzgoja meniškega življenja in prinesla obilen sad pri ljudstvih, ki so sicer slišala za besedo 'menih', a ga do tedaj nikdar niso videla.
 
Gerard je kot opat samostana prenesel svojemu oskrbniku Abrahamu, modremu možu, vso upravo samostana v svetnih rečeh in zunanjih zadevah ter se popolnoma predal duhovnemu prizadevanju: reševanju duše, budnosti in vnetosti za božjo službo, pogosti navzočnosti pri delu, če je kdaj imel čas, pogosti navzočnosti pri duhovnem branju, jemanju iz skupnih dobrin za telesno vzdrževanje, vnetosti za pobožnost in božji strah.
 
Odlikoval se je po tako veliki milosti krotkosti in potrpežljivosti, da ga je nekoč neki menih, katerega je zaradi pregreška pokaral, zapeljan od hudobnega duha, ko je šel po stopnicah navzdol, tako močno s pestjo sunil, da ga je ta udarec zelo bolel. Tako zlobnega človeka ni izključil ali ostro kaznoval, ampak ga je nasprotno potegnil stran, ga ponižno prosil, naj mu odpusti in se Bogu na ljubo preneha jeziti nanj.

sobota, 17. avgust 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (8)

Savel oslepi

Savel se je spomnil, kako je učitelj Gamalijel nekoč povedal, da je svetoval vélikim duhovnikom: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« Čudno se mu je zdelo, zakaj tako govori. Želel je, da bi jih obsodil. Mogoče je Gamalijel slutil, ali pa mu je govoril Duh, da je prerokoval. Torej se je tudi on, Savel, znašel v boju proti Bogu. V teh ljudeh, ki so verovali Jezusu, je Jezus sam. Pravi, da ga preganjam, ker preganjam njegove učence.

Savlu je bilo nekoliko žal tega početja. Toda sedaj gre v Damask prav s tem namenom. Ali naj se obrne? Naj gre nazaj in vélikim duhovnikom pove, da se motijo? Čutil je, da mora nekaj narediti, a ni vedel kaj. Slutil je, da se bo življenje čisto spremenilo, a ni si znal niti malo predstavljati, kaj bo počel odslej. Pred njim je bil Jezus ves resničen, ves čudovit, ves dober. Ni se ga bal. Ni bežal pred njim. Ni se poskušal skriti. Zaupno je zrl v njegov obraz. Jezusove oči so ga gledale tako ljubeče, da se je čutil sprejetega. Postal je pogumen. Želel ga je kaj vprašati. Toda kaj? V njem se je porajalo toliko vprašanj, da ni vedel, kje naj začne.

Prišlo mu je na misel, kako naj konča svojo pot v Damask. Ali naj se obrne? Ali naj gre v Damask? Ni vedel, po kaj naj gre v mesto. Kristjanov ne bo več preganjal. To mu je postalo jasno. Ne bo se več boril proti Bogu. Sedaj ve, da je Jezus Sin Najvišjega. Sedaj ve, da je bil obsojen zato, ker ga ljudje niso spoznali. Tudi sam ga ni spoznal. Sedaj se mu je razodel v čudoviti svetlobi in z usmiljenim srcem. Ni ga obsojal zaradi njegovih učencev, ki jih je preganjal. Kako živeti naprej, kaj početi? Saj je najbrž še na zemlji. Vse je tako čudovito, da ni zemeljsko, toda Savel še čuti svoje telo. Še je živ. Mogoče bo vsa ta lepota izginila in bo ostal sam. Sam pred mestom, brez da bi vedel, kam in kako. Čutil je, da mora nekaj narediti. Jezus se mu je prikazal zato, da bi mu nekaj povedal. Če bi hotel očitati njegova preganjanja, bi to že storil. Prvič se je pred Jezusom vprašal: Kaj hoče Bog od njega? Besede so kar same prišle iz ust

»Kaj naj naredim, Gospod? Kaj naj delam? Kaj želiš od mene? Kako naj živim? Kaj
ti pričakuješ od mene?«

»Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!«

Te besede so ga opogumile. Želel je takoj vstati in iti. Zdelo se mu je, da ne sme izgubiti niti trenutka. Vse je treba izpolniti in nič odlašati. Svetloba je začela izginjati. Počasi je bledela rumena luč. Svetlobni prameni so izginjali. Počasi se je zavedal, da so ob njem tudi njegovi sopotniki, ki se trudijo, da bi ga postavili nazaj na noge. Bile so še vedno mlahave in klecave. Poskušal je hoditi, a ni mogel. Možje, ki so bili z njim, so bili prestrašeni. Niso vedeli, kaj se dogaja. Videli so rumeno svetlobo, a niso razumeli, zakaj bi se kaj takega lahko zgodilo sredi belega dne. Savel se je opiral na dva moža in le s težavo hodil. Odpiral je oči in se trudil, da bi kaj videl, a pred njim je bilo vse prazno. Tudi možje so opazili, da ne vidi. Nekaj časa sta ga po dva in dva podpirala, ker pa je bilo težko in bi tako do večera ne prišli v mesto, sta ga položila na osla. Tiho so šli naprej. Noben ni nič govoril. Premišljevali so o tem, kaj se je zgodilo.

p. Branko

sreda, 14. avgust 2013

Marijino vnebovzetje 2013, posvetitev Mariji



Dočakali smo najlepši in največji Marijin praznik. Njej bomo danes posvetili in izročili sami sebe in ves slovenski narod. Zakaj?
1. Devica Marija je najbolj sigurna pot k Bogu. Po Mariji k Jezusu! Sv. Ludvik Grignion Montfortski je učil: »Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'.« Mariji smo se posvetili v prvem letu samostojnosti, leta 1992. Letos se ji hočemo izročiti s posebno zavzetostjo, ker smo v letu vere in ker obhajamo sedemdeseto obletnico posvetitve našega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pred sedemdesetimi leti so se verniki po naročilu papeža Pija XII. in pod vodstvom škofa Gregorija Rožmana na posvetitev skrbno pripravili, v ljubljanski škofiji z obhajanjem petih prvih sobot in s spokornim dnevom. Tudi letos smo se pripravljali na izročitev in posvetitev Mariji z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način.

2. Mariji smo bili izročeni že pod križem. Tam je rojstna ura izročitve Božji Materi. Evangelist Janez poroča: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,25–27).
Učenec, katerega je Jezus ljubil, je bil apostol Janez. On je predstavljal nas vse. Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater. Njegova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater. Njej se bomo izročili tako, da jo bomo kot apostol Janez vzeli k sebi, na svoj dom. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje sprejema in izročitve vedno znova obnavljati. Na najodličnejši način se to dogaja pri dobro pripravljeni izročitvi in posvetitvi Mariji.

3. Posebej smo bili Mariji izročeni pri svetem krstu. Takrat smo postali Božji otroci, Božja last. Devica Marija je na poseben način postala naša duhovna Mati. Če zavestno živimo iz posvetitve, se začnemo na znotraj spreminjati in oblikovati po Marijinem Srcu. S pogostnim obnavljanjem izročitve Materi Mariji hkrati obnavljamo krstne obljube in se odvračamo od hudega in izberemo Boga za svoj cilj. Če živimo v tesni povezanosti z Materjo Marijo, lažje premagujemo skušnjave, ki nas zavajajo k slabemu, in se oklepamo Božje volje. To je naš cilj.
Vsak izmed nas je na oseben in edinstven način povezan z Materjo Marijo. Smo sinovi in hčere naše duhovne Matere. Naše krščansko življenje ima marijanski značaj. Ko Odrešenik izroči Marijo Janezu in Janeza Mariji, vnaprej vsakemu izmed nas izroči svojo Mater za našo Mater in nas izroči njej za sinove in hčere. Zelo smo počaščeni, ker smemo, kakor apostol Janez, vzeti Mater Marijo k sebi na svoj dom, v svoje vsakdanje življenje.

4. Izročitev Mariji je odlično dejanje obojestranske ljubezni. Čudovit zgled nam je papež Janez Pavel II., ki se je s svojim geslom »Ves tvoj!« popolnoma izročil in se do konca življenja izročal Materi Mariji, ona pa je njega in po njem mnoge druge privedla do tesne povezanosti z Bogom in s tem do svetosti.
Ko se izročimo Mariji, se zavežemo, da bomo skrbeli za njene zadeve, ona pa se zaveže, da bo skrbela za naše. Po naravi smo sebični, usmerjeni na svoj jaz. Stalno se vrtimo okrog sebe. Zaskrbljeni smo, kako bo z nami. Če se izročimo Materi Mariji, se usmerimo od sebe k njej in po njej k Jezusu. Tako se rešimo svoje sebičnosti.
S posvetitvijo izročimo Mariji in po njej Jezusu svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. Marija bo odslej z našim sodelovanjem skrbela za vse to, mi pa se bomo rešili pretirane zaskrbljenosti in bomo svoja vsakdanja opravila delali z večjim mirom in zaupanjem v Marijino in Jezusovo pomoč.

5. Izročitev Mariji je treba uresničevati v življenju. Nikakor ni dovolj, če molitev samo odmolimo. Skladno s posvetitvijo je treba tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus. Izročitev, ki jo živimo, globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja, odpuščanja, sprave in novega življenja. Ko se izročimo Mariji, postanemo njeni ter Jezusovi apostoli in pričevalci. V povezanosti z našimi škofi bomo Mariji izročili ves slovenski narod, njegove velike potrebe in njegove slabosti ter velike rane.


Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba izprositi z redno molitvijo, z življenjem iz Božje besede, svete evharistije in zakramentov. Naj nam pri tem pomaga Mati Marija, Mati Cerkve in Mati milosti Božje ter Kraljica nebes in zemlje. Tako naj bo!

Ne bojte se! Ne izgubljajte poguma! (nagovor p. Antona Nadraha 13. maja 2013)

Evangelij nam poroča o srečanju dveh velikih žena: Marije in Elizabete, ki sta se kot sorodnici že prej dobro poznali, ne samo na zunaj, ampak v globini svojih src. Čeprav je Marija z Otrokom pod srcem, hiti na pomoč sorodnici Elizabeti, ki je veliko starejša od nje in tudi pričakuje otroka. Nista govorili o vremenu, politiki, gospodarski in finančni krizi, ampak o tem, kako Bog deluje v njunih srcih. Marija je s svojim prihodom in pozdravom prinesla v Elizabetino hišo izreden Božji blagoslov. Elizabeta je spoznala Marijino veličino in jo izrazila z besedami: »Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Božja Mati je svojo svetost izžarevala na Elizabeto in njenega otroka, bodočega svetnika Janeza Krstnika, vélikega Kristusovega predhodnika in spokornega pridigarja. Marija je bila polna Svetega Duha, saj je pod srcem nosila Odrešenika sveta, tudi Odrešenika Elizabete in Janeza Krstnika.

Pomenljivo je, da je v tem trenutku čudovitega srečanja dveh vélikih žena in dveh vélikih otrok Marija zapela svojo čudovito pesem »Magnificat – Moja duša poveličuje Gospoda«. Marija s hvaležnostjo poveličuje Gospoda, ker jo je tako čudovito ustvaril in odrešil. Poveličuje Gospoda, ker se je Božji Sin v njej učlovečil in ji s tem storil velike reči. Božja Mati tudi zdaj v nebeški slavi kar naprej poveličuje Gospoda, ker jo je z dušo in telesom vzel v nebesa in jo čudovito poveličal. Poveličuje Gospoda, ker je postala Mati Cerkve, moja in tvoja duhovna Mati.

Kakor k Elizabeti pred več kakor 2000 leti, je ista Marija pred skoraj 100 leti prihitela k trem fatimskim pastirčkom in po njih k vsemu človeštvu, k vsem tistim, ki jo hočejo poslušati. Nekoč je hotela pomagati stari ženi, ki je pričakovala otroka, zdaj je prišla na pomoč človeštvu, ki se je močno oddaljilo od Boga. Na Zahodu so ga hoteli odpraviti in zatreti vsako vero prostozidarji, na Vzhodu pa komunisti. Danes se je zelo uveljavil praktični ateizem in materializem, ko večina ljudi živi, kakor da ni Boga ne njegovih zapovedi in zato nobenega upanja za čas po naši smrti.

Marija je Mati in kot Mati je zaskrbljena za svoje otroke, za njihovo večno usodo. Kdor se je z otroško ljubeznijo oklene, ga bo zanesljivo pripeljala do večne sreče pri Bogu v nebesih.

Zdaj smo v tretjem letu priprave na fatimsko stoletnico, ko se zbiramo ob Marijinih besedah: »Ne bojte se!«, s katerimi je opogumila fatimske pastirčke že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, natanko pred 96 leti. Te besede je izrekel že angel ob prvem prikazanju, eno leto prej, spomladi 1916: »Ne bojte se, sem angel miru!«

Po človeški pameti bi pričakovali, da bo Marija pastirčkom odvzela vse križe. Pa ni bilo tako, še zlasti za desetletno deklico Lucijo ne. Takoj po prvem prikazanju se je zanjo od strani lastne matere in rodnih sester začelo veliko trpljenje, ko so jo imele za lažnivko, ki vara ljudi. Lucija je zato prosila Božjo Mater, naj vse pastirčke vzame v nebesa. A ona ji je odgovorila, da bo Jacinto in Frančiška vzela kmalu, Lucija pa bo ostala na zemlji, da bo širila češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.

To je velika milost, ki jo je treba odkupiti s križem! Marija zato Luciji ni odvzela križa, jo je pa z materinsko ljubeznijo čudovito potolažila: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Poleg besede: »Ne bojte se!« je še druga Marijina beseda: »Ne izgubljaj poguma!«

Za vsakega izmed nas, ki je častilec Marijinega brezmadežnega Srca, velja: »Ne boj se! Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« To so čudovite besede. Dobro bi se bilo ob njih večkrat ustaviti. Zlasti, ko nas teži kak križ.

Te in podobne tolažilne besede pogosto najdemo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze. Besede: »Ne bojte se!« hočejo v nas zbuditi zaupanje do Marije, do angela in sploh do Boga. Smo v Marijinih in Božjih rokah. Še več: Smo v Marijinem in Jezusovem Srcu. Nimamo se česa bati. Kako pomembno je zaupanje za srečno življenje že tu na zemlji! Čeprav križi ostanejo, jih z zaupanjem lažje sprejemamo in prenašamo. Kar pride iz Božje roke, po Božjem dopuščenju, je za nas dobro, čeprav tega na začetku ne uvidimo.

V duhu se povežimo z vsemi tistimi, ki so zdaj kot romarji v Fatimi ob Mariji. Marijin kip med nami, ki je darilo iz Fatime in je narejen po milostnem fatimskem kipu, nas povezuje z vsemi dogodki, ki so se pred skoraj sto leti zgodili in razodevajo Marijino usmiljeno ljubezen do grešnega in zablodelega človeštva.

Marija je pri sorodnici Elizabeti v vsej ponižnosti napovedala: »Blagrovali me bodo odslej vsi rodovi. Zakaj velike reči mi je storil On, ki je mogočen in je njegovo ime sveto.« Blagrujemo jo tudi mi, ki smo danes prišli k fatimski slovesnosti. Zahvaljujemo se ji, da nas je sprejela za svoje otroke in posreduje za nas pri Gospodu.

Danes bi lahko Marijino pesem takole spremenili: »Moja duša poveličuje Marijo, ker se je ozrla na propadajoče človeštvo, ker ga hoče rešiti za nebesa. Moja duša poveličuje Marijo, ker po njej najbolj zanesljivo pridemo k Bogu. Moja duša poveličuje Marijo, ker nam je razodela svoje čudovito materinsko Srce, polno ljubezni, polno usmiljenja. Moja duša poveličuje Marijo, ker nam je zagotovila, da bo končno zmagalo njeno brezmadežno Srce.«

Vabilo v Rim na srečanje s papežem Frančiškom in Fatimsko Marijo Romarico



Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu se želi odzvati vabilu papeža Frančiška in zato skupaj z Aritoursom od 11. do 13. oktobra 2013 organizira z avtobusom romanje v Rim. Prisrčno vabljeni, da v molitveni povezanosti s svetim očetom in Materjo Marijo izprosimo nove in številne milosti za poglobitev vere, ki jih nujno potrebujemo.
V petek, 11. oktobra, zjutraj: odhod z avtobusom v Rim.
V soboto, 12. oktobra: romanje na grob sv. Petra, češčenje Najsvetejšega, ogled bazilike Marije Snežne, skupaj s papežem Frančiškom sprejem Marije Romarice, možnost nočnega češčenja.
V nedeljo, 13. oktobra, dopoldne: na Trgu sv. Petra udeležba pri papeževi mašni daritvi, odhod domov.
Cena: 199 Eur.

Informacije in prijave: Aritours, Slomškov trg 7, 2000 Maribor, tel: 02/252 16 19; info@aritours.si.

nedelja, 11. avgust 2013

MOLI IN DELAJ - Žetev je velika, delavcev pa malo


Po zaslugi nekaterih še vedno napredujemo, kar lahko ugotovite po pobarvanih pšeničnih zrnih. Vsem naj dobri Bog obilo povrne. Vztrajajmo še naprej! Pregovor pravi: »Od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.« Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice.

Veseli smo novega papeža, ki se zelo trudi, da bi Cerkev zasijala v prvotni preprosti lepoti, z ljubeznijo da vsakega človeka, predvsem do najbolj ubogih in nesrečnih. Naj tudi to vpliva in daje pogum in zagon mladim, da se bodo raje odločali za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

sobota, 10. avgust 2013

Prošnja iz slovenskega fatimskega svetišča

Spostovani!

Tudi iz slovenskega fatimskega svetisca vas prosim in vabim,
da bi posvetitev (oz. obnovitev posvetitve) Devici Mariji na
praznik njenega vnebovzetja vzeli zares in bi na to vernike tudi
pripravili..
Eksorcist p. Gabriele Amorth je veckrat vprasal hudica, zakaj se tako boji Marije.
Odgovor je bil vedno isti: Ker me vedno premaga, ker se je greh nikoli ni dotaknil.
Pavel VI. je pravil: "Vse, kar nasprotuje grehu, nasprotuje hudicu."
(Glej G. Amorth, Mocnejsi od zla, Slomskova zalozba, Maribor
2012, str. 170).

V Odboru za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS)
bi sicer raje videli, da bi bilo pri posvetitvi Mariji posebej
poudarjeno njeno BREZMADEZNO SRCE. (Ta hip ne bi rad
izzival debate o tem, se pa tisti, ki ste zreli za taksno posvetitev
lahko obrnete na Odbor JMS v Sticni.

Polagam vam pa na srce, da OBNOVIMO POSVETITEV
MARIJI
posebej skrbno, sploh v casih, ki so se je Cerkev na
Slovenskem znasla v tezki situaciji. Hudobni duh bo storil vse, 
da bi bila ta posvetitev Mariji samo povrsinska ali da je sploh 
ne bi bilo.

 Nam pa najbrz ni vseeno glede prihodnosti nasega naroda in Cerkve na Slovenskem? 
Vsaj meni ni vseeno, zato vas prosim za povabilo k posvetitvi in obnovitev posvetitve.

                Janez Mrak, zupnik v Kisovcu 

petek, 09. avgust 2013

Neposredne priprave na posvetitev in izročitev Mariji 15. avgusta

Ne pozabimo, da smo v času neposredne priprave na posvetitev in izročitev Mariji 15. avgustaob 70. obletnici izročitve in posvetitve slovenskega naroda

Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Za pripravo sta namenjeni dve nedelji in sam praznik Marijinega vnebovzetja.
Živimo v prelomnih časih in potrebujemo pomoč 

Matere Cerkve in Matere vsakega izmed nas.


Ne zamudimo časa milosti!
                                                           
                p. Anton Nadrah

torek, 06. avgust 2013

Merton je v knjigi Luč nevidne Resnice zapisal

"Naše odkritje Boga je v nekem smislu božje odkritje nas. Boga ne moremo iti iskat v nebesa, ker sploh ne vemo, kje nebesa so in kaj so. On pride iz nebes in nas poišče. Pogleda nas, iz globin svoje brezmejne navzočnosti, ki je povsod, in njegovo videnje nam da novo bivanje in novega duha, v katerem tudi mi njega odkrijemo. Njega poznamo le toliko, kolikor nas on spoznava, in naša kontemplacija (zrenje) njega je deležnost pri njegovi kontemplaciji samega sebe."

Bog lahko človeka išče tudi po vsakdanjih in manj vsakdanjih dogodkih. Na neki postaji na Madžarskem je hotel potnik vstopiti na vlak, ki je bil že tako poln, da so potniki stali celo na stopnicah. Hotel se je pririniti vsaj na stopnice, a sprevodnik mu ni pustil. Potnik je moral počakati na naslednji vlak. Vlak je pripeljal po drugem tiru, kajti prejšnji vlak se je – iztiril. Ponesrečili so se zlasti tisti, ki so stali na stopnicah. Potnik, ki je moral počakati na naslednji vlak, je tako ostal pri življenju. Pretreslo ga je. Tudi on bi bil lahko mrtev. Začel je redno hoditi k nedeljski maši. Resno se je trudil za vzorno krščansko življenje.

Bog nas ne išče samo toliko časa, dokler nas ne najde, ampak nas išče, vodi vse življenje. Vernikova naloga je, da se temu vodstvu izroči in vedno znova izroča. Lepo je to božje vodstvo v pesmi in molitvi izpovedal kardinal Newman:

"O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!

V temi, ki me obdaja, vodi me!

Temná je noč in daleč sem od doma,

ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!

Ne prosim, da bi v širne zrl daljave:

naj vidim pred seboj le za korak.

Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,

te nisem prosil, da me vodiš ti;

želel sem sam določati si pota:

a zanaprej ti vodi me povsod!

Predan napuhu bil sem in praznoti:

o, ne spominjaj mojih se zablod!

Bila z menoj je zdavnaj tvoja moč,

me varno bo vodila še naprej

prek pušč, močvar in skal in rek besnečih,

dokler ne mine noč in prismejó

se v svitu jutra angelov obrazi,

pozabljenih za hip, spet ljubih kot nekoč."

sobota, 03. avgust 2013

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (18) Ti, Gospod, me iščeš prvi

Preden človek išče Boga, Bog išče človeka. Bog človeka s svojo milostjo prehiteva in spremlja. Spomnimo se, kako je v stari zavezi Bog poklical Abrahama, Mojzesa in vse preroke, v novi zavezi pa po Jezusu Kristusu apostole.

Francoski pisatelj Adolf Retté (+ 1930) je v knjigi Od satana k Bogu popisal težko pot do spreobrnjenja. Bil je neveren in razvraten umetnik. Nekega dne je predaval o zlati dobi, ki bo nastopila, ko bo izginila vera v Boga. Ob vprašanju, kako si zamišlja ta svet brez Boga, se je zmedel in ni vedel odgovora. Začela ga je preganjati misel: Adolf, kaj pa če Bog jé? Kljub temu je ostal pri neveri in v svojih spisih je še naprej sramotil Boga. Bil je vedno bolj razdvojen.

Nekoč se je ustavil pred Marijino kapelico sredi gozda. Molil je: "Vidiš, kaj me je prisililo, da sem prišel k tebi. Če je resnica, da si vsemogočna srednica, prosi svojega Sina, naj mi pokaže, kaj naj storim."

Sedel je na gozdni mah in zdihoval: "Kaj naj storim, kaj naj storim?" V sebi je zaslišal glas: "Poišči duhovnika! Oprosti se bremena, ki te teži!" A ni se še odločil za ta korak.

Nekega večera pa je izbojeval odločilni boj, ki ga sam takole popisuje:

"Vsi moji grehi so bili pred menoj, strašna je bila njihova podoba. Slišal sem satanski glas: 'Glej, tvoja duša! Zdaj razumeš, da te nič na svetu ne more očistiti. Molitve so prazne. Boječe upanje, s katerim si se zatekel k Bogu, je izginilo. Ubij se, plašljivec!' Čutil sem, kako sem razdvojen. Ena polovica moje biti je hotela napraviti samomor: brez obotavljanja, brez pomišljanja. Druga je v tem boju klicala na pomoč. Zdelo se mi je, kot da divja okoli mene vihar kletev in najgrših psovk.

Tedaj sem opazil, da se z eno roko krčevito držim posteljne končnice, z drugo si brišem smrtni pot in solze, ki so zalivale oči. Še malo poguma, mi prišepetava demon, v trenutku bo končano. Spustil sem končnico postelje, šel proti omari, že sem v roki držal ključ, da si vzamem strupa...

V tem trenutku zasveti v temno dušo svetla luč. Zaslišal sem - pri svojem zveličanju to zatrjujem - zaslišal sem nebeški glas, tako dobro poznani glas, ki mi je klical: 'Bog, Bog je tukaj!' Podrla me je milost, padel sem na kolena in jecljal: 'Hvala ti, moj Bog, vrnil si se.' In v tej minuti sem bil prepričan, da vidim v sebi našega Gospoda na križu. Smehljal se mi je z izrazom nepopisnega usmiljenja."

Pozneje je šel v gozd, da se Mariji zahvali za dar spreobrnjenja. Spovedal se je, prejel sv. obhajilo in začel življenje trdega boja s starimi grešnimi navadami in strastmi. Tedaj je bil star 43 let.

Nato se je odpravil v Lurd, da se Mariji zahvali. "Pred votlino sem pokleknil na tla, iz oči so lile solze in jecljajoč sem molil Magnificat (Moja duša poveličuje Gospoda), bolj prisrčen, kot je kdajkoli prikipel iz mojega srca."

Človek Boga ne bi našel, če ne bi Bog prej našel človeka. Pri vsem iskanju Boga Bog sam stoji človeku ob strani in ga podpira. Sv. Avguštin, ki je do svojega dvaintridesetega leta živel daleč od Boga, v Izpovedih v himni Bogu-Lepoti razodeva, kako ga je Bog vztrajno iskal:

"Pozno sem te vzljubil,
Lepota večno davna, večno nova,
pozno sem te vzljubil!
In glej, bil si v meni, in jaz sem bil zunaj,
in tam sem te iskal,
nelep sem se gnal za lepimi stvarmi,
ki si jih ti ustvaril.
Z menoj si bil, jaz ne s teboj.
Daleč od tebe so me držale stvari,
ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.
Vabil si in klical - in prebil si mojo gluhoto.

Bliskal in žarel si – in pregnal si mojo slepoto. Sladkó si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj - po tebi koprnim.
Okusil sem te – in sem te lačen in žejen.
Dotaknil si se me - in zagôrel sem po tvojem miru" (10,27).

Bog na poseben način išče človeka v Jezusu Kristusu. On se je zaradi iskanja človeka učlovečil, šel na križ, vstal od mrtvih, poslal Svetega Duha. Gnala ga je edino ljubezen.

Pri iskanju Boga ima torej pobudo in nam pomaga on sam, ki nas prvi išče, kakor v Jezusovi priliki išče stoto izgubljeno ovco dobri pastir. Ovca se sama ne bi vrnila k čredi. Vsa umetnost je v tem, da se Bogu ne upiramo, ampak se mu damo najti. Spodbujajo nas Jezusove besede:

"Sin človekov je namreč prišel iskat in reševat, kar je izgubljeno" (Lk 19,10).

"Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla?" (Mt 18,12).

petek, 02. avgust 2013

Pobožnost petih prvih sobot (7) - Posvetitev v Sloveniji

Pri nas je škof Rožman ljubljansko škofijo v stolnici pred podobo brezjanske Marije Pomagaj posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu 30. maja 1943. Pridružili so se mu duhovniki in verniki po župnijah predvsem ljubljanske škofije. Verniki so se na posvetitev pripravljali z množičnim obhajanjem petih prvih sobot od januarja do maja 1943. Neposredna priprava pa je bila na spravni in spokorni dan, 29. maja 1943.

Ob koncu leta 1942 je škof v Ljubljanskem škofijskem listu povabil vernike:

“Tudi mi se moramo posvetiti Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor mu je sveti oče posvetil vse človeštvo. To posvetitev lahko opravi vsak zase, društva in samostani. Poleg teh posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, duhovniki in verniki, po temeljiti pripravi. Načrt je odobril sveti oče v avdienci 19. novembra letos. Pripravili se bomo s tem, da pobožno opravimo pobožnost petih prvih sobot.”

Jugoslovanski škofje, med katerimi so bili tudi slovenski, so posvetitev obhajali v Rimu, med drugim vatikanskim koncilom, v soboto, 30. novembra 1963, v najstarejši rimski baziliki Marije Snežne ali Marije Velike. Ludovik Ceglar je zapisal, da je posvetitvi sledilo boljšanje odnosov med Cerkvijo in državo, ki je končno privedlo do obnove diplomatskih stikov. V Sloveniji je prišlo do izrednega povečanja duhovniških poklicev. Najbrž je povečanju duhovniških poklicev botrovalo tudi dejstvo, da so bili novomašniki sinovi med drugo svetovno vojno Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvečenih staršev, fantov in deklet.

Slovenski narod se je posvetil Materi Božji v prvem letu svoje samostojnosti, 15. avgusta 1992, na praznik Marijinega vnebovzetja. Na ta dan svojo posvetitev (izročitev) vsako leto obnavljamo. Sicer pa izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu obnavljamo po naših cerkvah vsako prvo soboto v mesecu, a je, žal, obisk zelo maloštevilen.

Obnavljanje posvetitve (izročitve) naj bi nas vodilo do poglobljenega krščanskega življenja. Le tako češčenje Marijinega brezmadežnega Srca ne bo samo neka “pobožnost”, ampak bo po Marijinem zgledu in s pomočjo njene priprošnje pospešilo duhovno rast iz Božje besede in zakramentov, zlasti iz svete evharistije. Blagodejno bo vplivalo na novo evangelizacijo in pomagalo pri uresničitvi Slovenskega pastoralnega načrta.

Če bomo častili Marijino brezmadežno Srce, se mu izročali, obhajali prve sobote in se trudili živeti po Božji volji, bo tudi za nas veljalo, kar je Marija obljubila trpeči desetletni Luciji pri drugem prikazanju, 13. junija 1917:

»Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.«

Marija se bo zavzela tudi za nas in bo naše srce oblikovala po svojem srcu. Tako bomo, kakor ona, Božje besede ohranili in premišljevali v svojem srcu (prim. Lk 2,19.51).

An