Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 23. april 2013

Romanje na Barbano


Z Bernardove družino bomo 12. maja poromali na Barbano. To je majhen otoček pri Gradežu v Italiji. Marijina božja pot ima začetke že v 6. stoletju. Tja so veliko romali primorski in beneški Slovenci. Peljali se bomo z avtobusom do Gradeža, nato z ladjico do otočka z Marijinim svetiščem. Z nami lahko poromajo tudi vsi tisti, ki jih to romanje zanima in niso člani Bernardove družine. V cerkvi bomo imeli sveto mašo in šmarnično pobožnost. Po sveti maši bo dovolj časa za ogled otoka in cerkve. Malico vzemite s seboj v popotni torbi.
Spored romanja:
Odhod: ob 6.30 iz Stične, ob 7,15 izpred cerkve na Rakovniku, ob 8,45 iz Sežane 
Odhod ladjice: 10:30
Sveta maša ob 12,00
Cena prevoza: 25 EUR (če bo poln avtobus 48 sedežev)
Povratek ladjice: 16:30
Vrnitev v Stično okoli 19. ure.
Prijavite se p. Branku na telefon: 031-68-78-02
ali na elektronsko pošto: branko.petauer@rkc.si

petek, 19. april 2013

Bel dim za papeža Frančiška - Pričevanje očividca p. Nikolaja


V sredo, 13. marca, me ob 17h pokliče p. Rafael, če grem na Trg sv. Petra v Vatikanu. Odgovoril sem, da ne, saj je močno deževalo in da papež tako in tako ne bo izvoljen danes. Ko smo na Trgu, vsi strmijo v ogromne ekrane, ki pa kažejo le tisti tanki dimnik nad Sikstinsko kapelo, a dima ni. Ne črnega ne belega. Dobro smo premočeni. Seveda nestrpno gledamo v tisti dimnik, od koder pa nič.

Trg je že sedaj izredno napolnjen, zaradi dvignjenih dežnikov pa imamo težavo, da bi videli veliki ekran pred nami. Vse polno je televizijskih kamer, snemalcev, turistov, Rimljanov in ostalih radovednežev. Naenkrat pa se iz dimnika pojavi neko čudo, in v prvem trenutku ni nikomur jasno ali je belo, ali je črno. Potem pa ja, seveda, bel dim. Pa še kako bel in gost. In seveda aplavz in vzkliki.

Ljudje se objemajo, množica pa se avtomatsko zažene naprej, da bi bili bližje tistemu osvetljenemu balkonu, iz katerega se bo gotovo še nocoj pokazal novi papež. Beli dim pa kar ne neha. To je torej to. Nisem si mislil, sem si pa želel, da bi kdaj doživel ta trenutek. Vem, da se sedaj začenja čakanje. Najmanj 50 minut, vmes pa se Trg vedno bolj in bolj polni.

Ekrani prikazujejo posnetke te nepregledne množice, potem izvemo, da nas je vsaj 150 tisoč, vmes se za nekaj trenutkov pokaže slovenska zastava z grbom. Kakšen lep pogled. Še zmeraj dežuje a veliko manj. Z bližnjimi Italijani se začnemo pogovarjati; menijo, da bo gotovo prišel na balkon kardinal Scola, češ, izvolili so ga tako kmalu, mora biti eden glavnih kandidatov. Ne vem. Čakajmo in dočakajmo.

Sam mislim, da ne bo Evropejec, kljub napovedim. Bolj pričakujem, da bomo slišali ime Odilo-Peter, torej oni iz Sao Paola. Gneča pa je vedno večja in večja in dežniki zakrivajo moj strateški pogled na ekran. Potem mi Italijani pred mano obljubijo, da bodo zaprli dežnik, ko se pojavi papež. Sedaj se pojavijo švicarski gardisti v svečanih, modrih uniformah in s helebardami korakajo na plato pred vhodom. Za njimi še italijanska vojska, marinci in seveda pleh muzika. Posnetek pokaže še rimskega župana.

Vse to le v 20-30. minutah. Švicarji dobijo izjemen aplavz. Zdi se mi, da se je zavesa na balkonu premaknila. Vsi se oziramo tja gor. A še bo treba čakati. Mislim, da do osmih. Končno. Sedaj pa gre zares. Prižgejo se vse luči na baziliki in tudi znotraj. Vrata se odpro in ven vstopi kardinal Touran, ki s francoskim naglasom izreče slavni Anuntio vobis gaudium magnum: Habemus papam. Kakšen aplavz. A kaj to on govori? Jorge Mario Bergoglio, Franciscus!

Množica vzklika: »Viva il papa!« a večina se spogleduje, kdo je to. Spomnim se tega imena, da je bil resen kandidat že 2005 a več ne vem. Nekdo za mano pravi: »Argentinec, pa še jezuit. Ime pa mu bo Frančišek.« Kakšna milost, si mislim. Cerkev ubogih za uboge! Bogu hvala! Kardinal se umakne. Spet čakanje. Še dvajset minut. Trg je nabito poln in nehalo je deževati. Pod glavni balkon razgrnejo rdeč tepih, ogrinjalo se odpre, najprej križ, za njim pa v daljavi vidim postavnega papeža v belem. Aplavz, vzkliki: »Francesco, Francesco, Francesco ...«

In na sebi ima le talar, ni rdečega ogrinjala, ni zlate štole, naprsni križ je preprost, železen ... Ker sem videl fotografije tiste sobe, ki ji rečejo tudi soba solza, kjer papeža preoblečejo in ker sem videl, da je tisto rdeče ogrinjalo z belim hermelinom bilo pripravljeno, sem prepričan, da je sam tako hotel.

Človek iz Latinske Amerike je prava izbira. Ko nas preprosto nagovori, zavlada popolna tišina. Še bolj pa takrat, ko pravi, naj mi prosimo blagoslova zanj. Sledi blagoslov mestu in svetu. Umaknejo mu mikrofon, a novi papež je ganjen in z nasmehom opazuje tisočglavo rimsko množico.

In želi povedati še nekaj; hitro mu primaknejo mikrofon, doda pa le, da želi jutri obiskati Marijino cerkev, da se kmalu vidimo, in nam preprosto zaželi lahko noč. Zdi se, da je zavladal pokoj in globoko zadovoljstvo, tisoči mobiteli, ki so vse to snemali, počasi ugasnejo. Mi pa se z množico poslovimo zadovoljni in hvaležni, da smo lahko bili prisotni ob tem zgodovinskem dogodku.
p. Nikolaj Aracki