Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 31. maj 2013

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA



Sv. Bernard spodbuja redovnega brata, naj se ne vda skušnjavi

Po smrti častitega očeta Bernarda je živel v Clairvauxu neki brat, ki je moral v začetku svojega redovnega življenja kot mlad vojak prenesti veliko sovražnih udarcev; pogoste puščice skušnjav je z oklepom vztrajnosti moško prestrezal, pred vsem drugim pa je začutil sovražnega duha nečistosti, da je domišljiji bednega mesa, ki jih je stalno vnašal zlobni sovražnik, komaj zmogel preganjati z orožjem svetniškega kesanja in z molitvijo, in v tej peči ožgan, je ves dan okoli hodil potrt. Vsak dan je naraščal strah pred tem zelo težkim bojem in moč še neizurjenega ni bila tako velika, da bi mogel zaupati, premagovati in prenašati še naprej to silo hudega trpljenja. Zato je tudi premišljal v svojem srcu, da bi se vdal skušnjavcu, odložil redovno obleko in se vrnil v svet. In ko je že nemiren pazil na priliko, da bi odšel, je stopil k njemu v videnju malo prej umrli blaženi Bernard in mu rekel: »Vnaprej moraš vedeti, da te čakajo še mnogi boji. Ravnaj moško in ne vdaj se, kajti Gospod bo ob pravem času pri tebi kot pomočnik, da te reši. Zato ti obljubim, da boš rešen, če boš do konca vzdržal v Redu. Če pa te morda kdo poskusi na sodni dan oškodovati, bom jaz namesto tebe odgovoril in mojo dušo zastavil namesto tvoje.«
Brat, ki ga je opogumila obljuba tako velikega očeta, je izgnal duha malodušja in nezaupanja iz svojega srca. Ni bil več slaboten, omahujoč pri sklepanju za boj, ampak na neverjeten način okrepljen. Nobena zvitost hudobnega duha ali silne skušnjave ga niso ovirale v vztrajnosti; dobil je zasluženje, kot mu je bilo napovedano, da bo zmagal z Božjo milostjo in s trudom v vseh teh mnogih spopadih. Vztrajal je v svetem Redu do konca življenja v lepem vedenju in dosegel po obljubi od Boga ljubljenega očeta tudi večno zveličanje.

četrtek, 30. maj 2013

Lepo vabimo na romanje k Mariji, pod njem materinski plašč,

na Ptujsko Goro, v soboto, 8. junija,
na praznik Marijinega brezmadežnega Srca.
Program z molitvijo se bo začel ob 9.30.
Z nami bo mariborski nadškof dr. Marjan Turnšek, ki bo vodil somaševanje.
Poleg nagovorov bodo na vrsti tudi pričevanja, pete litanije Matere Božje
in obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Vabljeni vsi, ki imate radi Mater Marijo!
Avtobus odpelje po naslednjem voznem redu:

  • 6.00 Stična
  • 6.15 Ivančna Gorica
  • 6.25 Višnja Gora, pri pošti
  • 6.45 Žalna
  • 7.15 Obračališče trojke na Rudniku v Ljubljani (končna postaja mestnega avtobusa št. 3)


Prijavite se na tel. Mojce Kastelic: 031/234 402 do 2. junija (dokler avtobus ne bo poln),
lahko tudi na samostanski telefon: 01/78 77 100, ali: anton.nadrah@rkc.si.

Vsem lep pozdrav in obilen Božji blagoslov!
                                        p. Anton Nadrah

Spreobrnjenje apostola Pavla (6)




Savel sliši glas

V desnici je močno držal palico in se opiral nanjo. Levica mu je grabila in stiskala torbo na boku. Ni vedel, zakaj tako trdno drži torbo. Kot da bi se bal, da mu jo kdo ukrade. Svetloba je postajala vse močnejša. Počasi ni več videl. Gore na levi so bile le še bežni obrisi. Tudi drevesa, ki so bila tu in tam, so bila komaj vidna. Toda niso ga bolele oči. Nič se ni solzil kot ob močni svetlobi. Svetloba ni bila moteča. Bila je drugačna kot dnevna. Močnejša, rumena prijazna.
Zdelo se mu je, da postaja torba vedno bolj vroča. Čudno, saj ni bila na soncu. V roko ga je zapeklo, kot bi se dotaknil žerjavice. Ni razumel, kaj se z njim dogaja. Pogledal je na spremljevalce. Mirno so hodili in se pomenkovali. Tu in tam so pogledal k višku, kot da bi tudi oni videli svetlobo.
Savel se je počutil tako nemočnega. Zdelo se mu je, da ne more več hoditi. Palica mu je padla iz rok. Njegovi tovariši so se ozrli. Savel je omahnil na tla. Vse je bilo tako svetlo, lepo. Ni ga zabolelo, ko je padel na kamenje in prah. Zdelo se mu je, da je padel na mehko, kot na travo. Toda pod njim je bilo samo kamenje, nič trave. Vse okoli njega je bilo rumeno, lepo, prijazno. Kaj takega še nikoli ni videl. Zvečer je bilo včasih vse rumeno ali rdeče, a veliko drugače, kot sedaj. Sredi dneva sonce ne bo zašlo.
Spremljevalci so obstali. Gledali so Savla, ki je ležal na tleh. Sam se je skušal postaviti pokonci. Ni šlo. Noge so bile brez vse moči in čisto mehke. Pomagali so mu, da je na pol klečal, na pol sedel na nogah. Gledal je proti nebu in občudoval svetlobo, ki je prihajala z neba. Bila je rumena in mila, nič ostra. Toda tako močna, da je vse drugo izginilo. Spomnil se je na preroka Izaija, ki opisuje, kako bo prišel Mesija in očistil svoje ljudstvo. Prerok pravi, da bo tedaj bo luna svetila kakor sonce, sončna svetloba pa bo sedemkratna, kakor svetloba sedmih dni, na dan, ko bo GOSPOD obvezal poškodbo svojega ljudstva in ozdravil rano lastnega udarca. Ali so nastopili časi, ko pride Mesija? Saj ni bilo nobenega znamenja. Pravijo, da bo prej prišel Elija in vse prenovil. On njem ni bilo nič slišati. Kaj se torej dogaja? Kaj ta svetloba? Kdo jo pošilja? Mar res prihaja Mesija?
Savel je sedel na nogah in gledal. Svetloba je postajala vedno močnejša. Njegovih sopotnikov ni bilo nikjer. Ni jih videl. Vse je izginilo. Bil je sam, popolnoma sam, v tej čudoviti svetlobi. Srce mu je še močneje bilo. Kaj se bo zgodilo? Na nebu se je svetloba razdelila v pramene. Iz ene točke so se spuščali na zemljo. Bili so različno rumeni. Eni malo bolj bledo, drugi malo bolj živo. Zdelo se mu je, da se mora nagledati te svetlobe. Daleč se mu je zdela točka, kjer so se svetlobni prameni stikali. Migetali so. Kot da bi v valovih pritekali iz enega izvira na nebu. Občudoval je vse, kar se je dogajalo. Bil je srečen, da to vidi. Počutil se je sproščenega, svežega, le nog ni čutil. Kakor bi izginile.
Okoli njega vse tiho, popoln mir. On sam v tej čudoviti svetlobi. Toda ali res nekaj sliši? Kot bi ga nekdo klical. Glas mu ni bil znan, vendar je bil prijeten, vabljiv. Noben izmed njegovih spremljevalcev ni imel takega glasu. Čisto tiho je slišal svoje ime. Savel! Še enkrat, močneje. Savel! Razločno je slišal, da ga nekdo kliče. Kaj hoče? Glas je bil prijeten, kakor bi ga nekoč slišal. Miren, nič nasilen, ne močan, a zelo razločen. Kdo bi ga lahko tako lepo poklical? Spomni se očeta in matere, kako sta ga klicala, ko je bil še doma. Njun glas je bil poln topline in ljubezni. Imela sta ga zelo rada. Toliko ljubezni, kot jo je on užil v domači hiši, malokateri otrok prejme. Vesel je bil svojih staršev. Hvaležen je Jahveju zanje. Toda sedaj ga ne kliče ne oče ne mati. Daleč sta od tod.
Glas mu je živo zvenel. Kakor bi bil očetov, a še bolj poln ljubezni. Ne, tudi materin glas ni imel toliko ljubezni, kot ta glas, ki ga kliče. Tako ga lahko pokliče samo nekdo, ki ga ima rad. Kdo ga ima še bolj rad kot oče, mati? Jahve! Da, Jahve, toda on ga ne bo klical sredi dneva. On se razodeva v sanjah, pa še to bolj poredko. Savel pa je buden. Sredi dneva, na poti v Damask.
p. Branko

sreda, 29. maj 2013

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (16)




Knjiga razodeva Tebe

Verska knjiga ima pri iskanju in odkrivanju Boga ter pri nadaljnjem poglabljanju v veri velik pomen. V dvatisočletni zgodovini krščanstva je odigrala nenadomestljivo vlogo.
Tatjana Goričeva pripoveduje v knjigi Govoriti o Bogu je nevarno:
"V Rusiji se trenutno dogaja nekaj, kar se je včasih zdelo neverjetno. Na vrhu ledene gore se pojavljajo evangelij in sveti očetje. Ljudje jih berejo. Postajajo skrajno moderno, skrajno razgibano in brezpogojno potrebno čtivo." 
Na prvem mestu je Sveto pismo. Avguštin se je boril sam s seboj, da bi se iztrgal iz verskih dvomov in predvsem grešnega življenja. Nikakor ni mogel storiti odločilnega koraka. Tedaj se je zgodilo, kar je zapisal v Izpovedih:
"Zleknil sem se, ne vem kako, pod smokvinim drevesom po tleh in odprl sem zatvornice solzam in ulili so se potoki mojih oči, tebi v prijetno daritev. In govoril sem ti mnogo ...
Tako sem govoril in jokal z neizrekljivo bridkostjo v skrušenem srcu. Kar zaslišim od sosedne hiše glas, pojoč otroški glasek – ali dečka ali deklice, ne vem – in neprestano ponavljajoč: »Vzemi, beri! Vzemi, beri!«
V hipu se mi je spremenil obraz. Začel sem z vso pozornostjo premišljevati, ali imajo otroci navado pri kateri svojih iger kaj takega peti. A nisem si mogel nikakor domisliti, da bi bil kdaj kaj podobnega slišal. Tedaj sem ustavil solzam tok in vstal. Nisem si znal glasu drugače razlagati, kot da mi Bog veleva, naj odprem kako knjigo in preberem poglavje, na katero mi najprej zadene pogled ...
Pograbil sem knjigo (pisma apostola Pavla), odprl in bral molčé stavek, v katerega so se mi najprej ujele oči: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mésu ne strezite za poželjivost!« Dalje nisem hotel brati, pa tudi treba ni bilo. Zakaj komaj sem stavek dobro končal, se mi je vlila kakor luč trdne gotovosti v srce in vse temine dvomov so se razbegnile."
Jacques Loew je odraščal brez verske vzgoje. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec in da je človek le višje razvita materija. Zato je treba iz življenja iztisniti čim več. Postal je advokat na sodišču v Nici, a ni bil srečen. Za teden dni se je umaknil v samostan kartuzijanov sredi samotne doline, daleč proč od ljudi. Življenje kartuzijanov ga je močno prevzelo. V roke je vzel Sveto pismo. Zlasti so ga pretresli evangeliji. Zapisal je: »Bral sem veliko knjig, toda to je bila izredna knjiga. Nisem bil samo bralec, ampak tudi priča, na nekaterih mestih celo obtoženec. 'Kaj praviš k temu ti? Kaj bi storil ti? Kaj boš naredil, ko prebereš to stran?' sem se spraševal ob branju.«
Pozneje se je o veri poučil pri nekem duhovniku in končno odšel k redovnikom dominikancem. Znan je kot oče duhovnikov-delavcev, duhovnikov, ki so kot delavci med delavci pričevali za Kristusa.
Ameriški teniški igralec Andre Agassi, ki velja za enega najboljših teniških igralcev vseh časov, je dejal: »Vsak dan vsaj pol ure berem Sveto pismo. Kdor živi po Svetem pismu, ne potrebuje mamil ali alkohola.«

Poleg Svetega pisma so iskalcem Boga v oporo tudi druge verske knjige, posebej življenjepisi svetnikov. 
Hermina pripoveduje: »Doraščala sem v času vojne, ko se o verskem pouku ni veliko govorilo. Po vojni ni bilo bolje; morala sem se boriti za zaslužek. Družbe, ki bi mi ustrezala, nisem našla. Četudi se nisem mogla intenzivno versko izobraževati, sem ob dobri knjigi, pridigi, pogovoru ali razmišljanju vsrkavala vase, kar je božjega. Imela sem svoje svetle vzore: Malo Terezijo, Alberta Schweitzerja. To je mlademu človeku potrebno kot žejnemu kozarec sveže vode. Bila sem odprta za lepoto narave in umetnosti ter zaupljiva (preveč) do ljudi. Prišla so razočaranja, tudi nad seboj. Klonila nisem – ne po svoji zaslugi, temveč po zaslugi Tistega, ki me ljubi od vekomaj. Nisem bila vredna, toda On, ki skrbi za sleherno stvar, je poplačal moje zaupanje Vanj.«
Edith Stein (+ 1942), nemška znanstvenica in univerzitetna profesorica, asistentka filozofa Edmunda Husserla, utemeljitelja fenomenološke šole, je bila po rodu Judinja. Katoličanka je postala predvsem pod vplivom življenjepisa sv. Terezije Velike, ki ga je dobila v knjižnici svojih prijateljev. Kasneje je postala karmeličanka, 2. avgusta 1942 pa so jo nacisti skupaj s sestro Rozo, tudi karmeličanko, v krematoriju v Auschwitzu upepelili. Svoje spreobrnjenje popisuje takole:
»Kar na slepo sem zagrabila zajetno knjigo in jo vzela iz omare. Bilo je življenje svete Terezije Avilske, kakor ga je napisala sama [knjigo imamo tudi v slovenskem prevodu]. Začela sem jo brati. Takoj me je pritegnila. Prebrala sem jo v eni sapi. Ko sem knjigo zaprla, sem si dejala: 'To je resnica.'«
Naslednje jutro je šla v mesto ter si kupila mašno knjigo in katekizem. Vsebino si je popolnoma osvojila. Ko je šla v katoliško cerkev k maši, je zaradi temeljitega študija vse dobro razumela. Po maši je prosila duhovnika, naj jo krsti. Duhovnik jo je izprašal in jo za Novo leto 1922 krstil. Noč pred krstom je prečula v molitvi.
Znani angleški pisatelj Graham Greene (* 1904) je v mladosti v verskem in moralnem življenju doživljal hude krize. V roke je dobil Pascalove Misli, ki jih je vztrajno prebiral. Pascal ga je usmerjal k Jezusu Kristusu. Leta 1926 je s krstom postal katoličan.
Bogoslovec Slavko piše, kako so v prvih letih osnovne šole nanj vplivale Zgodbe svetega pisma, nato zlasti življenjepisi sveto živečih ljudi:
»V prvih letih osnovne šole sem dobil v roke Zgodbe svetega pisma. Z velikim zanimanjem in navdušenjem sem jih prebiral, prav tako pa tudi ogledoval slike. Veliko stvari nisem razumel, zato sem se zopet obrnil na starše in jih povpraševal. Vse to je močno vplivalo name, da sem že v ranih letih začutil posebno nagnjenje do molitve in do službe oltarja.
Leta otroštva so minila. Začel sem globlje premišljevati o vrednosti svojega življenja, o svoji poklicanosti v krščanstvo, o Jezusu. Ob branju knjig življenjepisov Očeta Damijana, Maksimilijana Kolbeja in drugih sodobnih knjig sem uvidel, kaj pomeni dosledno življenje po evangeliju, kaj zahteva Kristus od ljudi, ki so si izbrali njega za edino življenjsko vodilo. Takrat sem tudi v sebi začutil globlji klic Kristusa, čeprav dostikrat nejasno.«

Veliko pričevalno moč imajo spisi cerkvenih pisateljev iz prvih stoletij krščanstva. Newman je prestopil v katoliško Cerkev v svojem 45. letu. Prej je bil zelo goreč anglikanski duhovnik. Bil je voditelj oxfordskega gibanja, ki je hotelo obnoviti anglikansko Cerkev v duhu prve krščanske Cerkve. Zato je veliko študiral zgodovino prve Cerkve in cerkvene pisatelje iz prvih časov krščanstva. O tem je zapisal:
»Primerjal sem ustroj naše Cerkve, ki je bila notranje tako razrvana in majava, s svežim duhom, ki je vel iz prvih stoletij. V njih zmagovitem navdušenju za tisto veliko skrivnost, ki sem jo od svoje mladosti z vso dušo spoštoval, sem spoznal hojo svoje matere. Rekel sem si: 'Opazuj to podobo in jo primerjaj z našo Cerkvijo!'«
Po dolgem študiju in razmišljanju je prišel do spoznanja, da je samo katoliška Cerkev istovetna s Kristusovo, apostolsko in starokrščansko Cerkvijo. Še dve leti je potreboval, da se je odločil za prestop v katoliško Cerkev. Pred tem važnim dogodkom je noč prečul v molitvi.

Slaba knjiga odvrača od Boga. To dela naravnost, če vero smeši in uči kaj veri nasprotnega ali celo nevero. Lahko pa spodkopava vero posredno s tem, da spodkopava nravno življenje. Francoski pisatelj Henri Lavedan (+ 1940) je v svojih spisih zelo smešil Boga in katoliško vero. Leta 1914, ko se je začela 1. svetovna vojna, je bil vpoklican in je doživel njene strahote. To ga je zresnilo in usmerilo k Bogu. Francoskemu ljudstvu je napisal javno pismo, v katerem obžaluje svoje brezbožne zablode in priznava, da se je vrnil k veri svoje mladosti:
»Norčeval sem se iz vere, misleč, da sem pameten. Toda le goljufal sem sebe in tudi vas, ki ste prebirali moje knjige in prepevali moje popevke. Bila je zmota, omotica, prazne sanje. Zapustiti Boga pomeni pogubiti sebe. Ne vem, če bom jutri še živ. To pa moram povedati svojim prijateljem: Lavedan si ne upa umreti kot ateist. Veseli se, moja duša, kajti mogel sem doživeti uro, ko sem kleče mogel izreči: Verujem v Boga, verujem, verujem.«
p. Anton

torek, 28. maj 2013

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca nas vodi v nebesa




Papež Benedikt XVI. je kot romar v Fatimi 2010 dejal: »V Fatimi nas Devica Marija vse vabi, da gledamo na zemljo kot na kraj svojega romanja proti dokončni domovini, ki so nebesa. V resnici smo mi vsi romarji in potrebujemo Mater, da nas vodi.«
Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo za rešitev ljudi za večno srečo, sredstvo, ki vodi k spreobrnjenju in svetemu življenju, k življenju iz vere, upanja in ljubezni. Marija je to trem fatimskim otrokom razodela 13. julija 1917 po videnju pekla v drugem delu fatimske skrivnosti. Lucija pripoveduje:
»Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je z dobroto in žalostjo rekla:
'Videli ste pekel, kamor pridejo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.'« 
Marijino brezmadežno Srce bije za nas in nas hoče rešiti za srečno večnost. Sveta nebesa se sklanjajo h grešni zemlji. V času hitrega prodiranja verske brezbrižnosti in nevere Devica Marija kliče vsemu svetu: »Ljudje, zganite se! Ni vseeno, kako živite! Ne bodite zakopani samo v zemljo! Bog je usmiljen in pričakuje, da se spreobrnete in zaživite novo življenje!«
Kar je Marija dosegla pri treh otrocih, bi rada tudi pri nas. Pastirčki so imeli stalno pred seboj nebesa kot svoj cilj. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali grešnike. Ali jih hočemo vsaj nekoliko posnemati?
p. Anton

ponedeljek, 27. maj 2013

Smisel zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu




Z grehi se je človeštvo oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja. Marija kot Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena, zato nas s prikazovanji v Fatimi opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči. Hoče nam pomagati k pravemu spoznanju in ljubezni. Zato nam je razodela svoje brezmadežno Srce, da bi nas rešila in nas privedla v globine Jezusovega Srca.
Po drugem prikazanju, 13. junija 1917, so pastirčki na dlani Marijine desne roke zagledali srce, obdano s trni. Luciji se je zdelo, da so bili vanj zabodeni. Pastirčki so razumeli, da je bilo Marijino brezmadežno Srce žaljeno z grehi človeštva in je hotelo zadoščevanja. Od tega prikazanja naprej so v srcu čutili še bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca. Ob tem so duhovno rastli, kajti ljubezen je tista sila, ki edina more človeka spremeniti in posvetiti. Srce, ki so ga videli, jim je bilo znamenje ljubezni in simbol vsega Marijinega notranjega bogastva, ob katerem so tudi oni duhovno obogateli.
Prvosobotna pobožnost je usmerjena predvsem v zadoščevanje za sramotenje Marijinega brezmadežnega Srca. Naš najboljši poznavalec fatimskih dogodkov duhovnik Ludovik Ceglar, ki je o njih napisal kar tri knjige, je v knjigi Prošnje fatimske Gospe zapisal: »Za Slovence, ki smo v preklinjanju Božje Matere med najbolj grešnimi, naj bi Marijine besede bile še posebej spodbuda, da bi ji zadoščevali in skušali preklinjanje zmanjšati. Vsak, ki preklinja, kliče Božjo kazen na ves narod, zato ga ima vsakdo pravico in dolžnost posvariti in poučiti.«
Beseda zadoščevanje v fatimskih sporočilih nam ni kar takoj razumljiva. Večkrat bi jo lahko zamenjali z besedo sprava. Niti Marija niti Jezus zase ne potrebujeta našega zadoščevanja, čeprav oba naši grehi prizadenejo, na kar kaže tudi trnje okrog srca v Marijini roki. Zadoščevanje in spravo potrebujemo mi ljudje, kadar se porušijo ali zrahljajo naši odnosi do Jezusa in Marije, da bi se ponovno vzpostavili ali okrepili. Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim« (št. 1459). Naša zveza z Jezusom in Marijo ter seveda z bližnjim se mora normalizirati in ponovno zaživeti v ljubezni.
Jezus je sicer na križu že zadostil za vse naše grehe in nas je spravil z Očetom, vendar moramo pri spreobrnjenju in spravi sodelovati tudi mi, da si pridobimo polnost duhovnega zdravja in se upodobimo po Kristusu. Z zadoščevanjem in spravo z Božjo pomočjo popravimo raznovrstni nered, ki ga je povzročil greh. Hkrati pokažemo svoje sodelovanje in se pripravimo na sprejem Božjih darov. V nas samih se z delovanjem Svetega Duha in našim sodelovanjem nekaj premika; oblikujemo se po Jezusovem in Marijinem Srcu. »Tisti, ki te je ustvaril brez tebe, te ne bo zveličal brez tebe,« je dejal že sv. Avguštin.

nedelja, 26. maj 2013

Pobožnost petih prvih sobot (5)




Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca hoče Jezus

Kadar omenjamo Jezusovo in Marijino Srce, mislimo na njuno osebo z vsem njunim notranjim duhovnim bogastvom, predvsem z njuno ljubeznijo. Srce je pri tem simbol, ki kaže na globljo stvarnost.
Častiti Marijino Srce pomeni: občudovati, častiti in premišljevati njeno duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in ljudi. Pri tem češčenju ona naše srce upodablja po Jezusovem Srcu.
Prve sobote so le ena od oblik češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Bolje jih bomo razumeli, če jih bomo povezali s spoznanji, ki jih fatimski dogodki prinašajo o Marijinem brezmadežnem Srcu. Marijino Srce namreč zavzema v fatimskem sporočilu središčno mesto. Pri drugem prikazanju trem fatimskim pastirčkom, 13. junija 1917, je Marija rekla, da bo Jacinto in Frančiška kmalu vzela v nebesa. Luciji pa je napovedala:
»Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«
Lucija je tu dobila svojo življenjsko nalogo: razširjanje češčenja Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to čudovito poslanstvo čim bolje izpolnila, ji je Bog naklonil skoraj sto let duhovno bogatega in apostolsko dejavnega življenja. Tudi njena sestrična Jacinta jo je pred svojo zgodnjo smrtjo spodbujala k razširjanju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca:
»Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

sobota, 25. maj 2013

Izreden spomin za nadnaravne stvari




Lucija je imela izreden spomin, ki ji je omogočil, da je fatimske dogodke verno posredovala svetu. Poleg tega je sama opazila razliko med naravnimi in nadnaravnimi rečmi, ki jo je izrazila takole:
»Kadar govorimo s kakšno osebo, pozabimo, kar smo govorili, ko pa se dogajajo nadnaravne stvari, se vtisnejo tako globoko v dušo, da jih ni lahko pozabiti.«
Na koncu četrtega Spomina beremo:
»Mnogo ljudi se zelo čudi spominu, ki mi ga je Bog naklonil. Po neskončni Božji dobroti je res v vsakem smislu izredni milostni dar. Vendar se ni treba čuditi spominu za nadnaravne stvari, ker se tako zelo vtisnejo v srce, da jih je skoraj nemogoče pozabiti. Vsaj smisel razodetih stvari je nemogoče pozabiti, razen če Bog povzroči pozabo.«
To dokazuje tudi Lucijina predstojnica karmeličanka Marija Celina, ki je zapisala, da je sestra Lucija v zadnjih letih svojega življenja vedno slabše slišala, zapuščal jo je tudi spomin. »Vendar pa sem ugotovila, da je v vsem, kar je bilo v povezavi z nebeškim sporočilom, njen spomin ostal nedotaknjen.«
Lucija je na koncu tretjega Spomina opozorila, da je povedala vse, česar se spomni v zvezi z Jacinto in česar še ni povedala v prvem Spominu. Hkrati opozarja, da gre le za »smiselno« pravilnost, ne pa nujno za »dobesednost«. Razlikovanje med »smislom« in »dobesednim« je zelo pomembno za pravilno razumevanje Lucijinih spisov.
Tako se več Lucijinih poročil o isti zadevi med seboj v podrobnostih lahko razlikuje, ne pa glede bistvene vsebine. Za vsakega človeka velja, da o isti stvari ne bo vsakič govoril prav z istimi besedami, četudi bo po smislu vedno povedal isto.

petek, 24. maj 2013

Živahna, bistra, a ne domišljava




V drugem Spominu Lucija pripoveduje, kako je bila pri nekaterih skupinah ljudi vedno zelo priljubljena. V domačem kraju so to bili poleg Frančiška in Jacinte majhni otroci. O njih je zapisala:
»Tekali so za mano s pretiranim veseljem. Kadar so zvedeli, da pasem svojo čredo blizu naše vasi, so prišli k meni v gručah, da so preživeli dan z menoj. Moja mati je imela navado reči:
'Ne vem, s čim pritegneš otroke, da tečejo za tabo, kot da bi šli na veselico.'
Tudi pozneje, ko je Lucija odšla od doma, so jo povsod imeli radi. To je bil poseben Božji dar, dar povezovanja z ljudmi. Sama piše:
»Isto se mi je godilo z mojimi tovarišicami v Vilaru in skoraj si drznem reči, se mi godi zdaj z mojimi sestrami v samostanu. Pred nekaj leti mi je rekla mati voditeljica novink, sedanja mati provincialka:
'Sestra, tako velik vpliv imaš na sestre, da jim lahko narediš mnogo dobrega, če hočeš.'«

Lucija je bila izredno nadarjena, ljubeča, živahna, z odličnim spominom in bogato domišljijo, vztrajna in natančna. Svojih dejanj in dejanj okolice se je zavedala že v nežni mladosti.
Zelo rada je imela otroke, oni pa njo in so se zbirali okrog nje. Starši so ji majhne otroke zaupali v varstvo. Z otroki se je igrala in jim pripovedovala razne zgodbice.
Dr. Alonso popisuje Lucijino zunanjost pri štirinajstih letih takole:
»Čelo visoko in široko. Oči kostanjeve, velike in živahne. Obrvi redke. Nos ploske oblike. Široka usta in krepke ustnice. Brada okrogla. Obraz nekoliko širši od običajnega. Postava nizka. Drža preudarna in nedolžna. Živahna, bistra, a skromna in ne domišljava. Roke krepke, delavne, normalne velikosti« (BL 23).
Kardinal Bertone je ob srečanju s sestro Lucijo nekaj let pred smrtjo njeno osebnost označil z besedami:
»Stara je bila petindevetdeset let in imela je živahnost, dobro voljo, ki sta vso skupnost nun ohranjali v veselju. Bila je simpatična klepetalka (…) Pri najinih pogovorih se je rada pošalila, na primer glede moje salezijanske pripadnosti, moje pobožnosti do Marije Pomočnice. Ko sem ji povedal, da sem nekoč v Lurdu govoril o fatimski Materi Božji, je rekla, da ne gre mešati med seboj različnih Marij, kajti lurška Mati Božja zameri, če imenuješ fatimsko Mater Božjo!« (BL 70).

četrtek, 23. maj 2013

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (5)




Gospod, naredi iz mene svetnico

Lucijino notranjost, odnos šestletne deklice do evharističnega Jezusa, lepo razodevajo njene besede:
“Začela se je slovesna maša in bolj ko se je bližal veliki trenutek, hitreje mi je srce bílo v pričakovanju vélikega Boga, ki bo prišel iz nebes, da se združi z mojo revno dušo. Gospod župnik je stopil med vrste in delil angelski kruh. Imela sem srečo, da sem bila prva. Ko je duhovnik stopal po oltarnih stopnicah, se je zdelo, da mi hoče srce uiti iz prsi. Toda takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem čutila veliko spokojnost in neomajen mir. Čutila sem, da me navdaja nadnaravno ozračje, da sem čutila navzočega našega dobrega Boga in mislila, da ga lahko zaznam z vsemi čuti. Prisrčno sem ga torej prosila:
‘Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in naj gori samo zate!’
V tem trenutku se mi je zdelo, da mi je naš dobri Bog v globini mojega srca rekel tele razločne besede:
‘Milost, ki ti je danes podeljena, bo ostala živa v tvoji duši in obrodila sadove večnega življenja.’
Tako sem bila globoko zatopljena v Bogu (…) Čutila sem se tako nasičena z angelskim kruhom, da nisem mogla ničesar jesti. Od tedaj sem izgubila veselje in privlačnost, ki sem ju že začela čutiti do posvetnih reči; dobro sem se počutila le na kakšnem samotnem kraju, kjer sem mogla sama obujati spomine na sladkosti prvega svetega obhajila.”
Lucija je pozneje ugotavljala, da so doživetja ob prvem svetem obhajilu vedno imela in »imajo še danes velik vpliv na povezanost moje duše z Bogom«.



sreda, 22. maj 2013

Cvet je dal svoj sad




»Naj vsi ljudje slavijo Boga: zemlja je dala svoj sad,« pravi Sveto pismo. Toda zemlja je najprej dala cvet. V Visoki pesmi je pisano: »Jaz sem cvet polj, lilija dolin.« Cvet postane takojšen sad, ker smo ga jedli, ker smo jedli njegovo jedro. Ali hočete vedeti, kateri je ta sad? Devica. Gospod se je rodil iz Device, iz služabnice. Žena je rodila Boga, Mati Sina, zemlja sad.
Sv. Hieronim

torek, 21. maj 2013

Posvetitev Materi Cerkve




Zgled osebne posvetitve in posvetitve sveta Materi Cerkve imamo pri Janezu Pavlu II. 6. junija 1979 v Čenstohovi:
Vzvišena Mati Cerkve! Tebi se znova posvečujem kot služabnik tvoje materinske ljubezni. Totus tuus! – Popolnoma Tvoj! Tebi posvečam človeštvo in vse ljudi, svoje brate in sestre, vsa ljudstva in narode. Tebi posvečam Evropo in vse druge celine. Tebi posvečam Rim in Poljsko (…) Mati, sprejmi nas! Mati, ne zapusti nas! Mati, vodi nas!

ponedeljek, 20. maj 2013

V povezanosti z Božjo Materjo bo naše življenje rodovitno



Znano je, da je evangelij nekako postavljen v okvir dveh vabil, da vzamemo Marijo k sebi. Prvo je namenjeno svetemu Jožefu ob učlovečenju Božjega Sina v Devici Mariji: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene,« in drugo, tik preden je Jezus izdihnil, je namenjeno ljubljenemu učencu svetemu Janezu: »Glej, tvoja mati«.
Pobožnost do Marije izvira iz teh dveh vabil, ki sta bili namenjeni svetemu Jožefu in svetemu Janezu ter sta nam dani v dediščino. Pravilo našega reda (servitov) takole upošteva to povabilo: »Jezus nas kliče k sebi do te mere, da deli z nami svojo sinovsko ljubezen do svoje Matere in nam naroča naj ljudem razodevamo ta njegov dar.« Da bi dosegli polnost Kristusove starosti, da bi verovali v red milosti, je treba živeti v prisrčni povezanosti z Božjo Materjo. To je izkušnja našega opata Desgenetta in patra Lamyja: obupana zaradi neučinkovitosti vseh njunih naporov se zatečeta k Mariji in dana jima je nepričakovana rodovitnost.
Ta njuna izkušnja je vesela novica za vsakega izmed nas! Preizkušnja nas namreč lahko obišče, kot je obiskala ta dva duhovnika. Preizkušnja zaradi ločitve od drage osebe, preizkušnja zaradi občutka, da smo pozabljeni, da so naša prizadevanja nerodovitna, zaradi tega ker se staramo, ker ne znamo posredovati drugim tega, kar smo prejeli, zaradi nerazumevanj itd. Prav v teh situacijah bomo skušali najti smisel, posnemajoč zgoraj navedena duhovnika. Gre za rodovitnost v redu milosti.
Preliminare Bollettino dei Servitori

nedelja, 19. maj 2013

Vsak izmed nas ima pozorno in ljubečo Mater




Thérèse Cornille (13. maj 1917 – 4. december 1989), dekle, ki se je formiralo v Katoliški akciji ženske delavske mladine, je ustanoviteljica ognjišč oziroma skupnosti za mlada dekleta v težavah, in ognjišč za neporočene mamice. Prizadevala si je, da bi dekleta, zlasti tista, ki so trpela pomanjkanje ljubezni in nežnosti, izvedela, da imajo nadvse pozorno Mater, ki jih ljubi, ki ljubi vsako osebno.
Svojim duhovnim hčeram je dejala: »Kolikor bolj se družimo z Bogom, ki je Ljubezen, in Marijo, ki je ena sama materinska nežnost, toliko bolj širimo in množimo to radost okrog sebe, v svoji skupini, v vseh medsebojnih odnosih. Ta čudoviti ogenj, ki žari, razsvetljuje in ogreva, bo kot magnet pritegnil mlada dekleta.«
»Prizadevajmo si za to neskončno nežnost v svojih srcih, da bi v njih kraljeval Gospod sam ali bolj natančno: položimo svoje srce v njegovo, svoje srce v Marijino Srce, da bi v nas prebivala radost Svete Trojice in da bi jo mogle deliti z vsemi našimi hčerami, z vsemi tistimi, ki jih srečujemo.«
»Mlada dekleta bodo mogla razumeti, da je Marija njihova Mati, če bomo na dan, ko praznujemo obletnico ustanovitve naše skupnosti, 8. decembra, na praznik Brezmadežne, znale prirediti čudovito praznovanje.«
Neka dekle iz skupnosti je takole pričevala: »Praznovanja, ki jih preživljamo skupaj, me spreminjajo. V tem vzdušju pride na dan odmev moje notranjosti. Če me je ta dan kdo ranil, prizadel, dobim moč za odpuščanje in za nadaljevanje odnosa s to osebo, namesto, da bi zagrenjena trpela v svojem kotičku.«

sobota, 18. maj 2013

Gospa iz kapelice me bo ozdravila!




Izkušnja ozdravljenja Ane Marije (Anne-Marie) Rivier, blažene ustanoviteljice Kongregacije sester Jezusovega darovanja v templju.
Leta 1770, ko še ni dopolnila dve leti, je Ano Marijo Rivier doletela huda nesreča: padla je z visoko nameščenega pograda in si zlomila kolk. Od takrat naprej ni mogla več stati na nogah niti s pomočjo bergel.
Zaradi svoje invalidnosti se je lahko le plazila po tleh. Mama jo je vsak dan nosila h kapelici, kjer so častili starodaven kip Žalostne Matere Božje. Tam je razložila hčerki, da Marija, Jezusova Mati, objokuje Sina, ki so ga sneli s križa in ji ga položili v naročje. Kristusova ljubezen in ljubezen njegove Matere Marije ter želja, da bi ju tolažila – zaradi tolikih grehov, ki ju žalijo – je prodirala v nežno in velikodušno srce te male deklice, predvsem pa je njeno srce preplavilo popolno zaupanje v Marijo. Nekega dne se je nenadoma obrnila na mater in ji brez ovinkov rekla: »Veš, Gospa iz kapelice me bo ozdravila!«
31. julija 1777 je Ana Marija, ki je takrat imela 9 let, padla po stopnicah in si zlomila nogo. Kirurg, ki se je hitro odzval klicu na pomoč, je namestil kost na dekličini nogi. Po njegovem odhodu je gospa Rivier, napolnjena z »vero, ki prestavlja gore«, odstranila povoje in zmasirala otrokovo nogo z oljem iz svetilke v kapelici Marije iz Pradellesa. Naslednji dan je oteklina izginila. 15. avgusta pa je eden izmed stricev rekel deklici: »Vstani in poskusi hoditi.« Ana Marija je vstala in začela hoditi, brez opore! Vzkliknila je od veselja: » Blažena Devica Marija me je ozdravila. Devica me je ozdravila!" Vsa navdušena je vsem pripovedovala, kako čudovite reči, ji je storila Devica Marija.

petek, 17. maj 2013

Nosímo križ skupaj s Kristusom




Hudo trpljenje brez Kristusa je pekel na zemlji. Zato nikoli v trpljenju ne bodimo brez Kristusa. Sv. Tomaž Akvinski nas poučuje: “Kdor išče zgled potrpežljivosti, bo odličnega našel na križu. Potrpežljivost je velika v dveh primerih: če kdo prenaša velika nasprotovanja, kadar se jim ne more izogniti, ali pa če se tem ne izogne, čeprav bi se jim mogel. Zgled obojne potrpežljivosti nam je dal Kristus na križu.”
Tomaž Kempčan nas spodbuja: “V križu je zveličanje, v križu življenje, v križu obramba pred sovražniki; v križu je vir nebeških sladkosti; v križu moč uma, v križu veselje duha; v križu je vsa krepost, v križu popolna svetost. Ni zveličanja duši, ne upa večnega življenja razen v križu. Zato zadeni svoj križ in hodi za Jezusom, in šel boš v večno življenje. On je šel pred teboj in nosil križ in umrl zate na križu, da bi tudi ti nosil svoj križ in želel umreti na križu. Zakaj če z njim umrješ, boš z njim tudi živel. In če si mu tovariš v trpljenju, mu boš tudi tovariš v slavi.”
Treba je gledati onstran trpljenja, na večno veliko noč, na večno Življenje. Ob takšnem pogledu trpljenje in smrt zgubita svoje želo.
V trpljenju je nekaj svetega, nekaj pozitivnega, če je povezano z ljubeznijo. Velja, kar je zapisal apostol Pavel: “Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu” (Rim 8,28), tudi trpljenje, da le ne nehamo zaradi njega ljubiti Boga. Poglobljen kristjan bo skušal odkriti pozitivno 'sporočilo' križa. Križ bo objel, mu rekel svoj 'da' in se bo zanj Bogu celo zahvaljeval. Tako bo vsako trpljenje najbolje premagal. S križem bo objel Kristusa samega. Vnaprej bo deležen Kristusovega poveličanja. Prek Kalvarije namreč vodi pot k vstajenju.
Tisto, kar je po Božji volji, je za nas najboljše. Bog najbolje ve, kaj je za nas dobro. Ker nas ljubi, nam hoče to dobro tudi preskrbeti. Mi v svoji kratkovidnosti pogosto ne opazimo, da gre za nekaj dobrega. To je takrat, ko se srečamo s križem.
Svetniki menijo, da je trpljenje poseben način razodevanja Božje ljubezni do nas. Sv. Terezija Avilska je zapisala: “Gotovo je, da Bog po potih trpljenja vodi tiste, ki jih zelo ljubi, in čim večja je njegova ljubezen do njih, tem hujša trpljenja jim nalaga."
Trpljenje je kakor zdravilo. Večkrat najboljše in edino učinkovito zdravilo za dušo. Dobra zdravila so običajno grenka, sicer ne delujejo tako dobro. Ko nam jih zdravnik predpiše, nam hoče dobro.
Sveti ljudje vseh časov so zdravilno moč trpljenja dobro doumeli in upoštevali. Bog je sv. Katarini Sienski pojasnjeval, da ljudem pošilja križe “iz ljubezni do njih, da bi jih obvaroval pred večnimi mukami in jim priskrbel večno življenje”. “Kar dopuščam in pošiljam, se zgodi le zato, da pridete do cilja, za katerega sem vas ustvaril.”
p. Anton

četrtek, 16. maj 2013

Ljubezen Božjega Srca (14)




Sadovi ljubezni do Boga

Ljubezen nas združuje z Bogom, ki je ljubezen. Tako se poglablja prijateljstvo z njim. V popolni ljubezni se z Bogom po delovanju Svetega Duha tako rekoč spojimo, kakor se dve tekoči žareči kovini zlijeta v eno. Ljubezen med dvema človekoma ta dva človeka nikoli tako tesno ne poveže med seboj.
Kdor Jezusa resnično ljubi, bo deležen ne samo njegove ljubezni, ampak tudi Očetove: “Kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel” (Jn 14,21). Jezusova ljubezen se bo pokazala v tem, da se bo na poseben način razodel. Kako? Morda s posebnim navdihom, ki bo odgovor na naše sedanje duhovne potrebe, morda z globljim spoznanjem kake resnice. Tako bomo napredovali v veri.
Če rastemo v ljubezni, je naša duša vedno bolj čista. Dogaja se, kar je rekel Jezus farizeju Simonu o grešnici: “Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila; komur pa se malo odpusti, malo ljubi” (Lk 7,47).
Po nadnaravni ljubezni Bog deluje na našo voljo. Tako se z voljo odločamo za dobro, za izpolnjevanje Božje volje. Krepost ljubezni ustvari v nas sposobnost in stalno nagnjenje, da ljubimo Boga in mu zvesto služimo.
Po ljubezni do Boga rastemo in se poglabljamo v krepostih, saj ljubezen oživlja vse kreposti. Tako rastemo v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Vedno bolj postajamo deležni Božje svetosti, kajti on ni le ljubezen, ampak je tudi svetost. Ljubezen povzroča čudeže in posvečuje človekovo življenje.
Ljubezen do Boga odrešuje, ker po njej odrešuje Bog. Ljubezen zelo zdravilno vpliva na dušo in telo ter krepi celotnega človeka. Prinaša nam mir, pomaga nam nositi vsakdanje križe. Rane naše duše, za katere medicina ne pozna zdravila, se zacelijo.
Ljubezen do Boga nas razveseljuje in osrečuje. Nič več ne iščemo veselja in sreče drugje. Marija Magdalena ni bila zadovoljna ne z angeli ne z vrtnarjem, ampak je iskala samo Gospoda (Jn 20,11-16). Modrim z vzhoda ni bilo za blišč jeruzalemskega mesta in templja, ampak so iskali samo novorojeno Dete.
Velja, kar je zapisal sv. Frančišek Saleški v knjigi Teotim: “Kdor zares ljubi, skorajda ne najde veselja drugje kakor v tistem, kar ljubi. Zato se je velikemu sv. Pavlu vse zdelo 'izguba' in 'smeti' (Flp 3,8) v primerjavi z Zveličarjem.”
Čim bolj Boga ljubimo, tem bolj ga spoznavamo, tem bolj smo mu podobni. Če smo zasidrani v ljubezni, težimo v neskončnost. Le tisto bo ostalo za večno, kar je narejeno iz ljubezni, kajti “ljubezen nikoli ne mine” (1 Kor 13,8).
Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Kdor namreč z vsem srcem ljubi Boga, se ne boji ne smrti, ne kazni, ne sodbe, ne pekla, zakaj popolna ljubezen varno vodi k Bogu.”

sreda, 15. maj 2013

Pobožnost petih prvih sobot




Škof nato natančno določa način pripravljanja na posvetitev. Kar takoj pove, da bo to pobožnost petih prvih sobot, ki jo tudi navede z Marijinimi besedami, nato pravi:
»Prve sobote v mesecu – dnevi zadoščevanja brezmadežnemu srcu Marijinemu z zadostilnim sv. obhajilom! To je Marijina želja. Tudi naš narod ima dolžnost zadoščevanja, saj se je silno razširila grda razvada preklinjanja in žaljenja brezmadežne Device s tujimi izrazi.
V zvezi s pobožnostjo prvih petkov bomo opravljali še pobožnost prvih sobot. Zadostilne pobožnosti Srcu Jezusovemu ne bomo opustili, ampak oboje združili. Češčenju presvetega Srca Jezusovega bomo dodali še češčenje Marijinega Srca. Saj ima Jezus svoje človeško srce, katero častimo in molimo kot sedež in simbol neizmerne božje ljubezni do nas, od svoje brezmadežne Matere. Brez Marije bi ne imeli Jezusa. Obe srci sta si najbolj podobni – le da je Jezusovo srce združeno z drugo božjo osebo, med tem ko je Marijino srce zgolj človeško, kakor naše, pač pa sedež najlepših čednosti v najvišji meri.«
Škof nato pove, da spoved na prvo soboto ni potrebna, ker jo opravimo že za prvi petek. Na prvo soboto moramo prejeti zadostilno sv. obhajilo, en del rožnega venca in petnajstminutno premišljevanje pa isti dan opravimo kadarkoli in kjerkoli tako, da Mariji delamo družbo v ljubezni, hvaležnosti in sočutju. »Vse to pa z namenom, da Mariji zadoščujemo za vso nehvaležnost ljudi, zlasti za tisto, ki se kaže v kletvah in grdenju njenega svetega imena. Rožni venec in premišljevanje moremo opraviti zasebno zase ali pa skupno v cerkvi (...)
Za to pobožnost petih prvih sobot nam obljublja Marija svojo posebno pomoč ob zadnji uri. Ona, ki je zaradi svojega božjega materinstva in svoje soudeležbe pri odrešilnem Jezusovem trpljenju srednica vseh milosti, bo ob najodločilnejši človekovi uri posredovala vse milosti, ki so potrebne za zveličanje vsem, ki so pet prvih sobot v mesecu opravili zadostilno pobožnost. Tako se dopolnjujeta obljubi Jezusova in Marijina. – Blagor tistemu, kateremu je ob smrti naklonjeno presveto Srce Jezusovo in mu posreduje vse potrebne milosti brezmadežno Srce Marijino!
Kakor smo skupno ob veliki udeležbi obhajali pobožnost devetih prvih petkov v zadoščenje presvetemu Srcu Jezusovemu, tako opravimo še pobožnost petih prvih sobot. Začnemo z novim letom: prva sobota je dne 2. januarja – v soboto prvega maja pa bomo to pobožnost sklenili. Potem bomo še ves maj pri šmarnicah pripravljali svoje duše in se zadnjo nedeljo meseca, tj. 30. maja, vsi skupaj: škofija in vsaka posamezna župnija in duhovnija posvetili brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Zaupam v pomoč brezmadežne Device, da se bomo s to pobožnostjo primerno pripravili za sveto dejanje posvetitve, ki nam bo prineslo obilno milosti in rešitev v vsakem pogledu.
Vse duhovnike, zlasti pridigarje, katehete in spovednike, prosim pri ljubezni do brezmadežne Matere, da seznanijo vernike s to pobožnostjo, da uporabijo advent in božične praznike za to, da čim učinkoviteje povabijo vernike, da se udeležujejo pobožnosti petih prvih sobot in se čim temeljiteje pripravijo na skupno posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu, medtem pa že zasebno pogosto ponavljajo posvetilno molitev, ki jo je sestavil papež Pij XII. sam in jo obdaroval z odpustki. Duhovniki naj za goreče priporočanje te pobožnosti pritegnejo vnete vernike, zlasti člane Marijinih družb, da bo številčna udeležba tem večja in nadnaravni sadovi v dušah tem obilnejši in da kmalu doživimo uresničenje Marijine napovedi: spreobrnjenje velikega naroda [Rusije] in daljšo dobo miru pod materinskim vodstvom Kraljice nebes in zemlje.«
Dne 14. aprila 1943 je zapisal: »Čim bliže prihaja dan posvetitve, tem intenzivnejše mora biti naše delo za pripravo, da tako vredno pripravimo sebe in vernike na posvetitev sámo, da bomo deležni Marijinih materinskih darov: spreobrnjenja grešnikov in pravičnega miru.«

Že smo v našem glasilu podrobno pisali, kako so se Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetile posamezne skupine: dijaške Marijine kongregacije, fantovska kongregacija, možje in fantje iz vseh stanov in slojev, duhovniki, okrog 4.000 učencev in učenk ljubljanskih nižjih šol. V nedeljo, 23. maja 1943, je bila po vseh ljubljanskih župnijskih cerkvah posvetitev mož in žena, očetov in mater.
Poleg stanov in skupin so se Marijinemu Srcu posvečevale tudi družine. Škofijski odbor petih prvih sobot je založil posebno knjižico z naslovom: Posvetitev družin brezmadežnemu Srcu Marijinemu (decembra 1943), kateri je škof Rožman napisal kratek, a zelo prisrčen uvod:
»Slovenske družine! Preberite to knjižico in premislite jo in dajte prostora brezmadežnemu Srcu Marijinemu. Marija bo slovenski narod rešila, če se bo dal rešiti – rešila ga bo po njegovih družinah. Kako? S tem, da se družine posvete njenemu brezmadežnemu Srcu in v duhu te posvetitve živé. – Storite tako! Resno se posvetite in po Marijini obljubi bo tudi nam zasijala spet doba miru.«
Škof Rožman je želel, da bi se imena Marijinemu Srcu posvečenih družin vpisala v posebne knjige. Vpisali naj bi jih duhovniki ali še bolje družine same. »Te knjige – tako pravi škof – bomo položili potem ob prestol brezjanske Marije Pomagaj.«
Jakob Kolarič, sklicujoč se na Bogoljub, poroča: »Na veliki šmaren 1943 so ljubljanske matere in očetje prinesli dojenčke in pripeljali drugo nežno predšolsko mladino, da so jo izročili mogočnemu Marijinemu varstvu. Dvakrat so napolnili prostorno svetišče, da so njihovi otroci po prisrčnem nagovoru škofa Rožmana prejeli poseben blagoslov, bili deležni molitev in bili darovani materinskemu Srcu Marijinemu. Mesečnik Bogoljub je takrat zapisal: 'Še čez leta in leta bodo starši, spominjajoč se trpke vojne dobe, mogli dopovedovati doraščajočim sinovom in hčeram, ki se vojskine šibe še niso zavedali, kako pretresljiv in ganljiv je bil pogled na nje, ko so stali ob rokah skrbnih očetov, počivali ali jokali ter vzklikali v naročju mater ali pa ležali v vozičkih, in bili deležni svetega blagoslova ter darovani Marijinemu varstvu.'
Teden pozneje, osmi dan po velikem šmarnu, so prišli v stolnico bolniki, kateri so mogli priti, večino so pa pripeljali. Škof Rožman jim je pred Marijo Pomagaj govoril in jih posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Na koncu je posameznike in manjše skupine od oltarja Marije Pomagaj grede blagoslavljal z Najsvetejšim. Posebno pretresljivo je bilo, ko je podelil blagoslov tudi popolnoma ohromelemu duhovniku dr. Ivanu Zoretu, profesorju cerkvene zgodovine in pisatelju Življenja svetnikov.
Seveda so se ves čas nadaljevale tudi posvetitve posameznih družin ter katoliških skupin in organizacij.«

torek, 14. maj 2013

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC




Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (1)

O škofu dr. Gregoriju Rožmanu smo v našem glasilu že nekaj pisali. Pokop njegovih posmrtnih ostankov v domači ljubljanski stolnici 13. aprila 2013 nam narekuje, da se ga v več nadaljevanjih bolj obširno spomnimo kot apostola prvih petkov in sobot. Ker ravno v mesecu maju 2013 obhajamo sedemdesetletnico posvetitve ljubljanske škofije in v nekem smislu slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu, bomo najprej spregovorili o škofu Rožmanu v zvezi s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca in z obhajanjem petih prvih sobot.

Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Življenjepisec Jakob Kolarič je v III. knjigi o škofu Rožmanu zapisal: »V veliki zaskrbljenosti za usodo slovenskega naroda je škof Rožman med drugo svetovno vojno poleg Srca Jezusovega pokazal še na drugo zavetje vseh trpečih: na Marijino brezmadežno Srce. V septembru leta 1942 je pri nas prvič izšla knjiga o Fatimi, ki jo je napisal Srečko Zamjen. Knjiga je takoj pošla in je kmalu nato bila potrebna že druga izdaja, februarja 1943 tretja in avgusta 1944 četrta izdaja. Po tej knjigi smo se Slovenci seznanili z Marijinimi prikazovanji in naročili v Fatimi.« Dr. Kolarič prav tam omenja, da je o Fatimi v slovenskem jeziku napisal dr. Franc Jerè že leta 1930 v Bogoljubu tri članke.
V času 2. svetovne vojne je bil škof Rožman večkrat pri papežu Piju XII. Tretja njegova zasebna avdienca v medvojnem času je bila 19. novembra 1942, ko je bil škof s svojim tajnikom Nandetom Babnikom kakih 24 dni v Rimu. Škof je papežu poročal o razmerah v škofiji, govorila sta o zbiranju dokazov mučeništva, hkrati pa se je z njim pogovoril tudi o posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Dne 31. oktobra 1942, ob 25-letnici fatimskih prikazovanj, je namreč papež posvetil vse človeštvo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V avdienci je škof prosil papeža za besedilo njegove posvetitvene molitve, da bi jo prevedli v slovenščino ter bi z njo posvetili škofijo. Papež je takoj ob Rožmanovi navzočnosti po telefonu naročil, naj besedilo objavijo v časopisu Osservatore Romano. Še isti večer je bilo objavljeno na prvi strani tega poluradnega vatikanskega glasila. Že 8. decembra 1942, na praznik Brezmadežne, so jo slovenski dijaki za svoj praznik molili skupaj s škofom.
Proti koncu novembra 1942 se je škof Rožman vrnil iz Rima in na prvi petek v decembru 1942 napisal pastirsko pismo z naslovom »Posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu«. V tem pismu, ki je izšlo v Ljubljanskem škofijskem listu, je škof prvič uradno spregovoril o tem velikem načrtu: posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
V uvodu pove, da je 31. oktobra 1942 papež Pij XII. med radijskim nagovorom portugalskim katoličanom »posvetil katoliško Cerkev in ves svet brezmadežnemu Srcu Marijinemu in je Kraljico miru prosil za mir in za tiste milosti, ki morejo v hipu spreobrniti človeška srca – dobro vedoč, da miru na svetu ne more biti, če se ne spremeni mišljenje ljudi, tako odgovornih vladarjev kakor tudi celih narodov.«
Škof nato razloži, kako je prišlo do te posvetitve, in poseže nazaj do 13. julija 1917 ter predstavi prvi in drugi del fatimske skrivnosti: videnje pekla, češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in napoved druge svetovne vojne. Hkrati navede Marijino naročilo sestri Luciji 1925 o obhajanju petih prvih sobot in naročilo 1929 o posvetitvi Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Nato sklene:
»Da bomo deležni sadov posvetitve, ki jih je Mati božja obljubila, se moramo tudi mi posvetiti brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
Sveti oče nas je že posvetil, a mi se moramo papežu pridružiti ter odkrito, iskreno in ponižno ponoviti papeževo molitev, da tako odpremo svoje duše onim milostim, katere nam Marija namerava posredovati in ki so zmožne spremeniti človeška srca tako, da bodo z božjo pomočjo pripravila, sklenila in zagotovila mir.
To posvetitev more opraviti vsak posamezni vernik zase, pa tudi posamezne družine, organizacije in društva, kakor Marijine družbe, Katoliška akcija, redovne družine, zavodi itd. In prav je, da se po primerni pripravi take posvetitve vrše in da papeževo posvetilno molitev večkrat ponavljamo, saj je sv. oče podelil posebne odpustke za to.
Poleg teh bolj zasebnih posvetitev se bo posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu vsa škofija, tj. vsi duhovniki, svetni in redovni, ter vsi verniki od najmlajših do najstarejših, in sicer brez šumnih zunanjih slovesnosti, pač pa po temeljiti notranji duhovni pripravi. Ta načrt je posebej odobril sv. oče v avdienci 19. novembra letos.«

ponedeljek, 13. maj 2013

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013


MAJ
4. ob 9.00 prvosobotna pobožnost
11. – 12. Skupnost Emanuel
12. romanje BD in drugih na Barbano
13. od 9.00 – 18.00, p. Anton Nadrah, bistvo češčenja JMS
13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki
17. – 19. Rudi Bernik, Prenova v Duhu
17. – 19. mag. Jože Kukman, Zdravo življenje
19. ob 14.30 molitvena skupina
31. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Fatimski dan in slovesnost v Stični 13. maja 2013



Vse častilce Jezusovega in Marijinega Srca prav lepo vabim, da se na prvi letošnji fatimski dan, to je 13. maja ob 9.00 dopoldne v stiškem samostanu udeležite intenzivne priprave na izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ali na njeno obnovitev. Sodelovali bomo z gledanjem slik in premišljevanjem besedil, z molitvijo in pesmijo.
Potrebno je stalno poglabljanje v duhovnost Jezusovega in Marijinega Srca in hkrati osebna prisrčna povezanost z obema Srcema. 
Večerna fatimska slovesnost v stiški baziliki se bo začela ob 19.30 z rožnim vencem. Sledila bo mašna daritev z nagovorom, procesija s fatimskim kipom s svečkami med petjem Marijinih litanij in fatimske pesmi, nazadnje bomo pred Najsvetejšim obnovili posvetitev (ali se prvič posvetili) Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter prejeli blagoslov z Najsvetejšim.

Povabite še druge. Marija Vas z veseljem pričakuje.
Nasvidenje 13. maja v Stični!

V imenu Združenja posvečenih
p. Anton Nadrah, predsednik Združenja

četrtek, 2. maj 2013

Fatimski dan in slovesnost v Stični 13. maja 2013

Vse častilce Jezusovega in Marijinega Srca prav lepo vabim, da se na prvi letošnji fatimski dan, to je 13. maja ob 9.00 dopoldne v stiškem samostanu udeležite intenzivne priprave na izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ali na njeno obnovitev. Sodelovali bomo z gledanjem slik in premišljevanjem besedil, z molitvijo in pesmijo.

Potrebno je stalno poglabljanje v duhovnost Jezusovega in Marijinega Srca in hkrati osebna prisrčna povezanost z obema Srcema.

Večerna fatimska slovesnost v stiški baziliki se bo začela ob 19.30 z rožnim vencem. Sledila bo mašna daritev z nagovorom, procesija s fatimskim kipom s svečkami med petjem Marijinih litanij in fatimske pesmi, nazadnje bomo pred Najsvetejšim obnovili posvetitev (ali se prvič posvetili) Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter prejeli blagoslov z Najsvetejšim.

Povabite še druge. Marija Vas z veseljem pričakuje.

Nasvidenje 13. maja v Stični!

V imenu Združenja posvečenih

p. Anton Nadrah, predsednik Združenja

Vseslovensko srečanje častilcev Jezusovega in Marijinega srca na Ptujski gori 8.6.2013




Vabilo v Medjugorje

Vabilo od ge. Dragice Čepar

V Marijinem mesecu maju in ob 70 obletnici posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu vas vabimo na romanje v Medjugorje. 

Romarski avtobus bo krenil iz župnije Zg. Tuhinj v četrtek 16. maja ob 4.00 zjutraj. Vrnitev je predvidena v soboto v večernih urah. Cena romanja je 100 evrov. Prijave na telefon: 041517712

Dragica Čepar