Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 30. maj 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (6)




Savel sliši glas

V desnici je močno držal palico in se opiral nanjo. Levica mu je grabila in stiskala torbo na boku. Ni vedel, zakaj tako trdno drži torbo. Kot da bi se bal, da mu jo kdo ukrade. Svetloba je postajala vse močnejša. Počasi ni več videl. Gore na levi so bile le še bežni obrisi. Tudi drevesa, ki so bila tu in tam, so bila komaj vidna. Toda niso ga bolele oči. Nič se ni solzil kot ob močni svetlobi. Svetloba ni bila moteča. Bila je drugačna kot dnevna. Močnejša, rumena prijazna.
Zdelo se mu je, da postaja torba vedno bolj vroča. Čudno, saj ni bila na soncu. V roko ga je zapeklo, kot bi se dotaknil žerjavice. Ni razumel, kaj se z njim dogaja. Pogledal je na spremljevalce. Mirno so hodili in se pomenkovali. Tu in tam so pogledal k višku, kot da bi tudi oni videli svetlobo.
Savel se je počutil tako nemočnega. Zdelo se mu je, da ne more več hoditi. Palica mu je padla iz rok. Njegovi tovariši so se ozrli. Savel je omahnil na tla. Vse je bilo tako svetlo, lepo. Ni ga zabolelo, ko je padel na kamenje in prah. Zdelo se mu je, da je padel na mehko, kot na travo. Toda pod njim je bilo samo kamenje, nič trave. Vse okoli njega je bilo rumeno, lepo, prijazno. Kaj takega še nikoli ni videl. Zvečer je bilo včasih vse rumeno ali rdeče, a veliko drugače, kot sedaj. Sredi dneva sonce ne bo zašlo.
Spremljevalci so obstali. Gledali so Savla, ki je ležal na tleh. Sam se je skušal postaviti pokonci. Ni šlo. Noge so bile brez vse moči in čisto mehke. Pomagali so mu, da je na pol klečal, na pol sedel na nogah. Gledal je proti nebu in občudoval svetlobo, ki je prihajala z neba. Bila je rumena in mila, nič ostra. Toda tako močna, da je vse drugo izginilo. Spomnil se je na preroka Izaija, ki opisuje, kako bo prišel Mesija in očistil svoje ljudstvo. Prerok pravi, da bo tedaj bo luna svetila kakor sonce, sončna svetloba pa bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, na dan, ko bo GOSPOD obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca. Ali so nastopili časi, ko pride Mesija? Saj ni bilo nobenega znamenja. Pravijo, da bo prej prišel Elija in vse prenovil. On njem ni bilo nič slišati. Kaj se torej dogaja? Kaj ta svetloba? Kdo jo pošilja? Mar res prihaja Mesija?
Savel je sedel na nogah in gledal. Svetloba je postajala vedno močnejša. Njegovih sopotnikov ni bilo nikjer. Ni jih videl. Vse je izginilo. Bil je sam, popolnoma sam, v tej čudoviti svetlobi. Srce mu je še močneje bilo. Kaj se bo zgodilo? Na nebu se je svetloba razdelila v pramene. Iz ene točke so se spuščali na zemljo. Bili so različno rumeni. Eni malo bolj bledo, drugi malo bolj živo. Zdelo se mu je, da se mora nagledati te svetlobe. Daleč se mu je zdela točka, kjer so se svetlobni prameni stikali. Migetali so. Kot da bi v valovih pritekali iz enega izvira na nebu. Občudoval je vse, kar se je dogajalo. Bil je srečen, da to vidi. Počutil se je sproščenega, svežega, le nog ni čutil. Kakor bi izginile.
Okoli njega vse tiho, popoln mir. On sam v tej čudoviti svetlobi. Toda ali res nekaj sliši? Kot bi ga nekdo klical. Glas mu ni bil znan, vendar je bil prijeten, vabljiv. Noben izmed njegovih spremljevalcev ni imel takega glasu. Čisto tiho je slišal svoje ime. Savel! Še enkrat, močneje. Savel! Razločno je slišal, da ga nekdo kliče. Kaj hoče? Glas je bil prijeten, kakor bi ga nekoč slišal. Miren, nič nasilen, ne močan, a zelo razločen. Kdo bi ga lahko tako lepo poklical? Spomni se očeta in matere, kako sta ga klicala, ko je bil še doma. Njun glas je bil poln topline in ljubezni. Imela sta ga zelo rada. Toliko ljubezni, kot jo je on užil v domači hiši, malokateri otrok prejme. Vesel je bil svojih staršev. Hvaležen je Jahveju zanje. Toda sedaj ga ne kliče ne oče ne mati. Daleč sta od tod.
Glas mu je živo zvenel. Kakor bi bil očetov, a še bolj poln ljubezni. Ne, tudi materin glas ni imel toliko ljubezni, kot ta glas, ki ga kliče. Tako ga lahko pokliče samo nekdo, ki ga ima rad. Kdo ga ima še bolj rad kot oče, mati? Jahve! Da, Jahve, toda on ga ne bo klical sredi dneva. On se razodeva v sanjah, pa še to bolj poredko. Savel pa je buden. Sredi dneva, na poti v Damask.
p. Branko

Ni komentarjev:

Objavite komentar