Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 15. maj 2013

Pobožnost petih prvih sobot




Škof nato natančno določa način pripravljanja na posvetitev. Kar takoj pove, da bo to pobožnost petih prvih sobot, ki jo tudi navede z Marijinimi besedami, nato pravi:
»Prve sobote v mesecu – dnevi zadoščevanja brezmadežnemu srcu Marijinemu z zadostilnim sv. obhajilom! To je Marijina želja. Tudi naš narod ima dolžnost zadoščevanja, saj se je silno razširila grda razvada preklinjanja in žaljenja brezmadežne Device s tujimi izrazi.
V zvezi s pobožnostjo prvih petkov bomo opravljali še pobožnost prvih sobot. Zadostilne pobožnosti Srcu Jezusovemu ne bomo opustili, ampak oboje združili. Češčenju presvetega Srca Jezusovega bomo dodali še češčenje Marijinega Srca. Saj ima Jezus svoje človeško srce, katero častimo in molimo kot sedež in simbol neizmerne božje ljubezni do nas, od svoje brezmadežne Matere. Brez Marije bi ne imeli Jezusa. Obe srci sta si najbolj podobni – le da je Jezusovo srce združeno z drugo božjo osebo, med tem ko je Marijino srce zgolj človeško, kakor naše, pač pa sedež najlepših čednosti v najvišji meri.«
Škof nato pove, da spoved na prvo soboto ni potrebna, ker jo opravimo že za prvi petek. Na prvo soboto moramo prejeti zadostilno sv. obhajilo, en del rožnega venca in petnajstminutno premišljevanje pa isti dan opravimo kadarkoli in kjerkoli tako, da Mariji delamo družbo v ljubezni, hvaležnosti in sočutju. »Vse to pa z namenom, da Mariji zadoščujemo za vso nehvaležnost ljudi, zlasti za tisto, ki se kaže v kletvah in grdenju njenega svetega imena. Rožni venec in premišljevanje moremo opraviti zasebno zase ali pa skupno v cerkvi (...)
Za to pobožnost petih prvih sobot nam obljublja Marija svojo posebno pomoč ob zadnji uri. Ona, ki je zaradi svojega božjega materinstva in svoje soudeležbe pri odrešilnem Jezusovem trpljenju srednica vseh milosti, bo ob najodločilnejši človekovi uri posredovala vse milosti, ki so potrebne za zveličanje vsem, ki so pet prvih sobot v mesecu opravili zadostilno pobožnost. Tako se dopolnjujeta obljubi Jezusova in Marijina. – Blagor tistemu, kateremu je ob smrti naklonjeno presveto Srce Jezusovo in mu posreduje vse potrebne milosti brezmadežno Srce Marijino!
Kakor smo skupno ob veliki udeležbi obhajali pobožnost devetih prvih petkov v zadoščenje presvetemu Srcu Jezusovemu, tako opravimo še pobožnost petih prvih sobot. Začnemo z novim letom: prva sobota je dne 2. januarja – v soboto prvega maja pa bomo to pobožnost sklenili. Potem bomo še ves maj pri šmarnicah pripravljali svoje duše in se zadnjo nedeljo meseca, tj. 30. maja, vsi skupaj: škofija in vsaka posamezna župnija in duhovnija posvetili brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Zaupam v pomoč brezmadežne Device, da se bomo s to pobožnostjo primerno pripravili za sveto dejanje posvetitve, ki nam bo prineslo obilno milosti in rešitev v vsakem pogledu.
Vse duhovnike, zlasti pridigarje, katehete in spovednike, prosim pri ljubezni do brezmadežne Matere, da seznanijo vernike s to pobožnostjo, da uporabijo advent in božične praznike za to, da čim učinkoviteje povabijo vernike, da se udeležujejo pobožnosti petih prvih sobot in se čim temeljiteje pripravijo na skupno posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu, medtem pa že zasebno pogosto ponavljajo posvetilno molitev, ki jo je sestavil papež Pij XII. sam in jo obdaroval z odpustki. Duhovniki naj za goreče priporočanje te pobožnosti pritegnejo vnete vernike, zlasti člane Marijinih družb, da bo številčna udeležba tem večja in nadnaravni sadovi v dušah tem obilnejši in da kmalu doživimo uresničenje Marijine napovedi: spreobrnjenje velikega naroda [Rusije] in daljšo dobo miru pod materinskim vodstvom Kraljice nebes in zemlje.«
Dne 14. aprila 1943 je zapisal: »Čim bliže prihaja dan posvetitve, tem intenzivnejše mora biti naše delo za pripravo, da tako vredno pripravimo sebe in vernike na posvetitev sámo, da bomo deležni Marijinih materinskih darov: spreobrnjenja grešnikov in pravičnega miru.«

Že smo v našem glasilu podrobno pisali, kako so se Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetile posamezne skupine: dijaške Marijine kongregacije, fantovska kongregacija, možje in fantje iz vseh stanov in slojev, duhovniki, okrog 4.000 učencev in učenk ljubljanskih nižjih šol. V nedeljo, 23. maja 1943, je bila po vseh ljubljanskih župnijskih cerkvah posvetitev mož in žena, očetov in mater.
Poleg stanov in skupin so se Marijinemu Srcu posvečevale tudi družine. Škofijski odbor petih prvih sobot je založil posebno knjižico z naslovom: Posvetitev družin brezmadežnemu Srcu Marijinemu (decembra 1943), kateri je škof Rožman napisal kratek, a zelo prisrčen uvod:
»Slovenske družine! Preberite to knjižico in premislite jo in dajte prostora brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti – rešila ga bo po njegovih družinah. Kako? S tem, da se družine posvete njenemu brezmadežnemu Srcu in v duhu te posvetitve živé. – Storite tako! Resno se posvetite in po Marijini obljubi bo tudi nam zasijala spet doba miru.«
Škof Rožman je želel, da bi se imena Marijinemu Srcu posvečenih družin vpisala v posebne knjige. Vpisali naj bi jih duhovniki ali še bolje družine same. »Te knjige – tako pravi škof – bomo položili potem ob prestol brezjanske Marije Pomagaj.«
Jakob Kolarič, sklicujoč se na Bogoljub, poroča: »Na veliki šmaren 1943 so ljubljanske matere in očetje prinesli dojenčke in pripeljali drugo nežno predšolsko mladino, da so jo izročili mogočnemu Marijinemu varstvu. Dvakrat so napolnili prostorno svetišče, da so njihovi otroci po prisrčnem nagovoru škofa Rožmana prejeli poseben blagoslov, bili deležni molitev in bili darovani materinskemu Srcu Marijinemu. Mesečnik Bogoljub je takrat zapisal: 'Še čez leta in leta bodo starši, spominjajoč se trpke vojne dobe, mogli dopovedovati doraščajočim sinovom in hčeram, ki se vojskine šibe še niso zavedali, kako pretresljiv in ganljiv je bil pogled na nje, ko so stali ob rokah skrbnih očetov, počivali ali jokali ter vzklikali v naročju mater ali pa ležali v vozičkih, in bili deležni svetega blagoslova ter darovani Marijinemu varstvu.'
Teden pozneje, osmi dan po velikem šmarnu, so prišli v stolnico bolniki, kateri so mogli priti, večino so pa pripeljali. Škof Rožman jim je pred Marijo Pomagaj govoril in jih posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Na koncu je posameznike in manjše skupine od oltarja Marije Pomagaj grede blagoslavljal z Najsvetejšim. Posebno pretresljivo je bilo, ko je podelil blagoslov tudi popolnoma ohromelemu duhovniku dr. Ivanu Zoretu, profesorju cerkvene zgodovine in pisatelju Življenja svetnikov.
Seveda so se ves čas nadaljevale tudi posvetitve posameznih družin ter katoliških skupin in organizacij.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar