Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 24. junij 2013

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV


30. Na potovanju

Moj dobri prijatelj pismouk Ben Cardona me zmeraj sili, naj svoje Spomine pišem v časovnem zaporedju, a mu odgovarjam, da ne pišem letopisa niti ne zgodovine Kristusove Cerkve, marveč zgolj svoje osebne spomine izza zadnjih sto let. Ne maram se držati nobenega določnega reda, ampak le svojega načrta, ter se ne menim, ali se je kaj zgodilo prej ali kasneje. Za ono naj se zanimajo letopisci in zgodovinarji, kar jaz nisem. Po tem pojasnilu naj nadaljujem.
Ko je moj ded zadnjikrat prišel v Palestino, je ves blažen prinesel s seboj polno zvitkov s poročili svojih uslužbencev, razpršenih po vsem znanem svetu. Poročali so mu o napredku in težavah nastajajoče Cerkve med posameznimi ljudstvi.
Izročil mi je zvitke rekoč: »Tu imaš prva zanesljiva poročila, na podlagi katerih boš kasneje lahko pisal svoje Spomine. Zdaj pa najbolj želim govoriti s Petrom, da mu sporočim, kar ga najbrž zelo zanima. Pojdiva k njemu!«
»Prinašam ti novice o pridobitvah vernikov, ki si jih ti spreobrnil in ki so odšli po vsem svetu,« je ded ogovoril Petra.
Peter se je nasmehnil in mu odgovoril: »Neizmerno sem vesel novic, ki mi jih prinaša mož, kakršen si ti. Ne čudim se, če seme Božje besede že rodi sadove večnega življenja.«
Janez in tovariši so medtem zvedeli, da je prišel moj ded in so ga prišli pozdravit. Peter jih je povabil, naj poslušajo dedove novice, ker so bili vsi izredno radovedni.
Ded je začel govoriti: »V rimskem cesarstvu so tri velika mesta: Antiohija, Aleksandrija in Rim. In v vseh treh se število Kristusovih vernikov čudovito množi.«
»V Rimu? V Rimu?« je bil presenečen Peter. »V tistem Babilonu, kjer je hudobija prikipela že do vrhunca? Kjer je cesar ukazal, naj ljudje po Božje častijo njegovega konja?«
»Prav tam!« mu je odgovoril ded. »V tistem Babilonu, kakor si po pravici imenoval Rim, je že mnogo Izraelcev, ki hodijo za Kristusom. Med potjo sem se nalašč ustavil v teh treh mestih. Čudil sem se, ko sem videl, koliko vernikov obiskuje shodnice. Sicer so ti o tem gotovo že drugi poročali, jaz bi ti le rad povedal nekaj, kar bo tvoje srce napolnilo z veseljem. Ali veš, kako vodijo nebesa naše izraelske brate h Kristusovi veri?«
»Da bi se Božje seme razširilo povsod, je Božja previdnost, kakor sodim, uporabila dobre Izraelce, ki za velike praznike prihajajo obiskovat tempelj in ki potem tukaj poslušajo Božjo besedo,« je menil Peter.
»Res je tako,« je pritrdil ded. »Ti romarji prinašajo seme, a razširjajo ga otroci.«
»Otroci?« se je Peter razveselil. »Bog jih blagoslovi! Kar nadaljuj.«
»V naših shodnicah ob sobotah prepevajo zlasti otroci s svojimi zvonkimi glasovi najprej psalme, potem pa še očenaš! To petje prihajajo poslušat tudi drugi ljudje, zlasti otroci. Tem dovolijo k zboru, a tudi k drugim obredom, celo k razlagi blagovesti. Doma seveda otroci vse to pripovedujejo svojim materam. Te potem s svojimi otroki prihajajo k našim shodom in se polagoma učijo naše vere. Žena pripelje potem še svojega moža. In tako po tihem, brez hrupa raste število tistih, ki začenjajo verovati v Jezusa Kristusa.«
»Iz ust otrok si pripravil hvalo!« je rekel Peter. »Njih je nebeško kraljestvo. Zato je samoumevno, da si je Božja previdnost izbrala otroke za svoje glasnike.«
»Njiva je posejana in žetev že zrela,« je spet spregovoril ded. »Zdaj je treba le, da jo požanjete vi, ki vas je Bog določil. Kristusovi verniki pričakujejo, da jih pridete organizirat.«
»Čisto prav si povedal,« je odgovoril Peter. »Ob svojem času se bo zgodilo, kar si omenil. Po Učenikovem naročilu smo ostali v Jeruzalemu, kjer naj najprej pričamo o Njem. Tako smo storili, kar pa nas ne more ovirati, da ne bi včasih šli iz mesta.«
»Kakor ti je znano,« je posegel v pogovor Janez, »prihajajo v tempelj večkrat v letu romarji. Ob takšnih priložnostih poučujemo v Kristusovi veri takšne, ki to želijo. Oni, ki prihajajo od zunaj zato, da bi bili krščeni, hočejo videti zlasti Petra ter govoriti z njim in tudi z nami, ki nas je bil Učenik izbral za apostole. Peter torej mora biti v Jeruzalemu, kar je doslej tudi storil.«
»Razumem vaše razloge,« je odvrnil ded. »Res pa je, da so občestva v Antiohiji, Aleksandriji in Rimu zelo narasla in da verniki želijo spoznati Petra in tudi vas, ki vas je bil izbral Učenik. Preden umrem, bi vam pri tem rad pomagal. Saj ni, da bi se moral preseliti ves apostolski zbor. Kdaj se boste razšli po svetu, to je vaša skrb. Predlagam vam le naslednji načrt. Kot veste, imam ladje, ki vas z njimi lahko prepeljem kamorkoli vam drago. Jaz zdaj odhajam v Hispanijo, moj vnuk pa bo moral odriniti v Aleksandrijo in potem v Rim.«
Zdelo se mi je, da se mi sanja, ko sem to slišal. Ded mi namreč poprej ni nič omenil o tem. Vendar sem počakal, da mi bo razložil svoj načrt.
Nadaljeval je: »Po cesarjevem naročilu mora največja ladja, kar jih premore svet, iz pristanišča Canopa prepeljati v Rim orjaški obelisk, ki je 25 metrov dolg. Postavili ga bodo v vatikanskem cirkusu. Iz Heliopola so ga po Nilu že spravili do Canopa. S to ladjo se bo peljal moj vnuk, da osebno izroči obelisk cesarju.«
Komaj je ded omenil obelisk, so se Petru oči čudno zaiskrile, kakor bi v tem hipu zagledal prihodnost. A ded je nadaljeval: »Jaz moram pa v Hispanijo. Zakaj ne bi šla z nama dva izmed vas? Iz Jope bo moj vnuk odšel v Aleksandrijo in Cariope, da prevzame ladjo, jaz pa bom iz iste luke odplul v Hispanijo.«
»Če je Petru prav,« se je oglasil Janezov brat Jakob, »bi jaz rad šel v Hispanijo ...« To je spregovoril tako slovesno, da je Peter brž zaklical: »Jakob, Božja previdnost uresničuje tvojo staro željo, pa tudi mojo. Jaz pojdem z Ben Heredom v Aleksandrijo in v Rim, ti pa boš šel z Benjaminom Ben Belo v Hispanijo.«
Ves srečen je spet povzel ded: »Zdaj je najlepši čas za popotovanje po Sredozemskem morju. Preden mineta dva meseca, boš ti Peter spet v Antiohiji, kjer boš lahko ostal nekaj časa, če te bo volja. Ti, Jakob, pa se boš vrnil v Palestino, kadar ti bo drago. Ladja ti bo vedno na razpolago.«
»Da jeruzalemska Cerkev ne ostane brez poglavarja,« je menil Peter, »naj bo Jakob mlajši imenovan za pastirja jeruzalemskega občestva. Vi pa, bratje,« se je obrnil k drugim apostolom, »kakor doslej združeni nadaljujte in poučujte v veri romarje, ki bodo prihajali, ko naju dveh ne bo tukaj.«
Ta Petrov ukrep so vsi rade volje odobrili.
––––––––––
Peter je z Jakobom, sinom groma, odšel povedat o svoji odločitvi Mirjam.
Ko ji je Peter povedal, kaj je sklenil, mu je Mirjam poljubila roko in rekla: »Počakala te bom, da se vrneš, preden zapustim ta svet.« Ob teh besedah so ji oči žarele od sreče. Jakobu pa je rekla: »Le pojdi, sinko, v Hispanijo in tam oznanjuj blagovest. Goreče bom prosila Boga, da te bo varoval. Ne obupaj, če se tisti ljudje v začetku ne bodo zmenili za tvoje besede, ker pride čas, ko bodo v tistih krajih mojega Sina zelo vzljubili.«
Čez nekaj dni smo odpluli, kamor smo bili namenjeni. Na hitri in lepi ladji smo se vozili Peter, Kvart in jaz, na drugi pa Jakob z dedom. Ta mi je naročil, naj brž ko izročim obelisk, pustim Petra s Kvartom v Rimu ter naj nemudoma odhitim v Hispanijo. Čutil je namreč, da je njegov konec blizu, in je želel, da bi mu jaz zatisnil oči. Potem pa naj bi se vrnil v Rim, da pospremim Petra nazaj v Antiohijo.
V Aleksandriji sva se izkrcala. Peter je odšel v glavno shodnico, kjer so ga navdušeno sprejeli, jaz pa sem medtem odšel v Canope pogledat, ali je vse pripravljeno za prevoz orjaškega obeliska. Ko je bilo na največji ladji mojega deda vse pripravljeno, sem obvestil Petra. Nemudoma je prihitel na ladjo. Občudoval je velikanski obelisk. Stopil je k njemu in se pred njim globoko zamislil, kakor da bi molil.
––––––––––––
Med vožnjo je Peter vse noči prečul na krovu in ni maral iti počivat v kabino, ki smo jo zanj pripravili. Dolge ure je preklečal ob obelisku in molil, dokler ga ni premagal spanec. Glavo je naslonil na mrzli kamen in trdno zaspal.
Ob prihodu na Melito (Malto) sem Kvartu naročil, naj prestopi na lažjo ladjo, da bo pred nami v Rimu.
Končno smo pripluli v Ostio blizu Rima. Na obrežju je bila zbrana velikanska množica ljudi, ki so prišli gledat največjo ladjo na svetu, s katero smo se peljali. Tam smo se sešli s Kvartom, ki je prišel z Gajem, v čigar hiši naj bi bil Peter v Rimu nastanjen. Petrovo slovo od obeliska, če smem tako reči, je bilo zelo ganljivo. Ganjen je vstal pred njim in preroško zaklical: »Kristus zmaguje, Kristus vlada, Kristus kraljuje!« Ne meneč se za ostale ljudi, je nato s Kvartom, Gajem in drugimi brati krenil proti mestu Rimu.
Jaz pa sem se moral že čez nekaj dni spet vkrcati na drugo ladjo, namenjeno v Hispanijo, kakor je želel moj ded. Brez vsakršne nezgode sem prispel v Barcino (Barcelono), kjer me je že pričakoval Jakob.
Jakob se je po svojem prihodu nemudoma odpravil v judovske shodnice, ki jih ima to mesto kar precej, in sicer oznanjat Kristusa. Ker pa je govoril aramejsko, ga ljudje niso razumeli in ga zato tudi niso poslušali. To je na vso moč užalostilo dobrega apostola, ki je upal, da bo prebivalce Barcelone spreobrnil h Kristusu.
Medtem ko sem jaz negoval deda, ki je bil hudo zbolel, je Jakob odpotoval v Cezar Avgusto. Tam pa njegovo oznanjevanje ni rodilo veliko sadu. Z največjo težavo – ker ni znal jezika – se mu je posrečilo, da je tam krstil le sedem ljudi.
Preden pa se je vrnil v Barcino, je bil deležen velike tolažbe. Sam mi je pripovedoval: »Zaspal sem, naslonjen na steber. Tedaj sem nenadno zagledal prikazen. Videl sem Mirjam, ki se mi je smehljala in rekla: ‘Zelo sem prosila Boga, naj te varuje. Ne obupaj zaradi tega, ker je tvoje oznanjevanje rodilo tako malo sadu. Pride čas, ko bodo mojega Sina v Hispaniji zelo vzljubili.’ Nato je prikazen izginila.«
Ko se je Jakob vrnil v Barcino, je bil moj ded že zelo bolan, a glavo je imel še bistro. Ko je zagledal Jakoba, mu je rekel: »Želim, da opraviš lomljenje kruha, da ga prejmem, preden umrjem.« Apostol mu je odgovoril: »Najprej ti podelim še drug zakrament, ki nam ga je zapustil Učenik. Mazilil te bom s svetim oljem v Gospodovem imenu. Zaupljivo moli! Če bo prav zate, ti bo odleglo, in če imaš kaj grehov, ti bodo odpuščeni.« Potem je Jakob položil nanj roke, molil in ga mazilil s svetim oljem.
Opravil je tudi lomljenje kruha in ga dal dedu, ki ga je prejel s čudovito vero. Takoj nato je pil iz posvečenega keliha.
Potem mi je ded še s težavo rekel: »Bil sem najbogatejši človek na svetu. A sem vse zapustil zaradi Kristusa in za Kristusa. Umiram revnejši kot najrevnejši in te prosim, daj miloščino zame in plačaj moj pogreb ...«
Nekaj ur zatem je ded mirno izdihnil, medtem ko je Jakob molil. Dočakal je več ko 120 let. Pokopali smo ga zraven njegove žene, nedaleč iz mesta.
Ko sem vse potrebno uredil, sem se z Jakobom vrnil v Rim po Petra.
Dobil sem ga zelo zadovoljnega na Gajevem domu onstran Tibere. Z njim so bili trije častitljivi možje. Peter mi je povedal, da so mu ti trije odličniki zelo vneto in modro pomagali organizirati vernike v Rimu in okolici. Najstarejšemu je bilo ime Lin, ki je bil doma iz Toskane. Anaklet ali Klet, kakor so mu rekli nekateri po domače, je bil grškega rodu, tretji je bil pa Rimljan Klemen. Na te tri je Peter položil roke in Klemenu izročil skrb za vernike, razpršene po Kampanji, Kletu za one v Etruriji, Linu pa za tiste v Laciju in Rimu.
Ko sva bila sama, mi je Kvart povedal, kolikšen vtis je na Petra napravilo cesarsko mesto.
Na Petrov prihod je bil Gaj že opozoril več drugih vernikov. Priredili so mu prav prisrčen in spoštljiv sprejem v mestnem delu onstran Tibere, kjer prebiva največ Judov. Apostol je vse očaral s svojo preprostostjo in ljubeznivostjo, zlasti pa s prepričevalnostjo, s katero je govoril o Učenikovem trpljenju, smrti in vstajenju. Rekli so: »Ta je prava priča!« In ker je njegovo besedo tako rekoč podkrepilo nebo, saj je mnogo bolnikov prav on ozdravil, je prvi obisk Kristusovega namestnika v Rimu rodil obilo sadov.
»Si ga peljal po mestu, da si ga ogleda?« sem vprašal Kvarta.
»Saj to sem ti hotel povedati,« se je zasmejal. »Ker je Peter prišel kar naravnost na ono stran Tibere, je spoznal le to umazano predmestje, ni pa imel pojma o mestu samem. Nekega dne sem ga pregovoril, da je šel z menoj na Janikul, da si je od tam lahko ogledal, kakšen je ta gospodar sveta. Razgled ga je tako prevzel, da je dolgo časa ogledoval mesto, nazadnje pa zaklical: ‘Gospodar sveta je zares velik! Kdaj, kdaj bo Kristus vladal v njem? S tega griča se prav lepo vidi, kako lepo je zgrajen Rim! A kaj, ko pa je v njem gnojišče, kjer je nakopičena vsa človeška moralna nesnaga!’ Nato pa je povzdignil oči k nebu in nadvse odločno zaklical: ‘Kristus zmaguje, Kristus gospoduje, Kristus kraljuje in bo kraljeval v tem novem Babilonu!’
Odšla sva z griča po Via Aurelia ter sva čez Emilijski most prišla na Palatin. Razen veličastnega jeruzalemskega templja in pa tistih skromnih jeruzalemskih palač Peter še nikoli ni videl tako veličastnih zgradb. Čudil se je. Razkazoval sem mu tempelj Kastorja in Poluksa, baziliko Julijo, Vestino svetišče, tempelj Julija Cezarja, nakar sem ga iz Saturnovega templja povedel na Forum Romanum. Tukaj je bila zbrana najbolj pisana množica. Nekateri so pripovedovali novice, ki so jih poslušalci kar požirali, drugi so občudovali izložbe draguljev, trgovine s svilo, bronom in umetninami. Pod stebrišča Jupitrovega templja so prihajali senatorji in plemiči k tribunam poslušat govornike. Umikati sva se morala nosilnicam patricijev, ‘cesarjevih prijateljev’, ki so jih nosili orjaški, na pol goli sužnji. Nenadoma nama je zastavila pot gruča ljudi. Poslušali so vedeža, ki jim je baje napovedoval prihodnost in razlagal sanje. Od vseh strani so doneli glasovi citer in piščali, ki so nanje godli Egipčani in Grki. Vojaki so se peš in na konjih sprehajali po trgu in skrbeli za red. Iz sosednjih ulic je prihajalo kričanje prodajalcev, ki so ponujali cvetje, sadje, sočivje in pečeno meso …Vse to je Petra kar nekako zmedlo in venomer je ponavljal: ‘To je res Babilon, pravi Babilon!’«
Doma mi je Peter dejal: ‘Kakšen Babilon je to! Mešanica moških in žensk vseh plemen, ki govorijo tako različne jezike in se tako različno oblačijo! Vsi pa mislijo zgolj na to, kako bi uživali življenje in nič ne pomislijo, da imajo tudi dušo, … na dušo, ki jo je odrešil Kristus.’ Tisto noč je Peter po zgledu nebeškega Učenika vso noč preklečal v molitvi.«
Kmalu nato sva se vkrcala na ladjo. Ker mi je Peter namignil, da bi rad nekaj časa ostal v Antiohiji, sem ga pustil tam pri Ananiju, sam pa sem se vrnil v Jeruzalem.
p. M. de Heredia

nedelja, 23. junij 2013

O čudoviti vnemi patra Janeza, priorja v Clairvauxu



Primerno je, da v spodbudo našim naslednikom spomnim na krepostnega moža, namreč Janeza, blagega spomina, ki je bil nekoč več let prior v Clairvauxu. Pri božji službi je bil neutrudljiv in vnet, tako da ni počival ne podnevi ne ponoči. Posebno pa se je posvečal z vso skrbjo svojega srca in z lepim glasom petju psalmov, da so ga vsi občudovali, a le malokateri so ga mogli posnemati. Gospod mu je dal močan glas, s katerim je služil tistemu, ki mu ga je dal.
Da je mogel vzdržati buden pri dolgih nočnih molitvah, je pri gornjem delu kornega stola, pri katerem je stal, pritrdil kos lesa, da se je, če se mu je začelo dremati in je glava klonila, s tem sprožila kladivce, ki ga je z udarcem zopet zdramilo za bedenje.
Tudi pri ročnem delu je bil zelo vnet. Tako je navduševal malodušne za vztrajnost, ne le z besedami, ampak tudi z dejanji. Posebno v času žetve pri spravilu pšenice, ko so se ti blaženi mučenci iz samostana Clairvaux pražili ves dan kot v peči, je bil s tako vztrajnostjo pri delu, da je v teh bogatih dneh s svojim znojem izbrisal vse nemarnosti iz prejšnjih časov. Da bi se spominjal, kako je tujec, gost na zemlji, da nima tukaj stalnega mesta, ampak išče prihodnjega, je jemal od dobrin sveta zelo malo in je očiščeval svoje telo s skromnostjo in varčnostjo, kajti moč duha se izpopolnjuje, ko se pokori telo. Tudi pri oblačenju je ohranjal enako skromnost in enostavnost, s tem da je želel nositi vedno grobe, stare in zašite obleke; dragocenim, mehkim in finim pa se je izogibal kot kugi. Da o ostalem molčim, naj povem le-to, da vzglavnik svoje postelje ni napolnil s perjem, ampak ga je natlačil s senom ali slamo in je na tem spal.

sobota, 22. junij 2013

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA - O redovnem bratu, ki je ob svoji smrti videl angele



Eden izmed bratov samostana Clairvaux (Svetla dolina) je obležal bolan. Bil je pobožen mož, hvalevrednega življenja, ki je tekel v preproščini svojega srca po težki in ozki poti, po kateri se pride do Gospoda, ne da bi se z nogo spotaknil, kar je postalo jasno ob njegovi smrti. Kajti, ko je bojeval dober boj, tek dokončal in prišel do svoje zadnje ure, je videl z odprtimi očmi, kako so v tistem trenutku stali sveti angeli pri njegovi postelji. Ko jih je opazil, je bil tako dobro razpoložen, kot če bi že premagal smrt. Bratom, ki so stali okoli, je rekel: “Ali vidite božje angele, ki so ravnokar prišli? Pokličite še druge sobrate.” Komaj je nehal govoriti, je izdihnil in vrnil svojo srečno dušo. In ni nobenega dvoma, da so ga sveti duhovi, katere je vnaprej videl, sprejeli in vodili v veselje večne blaženosti.

petek, 21. junij 2013

MOLI IN DELAJ


Žetev je velika, delavcev pa malo

Naše napredovanje se je nekoliko upočasnilo, saj smo »pridelali« le dve zrni. Vsem naj dobri Bog obilo povrne. Vztrajajmo še naprej! Pregovor pravi: »Od zrna do zrna pogača, od kamna do kamna palača.« Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice.
Veseli smo novega papeža, ki se zelo trudi, da bi Cerkev zasijala v prvotni preprosti lepoti, z ljubeznijo da vsakega človeka, predvsem do najbolj ubogih in nesrečnih. Naj tudi to vpliva in daje pogum in zagon mladim, da se bodo raje odločali za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

četrtek, 20. junij 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (7) Savel sreča Jezusa



Skušal je dvigniti glavo, da bi videl, od kod prihaja ta prijazen glas. Nikogar ni videl. Bil je sam v čudovitem siju rumene svetlobe. Toda saj ni bil prisluh? Zaveda se samega sebe, vidi čudovito svetlobo in razločno je slišal glas. Sedaj je čisto razločno slišal še enkrat: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Zadnji del je bil tako proseč, kakor da bi prosil usmiljenja. Koga naj bi preganjal? Saj ni z nikomer sprt. Z vsemi se dobro razume, celo s Štefanom je uredil. Koga bi preganjal? Ni se mogel spomniti ničesar. Ni mu bilo jasno, da bi koga kdaj preganjal. Kot otrok je bil vedno miroljuben in tih. Nikomur ni delal krivice. Rad se je učil v shodnici, tudi v očetovi delavnici šotorov je rad pomagal. Dobro je poslušal očeta, kako ga je učil izdelave šotora. Zna ga narediti brez težave. S prijatelji se je dobro razumel. Nikomur ni delal sile.
Ta glas ga vprašuje, zakaj ga preganja. Tudi nobenega neznanca ni nikoli zasramoval, preganjal ali mučil. Zavedal se je, da je treba popotnike in tujce spoštovati. Tudi njegovi očaki so bili tujci v egiptovski deželi. Oni so bili zelo preganjani in mučeni. Zato je Savel spoštoval vse tujce. Tako je učil tudi njegov učitelj Gamalijel. Ali je njegov glas? Ne, Gamalijel ni govoril tako zveneče, tako prijazno. Imel je nekoliko raskav glas. Gamalijel je vendar v Jeruzalemu in poučuje. Kdo bi ga spraševal, zakaj ga preganja?
Savla ni bilo strah. Počutil se je čisto mirnega. Tudi bitje srca se mu je umirilo. Bilo mu je zelo prijetno. Kar tu bi ostal, če ne bi bilo treba naprej v Damask. Odprl je ustnice, da bi vprašal, kdo ga kliče. Premislil si je. Ponovno je pogledal v svetlobo, a spet nič ni videl. Znano neznani glas pa mu je zvenel v ušesih. Opogumil se je in vprašal:
»Kdo si, Gospod?«
Glas se mu je nekoliko tresel, toda ne zaradi strahu. Zdelo se mu je, da je premalo spoštljivo vprašal. Njegov glas ni zvenel s toliko dobroto, kot glas, ki ga je klical. Čakal je na odgovor. Zdelo se mu je, da postaja še svetleje. Svetloba je bila tako čudovita, da se je ni mogel nagledati. Zrl je s široko odprtimi očmi. Nič ga ni motila ta močna svetloba z neba. Valovala je tako lepo, da bi človek kar zaplaval v tej svetlobi. Zdelo se mu je, kot da čaka odgovora že celo večnost. Radovedno ga je pričakoval. Nič se ni čutil krivega, čeprav ga je glas spraševal, zakaj ga preganja. Nič mu ni težilo njegovo vest. Končno je zaslišal odgovor:
»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš«.
Jezus, je zazvenelo Savlu v ušesih. Jezus! Saj ne poznam nobenega Jezusa. Nikogar, ki bi mu bilo tako ime, nimam med znanci in prijatelji. Jezus! Da, tako je bilo ime onemu zapeljivcu, ki je zbiral ljudi okoli sebe. Galilejec je bil in križali so ga. Njega nisem nikoli preganjal. Izogibal sem se mu. Enkrat sem ga videl, ko je učil v templju, a sem se oddaljil, ker sem vedel, da ni dobro hoditi za njim. Da, sedaj se spomnim! Njegov je glas, ki me kliče. On je vselej govoril zelo mirno, prijazno, ljubeče. Ljudje so bili očarani nad njegovimi besedami.
Zakaj sedaj pravi, da ga preganjam? Nikoli ga nisem preganjal. Misel se mu je zapičila kakor bodica v meso. Stisnilo ga je pri srcu. Preganjal Jezusa? Preganjal sem samo njegove učence, ker se niso držali izročila starih. Savel se je čutil krivega. Toda v glasu ni bilo nobenega očitka, nobene obsodbe. Če sem preganjal njegove učence, sem mar preganjal njega?
Savel je gledal v čudovito svetlobo. Počasi je pred njim začel nastajati obraz. Bila je to podoba Jezusa Galilejca, ki je bil pred nedavnim križan. Mar je res vstal od mrtvih? Je res on Mesija, ki ga pričakuje ves Izraelski narod? Vrstila so se mu vprašanja. Pred njim pa je bil obraz Jezusa. Bil je ves svetel in ožarjen s posebno svetlobo. Podoben žar je videl na Štefanovem obrazu, ko je umiral. Ta je bil lepši. Savlu se ta obraz ni zdel tuj. Nič ni imel proti njemu. Pripravljen ga je bil sprejeti in ga v vsem poslušati. Zdelo se mu je, da se je začelo nekaj novega v njegovem življenju. To, kar je bilo za njim, je bilo pozabljeno. Pred tem se je na vse načine branil, da bi čim manj slišal o Jezusu. Zelo je nasprotoval njegovemu nauku, dasi ga ni dodobra poznal. Sedaj je postajal drugačen. Jezusov pogled ga je privlačil. Ko bi mogel, bi se mu tako približal, toda sedel je v prahu pred njim in ga gledal. Bilo je nebeško.
Postalo mu je jasno, da Jezus ni bil samo človek. Spoznal je, da je Jezus res Sin Najvišjega. Torej se je Bog na tak način približal svojemu ljudstvu. Kako čudovita so Božja pota. Težko jih je doumeti, srečo imamo, da se nam Bog sam razodeva. Pri Bogu resnično nič ni nemogoče.
p. Branko

sreda, 19. junij 2013

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (17)



Našel te bom, če bo kdo molil zame

Na prvem mestu je molitev staršev. Sv. Avguštin pripoveduje, kako se je v njem začela vera in molitev ob molitvi drugih:
"Naleteli smo na ljudi, Gospod, ki so molili k tebi, in od njih smo se učili spoznavati te, kolikor smo mogli, in slutili, da si velik, ki nas lahko slišiš in nam pomagaš, tudi če se ne prikazuješ našim čutom. In tako sem začel že kot deček moliti k tebi."
Ko je Avguštin zašel v grešno življenje in pozneje v zablodo maniheizma, je njegova mati Monika vztrajno v solzah molila zanj. Sam pripoveduje:
"Ti pa si iztegnil roko iz višav in iztrgal mojo dušo iz te globoke temè. Zakaj jokala je zame k tebi moja mati, tvoja verna, huje kakor jočejo matere ob telesni smrti otrok. Saj je videla mojo dušno smrt v svoji veri in duhu, ki ga je imela od tebe. In ti si jo uslišal, Gospod. Uslišal si jo in nisi prezrl njenih solzá, ko so obilno tekoč močile zemljo pod njenimi očmi na vseh krajih njene molitve: uslišal si jo."
Nato Avguštin pripoveduje o materinih sanjah, v katerih je stala na leseni letvi. Prišel je krasen mladenič in jo "vprašal, zakaj je žalostna in kako da vsak dan joče ... Mati mu je odgovorila, da objokuje mojo izprijenost. Potolažil jo je, češ naj bo brez skrbi, ter ji velel, naj se dobro ozre in se prepriča: kjer da je sama, tam sem tudi jaz. Ozrla se je in videla mene, kako stojim na isti letvi poleg nje... Preteklo je še domalega devet let in ves ta čas sem se valjal po globokem blatu in taval po teminah zmot. Res, da sem se poskušal med tem večkrat dvigniti, a vselej me je vrglo še globlje nazaj. Moja mati pa, čista vdova, pobožna in trezna, kakršne ti ljubiš, ni nehala ob urah svojih molitev naprej in naprej jokati zame k tebi, sicer že z živim upom v srcu, a zato nič manj goreča v joku in vzdihovanju. Njene prošnje so stopale pred tvoje obličje, in vendar si dopuščal, da sem še dalje blodil in greznil v temi.
Pa še drug odgovor si ji dal v tistih dneh, ki naj ga omenim ... po svojem svečeniku, nekem škofu ... Tega je mati prosila, naj bi blagovolil z menoj govoriti in mi ovreči moje zmote, da bi me hudega razučil in dobrega naučil ... Odvrnil ji je, da še nisem zrel za pouk, ker da sem še ves napuhnjen od mikavne novosti one krive vere ...
'Pusti ga,' je dejal, 'kjer je, samo moli h Gospodu zanj! Po nadaljnjem prebiranju knjig bo že sam našel, kolika zmota in brezbožnost je v tem nauku.'
Ko pa mu mati na te besede le še ni dala miru, ampak ga je med obilnimi solzami čedalje huje rotila in silila, naj me vendar obišče in se pogovori z menoj, jo je mož že nekoliko nejevoljen zavrnil: 'Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solza pogubil.' V najinih poznejših pogovorih mi je mati večkrat omenjala, da je sprejela ta odgovor tako, kot da bi bil glas iz nebes."

Preprost pristaniški delavec iz Dublina Matt Talbot (+ 1925) je bil šestnajst let strastno vdan pijači in takrat je pozabil na Boga in vero. Njegova mati Elisabeth je – podobno kakor Monika za sina Avguština – vztrajno zanj v solzah molila in ga z ljubeznivo potrpežljivostjo prenašala.
Nekega dne se je Matt odločil, da ne bo več pil. Odšel je v cerkev, se po dolgih letih spet spovedal, in naredil obljubo za tri mesece, da ne bo pokusil alkohola. Prve tedne je zelo trpel. Da ga alkohol ne bi zvabil, ni maral s seboj nositi nobenega denarja. Po treh mesecih je svojo obljubo podaljšal za eno leto, nato pa za vse življenje.
Tej obljubi o popolni zdržnosti od alkohola je ostal zvest vse življenje. Pred odhodom na delo je vsak dan šel k jutranji maši in k obhajilu. Opravljal je dolge večerne molitve, spal na trdem ležišču, se postil in se popolnoma odpovedal tudi kajenju, ki je bilo njegova druga strast.

Veliko vrednost ima molitev drugih ljudi. Novinar je vprašal mater Terezijo, kaj misli o bogastvu, ki je last Vatikana in Cerkve. Mati Terezija je rekla novinarju: "Gospod, vi pa niste srečni. Nekaj vas teži, niste mirni. Morali bi verovati."
"Kako pa naj postanem veren?" je vprašal novinar.
"Molite!"
"Ne znam moliti."
"Potem bom pa jaz za vas molila, vi pa poskusite podariti soljudem svoj nasmeh. Nasmeh je kakor dotik. V naše življenje prinaša delček božje resničnosti."
An

torek, 18. junij 2013

Različne oblike izročitve



Najvišja oblika izročitve (posvetitve) Marijinemu brezmadežnemu Srcu je izročitev (posvetitev) vesoljne Cerkve in sveta. Izvršil jo je papež Pij XII. 31. oktobra 1942. Poleg posameznikov so za to posvetitev leta 1938 prosili portugalski škofje. Papež jo je na slovesnejši način, ob navzočnosti rimskih kardinalov, obnovil v cerkvi svetega Petra 8. decembra 1942. Od tedaj naprej sta Cerkev in svet zaupana in izročena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kakor sta bila leta 1899 posvečena presvetemu Jezusovemu Srcu. To posvetitev je takrat izvršil papež Leon XIII.
Papež Janez Pavel II. je 25. marca 1984, v povezanosti z vsemi škofi sveta, na Trgu sv. Petra po slovesni sveti maši posvetil Cerkev in ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dodal je besede, ki so se nanašale na ruske narode: “Posebno razsvetli ljudstvo, čigar posvetitev in izročitev od nas pričakuješ.” Tako je, po Marijinih in Jezusovih besedah sicer »pozno«, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli:
»Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (...)«
Po tem nadvse pomembnem dogodku posvetitve se je začelo propadanje komunizma, ki je privedlo do razpada Sovjetske zveze in drugih komunističnih vladavin ter do padca berlinskega zidu.
V jubilejnem letu 2000 je papež Janez Pavel II. to posvetitev ponovil. Papež Benedikt XVI. je v letu duhovništva 2010 v Fatimi posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu vse duhovnike.
Poleg posvetitve človeštva in Cerkve ugajajo Bogu tudi posvetitve narodov, škofij, župnij, stanov in družin ter posameznikov. Dne 13. maja 1931 so portugalski škofje kot prvi na svetu posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svojo državo.
Za posvetitev in obnavljanje posvetitve so se na Portugalskem odločale tudi škofije in župnije. Portugalski škofje so s posvetitvijo svoje domovine to rešili druge svetovne vojne in komunizma.
Aprila 1943 je papež prosil vse škofe po svetu, naj posebno častijo Marijino brezmadežno Srce in mu posvetijo svoje škofije. Številni škofje so se vabilu odzvali in posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu svoje škofije ali (in) svoj narod.
p. Anton

ponedeljek, 17. junij 2013

Bistvo izročitve



Izročitev (posvetitev) Marijinemu brezmadežnemu Srcu (Mariji) je najodličnejša oblika češčenja Božje Matere, saj s tem na nek način vstopimo v njeno Srce, ki postane naš dom. Če v soglasju s to izročitvijo tudi živimo, nas bo Devica Marija po smrti sprejela v nebeško slavo, na začetni in zakrit način pa bomo te slave deležni že na zemlji. Prav na podlagi fatimskega sporočila se je po svetu posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu zelo razširila.
Izročitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je popolna in nepreklicna podaritev sebe naši duhovni Materi in po njej Jezusu Kristusu. Njej se izročimo ne le v varstvo, ampak v last, da svobodno razpolaga z nami. Pravzaprav gre pri tem za obnovitev krstnih obljub. Tako se je Materi Mariji izročal bl. Janez Pavel II. s svojim papeškim geslom, ki je postalo njegova življenjska usmeritev: »Ves sem Tvoj!«
Izročitev je toliko rodovitnejša, kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj posvetilno molitev samo zmoliti. Treba je v soglasju z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus. Izročitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja. To je življenje iz krsta in drugih zakramentov, življenje po evangeliju, v zvesti hoji za Kristusom in Marijo.
Če bomo iz posvetitve živeli, se bo na nas izpolnila Ezekielova prerokba: »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali« (Ezk 36,25–27).
Naša izročitev se ne ustavi pri Mariji, ampak se po njej usmerja k Bogu. Marija je Bogu najbližja. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga. Najbolje je, če je poleg izročitve Mariji v besedilu izražena tudi posvetitev Jezusu, kar je uresničeno pri molitvi na praznik Marije Vnebovzete. Po Mariji k Jezusu! Popolnoma se izročamo Mariji zato, da bi bili popolnoma Jezusovi in Očetovi. Ker je Devica Marija polna Svetega Duha, on po izročitvi Mariji v obilnejši meri deluje tudi v nas in nas posvečuje.

nedelja, 16. junij 2013

Pobožnost petih prvih sobot (6)



Izročitev (posvetitev) Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Vsako prvo soboto se s posebno molitvijo izročimo (posvetimo) Marijinemu brezmadežnemu Srcu, posebej z besedami: »Danes se izročimo tvojemu brezmadežnemu Srcu.« Prvosobotna pobožnost nas hoče temeljito pripraviti na izročitev (posvetitev) Mariji na praznik Vnebovzete 15. avgusta, ko bomo izrekli besede: »Tebi, naša Mati, se danes vsi skupaj posvetimo. Sprejmi nas v svoje varstvo in nas izroči svojemu Sinu Jezusu, našemu Odrešeniku.«

sobota, 15. junij 2013

Romanje in duhovne vaje v Srbiji

Lepo povabljeni, da se nam pridružite na romanju in duhovnih vajah v Srbiji od 5. do 9. avgusta 2013. Zakaj gremo letos prav v Srbijo? Ker praznujemo 1700-to obletnico Milanskega edikta in bomo zato obiskali tudi NIŠ, rojstno mesto Konstantina Velikega, ki je leta 313 z Milanskim ediktom po vsem rimskem cesarstvu razglasil versko svobodo.
Beograjski nadškof metropolit msgr. Stanislav Hočevar bo vodil duhovne vaje za duhovnike in laike z naslovom: »Zaklad modrosti in vednosti.« Poudaril bo tudi pomen češčenja Jezusovega in Marijinega Srca za našo vernost in novo evangelizacijo.
Na poti v Srbijo bomo v mogočni katedrali v ĐAKOVU obiskali grob škofa Josipa Juraja Strossmayerja, ki velja za eno najpomembnejših osebnosti hrvaške zgodovine, v naslednjih dneh pa spoznali glavne znamenitosti BEOGRADA, na hribu OPLENAC obiskali mavzolej dinastije Karadjordjević in cerkev, posvečeno sv. Juriju, katere notranjost je okrašena z lepimi mozaiki, ki so kopije fresk iz mnogih srbskih samostanov in cerkva.
Za konec bo še srečanje s predstavniki srbske pravoslavne cerkve in predvideno je, da nas sprejme srbski patriarh vladika Irinej.
Odhod avtobusa izpred cerkve na Rakovniku v ponedeljek, 5. avgusta, ob 6h. Cena: 379 EUR.
Za informacije in čimprejšnje prijave pokličite agencijo Aritours na tel. št. 02/252 16 19 ali pošljite elektronsko sporočilo na info@aritours.si.

Lep pozdrav!

p. Anton Nadrah
predsednik Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Stična, 15. 6. 2013

Ni smel prejeti svetega obhajila



Kot smo videli, se v šoli ni dobro učil. Njegove misli so bile drugje, še zlasti, ko mu je Marija razodela, da bo kmalu umrl. Tudi pri spraševanju verouka se je zmedel, zato je šel k prvemu zakramentalnemu obhajilu, ki je bilo hkrati tudi zadnje, šele tik pred smrtjo. Ni bil občutljiv in zamerljiv kakor njegova mlajša sestrica Jacinta.
Njegov oče je povedal:
»V tistem času – biti je moralo po drugem prikazanju – sem peljal oba, Frančiška in Jacinto, v cerkev, da bi se spovedala. Šel sem z njima v zakristijo in sem rekel gospodu priorju:
'Gospod prior, tu sta moja otroka. Hočeta se spovedati. Lahko ju vprašate, kar hočete.'
Otroka sta se spovedala. Glede obhajila pa je gospod prior menil, da bi bilo dobro počakati še eno leto.
Naslednje leto v maju (1918) sta šla spet tja, da sta bila izprašana iz katekizma. Jacinta je odgovarjala zadovoljivo, Frančišek pa je nekaj zmešal v apostolski veri, tako da je Jacinta lahko prejela obhajilo, Frančišek pa ne. Ko se je vrnil domov, je jokal, a je bilo že prepozno.«

petek, 14. junij 2013

Ne pojmo več tega!




Neko nedeljo popoldne je naše pastirčke botra Terezija zvabila, da so se ustavili v njeni hiši. Postregla jim je s svojimi poslasticami. Ko se je nabralo več otrok, je hotela, da plešejo in pojejo. Zapeli so daljšo posvetno pesem v dveh zborih, deklice na eni strani, dečki na drugi. Ko so sosede slišale živahno ljudsko petje, so prihitele v botrino hišo. Prosile so, naj otroci pesem še enkrat ponovijo. Tedaj se je Frančišek približal Luciji in rekel:
»Ne pojmo več tega! Našemu Gospodu zanesljivo ni všeč, da to pojemo.«
Vsi trije so se izmuznili med drugimi otroki in odhiteli k vodnjaku Lucijinih staršev.

četrtek, 13. junij 2013

Pridite, pridite jest!



Frančišek je imel zelo rad ptice in ni pustil, da bi jim kdo praznil gnezda. Ptiče je hranil tako, da jim je na vrhu skal zdrobil nekaj kruha, ki ga je imel za malico. Potem se je umaknil in jih vabil, naj pridejo jest. Ni dovolil, da bi se kdo približal in jih splašil.
Govoril jim je:
»Revčki, zelo ste lačni. Pridite, pridite jest!«
Res so ptiči prileteli v velikih jatah, Frančišek pa jih je ves vesel gledal, kako so s polnimi golšami odleteli nazaj na drevesa in tam veselo žvrgoleli. Spretno jih je posnemal in se vključil v njihov zbor.
Ko so naši pastirčki nekega dne srečali dečka, ki je nosil ujetega ptiča, mu je Frančišek, poln sočutja, obljubil 2 vintena, če ptiča izpusti. Deček je hotel najprej denar, zato je Frančišek stekel domov po denar. Ko je ptič zletel, je Frančišek od veselja ploskal z rokami in mu klical:
»Pazi nase! Ne pusti se več ujeti!«

sreda, 12. junij 2013

Lepota svetilke našega Gospoda



V četrtem Spominu Lucija poroča, kako se je Frančišek z obema deklicama šel igrat na dvorišče, medtem ko so »čakali, da naša Gospa in angeli prižgejo svoje luči. Tudi on jih je navdušeno štel, nič pa ga ni tako očaralo kot lep sončni vzhod ali zahod. Dokler je mogel videti še edini sončni žarek, ni pogledoval za svetilkami, če že gorijo.
'Nobena svetilka ni tako lepa kot svetilka našega Gospoda,' je po navadi govoril Jacinti, ki je imela raje svetilko naše Gospe, ker ne slepi v oči, kot je večkrat rekla.
Navdušen je motril žarke, ki so odsevali v oknih bližnjih krajev ali v vodnih kapljicah na drevesih ali grmih na hribu, in jih osvetljevali kakor zvezde, v njegovih očeh neskončno lepše od luči angelov.«
Frančišek je bil glasbeno nadarjen. V naravi se je zelo rad usedel na visoko skalo, igral na pastirsko piščal in pel. Včasih sta ob njem peli in plesali Lucija in Jacinta. Ni pa bil posebej navdušen za razne igre, čeprav se jih je udeležil, kadar sta ga Lucija in Jacinta povabili. Že vnaprej je bil prepričan, da bo zgubil.
Igre, s katerimi so se kratkočasili, so bile: s kamenčki, z dobitki, oddaja prstana, gumbi, zapičena palica, mreža, karte (odkriti moraš kralje, graščake, dame). Ene karte je imela Lucija, druge pa Frančišek in Jacinta. Sploh se je Frančišek najraje igral s kartami.

torek, 11. junij 2013

Njegova dobrota in ponižnost



V šolskem letu 1916/17 je Frančišek gotovo že hodil v Fatimi v šolo. Njegov sošolec, poznejši spiritual v semenišču v Leirii, se ga takole spominja:
»Frančišek se je že tedaj razlikoval od drugih po svoji dobroti in ponižnosti. Zaradi teh kreposti je v šoli trpel. Učitelj je bil brez krščanske vzgoje. Ne vem, koliko poprej je Frančišek vstopil v šolo. Ker je bil v znanju zelo zaostal, je bil še v prvem razredu. Učitelj in tudi sošolci so se iz njega norčevali, ker mu je bila umska izobrazba, ki jo je v tisti šoli prejemal, malo mar. Bil je pač prevzet od misli, ki so se mu porajale v duši zaradi angelovih prikazovanj. Zmeraj ponižni Frančišek je sklonil glavico in, gotovo v duši združen z Bogom, molče poslušal grajo učitelja in sošolcev (…)
Ko se je v drugi polovici maja po župniji raznesla vest o prvem prikazanju naše Gospe v Irijski globeli, so se v šoli razmere zanj nekoliko spremenile.
Učitelj, ki je bil dober za pouk, a slab vzgojitelj in ni veroval ne spoštoval krščanskih resnic in verskih stvarnosti, je Frančiškovo šibko zanimanje za učenje izkoriščal, da ga je zmerjal kot lažnega vidca. Pogosto je poudarjal njegove napake in nepozornosti (…)
Otroci smo se včasih pridružili učitelju ter ponižnega in ubogega Frančiška poniževali. Najhujše je to, da ga nismo poniževali vselej samo z besedami. Včasih je moral nedolžni Frančišek med oddihom biti naslonjen na steno, da se je rešil slabega ravnanja, ki ga je prejemal od nekaterih močnejših in predrznejših sošolcev. Ubožec! Bog daj, da bi v nebesih prosil za svojega učitelja in za vse tovariše!«

ponedeljek, 10. junij 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (6)



Frančišek Marto

Bil je pameten fantič

Frančišek (Francisco) Marto je bil Lucijin bratranec. Mati Olimpija je bila dvakrat poročena. Po smrti prvega moža, s katerim je imela dva otroka, se je poročila z Manuelom Petrom (Pedrom) Martom, s katerim sta imela sedem otrok. Frančišek se je rodil 11. junija 1908 kot osmi Olimpijin otrok ter šesti otrok očeta Manuela Marta. Frančiškova mlajša sestrica Jacinta je bila v družini najmlajša.
Po Lucijinem pripovedovanju je bil Frančišek mirne narave, popustljiv, spravljiv, molčeč in zamišljen ter se ni razburjal. Ni bil tako podjeten in živahen kakor Jacinta. Svoji sestrici je bil podoben le po obraznih potezah in po krepostnem življenju. V sporu s kom je brez odpora popustil: »Pa naj bo! Zame to ni pomembno.« Tudi Luciji »je njegova mirnost šla na živce«. Rad je imel naravo in najbolj ga je očaral »lep sončni vzhod ali zahod«.
Zdravnik dr. Karel (Carlos) Mendes je 8. septembra 1917 v najstarejšem zgodovinskem opisu, ki ga sploh poznamo, Frančiška svoji bodoči ženi Prazeres označil precej drugače kakor Lucija. Najprej je opisal Jacinto, nato je nadaljeval:
»Prišel je Frančišek. Na glavi je imel čepico, na sebi suknjič, pod katerim se je videla srajca, in ozke hlače, skratka mož v pomanjšani obliki. Izredno lep obraz, živ pogled in na videz navihanec. Brez zadrege odgovarja na moja vprašanja.«
Dvajset dni pozneje je lizbonski kanonik dr. Formigon ob zaslišanju Frančiška zapisal: »Devetletni deček, ki vstopi brez zadrege v sobo, kjer smo bili, s čepico na glavi, gotovo zato, ker se ni spomnil, da jo mora sneti. Povabil sem ga, naj sede na stol poleg mene; takoj je ubogal, ne da bi se upiral.«
Dr. Alonso v Uvodu v Lucijine Spomine takole označi Frančiška: »Ta dva izvlečka iz pristnih in izvirnih dokumentov dokazujeta, da je bil Frančišek pred prikazovanji in med njimi že vesel, živahen pastirček, ki ni poznal zadrege, pravi 'hribovec', brez kakršnih koli predsodkov, napak ali kompleksov.«
Tudi Frančiškov oče Marto je bil drugačnega mnenja o Frančišku kakor Lucija. Dejal je, da je bil živahen in pogumnejši od Jacinte in se je večkrat tudi razjezil ter nikakor ni bil strahopeten. Ni se bal sam ponoči hoditi po temi. Igral se je s kuščarji in kačami. Kuščarje je nosil v hišo in se jih ni bal, kakor se jih je bal celo oče. Svojim bratom je rad kakšno zagodel.
Zakaj razlika med Lucijinim in očetovim dojemanjem ter dojemanjem drugih prič glede Frančiškovega značaja? Frančišek je Luciji priznaval vodstveno vlogo, ki jo je dejansko imela pri angelovih in Marijinih prikazovanjih. Sam je angela in Marijo le videl, ničesar pa ni slišal, medtem ko se je Lucija z angelom in nebeško Gospo tudi pogovarjala. Zato je večkrat stopil v ozadje. Vendar je včasih, ko se mu je zdelo potrebno, tudi odločno nastopil proti Luciji ali jo usmerjal na pravo pot.
Med največjimi Frančiškovimi prekrški, ki se jih oče spominja, sta bila dva, in sicer še pred prikazovanji: nekoč se je skril, ker ni hotel sodelovati pri družinski molitvi; drugič pa je hotel svojemu bratu Janezu poriniti kos lesa v usta, a je to oče preprečil. Večinoma je rad ubogal svoje starše. Mati Olimpija ga je pohvalila: »Bil je pameten fantič in vedno me je presenetil, kako dobro je izvrševal mala opravila, ki sem mu jih naložila.«

nedelja, 09. junij 2013

Dve čudežni ozdravljenji v Rwandi



Želim vam posredovati dve pričevanji čudežno ozdravljenih oseb, ki sem jih od njih samih slišala v Kibehu.
Pri prvem primeru gre za mladega zaročenca. Ko je šel na preiskave, da bi se  poročil s svojo zaročenko, so ugotovili, da je okužen z virusom aids. Zaroka je bila prekinjena in človek je ostal sam s svojo vznemirjenostjo in tesnobo. Nadaljeval je z molitvijo, toda zanj ni bilo upanja na ozdravljenje. Tedaj se je odločil, da poroma na kraj Marijinih prikazovanj v Kibeho. Ko je prispel, je v molitvi izlil pred Marijo svojo veliko stisko in žalost s solzami vred. Nato se je vrnil. Prijatelji so mu svetovali, naj se včlani v društvo, ki stoji ob strani takšnim bolnikom. To je tudi storil. Vendar, ko so preverili njegovo zdravje, da bi ga uvedli v tovrstno skupino, sledu virusa niso našli.
Mladeniča to ni prepričalo in je dejal: »To ni mogoče, hočem preveriti in narediti preiskave še v drugih ustanovah.« To je tudi storil, vendar je bil rezultat povsod negativen.
Kmalu za tem je spoznal dekle, ki je postala njegova zaročenka. Hotela sta preveriti, če je on resnično ozdravel. Rezultati so bili negativni in sta se poročila! Sedaj imata dva otroka. Ta mladi mož in družinski oče se je šel zahvalit Mariji v Kibeho in v navzočnosti vseh, ki so bili v cerkvi (med njimi tudi jaz), je povedal to svoje pričevanje.
Drug primer je gospa, ki je že deset let krvavela in nas po tem spominja na ženo iz evangelija. Po desetih letih, ko je nihče ni uspel ozdraviti in je bila skoraj popolnoma obupana, ji je nekdo svetoval, naj gre prosit Marijo v Kibeho. To je storila, šla je v Kibeho.
Ko se je vrnila, je teden za tednom opažala, da se je krvavitev zmanjševala in po mesecu dni je bila popolnoma zdrava! Tudi ona se je prišla zahvalit Devici v Kibeho, in sicer na isti dan, kot zgoraj omenjeni mladi mož.
Ntezimana iz Kigalija v Rwandi

sobota, 08. junij 2013

Kaj bodo Devici Mariji čebele?



Neki človek je zelo trpel zaradi hudih bolečin v nogah. V dolgotrajnem prenašanju svojega trpljenja pa je vseskozi preklinjal. Njegov prijatelj mu je obzirno svetoval in ga končno prepričal, da bi mu bolj koristilo, če bi šel v Marijino cerkev v Mariapocs na Madžarskem prosit Devico Marijo, da se ga usmili. Njegove kletve nikakor ne morejo lajšati njegovih bolečin.
Možakar se je torej odpravil v svetišče. Med potjo se je zaobljubil, da bo v primeru ozdravljenja podaril cerkvi v Mariapocs panj čebel. Devica Marija je uslišala njegovo prošnjo, njegove noge so bile popolnoma ozdravljene tako, da se je mogel vrniti domov peš, brez sleherne pomoči in opore. Na poti domov pa se je pokesal, da je obljubil cerkvi panj čebel. Pri sebi je razmišljal, da je bila to popolnoma nekoristna obljuba. Kaj bodo Devici Mariji čebele? Zato se je odločil, da čebel ne bo odnesel v cerkev.
Ko je prispel domov, je bila njegova prva misel, da gre pogledat čebele. In kaj je videl? Čebele so iz enega panja letele ven in se usmerile proti cerkvi v Mariapocs. Sledil jim je in videl, da so se čebele namestile v razpoko severnega zidu, ki obkroža cerkev. Še danes, po več kot stopetdeset letih, čebele živijo v tem cerkvenem zidu.
Un minuto con Maria

petek, 07. junij 2013

Šopek Materi Mariji



Da bi našli Božjo milost, moramo najdi Marijo

Vsa umetnost je torej v tem, da najdemo sredstvo, s katerim z lahkoto prejmemo od Boga potrebno milost, da postanemo sveti: prav to sredstvo ti želim sedaj predstaviti in ti povem, da je zato, da bi našli Božjo milost, potrebno najti Marijo. Zakaj?
1. Samo Marija je našla milost pri Bogu, zase in za vsakega človeka posebej: očaki in preroki in vsi svetniki Stare zaveze niso mogli najti te milosti.
2. Ker je Marija dala bit in življenje Začetniku vseh milosti, jo kličemo Mati milosti Božje.
3. Ko je nebeški Oče, ki je vir, iz katerega nam prihaja vsak popoln dar in vse milosti, izročil Mariji svojega Sina, ji je obenem izročil vse milosti, tako da ji je bila Božja volja dana, kot pravi sveti Bernard, v Njem in z Njim.
4. Bog jo je izbral za zakladničarko, gospodarico in delivko vseh milosti. Zatorej gredo vse milosti in vsi Božji darovi skozi njene roke in ona v skladu z oblastjo, ki ji je bila dana, deli milosti nebeškega Očeta, kreposti Jezusa Kristusa in darove svetega Duha, kot pravi sveti Bernardin, komur hoče, kakor hoče, kadar hoče in kolikor hoče.
5. Kot ima v redu narave vsak otrok očeta in mater, tako ima v redu milosti vsak pristni otrok Cerkve Boga za očeta in Marijo za mater.
6. Ker je Marija rodila Glavo vnaprej določenih, ki je Jezus Kristus, je njej zaupana tudi naloga, da rojeva in vzgaja tudi ude te Glave, ki so pristni kristjani. Nobena mati namreč ne rodi le glavo brez udov, niti udov brez glave. Kdor torej teži za tem, da bi bil ud Jezusa Kristusa, poln milosti in resnice, mora biti rojen in oblikovan v Mariji, po milosti Jezusa Kristusa, ki v polnosti biva v njej, da bi jo Ona v polnosti posredovala pristnim udom Jezusa Kristusa in njenim pristnim otrokom.
Sv. Ludvik Grignion Montfortski, Marijina skrivnost, § 6–12

četrtek, 06. junij 2013

Po posvetitvi 30. maja 1943



Škof je poln navdušenja zapisal:
»Hvala Bogu in brezmadežni Materi Mariji, posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu se je v vseh župnijah izvršila z veliko pobožnostjo in z močnim zaupanjem. Spokornih procesij se je udeležilo neverjetno mnogo vernikov v res pravem spokornem duhu. Marija je pritegnila k sebi tako številne duše, da še kaj podobnega nismo doživeli.
Res, hvalo smo dolžni Bogu po usmiljeni Materi in Kraljici Mariji! Prisrčno prosim Marijo, naj nakloni svoje posebno posredovanje pri Sinu vsem, ki so sodelovali pri pripravi in izvršitvi posvetitve od pripravljalnega odbora in duhovnikov do slednjega vernika in otroka.«
Seveda se škofovemu vabilu takrat niso vsi odzvali, saj je bil slovenski narod sredi državljanske vojne. Njegov program je sprejel le del Slovencev.

sreda, 05. junij 2013

Slovesna posvetitev 30. maja 1943



Glede posvetitve je škof Rožman naročil, naj bo slovesen, globok in lep praznik, ki ga bo pomnil vsak vse svoje življenje. V cerkvi in zunaj naj bo vse tako kakor na največje praznike. Papeževo posvetilno molitev naj molijo vsi v cerkvi navzoči, opravi naj se pri vseh glavnih božjih službah, kolikor jih je v tisti cerkvi. Da bodo verniki vsebino molitve bolje razumeli, naj jim jo duhovniki v pridigi razložijo.
»V vseh župnijah se mora poznati Marijin dan, kakor ga naša škofija še ni obhajala. Vsa Marijina znamenja naj bodo s cvetjem okrašena, v stanovanjih naj pred Marijino sliko ali kipcem ne manjka rož in, če mogoče – lučk. Vsa ta zunanjost naj bo le medel odraz razpoloženja duš in src.
Po posvetitvi pa bo treba vedno znova poudarjati in opozarjati, da smo posvečeni brezmadežnemu Srcu Marijinemu in kakšne dolžnosti od tod izvirajo za nas in kakšne velike pomoči smemo pričakovati od Matere Marije, če bomo v smislu posvetitve nehali žaliti Boga.«
Pred posvetitvijo 30. maja so po župnijah opravili tridnevnico, pri kateri so govorili o posvetitvi. Najbolj slovesna posvetitev je bila v ljubljanski stolnici pred milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij. Najprej je imel škof Rožman pridigo, po njej pa je bila slovesna posvetitev, nato pontifikalna škofova maša. Popoldne je v Kranju, nemškem delu škofije, obhajal posvetitev krški škof dr. Andrej Rohracher. Posvetitev je bila ta dan izvršena v vseh župnijskih in drugih cerkvah, kjer je bilo mogoče.

torek, 04. junij 2013

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (2)



Spokorni in spravni dan 29. maja 1943

Najvažnejša duhovna priprava na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je bilo obhajanje petih prvih sobot, ki se je začelo s prvo soboto, 2. januarja 1943, in končalo v soboto prvega maja. Po želji škofa Rožmana naj bi verniki »še ves maj pri šmarnicah svoje duše pripravljali na veliki dan posvetitve«.
Neposredna priprava na posvetitev pa je bila določena za soboto, 29. maja 1943. To je bil za vso škofijo spokorni in spravni dan. Verniki naj bi ga obhajali kakor nekoč vigilije pred večjimi prazniki z mnogo molitve in pokore. Pomnožili naj bi zasebno in skupno molitev. »Kdor more, naj obišče cerkev. Kjer je mogoče, naj bo Najsvetejše izpostavljeno v češčenje, če ne ves dan, pa vsaj nekaj časa zjutraj in pred šmarnicami zvečer. V družinah naj skupno molijo ta dan še posebej za odpuščanje grehov, za spreobrnjenje grešnikov ter v spravo brezmadežnemu Srcu Marijinemu in božjemu Srcu Jezusovemu.«
Glede pokore pravi škof Rožman, »naj bi nas vse najprimerneje pripravila na posvetitev (…) naj ta dan poskušamo tudi v postu kaj malega dodati v duhu spokornosti v zadoščenje za grehe in v smislu fatimskega naročila: 'Iz ljubezni do tebe, o Jezus, za spreobrnjenje grešnikov in v spravo za žalitve, ki jih zadajejo brezmadežnemu Srcu Marijinemu.'«
Glede sprave med ljudmi, ki so sprti ali v sovraštvu, piše škof, da »je pogoj, da bo naša posvetitev Bogu všeč in da jo bo Marija rada sprejela. Srce, v katerem vlada sovraštvo, maščevalnost in zamerljivost, v Božjih očeh ni vredno usmiljenja in odpuščanja. Bog nam odpušča, kakor mi odpuščamo svojim žaljivcem. Zelo zelo se morajo dušni pastirji, spovedniki in kateheti potruditi, da pripravijo vernike na to, da se na spravni dan resnično in odkrito spravijo s svojimi sovražniki, da prenehajo vsakršni spori v družinah in med sosedi. In moliti moramo v ta namen ter prositi še druge za molitev, da bo v soboto, 29. maja, res pravi spravni dan našega vernega ljudstva. Kar najbolj želim in za kar Marijo najbolj prosim, je popolna sprava in iskren sporazum med raznimi skupinami katoličanov. Ta dan naj padejo vsi zidovi, ki v katerem koli pogledu ločijo tiste, ki vsi hočejo biti dobri udje svete Cerkve, da za posvetitev postanemo vsi edini in enotni v duhu apostolata KA, in to ne samo za najbližjo bodočnost, ki kaže, da bo težka in odločilna, ampak tudi za daljno bodočnost, za ono dobo miru, ki jo je Marija napovedala in v kateri bomo morali marsikaj na novo in temeljiteje graditi.«
Vrhunec spokornega in spravnega dne je bila velika spokorna procesija vseh ljubljanskih župnij. Na čelu vsake župnije je bil župnik s spokornim križem v roki. Vse župnije so se zlile v eno samo spokorno procesijo, na čelu katere je šel škof Rožman s spokornim križem v rokah. Procesiji je dala marijanski značaj čudodelna podoba Marije Pomagaj z Brezij, ki jo je nosilo šestnajst bogoslovcev na lepo okrašenem odru. Po ljubljanskih ulicah je odmevala molitev rožnega venca, Marijinih pesmi in litanij. Vsi so se zbrali na rakovniškem stadionu.
V Bogoljubu je zapisano: »Pomenljiv govor svojega nadpastirja so udeleženci do pičice slišali in razumeli, saj je bil postavljen ojačevalec. Ko je prevzvišeni omenil, da so glas iz Fatime povečini sprejeli tudi pri nas, saj nosi v sebi rešitev iz naših stisk, je nato opozoril na nujnost, ki je pogoj za uslišanje: varovati se moramo greha in se ne izgovarjati, da nismo tako hudi grešniki, kakor so drugi in drugod. Kdor se s tem izgovarja, kaže, da se ne mara poboljšati … V naših rokah je, da skrajšamo dneve gorja. Pred podobo Marije Pomočnice, ki smo jo tolikokrat prosili milosti in bili tudi uslišani, sklenimo za trdno, da hočemo za naprej živeti po Božjih zapovedih. Božje zapovedi naj bodo trdni temelj, na katerem bomo zgradili boljšo bodočnost svojemu narodu.«

ponedeljek, 03. junij 2013

Teža in plačilo križa



To škofovsko geslo si je izbral nekdanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Dobesedno se je uresničilo na njem in na tistih, ki so mu sledili.
Jezus bi nas lahko odrešil tudi brez križa. Izbral pa je križ, kar kaže, da je v njem posebna vrednost. To je takrat, kadar je križ povezan z ljubeznijo iz pokorščine in tako postane znamenje največje ljubezni. To je bilo pri Jezusu.
Naš križ prinaša podobne sadove kakor Jezusov križ. Seveda le, če svoj križ povezujemo z njegovim križem in ga nosimo s potrpežljivo ljubeznijo. Naš križ dobiva vso svojo odrešenjsko moč iz Jezusovega križa.
Sv. Pavel je ob dejstvu svojega trpljenja zapisal: “Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten” (2 Kor 12,9 s).
Pravilnega gledanja na križ se učimo pri svetnikih. Sv. Roza iz Lime je v pismu zdravniku Castillu zapisala, kaj ji je glede vrednosti trpljenja razodel Jezus: “Naj se vsi zavedajo, da za trpljenjem vedno prihaja milost. Naj se prepričajo, da pot do izredne milosti vodi samo skozi hudo trpljenje. Ene same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.”
Bog po sv. Katarini Sienski pravi o popolnih: »Veselijo se, ko trpijo bolečine. Niso samo potrpežljivi, ampak se ponašajo z mnogimi stiskami zaradi mojega imena.”
Bolečina je kakor glas zvonca, ki nas kliče k molitvi. V bolečini spoznamo Božji obisk in klic k spreobrnjenju.
“Križ je pot do vseh kreposti,” je dejal sv. Tomaž Akvinski.
Sv. Rajmund Penjafortski je zapisal: “Bog varuj, da bi bili med tistimi, ki žive lagodno, mirno in varno in jih ne tepe Božja šiba. Živijo v zadovoljstvu, toda v trenutku lahko padejo v pekel. Nasprotno pa morajo vašo čistost in pobožnost preizkusiti pogosti udarci, ker ste Bogu všeč in po volji. Postati mu morate vdani do najpopolnejše iskrenosti. Če se pomnože nad vami bolečine, jih morate sprejeti z veseljem in kot dokaz Božje ljubezni.”
Tomaž Kempčan ugotavlja. “Če voljno nosiš križ, bo tudi tebe križ nosil in te privedel do zaželenega cilja, kjer bo namreč konec vsega trpljenja, dasi ga tukaj ne bo.”
“Ko boš tako daleč, da ti bo bridkost sladka in prijetna zaradi Kristusa, tedaj vedi, da je dobro s teboj, zakaj našel si raj na zemlji. Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj. Če se vdaš v to, kar mora biti, to je, da trpiš in umiraš, bo kmalu bolje in našel boš mir.”
Če smo deležni teže križa, bomo deležni tudi plačila križa. Mala Terezija se sprašuje: “Ali je še kje večje veselje kakor trpeti iz ljubezni do tebe? Čim večje je trpljenje in čim manj pada drugim v oči, tem bolj blažen je tvoj nasmeh, moj Bog! Pa recimo, da bi tudi ti tega ne videl ali ne upošteval (kar seveda ne more biti), bi bila vendar srečna v svojem trpljenju, ker bi upala, da bom s solzami preprečila ali zbrisala vsaj en greh zoper vero.”
p. Anton

nedelja, 02. junij 2013

Ljubezen Božjega Srca (15)



Spreminjajmo križ v ljubezen do Križanega

Križ je tisto, kar težko sprejmemo. Po naravi se križa branimo. Šele če odkrijemo v njem globlji smisel, se ga oklenemo. To je takrat, kadar spoznamo, da je sprejem križa iz ljubezni do Jezusa dokaz največje ljubezni do njega. Če Jezusa resnično ljubimo, smo pripravljeni zanj tudi trpeti in iti po isti poti, kakor je šel on. Seveda, z njegovo pomočjo!
Jezus nas vabi: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj” (Lk 9,23).
Pri Tomažu Kempčanu beremo: “Gospod, rad bom zate trpel, kar koli pride name. Prostovoljno bom sprejemal iz tvoje roke dobro in hudo, sladko in grenko, veselo in žalostno, in zahvaljeval se ti bom za vse, kar se mi prigodi.”
V bolečini – svoji in drugih – se srečujemo s trpečim Kristusom, ki je na križu vse naše bolečine sprejel nase in jih odrešil. Da bo srečanje z bolečino hkrati srečanje s trpečim Kristusom, moram bolečino zavestno sprejeti in ji reči 'da'.
Sv. Pavel je zapisal: “Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu” (Gal 6,14.17).
Bl. Henrik Suso je molil: “Gospod, ti si moja edina ljubezen, nikar me ne zapusti! V tem življenju ravnaj z menoj, kakor ti je všeč, in daj mi, kolikor križev hočeš. Popolnoma sem vdan v tvojo voljo. Samo to te prosim: nikar ne dopusti, da bi kdaj grešil in se tako ločil od tvoje milosti.”
Z Bogom nismo vedno enako močno povezani. Zato tudi križ lažje ali težje prenašamo. Tomaž Kempčan svetuje zatekanje k svetim Jezusovim ranam: “Če se boš namreč pobožno zatekal k svetim Jezusovim ranam in k dragocenim sledovom njegovih ran, boš v bridkosti občutil veliko moč, ne bo ti dosti mar preziranja pri ljudeh in mirno boš prenašal opravljive besede.”
Sv. Janez od Križa je zapisal: “Kdor hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skoz ozka vrata, ki se imenujejo križ. In malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti pa je takih, ki si želijo (brez križa) tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.”
Ko je bolno Malo Terezijo nekega jutra mati Agneza Jezusova vprašala: “Kajne, danes ste spet imeli preizkušnje?” je odgovorila:
“Da! Toda… saj jih ljubim!… Vse imam rada, kar koli mi Bog pošlje!”
“Strašno je, kar trpite!”
“Ne, ni strašno! Kako naj bi bilo mali žrtvi ljubezni strašno, kar ji pošilja njen Ženin? Nikoli ne zahteva od mene več, kakor morem v tistem trenutku prenesti. In če mi v naslednjem hipu bolečine pomnoži, mi vlije tudi več poguma.”


sobota, 01. junij 2013

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013



JUNIJ
8. – 9. Skupnost Emanuel
9. ob 14.30 Bernardova družina
13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki
16. ob 14.30 molitvena skupina
23. – 29. p. Krištof Čufer, Post in tišina
27./28. skupina duhovnikov

Papež Frančišek in fatimska Marija nas vabita k mesečni spovedi



Papež Frančišek je pri svoji prvi sveti maši, ki jo je daroval kot papež v župniji svete Ane v Vatikanu, spregovoril o Božjem usmiljenju in med drugim dejal:
»Izročiti se Božjemu usmiljenju, ni vedno lahko, ker gre za nedoumljivo skrivnost, vendar moramo to storiti! Rekli mi boste:
'Oče, če bi vi poznali moje grešno življenje, ne bi tako govorili.'
'Zakaj? Kaj si storil?'
'Hude stvari.'
'Toliko bolj! Pojdi k Jezusu. On ima rad, da mu pripoveduješ te stvari! On vse pozabi. On ima izredno sposobnost pozabljanja. On pozabi, te objame, te poljubi in ti reče le eno: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več! (Jn 8,11). Samo to ti svetuje.
In ko je mesec naokrog, smo zopet v isti situaciji. Vrnimo se zopet k Gospodu! On se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje. Zato prosimo za milost, da se ne bi nikoli naveličati prositi odpuščanja. O, bratje in sestre, Božje obličje je obličje usmiljenega Očeta, ki ima vedno potrpljenje z nami.
Ste že kdaj razmišljali o Božji potrpežljivosti? O potrpežljivosti, ki jo ima z vsakim izmed nas? On nas razume, on nas vedno pričakuje, on se nikoli ne naveliča odpuščati, če se le vrnemo k njemu s skesanim srcem. Neizmerno je Božje usmiljenje, pravi psalm.«
Tudi ob molitvi prvega angelovega češčenja na trgu svetega Petra je papež Frančišek nadaljeval z isto temo: »Vsako dejanje usmiljenja naredi svet manj hladen in bolj pravičen. Moramo dobro razumeti Božje usmiljenje, usmiljenje tega nadvse potrpežljivega Očeta. Prerok Izaija pravi, da če bi bili naši grehi rdeči kot škrlat, jih Božja usmiljena ljubezen spremeni v bele kot sneg. To je lepa misel o usmiljenju. Spominjam se, ravno sem postal škof, bilo je leta 1992, ko je obiskala Buenos Aires fatimska Marija romarica, in se je darovala množična maša za bolnike. Med tisto mašo sem šel spovedovat. In ko je bila maša skoraj pri koncu, sem vstal, ker sem moral oditi na neko birmo. Pa je prišla k meni starejša ženica, ponižna, zelo zelo ponižna, stara nad osemdeset let. Jaz sem jo pogledal in sem ji dejal:
'Nona,' kajti pri nas tako kličemo starejše žene, 'nona, vi bi se radi spovedali?'
'Da,' mi je rekla.
'Pa saj vi nimate grehov,' sem dejal.
In ona mi je rekla: 'Vsi jih imamo.'
'Toda, morda vam jih Gospod ne bo odpustil.'
'Gospod vedno odpušča,' mi je rekla z gotovostjo.
'Toda kako vi to veste, gospa?'
'Če Gospod ne bi vsega odpuščal, svet ne bi obstajal.'
Pa mi je prišlo, da bi jo vprašal: 'Povejte mi, gospa. Ste vi morda študirali na Gregorijanski univerzi? Kajti to je modrost, ki jo daje Sveti Duh, notranja modrost v odnosu do Božjega usmiljenja.'
Ne pozabimo teh besed: Bog se nikoli ne naveliča odpuščati, nikoli! On je ljubeči Oče, ki vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za nas vse. In tudi mi se naučimo biti usmiljeni z vsemi. Kličimo priprošnjo Marije, ki je na svojih rokah nosila Božje usmiljenje, ki se je učlovečilo.«
Isto naroča tudi fatimska Marija ob prvosobotni pobožnosti. Papež Frančišek in fatimska Marija nas vabita k pogostni spovedi.