Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 30. november 2012

Fatima - cerkev Svete Trojice povzdignjena v baziliko



V fatimskem svetišču smo z velikim veseljem prejeli novico, da je Kongregacija za bogoslužje dne 19. junija 2012 z dekretom »Leiriensis-Fatimesis« podelila cerkvi Svete Trojice v fatimskem svetišču naziv manjše bazilike. Podelitev tega naslova se je zgodila v okviru priprave na stoletnico prikazovanj. V tej baziliki je p. Marko Ivan Rupnik napravil čudovit mozaik.

Podelitev naziva bazilike kakšni cerkvi poudarja posebno vez edinosti s svetim očetom. In ravno ta resničnost je najbolj značilna za Fatimo. Pastirčki so po prikazovanjih razodevali posebno ljubezen in povezanost s svetim očetom in so veliko molili zanj. Poleg tega zavzema papež pomembno mesto v tretjem delu fatimske skrivnosti, ki je bila objavljena leta 2000. Zato je postala molitev za svetega očeta in za njegove namene, kot sestavni del sporočila, vsakodnevna praksa svetišča
.
Podelitev tega naslova pa poudarja tudi ljubezen, ki jo goji sveti oče do Fatime. Ko so postopoma spoznavali nadnaravno razsežnost Fatime, so različni papeži vedno razodevali svojo povezanost s Fatimo in jo potrjevali s svojimi romanji na ta kraj: Pavel VI. leta 1967, kar tri romanja Janeza Pavla II. in romanje Benedikta XVI. leta 2010. Ta okoliščina, ki nas po eni strani navdaja z veseljem, nam po drugi strani nalaga odgovornost, da bazilika Svete Trojice postane za nas še močnejša zaveza občestva s svetim očetom in molitve ter daritve zanj.
p. Carlos Cabesinhas

petek, 23. november 2012

O nekem menihu, ki se je naučil v sanjah maševati




Delivec nebeških milostnih darov, Sveti Duh, ki vsak dober dar in vsako popolno darilo, ki pride od Očeta luči, na posamezne vernike razdeli tako, kot on hoče, je dal v svoji dobroti neizobraženemu bratu laiku posebno čudovit dar svoje milosti.

Ta blaženi mož torej, z imenom Walter, v svoji veri in v svoji predanosti nič manjši od učenih in izobraženih, je dolgo časa upravljal službo v skladišču oblek, skrbel z veliko ljubeznijo za obleko bratov. Zaradi čistosti svojega neoporečnega življenja so ga imeli radi in ga cenili.

Ko je nekoč počival v svoji postelji, se mu je v spanju prikazala častita postava, ki mu je ukazala, naj gre hitro v molilnico in naj, vdan božjemu veličastvu, poje mašo. On pa se je bil zaradi tega nenavadnega naročila nemalo začudil, takoj je pomislil na nizkost svoje osebe. Zato si je pomišljal, iz spoštovanja, ni pa se upal upirati tistemu, ki je naročil, zaradi njegove avtoritete, in hitro je to storil po njegovih besedah. Šel je, da izpolni nenavadno nalogo.

Nadel si je duhovniško obleko in maševal z veliko pobožnostjo na čast Svetemu Duhu. Ko se je zbudil, je znal mašo na pamet, saj je prej ni poznal, ker ni znal brati. Dolga leta jo je ohranjal v spominu in se potrudil, da jo je ponavljal pri svojih premišljevanjih in molitvah; in s toliko večjim veseljem jo je ponavljal, čim bolj je na to mislil, da se je ni naučil po človeški učenosti, ampak po božjem navdihu.

četrtek, 22. november 2012

Fatimski škof je potrdil litanije blaženih fatimskih pastirčkov




Dne 20. februarja 2012, na obletnico Jacintine smrti, je msgr. Antonio Marto podelil »imprimatur« javne molitve litanijam k blaženim fatimskim pastirčkom Jacinti in Frančišku. Pisni viri, uporabljeni za sestavo litanij, so: liturgična besedila, nagovor Janeza Pavla II. ob beatifikaciji častitih Frančiška in Jacinte, pastoralna nota portugalske škofovske konference ob beatifikaciji fatimskih pastirčkov Jacinte in Frančiška in Spomini sestre Lucije.
»Neskončno dobri Bog, ki ljubiš nedolžnost in povišuješ ponižne, podeli nam, po priprošnji brezmadežne Matere tvojega Sina, da ti bomo, posnemajoč blažena pastirčka Frančiška in Jacinto, služili s preprostim srcem in prispeli v nebeško kraljestvo.«

ponedeljek, 19. november 2012

PTUJSKA GORA - v soboto 8. decembra


Na praznik Brezmadežne, v soboto 8. decembra, bo na Ptujski gori sklep zadostilne pobožnosti petih zaporednih prvih sobot,  za katero je prišla prosit Marija v Fatimo. 

Vodil jo bo g. nadškof in metropolit dr. Marjan Turnšek. Ob tej priložnosti bo tudi osebna posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, tistih, ki so se nanjo pripravljali. 

Molitvena ura se prične ob 9.00, sveta maša pa ob 10.00. Lepo vabljeni pod Marijin plašč in v njeno Srce. 

nedelja, 18. november 2012

Marijina potrpežljivost



Bodite potrpežljivi v vsem svojem trpljenju, kot je to bila Marija v vsem svojem življenju. Če vas svet prezira in zasmehuje, iščite pri Jezusu in Mariji svojo tolažbo. Ne sramujte se pred svetom, da ste zvesti Jezusovi in Marijini služabniki. Tako boste že tu nosili nebesa v svojem srcu in se nekoč večno veselili tam, kjer Marija, Kraljica devic, kraljuje.
b. A. M. Slomšek

sobota, 17. november 2012

Marijina vera



Marijina vera se ni omajala. Marija se brezpogojno podredi Božji volji in veruje: »Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28).
bl. A. M. Slomšek

petek, 16. november 2012

Brezmadežna



Marijino visoko dostojanstvo je v brezmadežnem spočetju. Radujte se danes z Marijo, svojo kraljico, ve čiste device, vi nedolžni mladeniči in dekleta, ki ohranjate deviško čistost. Bodi hvaljen, ti blaženi stan deviške časti, ki po Jezusu, Mariji in apostolih spreobračaš svet, ki redčiš puščave poganstva po deviških misijonarjih, ki blažiš bolečine trpečih ljudi, ki gradiš našo srečo in zagotavljaš blagor naši deželi.

Praznik brezmadežnega spočetja Device Marije je praznik lilij brezmadežne Device Marije, nebeške Kraljice, ki nam jo naša mati Cerkev z belo lilijo v roki kot najlepšim simbolom nedolžnosti predstavi v češčenje. Ta praznik nas pouči, da je čistost in nedolžnost srca prvi cvet kreposti. »Bodi pozdravljena, Marija, ti svetla zvezda jutranja, sijaj, ki te obdaja, nam oznanja Gospoda. Čista brez vsakega madeža boš v zveličanje ljudi postala Mati Najvišjega.

Bodi pozdravljena tudi naša Mati, ki te nam je dal Gospod za Mater«. Zato nam Cerkev postavlja posebno brezmadežno Mater našega Odrešenika v češčenje, da bi se mi grešniki zatekli k njej in jo prosili, da bi se bolj odločno zopet spravili z Bogom.
bl. A. M. Slomšek

četrtek, 15. november 2012

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC


Ljubezen Božjega Srca (9)

Zakaj Bog daje zapovedi in prepovedi

Mnogi se malo zmenijo za Božje in cerkvene zapovedi. Čeprav se imajo za kristjane, ne hodijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih k maši, fant in dekle že pred poroko živita skupaj, marsikatera družina se ustvari brez cerkvene poroke, pri urejanju spočetij otrok zakonski pari ne upoštevajo nauka Cerkve, vsakdanja molitev je v večini družin izginila. Vse to se mnogim skoraj ne zdi narobe.

Bog z zapovedmi noče omejevati naše sreče. V zapovedih je nekaj globljega. Bog hoče našo srečo, zdaj in v večnosti. Tisto, kar Bog prepoveduje, je nekaj slabega in nas ne more osrečiti, ne zdaj ne v večnosti. Tisto, kar Bog zapoveduje, je za nas dobro in nujno potrebno, da dosežemo svoj večni cilj.

Kakor so prometni znaki ob cesti postavljeni za srečno vožnjo ljudi, da se pripeljejo varno do cilja, tako so Božje in cerkvene zapovedi duhovni prometni znaki za srečno potovanje skozi življenje in za zanesljivo dosego večnega cilja.

 Po zapovedih Bog prihaja k nam in gremo mi k Bogu. Bog nam z njimi hoče dobro; z njimi dokazuje svojo ljubezen do nas. Mi šele s spolnjevanjem zapovedi pokažemo, da Boga res ljubimo.

Ni namreč težko reči Bogu: “Ljubim te.” Da te besede izražajo resnico, je potrebno, da jih uresničimo v dejanju. V dejanju pa jih uresničimo, če smo za Boga pripravljeni kaj storiti, tudi kaj težkega. Če kakega človeka res ljubimo, radi spolnimo njegovo voljo. Če Boga res ljubimo, se bomo zanimali, kaj pričakuje od nas. Trudili se bomo, da bomo to tudi spolnili, čeprav ne bo vedno lahko.

Zapovedi niso le ena od poti za združenje z Bogom. Zapovedi so nujna pot. Kdor ne hodi po tej poti, mu tudi druge poti ne bodo pomagale, ampak mu bodo kdaj celo v pogubo. Sv. obhajilo v smrtnem grehu ne bo združenje z Jezusom, ampak Judežev poljub. Molitev v velikem grehu ne bo iskrena in ne bo most do Boga, če v njej ne bo prošnje za odpuščanje in resne volje po poboljšanju.
Danes se oznanjevalci evangelija bojimo oznanjati vse Božje in cerkvene zapovedi, ker predvidevamo, da jih ljudje ne bodo sprejeli in spolnjevali. Raje govorimo o Božji ljubezni do nas. Vendar so zapovedi, in sicer vse, tudi najbolj zahtevne, zrasle v ljubečem Božjem Srcu.

Zacveteti in obroditi sad pa morajo v našem življenju. Čim bolj rastemo v ljubezni, tem lažje izpolnjujemo zapovedi. Sv. Avguštin je zapisal: “Ljubezen naredi prijetno to, kar je v zapovedi trdega.”

Če svoje življenje usmerimo na ljubezen, smo povezani z najmočnejšo duhovno silo na svetu. Ljubezen je ključ do Boga. Ljubezen je ključ za rešitev naših problemov. Ljubezen je ključ do svetosti. Pogosto Boga ljubimo vse premalo. Tedaj nas kaj hitro premaga skušnjava, da ne izpolnimo njegove volje.

Ljubezen do Boga nas vodi v prijateljstvo z njim

Na podlagi svetega krsta smo postali deležni Božjega življenja in Božje ljubezni. S krstom je položen temelj za prijateljstvo med Bogom in nami. Bog in kristjan imata skupno Božje življenje. Iz te skupnosti življenja se med Bogom in človekom more razviti prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot Božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. 

On je rekel apostolom: “Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta” (Jn 15,14s). 

Če razmišljamo o Kristusovi ljubezni do nas, nam ni težko, da ga vzljubimo in postanemo njegovi prijatelji. Posebej nas nagiba k prijateljski ljubezni njegova smrt na križu.

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež. Božja ljubezen je ena sama, največji dar Svetega Duha. Usmerjena je na Boga in na vse, kar je Božjega in dobrega, na nas same, na bližnje, na vse stvarstvo. Če tako gledamo, lažje razumemo sv. Frančiška Asiškega, ki je v vseh stvareh gledal svoje brate in sestre.

Vendar se ljubezen do Boga kaže na zelo drugačen način kakor ljubezen do njegovih stvari, saj je med Bogom in stvarmi neizmerna razlika. To razliko so dobro zaznavali svetniki.

Na zemlji Boga ne moremo popolnoma spoznati, moremo pa ga z vsemi močmi ljubiti. 

To je najpomembnejše. Kdor je izkusil poglobljeno ljubezen do Boga, tudi s srcem, ve, da nikogar ni mogoče tako ljubiti kakor njega in da od nikogar ni mogoče biti tako ljubljen kakor od njega. Tak človek ljubezen do Boga doživlja kot začetek večnega življenja in večne sreče. 

Samo v Boga morem in moram verovati, mu popolnoma zaupati, se mu brez pridržkov izročati, ga moliti, od njega vse pričakovati, tudi odpuščanje svojih grehov.

Bog me ne potrebuje. Jaz ga potrebujem. Zato pričakuje, da mu popolnoma izročim svoje srce, da se med nama ustvari prijateljski odnos, ki ne bo nikdar prenehal, ampak se bo, neizmerno poglobljen, nadaljeval v večnem življenju.

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Moj Bog in moje vse. Kdor razume, mu je dovolj rečeno in, kdor ljubi, to rad ponavlja. Če si ti pričujoč, je vse prijetno; če tebe ni, je vse pusto. Ti umiriš srce, da vlada obilen mir in prazniško veselje.”
p. Anton

sreda, 14. november 2012

Še o duhovnih vajah v septembru


Ko sem se na povabila dr. Nadraha udeležila duhovnih vaj od 7. do 9. septembra 2012, me je malo skrbelo, saj še nikoli nisem bila na duhovnih vajah. Ker je bila tema nagovorov Sprejem križev in zdravljenje notranjih ran s pomočjo Jezusovega in Marijinega Srca, sem se odločila, da pridem, saj sem se po smrti moža, na katerega sem bila zelo navezana, soočala z mnogimi težavami in vprašanji, na katera nisem našla odgovorov.

Zelo sem trpela. Vsi nagovori so se me zelo dotaknili. Pričela sem drugače gledati na svoje težave in prvič po moževem odhodu sem začutila v sebi MIR.

Razjasnila so se mi nekatera vprašanja, našla sem odgovor. V skupini so bili čudoviti ljudje, zdelo se mi je, da se že dolgo poznamo. Razšli smo se kot prijatelji z željo da se ponovno srečamo.

Četrtega oktobra me je čakal težak dan. Priznam, bilo me je strah. Vedno, ko se me poloti nemir, se spomnim na lepe dni v Stični in tako sem naredila tudi zvečer pred tem dogodkom.

Strah je izginil, umirila sem se. Verjela sem, da bo vse dobro. In res se je dobro izteklo. V Stični mi je bilo res zelo lepo in upam da mi bo dano, da se še kdaj udeležim duhovnih vaj.
Magda